Dr. Bogomir Kovač: "Boljša je vsaka pot kot brezpotje"

Resna kriza je tudi čas za resen premislek. In ker očitno to je resna kriza, torej blokada vodenja na vseh ravneh, smo se k resnemu pogovoru usedli z dolgoletnim Mladininim kolumnistom, dr. Bogomirjem Kovačem, strokovnjakom za krize in za vodenje. Kovač (1952), sicer profesor na Ekonomski fakulteti, je eden najboljših teoretikov vodenja velikih družb - korporativnega upravljanja. Poleg tega je imel srečo, da je delo sedanje vlade spoznal tudi skozi prakso, v času vodenja Kadrovsko-akreditacijskega sveta, ko se je zdelo, da bo Borut Pahor spremenil slabo kadrovsko prakso, ki jo je vpeljal že Janez Janša. Kovač je položaj razočaran zapustil. In tako se seveda po dogodkih, ki smo jim bili priča zadnji teden, postavlja vprašanje, nad čim smo sploh še lahko navdušeni. Kdo nam je ukradel svetilnik?

Radi bi postali Švedska, Danska, Belgija. Radi bi bili Nemčija. Nikakor pa ne Kitajska. Počasi izgubljamo upanje, da nam bo to kadarkoli uspelo. Lahko sploh upamo na nekaj, za kar so drugi delali 200, 300 let?

Stare države imajo veliko stabilnejše institucije, v ozadju imajo desetletja pravnih norm, razmeroma dobro izdelana moralna in etična načela ali sistem vrednot. Nekatere od teh držav so celo ohranile kraljevino, ker so ugotovile, da so koristi zaradi vzdrževanja takšnih naplavin zgodovine večje od stroškov. Belgija, ki jo omenjate, ima že več kot leto globoko politično krizo zgolj s tehničnim in z minimalnim delovanjem vladne administracije, doživlja silovit politični razkol med etničnima skupnostma. Ima pa tudi kraljevino, ki sedaj deluje kot oporna točka, ter pravni sistem, ki kljub vsemu omogoča delovanje države. Nekaterim od teh držav je v preteklosti uspelo izboriti si tudi nekatere ekonomske, strateške ali konkurenčne prednosti, ki jih lahko danes izkoriščajo. To pa njihovim podjetjem zagotavlja prednosti pred drugimi tudi v sedanji veliki recesiji. Da, tržno gospodarstvo potrebuje stabilnost, pravni red in trdno vrednotno identitetno jedro, da lahko deluje v razburkanem morju tveganih poslovnih odločitev.

Kaj je torej še mogoče v Sloveniji, ki je povrhu tudi razmeroma majhen in odvisen akter, narediti na kratki rok?

Smo država brez takšnih tradicij. Izpostavljeni smo bili germanskemu vplivu, poskusu balkanskega združevanja v 20. stoletju, nazadnje smo iz tega izšli kot samostojna država. Toda na srečo smo to pot začeli v razmeroma ugodnem trenutku, padli smo v projekt evropske širitve, s čimer smo dobili možnost novega razvoja in vodenih institucionalnih sprememb. Pomislite samo na balkanske države, ki so ostale zunaj EU; v teh državah sta tudi interes in motivacija za spremembe veliko manjša. Zaradi tega vseeno menim, da imamo v tem položaju precej možnosti za razvojni preboj. Še vedno. Konec koncev je tudi proces globalizacije odprl nove možnosti za razvoj regionalnih posebnosti. Velikost enote postaja s tem manj pomembna. Velike države, nekoč gonilne sile razvoja, so se začele notranje razkrajati. Razcepile jih niso le regionalne politične tvorbe, kot je EU, ampak tudi velika podjetja, transnacionalke s svojimi globalnimi mrežnimi povezavami. Majhne države se zato danes lahko počutijo drugače, bolj suvereno. Danes, ob usodnem reševanju evropskega projekta, spet stopa v ospredje nekakšen »francosko-nemški vlak«, hkrati pa obstaja vrsta majhnih evropskih držav, ki so neverjetno uspešne, vsaka s svojo razvojno zgodbo. Imajo pa skupno lastnost, da so družbe razvojnega konsenza. To je dokaz, da ima še vedno prednost demokratizacija tržnega gospodarstva, da ni globalne konkurenčnosti države brez razvojne in socialne varnosti. To vidimo v vseh svetovnih statistikah, od OECD do WEF in IMD.

