Cela Slovenija kot NLB

»OBVEŠČAMO VAS, DA OSEBE, KI IMAJO UREJENO OSNOVNO ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE, NISO UPRAVIČENE DO POMOČI V NAŠI AMBULANTI,« piše na listu na vratih. Na zidu na levi visi ličen pano z izborom fotokopij v slovenskem tisku doslej objavljenih člankov o ambulanti Pro Bono - torej ambulanti za ljudi, ki bi jih, ker so brez zdravstvenega zavarovanja, drugje zavrnili. Najzanimivejša med članki je reportaža iz Dnevnika, kjer se s slike bodro smehlja brezdomec Jožko. Jožko, sicer tudi pacient ambulante, se je novinarju pohvalil, kako da je šel takrat, ko je to štelo, protestirat za svojega sošolca Janšata: »Stopil sem pred stražarja in rekel: Na, ustreli me!«
Čakalnica ni v ponedeljek dopoldne, ko dela gospod Aleksander, ne prazna ne polna. Ljudje sramežljivo upirajo pogled v tla, neki zagoreli možak kašlja, kot bi sodeloval pri pripravi specialnih efektov za Hollywood. Starejši par v raztrganih bundah se še kar pošteno zravsa, ker je gospod gospe, če sem prav razumel, preveč nespoštljivo zapel šlic.

Vojo in Manca

»Vidite, tu imava takoj na začetku zelo tipičen primer,« mi gospod Aleksander notri v ordinaciji predstavi najinega prvega skupnega pacienta. Vojo je šestdesetletni možak nizke rasti in vidno deformiranih prstov na obeh rokah. Kljub svojemu strahotnemu položaju izžareva neko obešenjaško dobro voljo. Brkati gospod je bil pred časom izbrisan in večji del te njegove obešenjaške dobre volje je vezan na šop papirjev, ki jih stiska v levi roki. Po tem, ko mu je slovenska država že dvakrat zavrnila prošnjo za stalno bivanje, se mu je v tretje nasmehnila sreča: prošnja je bila odobrena!
Težava je samo v tem, da to ni res. Ko se debelih odstavkov čiste birokratščine loti gospod Aleksander, kmalu ugotovi, da je bila prošnja tudi v tretje zavrnjena.
Vojo ima kronično okvaro srca, zoženje ožilja, revmatske težave, težave s pljuči, previsok tlak in situacijsko psihozo. »Psihoza je glede na to, kaj se mu dogaja, kvečjemu normalna,« suho pripomni gospod Aleksander in doda, da je pacient za povrhu lani preživel še kap.
Vojo je, ko je še obstajal, sedemnajst let delal in slovenski državi vsak mesec plačeval prispevke. Da bo ironija še odurnejša, ima Vojo s sabo tudi dokument, s katerim so mu na SPIZ-u odobrili invalidsko pokojnino. A ker mu slovenska država še vedno zanika pravico do stalnega bivanja, do te pokojnine preprosto ne more.
»Po zakonu imaš deset dni, da lahko na tole ugovarjaš,« ga po skrbni preučitvi papirjev pouči šef klinike Pro Bono. »To pomeni, da moraš zdaj čim prej h Krivicu - in če bo Krivic karkoli rabil, naj me kar pokliče.« Vojo se strinja, da bo do odvetnika stopil še tistega dne, nakar mu gospod Aleksander predpiše mazilo za črne boleče razpoke na prstih, ki so bile povod, da je bolnik obiskal ambulanto. Vojo v slovo belolasega zdravnika napol objame, napol poboža po trebuhu, nakar se brez prave jeze nasmehne v mojo smer: »Saj jaz vem, da ne bom pokojnine nikoli dočako. Razpadat sam se začeo.«
Naslednja stopi v ordinacijo mlajša luštna punca, ki jo križ tako hudo boli, da se le s težavo dvigne s postelje. »Koliko se lahko pripognete?« jo vpraša gospod Aleksander, in ko nama ubogo dekle pokaže, je razteg tako klavrn (in pok kosti tako glasen), da zaskeli vse tri. Manca je mati treh otrok in ima svoj lastni čistilni servis: »Ampak problem je v tem, da je plačilna disciplina v zadnjih petih mesecih tako obupna, da nisem sposobna plačevati prispevkov - zato mi je davčna zablokirala račun in zamrznila zavarovanje.«
Gospod Aleksander ji predpiše neke še kar močne tablete proti bolečinam in ji priporoči, naj doma po pol ure skupaj leži v topli kopeli. Če se težave ne bodo kmalu uredile, naj pride nazaj, ker bo treba zadevo nujno slikati. Manca se zahvali in se plašno pozanima, ali bi se dalo dobiti tudi kakšne aspirine ali lekadole - na kar ji belolasi zdravnik odgovori, da načeloma ja, da pa bi jo v tem konkretnem primeru od njih samo pekel želodec.
»Vidite, to je pa zdaj po izbrisanih drugi veliki problem!« se mi zaskrbljeno nakremži zdravnik, potem ko Manca zapre vrata za sabo. »Sploh si ne morete predstavljati, koliko imamo v zadnjih mesecih obrtnikov in drugih malih podjetnikov, ki si ne morejo več plačevati prispevkov! Takoj, ko ne zasluži dovolj, država podjetniku odvzame vse pravice, in ker je bolan, potem ne more več delati, in ker ne more več delati, si ne more več plačevati prispevkov ... In to je potem ena taka katastrofalna spirala. Toliko o tej naši tako imenovani socialni državi.«

