Dr. Zora Konjajev: "Zdi se mi, da počasi lezemo gor"

Dr. Zora Konjajev se je rodila leta 1921 na Ptuju, a od mladih nog živi v Ljubljani. Izhaja iz rodu Stritarjev, glasbenikov in pisateljev. Po maturi na klasični gimnaziji je v Ljubljani študirala medicino. Študij je prekinila vojna. Med vojno je kot študentka medicine sodelovala v OF, bila zaprta in oktobra 1943 odšla z dojenčkom v partizane. Delala je v partizanski bolnišnici Kanižarica, kjer je sodelovala tudi pri operaciji komandanta partizanske vojske Franca Rozmana Staneta. Po osvoboditvi je končala študij, se specializirala za pediatrijo, doktorirala in se posvetila profesuri in znanstvenemu raziskovanju. Najin pogovor se je gibal v časovnem loku skoraj devetih desetletij. Zajel je pevsko delovanje sester Stritar, njeno doživljanje partizanstva in povojnega razvoja zdravstva. Dr. Zora Konjajev, ponosna pripadnica narodnoosvobodilnega boja, je prepričana, da bodo prihodnji rodovi še bolj cenili vrednote NOB kot današnji. Zadovoljna je, da se mladi danes »ponovno oprijemljejo vrednot, kot so osebna integriteta, spodobnost, tovarištvo in sodelovanje. To zbuja upanje.«

Nam lahko sami poveste, kdo ste, dr. Zora Konjajev?

Ah, na to pa ni lahko odgovoriti. Pa bom začela z družino. Rodila sem se v družini, ki je bila izrazito glasbeno in kulturniško usmerjena. V sorodu smo tudi z Josipom Stritarjem, pesnikom in pisateljem. In v sorodstvu s kar številnimi znanimi glasbeniki. Recimo s Srebotnjakom, potem s pevcem Dragom Čudnom, z Vilkom in s Kristjanom Ukmarjem, moji sestri sta bili znani pevki. Nada Vidmarjeva je bila koloraturni sopran, Bogdana Stritarjeva mezzosopran. Obe sta bili desetletja nosilki visoke kakovosti v operi. Oče je bil vsestranski glasbenik in tudi skladatelj. Skladal je bolj nabožne pesmi, drugače pa je igral na številne inštrumente in tudi nas že zelo zgodaj, bilo nas je pet otrok, uvajal v glasbeni svet. Že majhne deklice smo se učile večglasnega petja. Iz tega se je leta 1933 rodil tercet sester Stritarjevih, ki je pel na ljubljanskem radiu. To je bil eden prvih ženskih ansamblov. Pele pa smo narodne in ponarodele pesmice. Spremljal nas je dirigent Danilo Švara, pozneje pa dolga leta do vojne profesor Marjan Lipovšek. Tudi z Bojanom Adamičem in z orkestrom Radia Ljubljana smo pele. Veljale smo za kakovosten tercet oziroma kvartet. Nato je prišla vojna in čas velikih osebnih odločitev. Vključile smo se v osvobodilno gibanje.

Še prej pa ste se odločili za študij medicine.

Po klasični gimnaziji v Ljubljani sem se odločila za medicino. Pri starših najprej moja odločitev ni bila dobro sprejeta, kajti jasno je bilo, da bom morala po štirih semestrih študija v Ljubljani na študij v Zagreb, ker pri nas ni bilo popolnega medicinskega študija. Naša velika družina je živela le od očetove učiteljske plače. Z različnimi testi, ki sem jih zelo dobro opravila, in posveti s strokovnjaki smo očeta prepričali, da se je uklonil. Na srečo so v Ljubljani odprli še peti in šesti semester študija medicine in tako sem ostala doma.

Ves čas med obema vojnama pa ste štiri sestre Stritar prepevale. Na Radiu Ljubljana in v Hotelu Union. Kako je bilo biti pevka v tistem času?