Na misel nam sicer pride predvsem vzpon in propad Irske ali pa vzpon in propad Estonije ...

Ne, Irska ni nujno propadel projekt. Poskušajte pogledati drugače: Irska je vendarle našla neko svojo razvojno formulo. Danes lahko ocenjujemo, da ta razvojna formula ni bila pravilna, a irska zgodba vseeno dokazuje, da takšen sistem omogoča neki majhni državi, recimo Irski, postavitev svoje zgodbe, svoje strategije, ki je drugačna od strategije Anglije, od strategije Nemčije in tako naprej. Luksemburgu, mestni državi, je tudi uspelo preživeti v krogu velesil in celo postati zelo močan akter. Estonija in Slovaška prav tako iščeta protislovne, toda ustvarjalne rešitve. Nauk zgodbe je dvojen. Velikost držav torej ni nujno merilo razvojne uspešnosti. In boljša je vsaka pot kot brezpotje. Oboje je pomembno sporočilo tudi za sedanje slovenske razmere.

Ali to pomeni, da v resnici ni tragično, če Slovenija zamudi neki francosko-nemški vlak, kot opozarja predsednik vlade?

Ta metafora ni bila najbolj posrečena. Nesmiselno je vztrajati ali histerizirati neke razmere v Sloveniji, češ če se ne bomo priključili temu ali onemu, smo v brezizhodnem položaju. Vemo, katere države so se znašle v brezizhodnem položaju, in vemo tudi, zakaj. To sta na primer Grčija in Portugalska, tudi Španija; Irska je malce drugačen primer. Če te države pogledamo od daleč in skozi zgodovino, ugotovimo, da je izhodiščni problem pravzaprav institucionalna trdnost teh družb. Te države nimajo dolgotrajne demokratične tradicije, ki jo potrebuje evropski tržni model, in niso imele potrebnega razvojnega in socialnega konsenza. Ne smete pozabiti, da sta Portugalska in Španija na pot demokracije stopili razmeroma pozno, s precej razrahljano politično sliko. Grčija ravno tako. To so v bistvu države, ki so z vidika politične demokracije zelo ranljive. Pri njih so pravzaprav socialni mir preprosto kupovali s socialno državo in sedanja fiskalna kriza večidel izvira iz teh strukturnih pomanjkljivosti.

Podkupili so jih!

Ja, podkupili so ljudstvo, če želite. To prestrašeno ljudstvo, ki je preživelo različne oblike diktatur. Zlasti smo bili temu priča v Grčiji ali na Portugalskem. Irska zgodba je malce drugačna. Oni so pač želeli izkoristiti danost angleškega kulturnega jezikovnega prostora v globalnem svetu. Postali so davčna oaza znotraj anglosaškega sveta, naslonili so se na svoje rojake, živeče po svetu, ki so jim vračali investicije. Formula se nazadnje seveda ni izšla zaradi napak v bančnih in finančnih aranžmajih, zaradi klasičnega nepremičninskega balona ...

Z drugimi besedami, ekonomski ukrepi niso najpomembnejši, še pomembnejše je politično ozračje.

Za katerikoli ekonomski razvoj je odločilna politična stabilnost ali kredibilnost nosilcev ekonomskih politik. Politika mora znati izkoristiti prednost brezbarvnega kapitala, ki lahko danes brez težav preči meje in druge omejitve. Ko danes govorimo o različnih ekonomskih ukrepih, večinoma pozabljamo na drugi dve razvojni dimenziji. Učinkovito tržno gospodarstvo potrebuje učinkovito in živo pravno državo, ki zagotavlja spoštovanje pogodbenih razmerij, hkrati pa potrebujemo tudi sistem vrednot v neformalnih odnosih. Skandinavski sistem na primer, ki ga tolikokrat jemljemo za zgled, resda temelji na močni in široki državi. A ta država ni birokratska v kontinentalnem smislu, njihov kapitalizem pa hkrati ni hedonistični kapitalizem sredozemskega tipa, ki temelji na motivaciji razkazovanja bogastva, ampak je kapitalizem, utemeljen na družinskih tradicijah. Na neke vrste protestantski askezi s severnjaškim obrazom trdega boja za preživetje.

