Kako daleč si pripravljen iti za denar?

Odvetništvo ima na Slovenskem 150-letno tradicijo samostojne in neodvisne službe v pravosodju. Zadnja leta se tradiciji pridružujeta moč in vpliv. Odvetniki so zagotovo ena izmed tistih družbenih skupin, ki so iz obdobja politične in siceršnje tranzicije izšle močnejše, na ravni pravosodja pa so odvetniki nesporni zmagovalci. A iz tega obdobja nosijo s seboj tudi veliko odgovornost. Odgovornost, na katero niso bili nikdar klicani. Ne v zvezi s tranzicijo v devetdesetih letih, ko so sodelovali pri lastninjenju družbenega premoženja, ne v mnogih zgodbah o menedžerskih prevzemih sredi prejšnjega desetletja.
Ozadja teh zgodb se danes v številnih primerih razčiščujejo v kazenskih postopkih in tudi na sodišču. Obtoženi so predsedniki uprav in drugi visoki predstavniki gospodarskih družb, torej menedžerji, ki so prevzemali podjetja. Ne pa odvetniki, ki so jim v teh poslih svetovali. Najbolj svež je primer, ko je Nacionalni preiskovalni urad na tožilstvu vložil 14 kazenskih ovadb zoper nekdanje vodilne v Merkurju in Iskri Avtoelektriki, med drugim tudi zoper nekdanjega predsednika uprave Merkurja Bineta Kordeža. Med ovadenimi ni odvetnikov. Tudi ko je policija maja lani podala kazenske ovadbe v primeru najslavnejšega menedžerskega prevzema, prevzema Pivovarne Laško, ki ga je izpeljal Boško Šrot, med ovadenimi ni bilo pri poslih prisotnih odvetnikov, recimo kranjskega odvetnika Branka Lipovca. Ta je sicer bolj znan po tem, da je za vodenje privatizacijske komisije in pravne storitve pri neuspeli prodaji Telekoma pred leti od države dobil 259 tisoč evrov.
Odvetnike lahko razdelimo na kazenske in civilne, slednje posebej še na gospodarske. Oziroma jih lahko delimo glede na tri osnovne funkcije odvetnika. Da daje pravne nasvete in pravna mnenja, da zagovarja stranke v postopkih zaradi kršitev prisilnih predpisov države in da sodeluje pri gospodarskih poslih, kjer se sklepajo pogodbe. »Zlasti na tem zadnjem področju se kaže problem, da odvetniki zamižijo pred kodeksom odvetniške etike in služijo kapitalu, kar je včasih v nasprotju s pravnim redom,« je pred časom koprski odvetnik Danijel Starman kot soodgovorne v postopkih lastninjenja in menedžerskih prevzemov omenil tudi odvetnike. Ker je med njimi kljub pregovorni pripadnosti cehu zaradi ekspanzije odvetniških pisarn zadnjih deset ali dvajset let tudi precej konkurence in zavisti, smo o teh rečeh govorili s starejšo, recimo temu neobremenjeno generacijo odvetnikov. Na spremembe, ki jih je doživelo odvetništvo v zadnjih dvajsetih letih, na novo vlogo in vpliv, ki si ju je v tem času pridobilo, in na odgovornost, ki jo zaradi tega nosi, smo pogledali skozi oči upokojenih odvetnikov Rudija Šeliha in Borisa Grosmana ter še aktivnih odvetnikov starejše generacije Konrada Plauštajnerja in Mitje Stražarja.