Lepo. Sicer pa je bila pri nas doma izjemna vpetost v glasbo, petje nas je spremljalo od plenic. Učile smo se iz pesmaric, pomagali pa so nam tudi kar uveljavljeni skladatelji. Ferdo Juvanc, ki je bil po Stritarjevi liniji naš sorodnik, je za nas komponiral. Aranžmaje za »šlagerje« nam je delal Bojan Adamič. Bil je zelo navdušen. Želel je, da bi postale njegov stalni ansambel. Lipovšek je sicer zavijal z očmi, ko nas je spremljal pri šlagerjih, toda bile smo dobre. Ampak potem je vojna vse prekinila.

Kasneje se bova v najinem pogovoru »srečala« z vojno. Zdaj pa me zanima, iz katere zakladnice ste jemali »šlagerje«.

V slovenščini jih ni bilo. To so bile italijanske popevke, ameriške jazzovske pesmi, pa tudi francoske, ki smo jih spoznavale v filmih. Tudi sama sem jih prevajala v slovenščino. Aranžmaje nam je delal Adamič. Poleg očeta nam je korepetiral tudi naš prijatelj Rado Simoniti, ki je pri nas stanoval. Pa s profesorjem Lipovškom smo sodelovale. Pela sem tudi v komornem radijskem orkestru. Vodil ga je Drago Mario Šijanec. Včasih nam je oče uglasbil kakšno pesmico, na katero je naletel pri nabiranju narodnega gradiva.

Ste bili verna družina?

Ja, zelo verna. Potem pa je prišel čas, ko smo se vsi odrekli veri.

Toda že v medvojnem času so se v Ljubljani kresale ideje, novi pogledi so prihajali na dan. Kako ste zaznavali to dogajanje?

Klerikalci in liberalci so se grozovito tolkli med seboj. Takrat so bili vsi ljudje verni. Tudi liberalci, pa so jih klerikalci obravnavali kot nevernike. Sama sem rojena leta 1921 in na klasični gimnaziji je bilo vse pod strogim nadzorom cerkve in vere. Že sam režim na šoli je naravnost silil mlade v uporništvo. To je bil čas velike diferenciacije med mladimi. Na eni strani so bili klerikalni Tomčevi mladci in Erlichovi stražarji, na drugi pa krščanski socialci in prvi pripadniki komunistične mladine. Te razlike so se kazale tudi v mojem razredu. Moja sošolca sta bila Janez Stanovnik in Janko Smole. Mi trije smo tudi med vojno imeli stike. Njuni bodoči ženi pa sta bili tako kot jaz instrumentarki v medvojni partizanski bolnišnici Kanižarica.

Tik pred vojno ste se poročili s Cvetom Močnikom, državnim reprezentantom v smučanju in kajakaštvu. Leta 1943 je mož padel v bojih z okupatorjem in ostali ste sami s hčerko. Z njo ste potem tudi vi odšli v partizane.

Moj mož Cveto Močnik, s partizanskim imenom Florjan, je padel na planini Golobar. Postal je narodni heroj in po njem se je imenovala šola v Trnovem. Po osamosvojitvi so večino šol, ki so nosile imena narodnih herojev, preimenovali, vendar v Trnovem učiteljice še naprej predstavljajo šolarjem dogodke iz tistega časa. V avli pa še vedno stoji Florjanov doprsni kip, ki ga je naredil kipar Peter Černe. V času italijanske okupacije so me zaprli skupaj z devetmesečno hčerko. Na fakulteti sem bila namreč od leta 1941 poverjenik za ilegalno literaturo. Iz ilegalnih tiskarn sem prenašala propagandno gradivo po Ljubljani, kar so vedeli tudi mnogi moji kolegi na fakulteti, nasprotniki narodnoosvobodilnega gibanja, vendar me iz solidarnosti niso ovadili. Italijani pa so na vsak način hoteli dokazati, da sem tudi jaz, ne samo moj mož, aktivistka. Pa se je zapletlo. Nekega dne, konec septembra 1943, takrat so Ljubljano že zasedli Nemci, me je pred vrati fakultete čakala kolegica in mi povedala, da so v mojem predalu našli ilegalno literaturo. Odkril jo je bolničar, ki je bil belogardistični oficir. Literaturo pa je dal v moj predal Tone Seliškar, ki je tako hotel razširiti propagando OF na medicinski fakulteti, ker ni vedel, da je bila tam trdnjava OF. Šele v partizanih mi je povedal, da je to storil. Mislil je, da dela dobro.