Po krču pravne države in po zgrešenih ekonomskih ukrepih v času konjunkture se je sedaj še politika znašla v prostem padu. Kako to, da smo iz nekega širokega, ZSMS-jevskega gibanja, katerega član ste bili tudi vi, danes pristali v vase zazrtih, zabetoniranih strankah, ki izgubljajo koalicijsko sposobnost?

V začetku devetdesetih let smo imeli razmeroma usposobljene politike zaradi izjemno intenzivnih intelektualnih razprav konec osemdesetih let. Glavni akterji tistega časa so se tako ali drugače znašli v profesionalnih ali polprofesionalnih krogih političnega odločanja. Imeli smo pragmatične in racionalne politike, ki jih je simboliziral Drnovšek. Zavestno smo se izogibali bipolarnosti in nastavili smo takšen volilni sistem, s katerim smo politični prostor drobili. Po manjših krizah se je prvi prelom zgodil ob vstopu v EU, z Drnovškovim odhodom in s propadom LDS. Politični prostor se je v tem času polariziral, stranke so se vkopale, strankarski ljudje so se enostavno postarali in politika se je začela kvariti. Začel se je razkroj neokorporativistične države blaginje, družbe socialnega konsenza iz devetdesetih let. Nadomestili so jo politična kapitalska omrežja, različne lobistične in druge interesne skupine. Že leta 2005, z razblinjenim Janševim reformnim valom, smo dejansko videli, da v resnici nimamo odgovora, kakšna naj bi bila razvojna pot Slovenije. Od takrat je vse bolj jasno, da so se politične elite znašle v idejnem vakuumu, da so se izčrpale, politično postarale in se kapitalsko pokvarile. Tako smo ostali brez glavne ideje. Stopnja intelektualizacije političnoekonomskih razprav od tedaj strmo pada. Danes nimamo več poglobljenih strokovnih razprav, imamo kvečjemu še izredne seje v parlamentu in neke medijske ekspozeje. Vse to je najprej vodilo k napačnim odločitvam pod Janševo vlado, ko smo zamudili ugodne konjunkturne razmere in ko smo prvič zares izgubili priložnost.

Drnovšek se je trudil sestavljati raznolike koalicije, po razmeroma monolitni desni vladi pa smo nato dobili še monolitno levo vlado. Sedaj vemo, da tudi ta pravega odgovora, kljub bližini ideoloških pogledov, ni našla. Vi še vidite kako politično kombinacijo, ki je nismo preigrali?

Samo ena opomba: ta levosredinska koalicija je bila zlepljena tik pred zdajci. V bistvu sta v njej dve stranki, ki sta rezultat frakcijskega spopada v LDS, torej dve frakciji, ki že pred tem nista bili pripravljeni sodelovati. Sledi SD, ki je bila stari nasprotnik LDS. Ta trojček je od vsega začetka deloval prisiljeno. Za povrhu smo dobili še mandatarja, ki absolutno ni sposoben in usposobljen politični menedžer, še posebej v kriznih razmerah, ko potrebujemo krizno vodenje vlade, ki bi se morala hitro in odločno odzivati že takoj na začetku. Tudi EU, v katero smo vstopili, se je zaradi krize znašla v institucionalnem krču in nam ni mogla pokazati poti in pravih rešitev. Šele sedaj, po letu in pol in po globoki fiskalni krizi nekaterih držav, je EU našla neke grobe mehanizme nove političnoekonomske koordinacije. Slovenija ni samo v ekonomski krizi. Slovenija je v krizi političnih elit. Te niso bile sposobne pravilno reagirati v času gospodarske rasti. In niso bile sposobne reagirati v času gospodarskega padca. Na izpitu so na vsej črti padli oboji, desni in levi politiki.