Soodgovornost

Vsi sogovorniki poudarjajo, da soodgovornost odvetnikov pri omenjenih gospodarskih poslih ni enakomerno porazdeljena, da pri tem ne smemo izhajati iz večine odvetnikov in torej ne iz povprečnega odvetnika. Ta, poudarjajo, pozna in spoštuje kodeks odvetniške etike in za denar ni pripravljen storiti vsega oziroma sodelovati pri polzakonitih in nezakonitih dejanjih oziroma nasploh pri dejanjih, iz katerih lahko sledijo kazenskopravne posledice. Prav, zdaj se lahko osredotočimo na tiste druge.
Ljubljanski odvetnik Konrad Plauštajner, predstavnik odvetniške zbornice v svetu odvetniških organizacij, ki je uradni posvetovalni organ EU, pojasnjuje, da se porazdelitev denarja, tudi v sklopu menedžerskih prevzemov oziroma tajkunskih zgodb, »ne bi mogla zgoditi brez odvetnikov, pravnih strokovnjakov, tudi nekaterih profesorjev na pravnih fakultetah. Odvetniki zato tu nosijo neko soodgovornost, predvsem v moralnem smislu, če že ne v kazenskopravnem, čeprav niti to ni izključeno.« Nekdanji predsednik odvetniške zbornice Slovenije in Jugoslavije Rudi Šelih dopušča možnost, da se je to dogajalo, »da pa bi kar tako brez dokazov odvetnike obtožil, da so to delali, pa ne morem. To lahko pokažejo samo pregledi za to pristojnih institucij in morebitne preiskave organov pregona.« Tudi Mitja Stražar, dolgoletni odvetnik Slovenskih železnic, v preteklosti pa vodja komisije, ki odloča o primernosti kandidatov za odvetniški poklic, nima podatkov, na podlagi katerih bi lahko govoril o kolegih, ki so sodelovali pri porazdelitvi družbenega premoženja. A tudi on pritrjuje, da se je odvetništvo v zadnjih letih »precej skomercializiralo in je zaradi tega kak odvetnik za zaslužek gotovo šel mimo kodeksa odvetniške etike. Tudi s tem, da je privolil v sodelovanje v procesu tajkunizacije.« Boris Grosman, nekoč predsednik odvetniške zbornice, je upokojen že dobrih sedem let. Vpogleda v razmere v odvetništvu, pojasnjuje, že dolgo nima več tako dobrega kot pred leti. Zato, pravi, mu tudi ni znano, »da bi kateri izmed odvetnikov to počel. Zagotovo pa je med njimi tudi kakšna črna ovca.«

Kako daleč za denar?

Šelih pojasnjuje, da se je že v prejšnjem sistemu pogosto kršila gospodarska zakonodaja, predvsem zato, ker je bila zelo rigidna. Danes pa, v razmerah svobodnega trga, ni nič drugače: »Danes je na trgu pogosto vprašanje, kdo bo koga. Gre za konflikt in v tem konfliktu se lahko hitro preide na mejo zakonitosti. V velikih poslih med velikimi podjetji se zato nujno izigravajo predpisi.« Vsi sogovorniki zatrjujejo, da mora odvetnik, ko ugotovi takšno ali drugačno izigravanje tržnih predpisov, stranki jasno povedati, da gre za posle v nasprotju s predpisi, ki jih ni mogoče izpeljati. Če oziroma kadar pa odvetnik zavestno da nasvet, ki bi pomenil pomoč pri kaznivem dejanju, gre za kaznivo dejanje. A v odnosu med odvetnikom in njegovo stranko velja brezpogojno zaupanje. Zato odvetnik zoper stranko, za katero ve, da krši predpise, v skladu s kodeksom ne sme podati kazenske ovadbe. Določba je logična, saj bi sicer pravico do obrambe imeli samo nedolžni. Zaradi tega ne gre pričakovati, da bi odvetnike naznanjale stranke, katerim pomagajo iskati luknje v predpisih. »Tu gre v bistvu za faustovsko vprašanje, za kaj vse si se pripravljen prodati. Kako daleč si pripravljen iti za denar. Gre za to, ali odvetnik nekaj naredi in je za to dobro plačan ali pa tega ne naredi,« meni Plauštajner. Odvetnik ima, še dodaja, samo svoje ime in sam odloča, ali je pripravljen to ime omadeževati oziroma ga prodati za takšne ali drugačne materialne koristi ali pa je zavezan poklicu, »to je predvsem vprašanje kodeksa in morale«. Problem pa je širši in ne vključuje samo odvetnikov, ampak tudi druge pravne strokovnjake. Plauštajner jih ločuje na tiste, ki imajo glede zahtevnih pravnih vprašanj samo eno mnenje, in druge: »Danes so mnoga pravna mnenja pisana po naročilu in se točno ve, kdo jih piše.«