Ljubljano ste morali zapustiti?

Morala sem iz Ljubljane, ker bi me sicer aretirali. S ponarejenim zdravniškim spričevalom v nemščini, da ima otrok hud oslovski kašelj in mora iz Ljubljane, in z dovolilnico sem 2. oktobra 1943 z mamo in otrokom odšla proti Igu. Nemci so takrat s štukami bombardirali in z gradu obstreljevali območja zunaj Ljubljane, saj so bili partizani po italijanski kapitulaciji na Igu. Takrat so bili že vsi moji v partizanih. Znanci so me sicer pregovarjali, da bi otroka pustila v Ljubljani, vendar nisem privolila. Kasneje so ga po Ljubljani iskali Nemci in domobranci. Ko smo prišle na Ig, pa se je zapletlo pri partizanskih oblasteh, saj sem bila brez dokumentov, ki bi dokazovali, da sem članica OF. Le nemške dovolilnice sem imela. Šla sem h komandantu in mu pojasnjevala, da sem aktivistka, da je moj mož politični komisar na Primorskem, saj takrat še nisem vedela, da je padel, a niso vedeli, kaj storiti z mano. Naenkrat pa so se odprla vrata, v sobo je vstopil Bojan Adamič, dvignil roke v zrak in rekel: »No, pa je še ta zadnja Stritarjeva prišla v partizane.«

Doživljali ste hajke, veliko nemško ofenzivo na partizansko osvobojeno ozemlje ste preživeli v Znojilah, sestre pa ste tedaj pele kot članice kulturniške skupine na Kočevskem zboru.

In tudi v Dobrniču, kjer je bilo prvo zasedanje Protifašistične fronte žena. Nikdar ne bom pozabila dogodka v Znojilah. Začela se je nemška ofenziva. V vas so prišli Nemci in Čerkezi. To je bilo zelo mučno. Ljudje so se hoteli skriti. Toda moja mama je bila pametna ženska in je rekla: »Vi kar delajte, robkajte koruzo, ostanite na svojih mestih, kot da Nemcev ni.« Tako smo ravnali. Ko je Nemec vstopil v hišo, sva s sestro igrali človek ne jezi se. Ker so videli, da so Znojile mirna vasica, so nas pustili pri miru. Kasneje so prišli na to ozemlje domobranci in s sestro sva se, od enega mejnega občinskega kamna do drugega, pomikali proti Beli krajini.
Ko sem prišla v Belo krajino, mi je bilo jasno, da bom mobilizirana, saj sem imela šest semestrov medicine. Sestra pa je sprejela v varstvo mojega otroka, da mu ne bi bilo treba v rejo. Ko sva s sestro prišli v Belo krajino, sva se zatekli h gledališkim igralcem, ker sva bili brez strehe nad glavo.
Prišla pa je zelo lepo oblečena partizanka srednjih let. To je bilo 19. februarja 1944. Ko me je videla z dojenčkom v naročju, se je začudila, kaj počnemo tam. S sestro sva ji razložili, da nimava kam, da še ne veva, kje bova prenočevali, ona pa je potegnila iz žepa nakaznico in nama dodelila sobo z dvema posteljama v najlepši vili v mestu. To je bila njena soba. Ko sem je vprašala, kje bo ona, mi je odvrnila, da se bo že znašla. Bila je Titova žena, Herta Haas.

In začelo se je vaše delo v bolnišnici Kanižarica?