Ampak pri tem gre za isto generacijo. Zamislite si tole: tisti, ki je imel leta 1990 dvajset let, jih ima danes štirideset. Pa vendar teh ljudi ni v politiki ali v gospodarstvu. Vidimo vedno iste obraze z vso zgodovino medsebojnih zamer. Kaj pa, če smo priča tudi generacijski krizi, izključeni povojni generaciji? Smo na poti k neke vrste uporu?

Ja, gotovo je problem tudi generacijski. Politična elita, ki je prišla na oblast v devetdesetih letih, je bila zelo mlada. V bistvu je to tranzicijo, ta dvajsetletni razvoj izkoristila najprej, da se je politično dodobra zasidrala. In potem, da se je vkopala in postopno tudi ekonomsko okoristila. Iz zanesenega politično-demokratičnega procesa smo prešli v politično fevdalizacijo in stanje partitokracije, v katerem ves čas isti ljudje skrbno varujejo svoje pozicije in upajo, da bodo skozi parlamentarni sistem vedno znova zmagali na volitvah. Civilna družba, ki je bila agens movens sprememb v začetku devetdesetih let, ki je nekoč prinesla prelom, se je sedaj utopila v političnem konformizmu ali pa, še bolje, v potrošniškem konformizmu, ki ga je prinesel novi kapitalistični sistem z dvigom družbenega standarda. Potrošništvo je otopilo ost intelektualnih razmišljanj in tudi civilnih delovanj. To je usoda te nove, mlade generacije. Sedaj nimamo politične prodornosti, ki bi bila grajena na civilnih gibanjih ali močnih spodbudah novih političnih sil. Prehajamo v evidentno politično krizo, v kateri bo moralo postati vidno, ali v ozadju le so kakšne nove politične naveze in tudi nov kapital, ki bo moral financirati prodor novih elit.

Čakamo torej na novo elito. Bi stari, levi in desni, to tranzicijo olajšali s prostovoljnim umikom, kot je morda sedaj predlagal Gregor Golobič, z odstopom vseh predsednikov z ministrskih položajev?

Te stare politične strukture bi morale najti to notranjo moč. Obračunati bi morale s svojimi dosedanjimi vodstvenimi strukturami, ki so glavni vir težav. Če bi stranke znotraj sebe naredile ta prevrat in če bi se strankarski prostor rekonstruiral, če bi se celo nekatere stranke ponovno združile, bi morda lahko prišli do novih izbir na političnem trgu. Lahko pa se do teh ali naslednjih volitev odpre povsem nov blok. Sicer se bo ta politična in ekonomska kriza še poglabljala. Nismo še dosegli dna. Na tej poti se še najbolj bojim nekaterih evidentnih nevarnosti. Lahko recimo sledijo nedomišljene ustavne spremembe, izključujoče in ne vključujoče družbe, dvopolne in ne pluralistične politične zgradbe, enostranski in ne uravnotežen razvoj. Spomnite se najnovejšega primera iz Madžarske, kjer z ustavno reformo rahljajo demokracijo. Tam je zaradi globoke krize na levici desnica dosegla dvotretjinsko zmago. Tudi to nas še lahko čaka, če se bo agonija nadaljevala. Seveda je to tudi glavna strategija naše sedanje opozicije, SDS na to bolj ali manj prikrito meri.

V sedemdesetih letih smo državo blaginje dobili kot odgovor zahodne Evrope na nevarnost komunizma. V devetdesetih letih smo mi to zgodbo še podaljševali. In če smo sedaj na točki preloma, ko tudi pri nas ni več politične volje za vzdrževanje države blaginje, ali ne bomo padli v tisti svet, ki je to gospodarsko krizo povzročil? Ali nismo tik pred tem, da bo tudi pri nas končno zmagal kapitalizem 19. stoletja?

