Mesija nemogoče

Bil je torek, 13. novembra 2007. Kraj dogajanja: Ormož pri Ptuju. Predsednik vlade Janez Janša se je vrnil z uradnega obiska na Kitajskem, s tedaj še zunajzakonsko partnerico Urško Bačovnik. Dva dni prej je v drugem krogu predsedniških volitev kandidat levice, dr. Danilo Türk, s 70 proti 30 premagal osamosvojitelja in kandidata vladajoče desnice, Lojzeta Peterleta. Janez Janša se vse dotlej ni resno oziral na kritike svojega režima, le tu in tam je imel kakšno cinično pripombo o starem kruhu ali vremenskih razmerah ob protestih. Ni komentiral očitkov o podrejanju medijev, o podrejanju gospodarstva, o zadolževanju, kadriranju ali inflaciji.

Koalicija propadlih

A predsedniške volitve so pokazale, da je zabave konec. In Janez Janša, ki je še malo pred tem v znanem prepisanem govoru ponavljal, da je »Slovenija v dobri kondiciji« in da »ima veter v jadrih in krmilo, obrnjeno v pravo smer ter dobro posadko« ter da smo sicer majhni, a lahko postanemo svetilnik Evrope, je tistega dne dejal, da so razmere v Sloveniji »skrb vzbujajoče«, rezultat predsedniških volitev pa da je »slab.« Slovenska osamosvojitvena desnica je umrla 13. novembra 2007 v Ormožu pri Ptuju. In kar se je Janši zgodilo novembra 2007, se je Borutu Pahorju zgodilo aprila 2011, ko je volilno telo na referendumu z nepričakovano visokim odstotkom zavrnilo zakon o malem delu.
Verjetno je res, kot pravijo v vladnih strankah, da je Pahorjevo koalicijo spodkopala nelegitimna referendumska ofenziva. A do nje je prišlo zato, ker je koalicija zamudila prvi dve leti mandata za najbolj potrebne in najmanj priljubljene reforme. Če je pokojninsko reformo Janševa vlada hranila v predalu, se postavlja vprašanje, zakaj jo je vlada iz njega potegnila šele sedaj. Ravno tako je koalicija predolgo mečkala z zakonom o RTV Slovenija, ni ustanovila obljubljenih neodvisnih institucij, odpovedala je pri kadrovski politiki (odstop dr. Bogomirja Kovača) in energetski politiki. Pozabila je na svoj socialdemokratski program in snedla obljubo o obdavčitvi najbogatejših (propad dohodninske reforme), sedaj v predal potiska tudi obdavčitev luksuza (nepremičninski davek).
Pahor sicer še zmeraj trdi, da Slovenija ni v politični krizi - ampak zgolj v koalicijski, iz katere se lahko »izvlečemo, če bo referendum (o pokojninski reformi, op. a.) uspel«, češ da bi potem »z rekonstrukcijo vlade lahko pripeljali Slovenijo z reformno politiko do konca mandata«. A če še enkrat potegnemo vzporednico z bankrotom Janševe vlade: Janezu Janši tistega novembra avtoritete ni povrnila ne zaupnica, po katero je odhitel v parlament, niti boj proti tajkunom, ki ga je potem začel, niti predsedovanje EU, ki ga je končal »uspešno«, niti darilo upokojencem v obliki draginjskega dodatka, niti mu niso avtoritete dvignile previsoke plače, ki jih je podaril javnim uslužbencem, ali prepoceni prevoz z vinjetami po avtocesti. Aprila 2011 je torej umrla slovenska osamosvojitvena levica, izčrpana v notranjih in zunanjih bojih.
V demokratični ureditvi bi bilo sicer logično, da v primeru padca zaupanja v vladajočo pozicijo vajeti v roke prevzame opozicija, h kateri se preseli politična podpora. Sedaj, po Pahorju, bi moral svoj vzpon doživeti Janez Janša. A zadnji Politbarometer, raziskava javnega mnenja, ki jo izvajajo na Fakulteti za družbene vede, priča drugače. Marca so ljudi vprašali, ali podpirajo zamisel o zamenjavah predsednikov in vodstev strank. In rezultat je lahko za marsikoga presenetljiv. Ne samo, da je vse več ljudi indiferentnih, neodločenih in neopredeljenih ali apatičnih, da jih vse več ne zaupa institucijam demokracije, še celo t. i. preferenti se upirajo svojim izbrancem. Vsak četrti volivec SDS (24 odstotkov) in skoraj vsak peti volivec SD (15 odstotkov) želi zamenjati »svojega« predsednika na čelu stranke, torej Janeza Janšo in Boruta Pahorja.