Izredno zanimivo in dinamično delo je bilo v partizanskih bolnišnicah. Pravzaprav je bila slovenska partizanska saniteta pravi čudež v tedanjem svetu. Kakšna organizacija! 22.000 ranjencev se je zdravilo v partizanskih bolnišnicah, ki jih je zasnoval Pavle Lunaček. Do podrobnosti je razvil koncept konspiracije, ki so se ga morali vsi držati. Bil je strašno zahteven. Ranjence so z zavezanimi očmi prinesli do neke javke, od tam in do bolnišnice pa je bila pot lahko zelo težka in nevarna. Za vse je skrbelo zdravstveno osebje. Sovražnik je odkril le dve postojanki in pobil okrog 165 partizanov od 22.000 ranjencev. Pa še to se je zgodilo zaradi izdaje domobranskega ranjenca, ki so ga zdravili v postojanki in je od tam pobegnil.

Na celotnem ozemlju je bilo 260 partizanskih bolnišnic in sovražniki so odkrili le dve?

Skrbno so bile skrite. Ljudje pa, četudi so jih mučili, niso izdali lokacije. Sicer pa niti bolniki, med njimi so bili tudi domobranci, niso vedeli, kje so. Partizanski referent za saniteto dr. Novak je imel velike težave z načelnikom jugoslovanske partizanske sanitete, ker je hotel vedeti za lokacije naših bolnišnic, pa mu Novak ni hotel povedati. Sicer pa so bile tudi v bojnih enotah sanitetne skupine, ki so poskrbele za ranjence. Zaradi takšne organizacije je bila vojska bolj mobilna, ranjenci pa so imeli občutek varnost, kajti vedeli so, da jih ne bodo le zdravili, ampak bodo poskrbeli tudi za njihovo varnost v času okrevanja.

Zanimivo je, da Nemci niso uničili osvobojenega ozemlja v Beli krajini, čeprav so vedeli, da obstaja.

Seveda so vedeli. Tudi meni ni jasno, zakaj nas niso bombardirali. Verjetno so imeli preveč posla drugje. V začetku so bombardirali Črnomelj, Ivančno Gorico in tudi Višnjo Goro. Poskušali so se prebiti prek Gorjancev, a Gorjance je držal v rokah komandant Stane s 7. korpusom. Menda je enkrat prišel v Bazo 20, kjer je bilo vodstvo gibanja, in je rekel, da ne bo več vzdržal pritiska. Pa ga je. Tudi na drugi strani, prek Kolpe, so hrvaški ustaši vseskozi silili čez. Po so odnehali. Nemci so enkrat vdrli v Metliko in ravno takrat so ti Čerkezi izvedli pokole v vaseh. Drugače pa smo se počutili tam tako varne, da to sploh ni mogoče povedati. Bolnišnica Kanižarica je imela 60 postelj in celo svojega ginekologa dr. Antona Cizlja. Prej je bil direktor trboveljske bolnišnice, ki je bila izredno dobro opremljena. Pri nas so se zdravili v glavnem civilisti. Zelo žalosten pogled v bolnišnici pa je bil na otroke, ki so se igrali z odvrženimi bombami in pristali pri nas. Ni pa smela bolnišnica sprejemati vojaških oseb. To je bilo strogo prepovedano. Izjema so bili zavezniški piloti. Te so kmetje k nam pripeljali v pletenih košarah za listje. Spomnim se dne, ko sem bila dežurna in videla krožiti letalo. Naenkrat sem z vseh strani zaslišala skovikanje sove. Le od kod so se vzele sove, sem se spraševala. Sem pa še jaz - naučila sem se, ko sem bila majhna - začela skovikati in k meni v bolnišnico so prilezli ruski padalci. Ustrašila sem se. Eden izmed njih je poskakoval in hotel takoj zdravnika. Odprla sem mu vrata, bil je takoj oskrbljen in iz hvaležnosti nam je podaril padalo. To je bilo fino rusko platno in vrvi iz konoplje. Prav mi je prišlo. V bolnišnici smo imeli šivalni stroj in iz tega platna smo sešili obleke in perilo, pa košarice za sterilizacijo.