Nesporno je to zanimiv paradoks. Socialna država je bila v času globalizacije in tega konjunkturnega vala ogrožena zaradi neoliberalne ideologije. Drugače povedano, državo smo v skladu z washingtonskim konsenzom hoteli razmontirati. Imeli smo deregulacijo, komercializacijo, privatizacijo, vse je postalo tržno in merljivo. Socialno državo smo v minulih letih poskušali potržiti, poskušali smo jo narediti podobno zasebnemu sektorju. V bistvu se naj pravice ne bi zmanjševale, ampak bi morala v skladu s tisto ideologijo socialna država skozi javno-zasebno partnerstvo postati učinkovitejša. Ko se je kasneje izkazalo, da je ta koncept pripeljal do inherentno nestabilnega sistema in do finančnega zloma ter velike recesije, pa je neoliberalna ideologija ponovno oživela. Čeprav je nastopila faza splošne regulacije, čeprav vsi govorijo o podržavljanju, je socialna država sedaj dejansko ogrožena, kajti krizo naj bi amortizirali na račun srednjega in nižjega sloja. Po prvem, keynesianskem načinu reševanja, s subvencioniranjem in z državnim trošenjem, sedaj prihaja druga faza, to je zmanjševanje državnih izdatkov in omejevanje javnih socialnih sistemov. Zapitek najbogatejših naj bi plačali manj premožni.

Pa mislite, da bi se dalo prijeti bogatejše, torej elite? Tudi zato, ker so v globalizaciji te elite postale zelo izmuzljive. Ali od premožnejših sploh lahko zahtevamo, da plačajo zapitek?

Lahko bi. Tudi v OZN ali G20 so potekale razprave o tem, kako fiskalno obremeniti finančni sektor, predvsem finančne tokove. Gre za staro in hkrati prenovljeno idejo Tobinovega davka. Zaradi globalne narave financ bi morala to biti skupna, enotna, domala svetovna rešitev. Ker finančnih tokov še ne obdavčujemo, bi to bil ogromen vir sredstev, ki bi jih lahko izkoristili za to, da pridobimo denar za financiranje skladov, s katerimi bi pomagali pri sanaciji bančnega sistema, podjetij in socialnih težav. A so, žal, te razprave hitro poniknile. Edino, kar je še ostalo od prvega šoka, je izražena potreba po večji regulaciji finančnega sektorja. Skozi redukcijo javne sfere in znižanja kakovosti storitev bodo namesto finančnega sektorja sedaj za to krizo plačali državljani, uporabniki javnega sektorja. V ta kontekst spada tudi strašenje držav, češ da bo sicer sledila zunanja finančna intervencija in nekakšna politična diktatura finančnega kapitala. V središču kapitalizma, v Evropi, smo priča prej kritiziranim ukrepom, ki so jih te države nekoč izvajale na primer v Latinski Ameriki.

Latinska Amerika se seli k nam?

Ja, sedaj smo v fazi amerikanizacije, uvoza latinskoameriške zgodbe v EU. EU je najbolj na udaru prav zato, ker je bila institucionalno najmanj sposobna za protikrizni odziv.
Vse te dileme se sedaj pri nas zrcalijo v pokojninski reformi. A pri tem je vendarle mogoče razumeti zgražanje sindikatov, ki se sprašujejo nekako takole: če smo imeli trideset let nepretrgane gospodarske rasti, kam je izginil denar za zdravstvo, za socialno državo in za pokojnine, ki smo ga nekoč imeli.
Pri pokojninski reformi je stvar razmeroma jasna. Gre za sistem tekočega financiranja. In če nimate prilivov, ali zaradi cikla ali zaradi staranja, je reforma potrebna. Pri zdravstvu imate drugo tendenco, kombinacijo novih, dragih metod zdravljenja, starajočega se prebivalstva in razmeroma neracionalne zdravstvene mreže.

Ampak poglejte, verjetno se strinjate z na primer Mencingerjevo tezo, da je le še kakšnih 20 odstotkov delovnih mest resnično produktivnih. V resnici prehajamo v družbo komunističnega ideala, v družbo, ko ne bi bilo treba delati. Denar torej je, tehnološki napredek je verjetno ustvaril dovolj velike presežke, občutek imamo le, da smetano neprestano pobira špekulativni finančni sektor, da se denar nalaga v davčne oaze in podobno. Saj ste prej tudi sami omenili, kakšen vir so danes zgolj finančni tokovi.