Politična kriza

Morda je to vendarle normalno. Morda smo priča nekemu normalnemu in razmeroma razširjenemu padcu zaupanja v politiko, v politične stranke in v državne ustanove?
Na splošno se to zaradi gospodarske krize res dogaja, toda ponekod zaupanje v demokracijo, v državne institucije in politične stranke vse-eno raste in je veliko višje kot v Sloveniji. Da bi lahko bilo drugače, priča primer Danske, kjer političnim strankam zaupa kar 50 odstotkov vprašanih, kar je petkrat več kot v Sloveniji. Ali v sosednji Avstriji, kjer političnim strankam zaupa 36 odstotkov vprašanih, torej okoli štirikrat več kot v Sloveniji. Medtem ko so na Danskem skorajda vsi zadovoljni z demokracijo, je takšnih v Sloveniji zgolj tretjina. In če bi se radi primerjali s povprečjem EU: v evropski sedemindvajseterici je bilo po raziskavi Eurobarometra iz leta 2009 zaupanje v politične stranke približno dvakrat tolikšno kot v Sloveniji.
Pred nekaj meseci, oktobra 2010, je te izsledke na mednarodni ravni potrdila tudi raziskovalna skupina znotraj tednika Economist, kjer vsaki dve leti na podlagi kombinacije različnih javnomnenjskih raziskav in drugih informacij izračunajo t. i. indeks demokracije. Slovenijo so nazadnje označili za »nepopolno demokracijo«. Avtorji raziskave so sicer zapisali, da ima Slovenija veliko »točk« na področju državljanskih svoboščin in pri volilnem procesu, kjer je državo mogoče primerjati s tradicionalnimi, starimi demokracijami. A težave so raziskovalci zaznali prav pri padcu politične participacije, pri razširjeni apatiji in nezadovoljstvu s politično elito. V zadnjih letih, so zapisali, naj bi drastično padla podpora vrednotam, ki so povezane z demokracijo, in skokovito padlo javno zaupanje v politične ustanove. Med nekdanjimi postsocialističnimi državami je tako na lestvici »pravih demokracij« po oceni Economista ostala le še Češka.
Zakaj sta Češka in Avstrija boljši? Dr. Peter Filzmaier, znan avstrijski politični analitik, nas je opozoril, da je tudi v Avstriji zaupanje v politične stranke na izredno nizki ravni. A glede na še bolj porazne slovenske rezultate pravi, da Avstrija vendarle ostaja država z razmeroma najvišjim članstvom v političnih strankah v Evropi: »Zgodovinsko gledano v Avstriji političnim strankam pripisujemo zasluge za to, da so državo po II. svetovni vojni rešile nacizma in pripravile podlago za gospodarski vzpon. Hkrati pa imamo še srečo, ker pri nas zaradi izkušenj s Hitlerjem močne vodilne osebnosti niso priljubljene,« pravi. Na Češkem pa, pravi politični filozof dr. Pavel Barša, so politične elite prvih 15 let res uživale zelo veliko podporo. »Menim, da zato, ker so to bile res nove elite, nepovezane z bivšimi češkimi komunisti, ki so ostali v Komunistični partiji.« Toda tudi na Češkem v zadnjem letu ali dveh zaupanje v politično elito pospešeno tone.
Ne zaradi gospodarske krize, dodaja, ampak ker so nove elite postale stare elite. »Nove generacije, rojene leta 1991, ki imajo 20 let, so vse življenje gledale samo ene in iste ljudi,« pravi.

Iskanje novih obrazov

Kar pa verjetno velja tudi za Slovenijo. Sedaj gre za »umiranje pri živem telesu«, je predsednik Združenja borcev Janez Stanovnik izjavil ob nedavnih slavjih ob praznovanju 70-letnice Osvobodilne fronte.
Današnje razmere naj bi bile podobne obdobju med obema svetovnima vojnama, v katerem so stare slovenske politične stranke vse po vrsti klecnile pred izzivom, ki ga je prinašal fašizem. Tudi tisto je bil čas, ko je najmočnejša politična figura, dr. Anton Korošec, obvladoval slovensko politiko več kot 20 let. Kot je znano, se je tej »analizi« sedaj pridružil celo predsednik države dr. Danilo Türk, ki je dejal, da v Sloveniji potrebujemo »prelom z zablodami naše tranzicije«, podobno, kot so partizani prelomili s »pasivno preteklostjo« pred drugo svetovno vojno. Milan Kučan, za nekatere še vedno skriti boter vladajoče koalicije, pa je k temu dodal, da bi bile v tem trenutku vse mogoče rekonstrukcije podobne »prekladanju stolov med istimi ljudmi«, saj da s politiki na trenutnem strankarskem prizorišču ne bo veliko sreče. Slovenijo bi morali rešiti mladi, torej nove generacije, ki naj stopijo pod prapor partizanstva, »ki je že enkrat rešilo domovino, pa jo bo še enkrat«, predlaga Stanovnik.
Kako torej prevetriti in oživiti slovensko politično in strankarsko pokrajino, kako ponovno okrepiti koalicijsko sposobnost političnih strank, ki se vse bolj potapljajo zaradi desetletja starih zamer?
Ker je Desus že zapustil koalicijo in ker v primeru padca pokojninske reforme odhod iz vlade napoveduje Zares, je možnosti vse manj. Te se začnejo pri izrednih volitvah in končajo pri temeljiti rekonstrukciji vlade. A glede na opozorila nekaterih mnenjskih voditeljev in javnomnenjskih raziskav je očitno ključ v novih obrazih na političnem prizorišču, neodvisno od forme, skozi katero se bo politična kriza razpletla. Minuli mesec, 19. in 20. aprila, je Ninamedia za Mladino izvedla javnomnenjsko raziskavo, v kateri smo respondente vprašali, katera osebnost bi lahko na čelu vlade zamenjala Boruta Pahorja. Rezultati ankete so še enkrat potrdili, da je v Sloveniji čas zrel za takšno »rekonstrukcijo« in da je takšna rekonstrukcija celo nujna za politično kulturo.
Vprašanim smo ponudili pet imen. Ivan Svetlik, recimo, naš »testni« kandidat za novega mandatarja, se je odrezal porazno. Za kar 64 odstotkov vprašanih je Svetlik povsem neprimeren ali neprimeren za predsednika vlade, kot »primernega« ali »zelo primernega« ga je označilo le 5,4 odstotka vprašanih. Malce boljši je podpredsednik SD, mladi Patrick Vlačič. Njega bi rado ali zelo rado na premierskem položaju videlo le kakšnih 11,3 odstotka ljudi. Precej višjo podporo, okrog 20 odstotkov, je požel bivši kandidat za predsednika države in sedanji minister za razvoj Mitja Gaspari. A tudi župan Ljubljane Zoran Janković, ki je še nedavno blestel kot nov model pragmatičnega rešitelja, ni v tem povpraševanju dosegel več kot 22-odstotno podporo. Ob tem seveda, da bi Janković javno mnenje zelo polariziral, saj je bilo zelo proti ali proti njemu kar 61 odstotkov vprašanih.
Kandidat, ki je presenetljivo požel izredno visoko podporo, pa je evropski komisar za okolje Janez Potočnik. Kar 50,3 odstotka vprašanih bi ga rado ali zelo rado videlo na čelu nove vlade, zgolj 9,7 odstotka vprašanih pa bi bilo »zelo proti«.