Humanitarno-etični pogon

Gospod Aleksander zase v pogovoru hitro pove, da ima po naravi eno tako precej veliko napako - in sicer, da je bil vedno zelo socialno usmerjen. To, pravi, mu je skozi vso zdravniško kariero delalo kar hudo napoto.
Če se skuša malo analizirati, bi ugibal, da se je povečane senzibilnosti za trpljenje sočloveka nalezel leta 1940, ko so ga kot desetletnega otroka nacisti skupaj z družino izgnali v srbski Popovac pri Paraćinu. Ta izkušnja nebogljenosti in strahu, ko se kar naenkrat znajdeš nekje v tujini, brez vseh resursov in torej povsem odvisen od dobrososedstva lokalnega prebivalstva, je na njem pustila močan pečat. Ljudje v Popovcu, pravi, so njegovo družino takrat sprejeli z velikim razumevanjem in naklonjenostjo, zato šteje za velik privilegij, da lahko ta kredit s svojim humanitarnim delovanjem zdaj vrača nemara tudi kakim njihovim potomcem. Velik delež pacientov v ambulanti Pro Bono namreč sestavljajo popljuvani in pošastno opeharjeni gastarbajterji iz bivših južnih republik.
»Za te ljudi,« pravi šef ambulante, »se je kompletna Slovenija spremenila v Novo Ljubljansko banko.«
Klinika Pro Bono deluje devet let. Ustanovljena je bila januarja 2002 in od samega začetka jo vodi gospod Aleksander, ki ni v vsem tem času za svoj angažma prejel niti centa plačila.
Naš portretiranec se je po dolgi karieri specialista za medicino dela upokojil leta 1990 - torej natanko takrat, ko se nam je prvič konkretno poblisnil tedaj še smehljajoči se obraz kapitalizma. V socializmu, pravi danes, težav z ljudmi brez zdravstvenega zavarovanja dejansko ni bilo: »Po eni strani je bilo skupno število teh ljudi brez urejenega statusa itak zanemarljivo majhno, po drugi pa smo v ambulantah mirno sprejeli vsakogar, pa če je imel knjižico ali ne. In ustrezne inštance niso nikoli delale nobenih problemov s plačevanjem teh storitev - tudi ko je šlo za hospitalizacijo ali večje kirurške posege.«
V devetdesetih letih, pravi, je zdravljenje oseb brez urejenega statusa potekalo ' na humanitarno-etični pogon' - torej je bilo prepuščeno srčni kulturi vsakega posameznega zdravnika, napotnic pa tudi še nihče ni skušal tako po pasje kontrolirati kot danes. Težava je v tem, da je ob vseh parazitih, ki rolajo naš zdravstveni sistem, danes prav zares zmanjkalo denarja že za dolgoletnega davkoplačevalca, kaj šele za koga drugega.
»Tisto najusodnejšo napako, ki je potem počasi razjedla celoten sistem, smo začeli delati že leta 1990,« je prepričan gospod Aleksander. »Že takrat smo začeli privatizirati naš zdravstveni sistem. To je bila katastrofa. Nič manj kot zločinsko je bilo začeti podeljevati koncesije za zasebno delo, ne da bi se to resneje programsko in zakonsko uredilo. Tako imamo zdaj natanko to, kar imamo. Privatniki so redno zaposleni v javnih ustanovah, zraven imajo pa ustanovljena podjetja, ki tem matičnim javnim ustanovam izstavljajo še dodatne račune. Zelo normalna praksa je postala, da zdravnik pacienta za mastno plačilo najprej sprejme v zasebni ordinaciji, pacient pa je potem na ta račun prednostno sprejet v zdravnikovi redni ustanovi, torej na davkoplačevalske stroške. Kaj je to drugega kot korupcija? Potem imaš cel kup zasebnikov, ki pacienta radi pošiljajo nazaj k javnemu zdravniku, naj na javne stroške opravi nekatere preiskave - in sicer preiskave, za katere je zasebnik kot koncesionar iz proračuna že dobil sredstva! Mislim, tega je ogromno - kaj vse bi še lahko naštel! In ali je ob vseh teh bypassih čudno, da nam je zdaj res res začelo zmanjkovati denarja?!«