Bili ste asistentka pri operaciji Franca Rozmana Staneta, poveljnika slovenske vojske. V teh dneh, ko ga je Banka Slovenije počastila z izdajo kovanca, so ga nekateri poskušali prikazati kot zločinca. Vi zagotovo dobro poznate njegovo zgodbo. Je v njej kaj takšnega, kar bi omadeževalo njegovo ime, ali gre zgolj za zlonamerna natolcevanja?

Gre za nizkotno in zlonamerno početje. Bil je dober partizanski strateg in taktik, ki si je znanje pridobil v španski državljanski vojni. Bil je zelo ukaželjen. Revček v prvih letih svojega življenja ni mogel kaj prida znanja dobiti v šoli, ker je bil pastirček. Imel pa je strašno razumevajočega učitelja. Ko je prišel v šolo, ves prezebel, ker je spal v senu, ga je vedno posadil zraven peči, da se je pogrel. Bil je skromen človek. Vsak borec mu je ogromno pomenil, za vsakega je trdil, da je nezamenljiv. Ko sem pisala biografijo akademika Novaka z naslovom Hipokratova prisega, mi je Novak rekel, da je komandant Stane moral tako končati, kot je, ker se je obnašal nespametno. Če se ni zadovoljil s poročilom izvidnice, se je šel sam prepričat. Že velikokrat prej bi ga lahko ubili. Nikdar ni bilo slišati, da je v kakšni akciji ravnal zločinsko, da bi partizani mučili ranjence in podobno, kar so počeli belogardisti. Strahotno so ravnali z ranjenimi nasprotniki. Tudi z našimi sanitejci, če so jih ujeli. Prav tako v smrti komandanta Staneta ni nič skrivnostnega. Žal pa je »kriv« Ambrožič, ki je po dveh izstreljenih minah dejal, da bi bilo fino, če izstrelijo še tretjo, da se ne bo tam valjala, saj se lahko zgodi nesreča. Potem pa se je zgodila nesreča.

Po vojni si je bilo treba na novo urediti življenje. Bili ste mladi, izgubili ste moža in z otrokom ste se morali spoprijeti z novimi izzivi. Kako ste začeli?

Z otrokom sem se vrnila k staršem. Ni bilo jasno, ali bo ali ne bo v Ljubljani medicinska fakulteta. Sestri sta dobili sinova in ju, dokler si nista uredili življenja, prepustili meni. Med vojno sem delala v civilni bolnišnici Kanižarica in zato nisem dobila ne čina in ne odpravnine kot moje kolegice, ki so postale polkovnice. Šele čez čas sem začela dobivati pokojnino po možu, hčerka pa simbolni znesek po očetu heroju. Zame so bili to strašno bridki trenutki. Tudi to, da sem se morala vrniti k staršem, ki so živeli z majhno pokojnino, ni bilo prijetno. Nekaj časa sem živela pri moževih starših. Hčerka je kasneje ostala pri njih, saj so jo imeli zelo radi. Živeli so v Trnovem, v hiši z vrtom.
Leta 1947 sem se še kot študentka medicine ponovno poročila in imela dva otroka. Po diplomi pa, ker nisem mogla dobiti gospodinjske pomočnice, sem ostala doma. Ministrstvo me je sililo v službo in pol leta po diplomi sem se zaposlila. Želela sem postati ginekologinja, vendar je minister Marjan Ahčin rekel, da me potrebuje pediatrija.

Je kar določil?

Ja, ginekologov je bilo veliko. Pediatre pa so potrebovali. Kmalu je nastalo 60 pediatričnih dispanzerjev po vsej Sloveniji. V pediatriji pa sem se usmerila v neonatologijo in bila tesno povezana s pediatri in porodničarji. Ko sem šla v pokoj, sem pogrešala samo novorojenčke, ki smo jih pestovali in stiskali k sebi.

Drugič ste se poročili z Aleksandrom Konjajevom, prebežnikom iz Rusije, znanim agronomom, sicer pa ljubiteljem književnosti, Čehova in gledališča.