Janez Potočnik

Triinpetdesetletni Janez Potočnik je svojo kariero kot ekonomist sredi osemdesetih začel v tedanji službi državnega knjigovodstva (SDK). Potem je presedlal na zavod za planiranje oziroma kasnejši urad za makroekonomske analize in razvoj, kjer ga je leta 1998 odkril Janez Drnovšek. Drnovšek ga je sprva imenoval za glavnega pogajalca ob vstopu Slovenije v EU, kasnejša vlada Antona Ropa pa je Potočnika nato predlagala tudi za evropskega komisarja, s čimer so se zapletli v znan spor s SDS. V SDS so namreč želeli za komisarja imenovati Dimitrija Rupla. Ker Ruplu to ni uspelo, sta sledila tudi njegov znan »letalski« odstop iz LDS in priključitev k SDS.
Ta Potočnikova kariera in njegova nepričakovana priljubljenost dejansko spominjata na rešitev prve slovenske vladne krize leta 1992. Tudi tedaj je bila situacija videti podobno brezizhodna. Po osamosvojitvi in razpadu Demosa ter odhodu Demokratske stranke pod vodstvom Igorja Bavčarja iz koalicije so predsedniku vlade Lojzetu Peterletu v parlamentu izglasovali nezaupnico. Sprva je na tem mestu neuspešno kandidiral Bavčar, nato ekonomist Marko Voljč. Nato pa se je iz Beograda vrnil pragmatični Janez Drnovšek, dotlej razmeroma nezanimiv tehnokrat, ki se ni rad izpostavljal v javnosti. Prvo slovensko politično krizo je rešila šele »nova slovenska pomlad« - pod takšnim sloganom je bil namreč sklican kongres tedanje LDS, na katerem so Drnovška postavili za predsednika stranke, s katero je 15 let obvladoval slovensko politično sceno.
Ali je nova petnajstletka, v kateri se bo Slovenija vrnila kot zgodba o uspehu, sploh še možna? Prevetritev in morebitna zamenjava starih elit z novimi obrazi ne bosta enostavni. Tudi možnosti, da bi komisar Potočnik privolil v kandidaturo za predsednika, niso velike, čeprav je jasno, da takšne ponudbe - odvisno pač od globine politične krize v državi, ne bi smel odkloniti. Potočnik je denimo na naše vprašanje, pod kakšnimi pogoji bi bil pripravljen prevzeti premiersko mesto, odgovoril diplomatsko spretno. V zapisu, ki ga je objavil na spletnih straneh Evropske komisije, je izrazil željo po uspešnem končanju mandata komisarja za okolje. Nato pa je dodal, da je Sloveniji vedno želel dobro, ji pomagal in tudi »v prihodnje ji bom. Spet ker menim, da je tako prav, in ker mi ni vseeno«.
Janez Potočnik, ki mu mandat komisarja poteče oktobra 2014, seveda ni edino takšno novo ime. Je pa izrazito močno ime. In sveža alternativa sedanji ponudbi, neke vrste koaliciji obeh neuspešnih predsednikov, Pahorju in Janši, za katera se zdi, da ponujata le še eno in isto vizijo.