So to eni voli!

»Kaj je, P***ć, kak si?« pozdravi gospod Aleksander naslednjega pacienta. Ta mu odgovori: »Dobar.« Ob tem se zdravnik vidno razveseli, a ko svojega varovanca podrobneje pogleda, zaskrbljeno vzroji: »Ampak Bog te nima rad, zakaj vendar še piješ?! Joj, kako si rumen!«
Tudi P***ć, visok in ponižno sključen možak, ima cel kup grozljivih obolenj. Najhujše med njimi bi bile krčne žile na požiralniku (pred dvajsetimi leti bi pomenile gotovo smrt) in ciroza jeter. A pacient svojemu zdravniku takoj zagotovi, da ne pije več - niti kozarca ne. V bistvu se je prišel samo zahvalit za vso pomoč, ker mu je zdaj res bolje - »Prestopo sam na drugo stran,« se slikovito izrazi.
Da bi razblinil vsak dvom o svoji iskrenosti, se nerodno pohvali, da so ga prejšnji mesec za en cel teden hospitalizirali v psihiatrično bolnišnico, kjer prav gotovo ni mogel spiti niti kapljice, pa je preizkušnjo prestal brez vsakega problema. »Dobro, drži se!« ga na pot pospremi gospod Aleksander. »Predvsem se pa drži nazaj pri pitju, razumeš? Če ne ti bodo razpadla jetra in bo tragedija takoj tu!«
Naslednji vstopi še en siv možak, ki v pozdrav samo pokima - vendar ta za spremembo ne zaradi neke v dušo vbite ponižnosti, temveč ker so mu nedavno operirali grlo. Vstavili so mu fistulo in je še v fazi priučevanja na trebušno komunikacijo, zato svoje stavke za zdaj izključno piše. Ko sede, si nadene očala in nekaj časa je slišati samo žolčni zvok kemičnega svinčnika in od časa do časa Dopliharjev vzklik v stilu: »So to eni voli! Samo nagajajo nekaj!«
Sivi gospod je po mnenju svojega zdravnika namreč invalid prve stopnje, a mu na SPIZ-u niso hoteli izdati odločbe, češ da nima dovolj delovne dobe. Iz dokumentov, ki jih je možak skrbno zbral in prinesel v lahki črni aktovki, naj bi bilo jasno videti, da so se uradniki zmotili in da bi morala zbrana potrdila zadostovati za marsikaj.
»Eh, tako je kot zmeraj,« pravi vodja ambulante Pro Bono. »Tisti pisarnarji tam so tako zoprni, vse se preganja in zavlačuje do hudiča - vse traja in traja in traja. Dve tretjini tistih referentov je na svojih mestih samo zato, da se ja ne bi karkoli uredilo.« Ko na podlagi zbranih dokumentov skupaj izdelata ogrodje kratkoročne strategije za naprej, nama možak pomoli roko in, ne da bi od začetka do konca rekel eno samo besedo, zapusti prostor.
Gospod Aleksander na hitro podpiše prošnjo, ki mu jo prinese socialna delavka - namreč prošnjo, da bi nekega brezdomca oprostili plačila članarine za društvo invalidov. Potem je tu že naslednja pacientka, priletna Romka precej mrke dispozicije. »Kaj je s tabo, F****a, kaj mi hujšaš?« jo bodro pozdravi zdravnik, na kar pacientka samo depresivno skomigne z rameni: »Sestra mi ne da tablete.« Zakaj pa ne? »Ker pravi, da jih prodajam.« Ob tem v sobo res stopi srčna sestra Tatjana in pove, da sta gospe F. z nekim drugim zdravnikom dobesedno štela tablete in prišla do jasnega zaključka, da bi morala na zdravljenje od odvisnosti od teh tablet: »Ker toliko, kot se ona baše s temi tabletami, tega svet ni videl - to preprosto ni človeško!«
»V redu,« tiho pripomni gospa F., »a šta da radim kad sam po danu tolko živčana i nervozna?« Sestra na to nima pravega odgovora (oziroma ga, se mi zdi, raje zrelo zadrži), in čez nekaj minut na mizo pred pacientko prinese tako znaten pok pomirjeval in antidepresivov, da jih komaj drži z eno roko. Zdravila, ki jih pacientom predpišejo na kliniki Pro Bono, so v glavnem zdravila, ki so jih tja prinesli dobrosrčni občani - predvsem taka, ki jim še ni potekel rok trajanja, pa jih sami ne potrebujejo več. Ko sem pred kliniko sedel več kot eno uro, sem v tem času videl par zelo lepih prizorov. V tej uri je prišel na hitro oddat neporabljena zdravila cel kup ljudi, od ženic v rutah do šmekerčka v Oplovem kabrioletu. Vsaka tableta, ki jo prinesejo, lahko za pacienta brez večine normalnih pravic pomeni razliko med obvladljivostjo situacije in obupom.
»Moraš poskusiti zmanjšati porabo teh tablet, če ne te bomo morali dati v bolnico,« položi gospod Aleksander gospe F. na srce v slovo. »Razumeš - v bolnico! Ker tole je grozno za tvoja jetra. Najbrž zaradi tega tako hujšaš!« Pacientka samo brezizrazno pokima, hitro pobere svoj pok tablet in odide skozi vrata. Iz daljnih časov, ko so operil talali samo na zdravniški recept, točno vem, kako se počuti.