Moj drugi mož je bil Rus. Leta 1921 je prišel v Osijek, nato odšel v Pariz na podiplomski študij agronomije, nato pa postal direktor mlekarskega zavoda v Kranju. Zelo ga je zanimala tudi literatura. Oba sva imela rada ruskega pisatelja Čehova. Velikokrat sva ga v celoti prebrala. Svak Josip Vidmar je nekoč mojemu možu dejal: »Veš, Saša, ti si najbolj kulturen Slovenec, pa še ti si Rus.« Prekrasno je pel ruske ciganske romance, pesnikoval v različnih jezikih, saj je bil poliglot. Nobena reč mu ni bila odveč. Veliko se je ukvarjal z glasbo, tudi klavir je igral.

Rusko pa vi niste obvladali?

Ne, saj se nisem učila. Toda vsak večer, preden smo šli spat, je vzel v roke Čehova in mi ga bral. Ni ga prevajal, samo bral, bral in bral. Tako sem osvojila ruščino. Ko sva šla z možem na potovanje, sva s sabo nosila Čehova. Nisva mogla brez njega.

Kaj je najzanimiveje pri Čehovu?

Predvsem njegove kratke novele. Nekatere so humoristične, druge so strahotno bridke. Zame je največji pisatelj na svetu, pa zelo veliko berem, sem precej na tekočem. Nekateri ga primerjajo z Maupassantom, a ga ni mogoče. Je daleč nad njim. Je velik prijatelj ženske. Redek pisatelj, ki je poznal žensko dušo do bistva.

Mož vaše sestre je bil Josip Vidmar. Veljal je za avtoriteto v kulturi. Kar je ustrelil, je padlo. Kakšen človek je bil zasebno?

Strašno rad je imel otroke. Vedno so plezali po njem. Pa ne samo njegovi, tudi bratovi. Znal je biti oster, pa tudi zelo prijazen. Zdaj bo njegova hčerka izdala njegova dela. Iz prve in zadnje pesmice v tej knjigi je razvidno, kakšen človek je bil. Eno je napisal hčerki Živi, zadnjo pa vnučki Gaji. Bil je širok človek, ne samo v umetnosti, ampak tudi na splošno. Znal te je zafrkniti, znal te je ustaviti, ampak v bistvu je bil prijeten.

Posvetiva se vaši poklicni karieri. Eden izmed vaših večjih projektov je bil regionalni center za nedonošenčke. To je bil center za svetovanje bolnišnicam v Jugoslaviji?

Center je ustanovil Unicef. Ko je prišla k nam v Ljubljano strokovnjakinja iz Svetovne zdravstvene organizacije urejat, da bi proučila razmere za nedonošenčke v Jugoslaviji, je ugotovila, da je naš oddelek na visoki strokovni ravni in lahko postane center za usposabljanje kadrov za vso državo.
Kot vodja službe za neonatologijo sem bila povezana s 13 porodnišnicami, iz katerih so k nam prihajali nedonošenčki. Hkrati pa smo uveljavljali novo doktrino na tem področju in opozarjali predvsem na hospitalno higieno. Ko sem prišla iz Pariza, kjer sem bila tri mesece na izpopolnjevanju, sem uvedla aseptično tehniko nege. To se pravi, da se ne smeš dotakniti ne stvari in ne otroka, če si prej temeljito ne umiješ rok. Nekaj časa sem bila tudi predsednica komisije za hospitalno higieno na Kliničnem centru v Ljubljani in videla, kako težko in počasi se premikajo stvari na tem področju.

Danes zdravniki tožijo, da so razmere v zdravstvu nevzdržne. Nekateri se odločajo za pot v tujino. Kako vi vidite te razmere? Je res tako hudo?

Take ureditve, kot je bila v socializmu, v kapitalizmu ne moremo pričakovati. Sprememba sistema je vnesla veliko nejasnosti v zdravstveno organizacijo. Poleg tega pa smo bili vseskozi priča praksi, da je vse iz socializma, četudi je bilo sijajno, treba rušiti, uničiti. Imeli smo urejeno otroško zdravstveno varstvo na visoki ravni, vsi otroci so bili vanj zajeti, precepljeni, pregledani in ob najmanjših odklonih smo se lotili zdravljenja. Čudili so se nam v svetu, ker 90 odstotkov žensk rojeva v porodnišnici. Hkrati pa mi je bilo že zdavnaj jasno, da se bo trend rojevanja v porodnišnicah obrnil. Ko sem omenila dr. Novaku, da bo prišel čas, ko bodo žene spet rojevale doma, je bil začuden. To naj bi bilo namreč odmik od stroke.