Prehod v postindustrijsko storitveno družbo pomeni, kot pravi nemški sociolog Beck, prehod v družbo tveganj. Ne samo zaradi realnih strukturnih sprememb, temveč tudi zaradi izjemne vloge kreditnega financiranja in prevlade finančne ekonomije. Brez tega se sesuje sodobni model razvoja držav in potrošniške družbe, brez tega ne more v prihodnosti, kot vidimo, delovati niti socialna država. Fiskalna kriza države ni zgolj posledica sedanje velike recesije, temveč tudi načina financiranja. Finančna substanca sodobne družbe je edina možnost njenega razvoja, je njen socialni in medgeneracijski cement, finančni kredit postaja temelj socialne kredibilnosti. Ne gre za besedno igro, temveč je pred nami pomembno sporočilo ekonomske antropologije, da je finančna ekonomija dejansko eden od primarnih konstitutivnih elementov družbenosti, da denar izhaja iz logike »življenjske zadolženosti«. In če k temu prištejemo spoznanje, da prav finančna ekonomija povzroča inherentno nestabilnost tržnih sistemov, imamo pred seboj dvojno sporočilo. Finančna ekonomija je hkrati poguba in rešitev, umetnost bo predvsem uravnoteženje med obema.

Sami ste z vlado Boruta Pahorja prišli navzkriž zaradi spora pri vodenju Kadrovsko- akreditacijskega sveta (KAS). Konkretno, niste se strinjali z neposredno vladno intervencijo v vodenje Termoelektrarne Šoštanj in z zamenjavo nadzornega sveta Pošte Slovenije. Se vam ne zdi, da ste se odzvali preveč impulzivno? Ni bila to napaka?

Naš odziv je bil nazadnje impulziven, a je bil hkrati posledica sistematičnega niza opozoril, ki smo jih skrbno stopnjevali. Nazadnje smo z odstopom želeli pokazati, da bi morala država vpeljati drugačno kadrovsko prakso. Navsezadnje so takrat že obstajali nastavki za novo agencijo, zaradi česar je bilo opozorilo nujno. A zgodilo se je ravno to, kar smo predvidevali. Agencija je začela delovati v institucionalnem vakuumu, še po šestih mesecih nima jasno začrtanih usmeritev, ne ve, kaj naj počne. Drugače od nas se je v začetku zapletla v nekaj nenačelnih ukrepov, kar ji je zelo hitro zmanjšalo kredibilnost. Po mojem je to le še nov začetek novega kroga slabega korporativnega upravljanja v Sloveniji.

Kako je sploh možno, da so vlado nekatere težave presenetile. Če ima država strategijo, kar zadeva naravne nesreče, zakaj je na primer še zmeraj nima pri ravnanju z nekaterimi gospodarskimi podjetji? Že od leta 2008 vemo za problem prodaje Mercatorja, vedeli smo, da bo treba dokapitalizirati banke, pa se vseeno zdi, kot da so ta vprašanja vlado presenetila.