Pokaži mi denar!

Sedmi člen našega zakona o zdravstvenem zavarovanju pravi, da imajo pravico do nujnih zdravstvenih storitev vsi, ki so življenjsko ogroženi. Naslednja alineja določa, da imajo pravico do zdravstvene oskrbe vsi, ki jim drugače grozi poslabšanje zdravstvenega stanja. Ko sem na glas razmišljal, da bi tole slednje vendar lahko pomenilo, da imajo po zakonu pravico do zdravstvene oskrbe skoraj vsi bolniki s skoraj katerimkoli zdravstvenim problemom, mi je gospod Aleksander mrtvo hladno odvrnil: »Jaz to berem natanko tako. Marsikdo pa seveda ne. Bivši minister Miklavčič je recimo dejal, da to bere tako, da so ti v primeru zloma roke gips dolžni natakniti, niso ti ga pa dolžni sneti.«
V vsaki znosno urejeni družbi bi človek pričakoval, da bi zdravstveno ministrstvo naredilo vse, da bi ambulanti tipa Pro Bono delovanje čim bolj olajšalo. A gospod Aleksander pravi, da je kvečjemu nasprotno: »Od njih in od ZZZS smo se naučili pričakovati dejansko samo to, da nam ves čas delajo probleme. Že leta 2003 so nam poslali dopis, da ne smemo uporabljati Zavodovih uradnih napotnic in receptov. Takrat smo sicer z njimi nekajkrat posestankovali in so nazadnje obljubili, da bodo stvar že nekako uredili. A storili niso nič in lani so nam tako spet poslali dopis, da nam prepovedujejo uporabo 'njihovih' napotnic. Zakaj so to storili? Da bi nam onemogočili kontakt z vsemi drugimi uradnimi zdravstvenimi ustanovami. Ker velika večina zdravnikov pacienta brez napotnice pač ne bo sprejela. Uveljavila se je praksa, da ministrstvo zavrne plačilo storitve vsem specialistom, ki so sprejeli našega pacienta, katerega stanje ni bilo življenjsko ogroženo. Posebej pasji so, če gre za zdravljenje kroničnih bolnikov. Zgodilo se je celo, da so zavrnili plačilo inzulina bolniku s hudo sladkorno boleznijo.«
To, da ministrstvo rado zavrne plačilo storitve, potem v praksi seveda pomeni, da specialisti bolnikov z napotnico klinike Pro Bono po navadi sploh nočejo sprejeti. Tako naiven človek, kot je avtor tega članka, bi se ob tem sicer vprašal, zakaj bi ministrstvo za zdravje aktivno spodkopavalo svojo lastno institucijo, ki se trudi vsaj za silo pokrpati najbolj vpijoče krivice razpadajočega škandala po imenu javno zdravstvo ... A gospod Aleksander pravi, da nima ambulanta z ministrstvom v resnici nobene uradne povezave. Leta 2002 so jo ustanovili MOL, Slovenska filantropija, občinska Karitas in Združeni zdravstveni dom Ljubljana. »Ministrstvo za zdravje nas vidi predvsem kot vir neke konstantne zgage in stroškov, ki mu jih, če ne bi bilo nas, najbrž ne bi bilo treba plačevati.«