Če ste to rekli pred desetletji, se je zares slišalo nenavadno.

Lahko bi rekla, da je rojstvo doma, v domačem krogu, najvišja oblika poroda. Sama sem v praksi spoznala, kako pomemben je stik porodnice z domačim okoljem. Na oddelku za nedonošenčke sem uvedla obiske staršev in božanje nedonošenih otrok pod pogojem, da so si starši krepko umili roke. Starši tega niso mogli verjeti. Prej so jih lahko gledali le skozi dvojno šipo. Tako nedonošenček nekaj mesecev ni imel nobenega stika s starši, ker so se bali, da ga bodo starši okužili. Morate vedeti, da mati za otroka ni nevarna. Ko otrok potuje skozi porodni kanal, se okuži z vsemi njenimi klicami, saprofiti, tam sta blato in urin, toda mati mu da v svojem kolostrumu in še prej prek placente protitelesa za te klice. Te klice zanj niso nevarne. Nasprotno. Zaželeno je, da ima gola mati golega otroka ob sebi, ker te klice, ti saprofiti, pomagajo otroku, da prve mesece razvije imunski sistem. Nevarno za novorojenčke je osebje klinike in bolnišnice. Vsi nosijo stafilokok v nosu. Vsi. Oni okužijo.

Z neko raziskavo pa ste se uveljavili tudi v svetu.

Ukvarjala sem se z razvijanjem neonatologije, gre za oskrbo in zdravljenje novorojenčka, zlasti tistega, ki ima težave zaradi prezgodnjega rojstva, in perinatologije, medicinske znanosti, ki proučuje fiziološke in patološke procese v nosečnosti, ob rojstvu in prve dni otrokovega življenja. Na tem področju so problemi kar kričali po raziskovalnem delu. Ukvarjala sem se z zlatenico, ki je povzročala idiotijo, hude nevrološke motnje (t. i. ples svetega Vida), če ni bila narejena izmenjalna transfuzija. Ko sem začela z neonatologijo, je veljalo, da je nevaren samo Rh, vse drugo se ni upoštevalo. Na nekem simpoziju sem prikazala številne dejavnike, ki povzročajo hudo zlatenico. Po tem simpoziju je bilo treba delati z izmenjalno transfuzijo, če je zlatenica dosegla neko laboratorijsko določeno stopnjo. To je veljalo za vso Slovenijo. Babicam smo priskrbeli ploščico z barvno gradacijo, s katero je pritisnila na nosek, in če se je barva kože ujemala z določeno barvo na ploščici, smo otroka laboratorijsko preverili. To metodo so poenotili po vseh bolnišnicah. Ker metode so različne. Čez nekaj let so se razmere tako spremenile, da študentom nismo mogli več pokazati jedrnega ikterusa. To je bilo v času, ko smo na kongresih pediatrov v Jugoslaviji še vedno poslušali, kako se borijo z zlatenico in njenimi posledicami.

V svetu pa ste zasloveli z raziskavami okužb, ki jih povzroča citomegalovirus in jih pogosto spremlja tudi huda zlatenica.