Premoženje razkriva

Z nenadzorovano rastjo števila odvetnikov v zadnjih desetletjih se je med njimi začela tekma za delo, za stranke. Stražar pojasnjuje, da večina odvetnikov »od svojega dela sploh ne živi ne vem kako dobro. Je pa na drugi strani nekaj velikih odvetniških pisarn in jaz mislim, da zgolj z odvetniškimi storitvami težko zelo obogatiš.« Plauštajner je odvetnik skoraj 40 let. Pravi, da mu ne gre slabo, a še zdaleč ne tako dobro kot nekaterim njegovim kolegom s precej krajšim odvetniškim stažem: »Eden izmed teh mojih kolegov mi je, takrat so bile še marke, predlagal, naj prepričam direktorja svoje stranke, da plača 120 tisoč mark, pa jih za to dobim 10 tisoč. In sem mu samo rekel, razumem kolega, kako si lahko v petih letih toliko zaslužil, kot jaz v petindvajsetih nisem.« Pojasnjuje, da odvetnik za denar lahko stori marsikaj. Če pa tega ne stori, sicer ohrani dobro ime in vest, a izgubi delo. Sam ni nikoli plačeval, da bi dobil delo, »vem pa za primere, ko imajo ljudje v nekaterih podjetjih tarifo, ki jo je treba plačati, da dobiš delo.« Pred leti mu je pravnica v neki banki, ki jo je zastopal v nekaterih zadevah, odkrito povedala, da je dobila nalog, da z njim ne sodeluje več. »Ko sem jo vprašal, zakaj, mi je razložila, da bo to zdaj počel drug odvetnik, ki ima povezave z velikimi strankami te banke. In sem se ji zahvalil za odkritost, ker sicer bi lahko imel vtis, da sem slabo delal.« Tudi Šelih priznava, da se je že znašel v položaju, ko je dobil nespodobno ponudbo: »Sam sem tudi že svetoval recimo direktorju velikega podjetja, naj nečesa ne počne, ker prevzema veliko tveganje in mu lahko grozi kazenski pregon. Čez en teden sva se slišala, je imel že drugega odvetnika, meni še hvala ni rekel.« Stražar pojasnjuje, da je pogosto imel občutek, da ni bilo najbolj zaželeno, kadar je strankam rekel, da če se nekaj ne da ali ne sme narediti, se pač ne naredi: »V vseh teh letih se zato tudi nisem opekel, sicer bi se pa najbrž že zdavnaj, če bi šel v kompromise med svojo vestjo in željo naročnika storitve.«

Tajkunizacija

Kar se menedžerskih prevzemov v zadnjih letih tiče, sogovorniki opozarjajo, da je šlo za posle, ki jih je dovoljevala zakonodaja. »Nekje na sredi prejšnjega desetletja smo dobili novo vlado, ki je obljubljala nov veter in da bo privatizacijo iz devetdesetih let izpeljala do konca,« razlaga Šelih. In v razmerah, ko je bilo dovoljeno zavarovati najete kredite z delnicami, ki bodo šele kupljene, je po njegovem mnenju povsem normalno, da so šli menedžerji v banko po kredite. Na to opozarja tudi Boris Grosman. Oba poudarjata, da je šlo za legalno početje, in taka je bila načeloma tudi vloga odvetnikov in drugih pravnih strokovnjakov. Odvetniki so sestavili pogodbe, pregledali pogodbe o posojilu, morda ustanovili kako podjetje, opravljali svoj poklic in storitve. Težava je v tem, ker je pri tem načeloma zakonitem ravnanju menedžerjev in njihovih odvetnikov nazadnje nastalo oškodovanje različnih oblik. Šelih je nedvoumen: »Odvetnik pa ni dolžan razmišljati, kaj bo čez recimo pet let, če stranka zavestno prevzame nase tveganje, in ti posli so bili povezani z velikimi tveganji. Če se stranka zaveda, kaj počne, in je to v okviru zakonov, potem odvetnik nima kaj.« Tudi Plauštajner meni, da izvirna krivda v tem procesu ni bila pri odvetnikih: »Pa tudi ne pri bankah, ampak pri politiki, ki je to dovoljevala.« Odvetniki oziroma pravniki, pravi, niso bili odločilni dejavnik, »smo pa bili nepogrešljiv člen v tej verigi. Pristavili smo svoj piskrček, in od tega ne gre bežati.« Stražar meni, da so bili odvetniki v procesu tajkunizacije angažirani zgolj delno. Priznava, da odvetniški poklic verjetno nekoliko preveč idealizira, saj je že tudi na svoji koži občutil, da »so nekateri kolegi ravnali tako, kot jaz nikdar ne bi. Lahko se dogajajo tudi zelo grde stvari. Govori se, da se dogovarjajo in namerno zgubljajo zadeve, potem pa zavarovalnica plačuje, ampak to so bolj govorice.«
Pa je znotraj odvetništva v povprečju dovolj zavedanja o vprašljivosti teh in drugih poslov, kjer gre za izigravanje predpisov, dovolj samorefleksije? Plauštajner meni, da tega zavedanja ni vedno dovolj, da pa ni mogoče trditi, da se odvetniška zbornica težave ne zaveda ali da se zanjo ne meni. »Trudijo se, vendar imam vtis, da gredo nekatere stvari po svoji poti, ker je prisotna neka druga logika, logika kapitala. Ta potrebuje pravno pomoč in jo je pripravljen tudi plačati. Vendar je glede tega odvetnik v enakem položaju, kot je bil odvetnik v filmu Boter.« Poudarja, da za družbo nasploh ni dobro ustvarjanje videza, da lahko dosežeš vse, če le imaš dobrega odvetnika. In da je iskanje lukenj v zakonu napačno: »Odvetniki se premalo zavedamo svoje vloge in pa tudi odgovornosti, ki nam jo poklic daje. Odgovornost je temelj, in če ta pade, potem odvetnika ne bomo več potrebovali.«