Te strategije in teh stališč, kot na primer veleva zakon o agenciji za upravljanje državnih naložb, država nima. Midva lahko sedaj na dolgo in široko razpravljava o tem, kaj je državni interes, dejansko pa bi za to potrebovali odločitev državnega zbora. Tega ni. Tega ta vlada ni naredila, odločila se je za ustanovitev nove agencije brez takšne zgodbe. Proces bi v resnici moral biti nasproten. In če me sedaj sprašujete, zakaj, in se čudite, naj vam povem, da sem na tem majhnem in usodnem primeru, kot ga ponazarja KAS, videl ves svet te vlade in njene nekompetentnosti. Zadeva bi lahko bila urejena v petih minutah, pa vam ne morem povedati, kakšne procedure smo vse imeli, da smo po štirih mesecih prišli do neke uredbe. Pa še ta je bila nazadnje takšna, da smo si jo potem razlagali vsak po svoje. Tudi v zadnjem dejanju te agencije, ki je s sredstvi elektropodjetij in Pošte Slovenije dokapitalizirala Novo kreditno banko Maribor, vidimo isti problem. Žal mi je, ampak tudi, ko ta vlada kaj sklene, iz sklepa ne veste, kaj je odločila. Dejanja na sektorskih področjih so potem jasno zunaj dometa te vlade. To je enostavno nesposobnost. V vladi sedijo ljudje, ki niso nikoli odločali. To so administratorji ali profesorji, morajo pa se vsak dan odločati. Ko sem leta 2009 predlagal neke vrste krizni menedžment, ki bi ga lahko v majhni državi izpeljali skorajda po šolsko, niso razumeli, o čem govorim. Po letu in pol eklatantno nesposobnega vodenja imate krizo vodenja na vseh ravneh. In ta stvar se ne more iziti drugače kot v poglabljanju celotne družbene krize.

Julija bo država morala določiti seznam strateških naložb ...

... ja, julija lani, ne letos ...

V preteklosti ste se celo zavzemali za prodajo NLB pa za prodajo Telekoma in tako naprej. Ste spremenili mnenje?

Danes so razmere drugačne, kot so bile pred na primer tremi leti. Tudi z vidika naših razvojnih sposobnosti. Sanacija mnogih nasedlih naložb je zelo težavna, ker so bila vodstva zelo slaba. Vsekakor je treba to matriko sestaviti in potem za njo stati, najprej v okviru enega političnega mandata vlade in tudi širše, ne pa, da reči vsak dan spreminjamo. Ali potrebujemo eno, državno banko? Morda, a če nimamo zagotovil, da znamo takšne banke upravljati, kar smo sedaj tudi dokazali, je morda bolje, da je nimamo. Lastnina sploh ni sporna. Javna lastnina ni nič slabša od zasebne, če imamo jasne regulativne mehanizme, zaupanja vredne nadzornike in kompetentne uprave.

Vrniva se sedaj na začetek pogovora. Kako blizu je potem Slovenija pri vsem tem polomu t. i. portugalskemu scenariju, na katerega nas opozarja tudi predsednik vlade Pahor?

Na poti k portugalskemu scenariju smo, če pogledamo vlado. Se pravi, vlada je sama že naredila korak k temu scenariju, če veste, da se je tam kriza nadaljevala s propadom koalicije zaradi nezmožnosti izpeljave reform in imajo nove volitve. S fiskalnega vidika pa menim, da je možnost za kaj takšnega precej manjša. Naš vse večji problem so banke. Povečevanje bančne luknje nas lahko približa irskemu, ne na primer grškemu ali portugalskemu scenariju. V nepremičninskem delu smo strašansko zašli, velike slabitve naložb imamo tudi na Balkanu, zaradi tega imamo kontaminirane banke, na fiskalni strani pa je zaradi razmeroma uravnoteženih financ v preteklosti težava manjša. Na ravni politike bo treba pri sprejemanju zakonov v bodoče paziti, da jih brez socialnega konsenza ne pošiljamo v parlament, kot se sedaj dogaja s pokojninsko reformo.

Kaj pa, če sindikati gradijo na svoji samopromociji?

To bo verjetno pokazal referendum. Naši sindikati seveda so iz industrijske in ne iz postindustrijske družbe, a vsekakor bi morala vlada v prihodnosti iskati z njimi kompromis, zagnati bo treba socialni dialog. Škoda za Slovenijo bi bila potem veliko manjša. Ne potrebujemo lepih zakonov, ki so politično neuresničljivi, še posebej, če nam ne pomagajo niti z vidika politične stabilnosti. To je glavni problem. In če bo ta vlada sedaj še enkrat stavila na to-be-or-not-to-be pokojninski zakon, bo najbrž not-to-be. Verjetno se bo glavni akter spet posul s pepelom, češ, gremo dalje, saj to ni bilo nič. Mislijo, da so iz nas in države naredili otroški vrtec. In povsem očitno se ti ljudje ne zavedajo, na katero stran sodijo.