Zlatenica me je pripeljala do tega, da sem se začela ukvarjati z obolenjem, ki je v svetu veljalo za izredno redko. To je bila maternična okužba s citomegalovirusom. Dobila sem otroka, ki se mi je zdel sumljiv. V literaturi je pisalo, da je nekomu uspelo najti v urinu celico velikanko, ki jo ta virus povzroča, in sicer, da ima ta velikanka zelo povečano jedro, v njem je velika črna inkluzija, poleg nje pa so v citoplazmi še manjše inkluzije. Ta otrok je imel prizadete vse organe: okostje, možgane, jetra. Imel je strašansko hudo zlatenico in še nedonošen je bil. Začela sem vztrajno iskati te celice v urinu, ampak po navodilu s centrifugiranjem pri 3000 obratih nisem našla ničesar. Lepega dne pa najdem črne pike v urinu in s tistim urinom sem hodila okrog laborantov. Ugotavljali smo, da to ni glivica, ni bakterija, ni smet, stalno pa so se ponavljale iste oblike. Pa mi je padlo na misel, da so to razbite celice, inkluzije, ki so se razpršile po urinu. Pri 500 obratih centrifuge se je pokazala fantastična slika. Preverjati sem začela vse novorojenčke z zlatenico in ugotovila, da ima veliko zlatenic blago obliko te okužbe. Potem sem pregledala še urin mater in kot prva v svetu ugotovila, da so tudi one izločale te celice. Švicarji, spodbujeni z mojimi dognanji, so virološko pregledali veliko novorojenčkov in ugotovili, da je ta okužba pogosta. Izdali so prelepo knjigo Človeški citomegalovirus, opremljeno z mojimi fotografijami otrok.

Kdaj ste se ukvarjali s tem?

Prvo srečanje s takšnim otrokom sem imela leta 1961, študija pa je nastala v sedemdesetih letih. Iz tega sem naredila leta 1974 obsežen doktorat. To so bili v bistvu trije doktorati: najprej raziskava novorojenčkov, diagnosticiranih s preiskavo urina, nato virološke preiskave s sodelovanjem Švicarjev, potem pa sem sledila 50 otrokom skozi leta in prišla do spoznanja, da imajo številni otroci nevrološke in psihološke težave.

Zmeraj pa ste bili ob svojem strokovnem delu tudi širše družbeno angažirani. Današnja družba je drugačna od tiste, ki je bila, da tako rečem, v času vašega aktivnega ustvarjanja. Kaj vas danes najbolj moti?

Predvsem bi se morali resno spoprijeti z regeneriranjem ultradesnice. V njej vidim veliko nevarnost, da bomo šli - kar je napovedal že Taras Kermauner - v klerofašizem. Če pogledate razmah Opusa Dei, te katoliške finančne organizacije, ki bi rada obvladovala banke in druge ključne družbene institucije, smo lahko zaskrbljeni. Tudi stare delitve v družbi so nevarne. Bilo je obdobje, ko so otroci belih in rdečih hodili v šole, pa jih nihče ni spraševal po političnem pedigreju staršev, razumeli so se, zdaj pa so se te delitve spet razpasle. In da bo mera polna, imamo Študijski center za narodno spravo, ki pa je v resnici namenjen - tako ga jaz doživljam - regeneriranju sporov. Danes vsak kriči, da živimo v nepravni državi. Imamo jo, državo. Prilagojena je kapitalizmu. Želeli smo ga in imamo ga. Je podivjan, a ni nujno, da bi bil takšen.

Se je svet res toliko spremenil, da izgubljamo občutek za osnovne vrednote, kot so osebna integriteta, spodobnost, tovarištvo, sodelovanje, ali pa gre za mit o svetu, ki ni nikoli zares obstajal?

Ko sem jaz hodila na gimnazijo, nihče ni razmišljal, da bi bil bogat. Z malim smo bili zadovoljni. V družini nismo bili lačni, z oblekami pa je že bil problem. V gimnaziji nisem imela svojih knjig in sem si jih sposojala od kolegov. Želela sem postati zdravnica, vendar nikoli nisem pomislila, da bom morebiti v tem poklicu obogatela. Tudi kasneje ne. Sicer pa menda velja v zgodovini, v družbenem razvoju gibanje v obliki sinusne krivulje: enkrat gor, drugič dol. Tako me je prepričeval stari Ambrožič - Novljan.

Kje smo zdaj?

Zdi se mi, da počasi lezemo gor, da se ljudje, predvsem mladi, ponovno oprijemljejo vrednot, ki ste jih navedli v vašem vprašanju. To zbuja upanje.