Ob vsem tem se je bilo med najinim pogovorom nemogoče izogniti še enemu velikemu problemu naše družbe - čedalje večji eroziji javnega zaupanja v najosnovnejšo kompetenco in dostojnost bele stroke.
»To je zelo velik problem,« pokima gospod Aleksander. »Ampak spet: kako bi sploh lahko bilo drugače, ko si pa mnogi zdravniki niti ne zaslužijo tega naziva? Če se tako številni med njimi tako očitno podelajo na Hipokratovo prisego? Vse, kar danes slišiš od večine zdravnikov, je: pokaži mi denar! Ne morem vam povedati, kako zelo me to moti! Že od pamtiveka - torej od takrat, ko se nam je še reklo vrači - smo zdravniki v družbi uživali neki poseben status ... Ampak glede na vso to grabežljivost in pokvarjenost, ki danes vladata v naših vrstah, so strahospoštovanje do nas kot stana lahko ohranile res samo še tiste najbolj praznoverne stare mamce.«
Seveda to ne pomeni, da med zdravniki ni dobrih ljudi. Poleg gospoda Aleksandra delajo v ambulanti po en dan na teden brez plačila še dr. Branka Matojc, dr. Tatjana Erjavec in dr. Vida Sajko. Ambulanta ima dostop tudi do zastonjskih storitev kar 39 specialistov. Bojda jih sploh ni bilo težko najti: polovica se je prijavila prostovoljno, za drugo polovico je bilo treba pa le malo potelefonirati in razložiti, za kako bolne in razlaščene paciente gre.
Ta zgodba zelo jasno priča, da je med slovenskimi zdravniki več pristne skrbi za sočloveka, kot bi iz cehovskega slabega slovesa lahko zaključili - a kaj, ko jih sistem načrtno peha v brezbrižnost in površnost.
»Za slovenske zdravnike bi bilo nujno čim prej organizirati redne sistematske zdravstvene preglede,« pravi gospod Aleksander. »Ker ogromno teh ljudi je fizično in psihično povsem na psu - in potem ni nič čudnega, da delajo napake. Tu igra izjemno negativno vlogo zdravniški sindikat, ki v svojem nenehnem hlastanju po denarju strahotno pritiska na ministrstvo, da dovoljuje in celo izdatno nagrajuje čezmerne obremenitve. Mislim, če bi meni kdo izposloval 200-procentno tarifo, da lahko hodim tja ponoči na dežurstva spat, potem bi to najbrž tudi počel! Kar se tiče te splošne zdravniške lakomnosti, pa kolege tudi deloma razumem, saj se mora marsikomu najbrž zdeti malo butasto, zakaj bi se vendar držal nazaj, ko pa tako brez vsake mere in čisto vsem na očeh kradejo najvišji liki iz državne zdravstvene hierarhije!«