Mož, ki je ubil Osamo bin Ladna

Dobili ga bomo, živega ali mrtvega, je pred desetimi leti dahnil George Bush, ko je napovedal, da se Amerika ne bo ustavila, dokler ne dobi Osame bin Ladna. Ob tem je spomnil na tiralice, ki so nekoč visele na starem Divjem zahodu in na katerih je pisalo: Išče se - živ ali mrtev! Zdaj, po desetih letih, je Amerika končno ujela duha starega Divjega zahoda: Osamo bin Ladna so ameriški specialci - morilski dream team, alias »Murder, Incorporated«, alias »Team Six«, alias »najnevarnejši ljudje na svetu« - likvidirali s šusom v glavo. Potem so ga sežgali, pepel pa vrgli v morje. Ne, niso ga hoteli živega - sojenje bi bilo le cirkus, pojavili bi se birokratski zapleti, oglasili bi se borci za človekove pravice, islamski ekstremisti bi začeli groziti in izsiljevati, hej, morda bi celo detonirali atomsko bombo, kot je pred časom razkril WikiLeaks. Ne, njegovega trupla niso hoteli vrniti svojcem - lahko bi se prelevil v mučenika, njegov grob bi postal romarska točka, džihadistično svetišče. In ne, niso ga razstrelili s kakim brezpilotnim letalom - likvidirali ga niso s pomočjo sodobne, brezosebne, digitalno vodene vojaške tehnologije, ampak analogno, osebno, staromodno, kavbojsko, s šusom v glavo, pač v duhu starega Divjega zahoda.
Da je likvidacija Osame bin Ladna regenerativno dejanje, da je Amerika s to likvidacijo spet ujela svojega pionirskega duha, da se je s to likvidacijo vrnila k svojim koreninam, k duhu Amerike, je v svojem govoru poudaril tudi Barack Obama: »Današnji dosežek je dokaz veličine naše dežele in odločnosti ameriškega ljudstva ... Nocoj smo še enkrat videli, da lahko Amerika doseže vse, kar hoče ... To je zgodba naše zgodovine.« Amerika je spet vstala ter našla samo sebe, svojo veličino, svoje bistvo in svojo identiteto. Krize je konec. Konec je depresije, obupa, mraka, žalosti, skepse, cinizma, razdvojenosti - čas je za veselje. Čas je za slavje. In Amerika je slavila rojstvo nacije. Happy end. Vidite, kako malo je treba. Samo nekoga moraš ubiti, pa je spet vse okej. Potrebuješ le »dosežek«, kot je Obama označil likvidacijo Osame bin Ladna. To kakopak kaže, da živimo v času, v katerem likvidacija velja za »dosežek«, obenem pa le še enkrat potrjuje, da »zgodbe ameriške zgodovine« nujno potrebujejo kri - kri, v kateri se lahko nacija ponovno rodi.
No, v krvi Osame pa se je ponovno rodil tudi Obama. Ratingi so mu padali, kriza se je vlekla, napad na Libijo je bil kontraproduktiven, desnica in Tea Party sta žgala po njem, republikanci so začenjali evidentirati svoje predsedniške kandidate, zato je potreboval »dosežek«. Ni kaj, ta »dosežek« je bil dobro tempiran, še toliko bolj, ker je dal Obama jasno vedeti, da je bila likvidacija bin Ladna izvršena po njegovi direktivi (»at my direction«). Popoln timing! Še več, ta »dosežek« je bil tako hud, tako velik in tako nepričakovan, da se bodo republikanski predsedniški kandidati zdaj verjetno kar razbežali: le kdo bi hotel tekmovati z možem, ki je ubil Osamo bin Ladna? Desnica je Obami očitala, da je šibak: kdo je zdaj šibak!? V času, ko ni kreditov, je Obama dobil tak predvolilni kredit, da je naslednje predsedniške volitve praktično že dobil. Njegovo ponovno izvolitev bi lahko preprečil le atentat nanj. Ljudstvo je v resnici tako navdušeno, da bi mu dalo še tretji mandat. Nič ni preveč in nič ni predobro za moža, ki je ubil Osamo bin Ladna. Hej, celo borzni indeksi in vrednost delnic so čudežno poskočili. Obama bi lahko po Nobelovi nagradi za mir dobil še Nobelovo nagrado za ekonomijo.
Svet je po treh letih krize, depresije, mraka, pesimizma in črnih kronik potreboval nekaj veselega. In prišel je tisti veseli dan - ne en, ampak dva. Evropa je 29. aprila dobila kraljevsko poroko, ki je bila razlog za veliko slavje, Amerika pa je svoj razlog za slavje dobila le dva dni kasneje. Recite temu ameriško-britanski vlak. In še preden ste trznili, je Borut Pahor, še malo prej potnik francosko-nemškega vlaka, že sedel na ameriško-britanskem vlaku. Tako kaskaderstvo lahko vidite le v Hitrih in drznih 5. Po Ameriki, polni zastav in patriotskega patosa, pa je odmevalo: Misija je končana! Pravici je zadoščeno! Maščevali smo se! Oko za oko, zob za zob! Hitler je mrtev! Hitler? Ne pozabite: Osamo bin Ladna so po 11. septembru razglašali za Hitlerja. In seveda, svet je za smrt Osame bin Ladna izvedel praktično na isti dan kot za smrt Hitlerja - 2. maja. Ne le da sta oba končala na isti dan, ampak sta tudi končala na identičen način: oba sta dobila šus v glavo. In oba so potem sežgali. Razlika je le v tem, da je Hitlerju šus v glavo poslal njegov asistent - in da je potem ta asistent tudi sežgal njegovo truplo. Dokazov, da je Hitler res mrtev, je bilo toliko, kot je zdaj dokazov, da je mrtev Osama bin Laden. Ali bolje rečeno: leta 1945 je bilo treba verjeti na besedo Rusom, ki so prvi prišli do Hitlerjevih posmrtnih ostankov - zdaj pa je treba na besedo verjeti Američanom, ki so bin Ladna likvidirali in ga potem po hitrem »muslimanskem ritualu« sežgali. Za Hitlerjem je ostalo več sledov kot za bin Ladnom, pa mnogi še dolgo po tem - po njegovem samomoru in sežigu - niso verjeli, da je res mrtev, tako da si lahko le mislite, koliko ljudi bo zdaj verjelo, da je Osama bin Laden res mrtev. Potolažil jih ne bo niti bin Ladnov mrliški list.
Likvidacija bin Ladna ni bila le dobro tempirana, ampak tudi dobro koreografirana: tempirana in koreografirana je bila tako, da je puščala dovolj asociacij na Hitlerja. Ker je bil Hitler, je bila hladnokrvna likvidacija upravičena - in ker je padel Hitler, je bilo slavje upravičeno. Kakšno olajšanje! Hitlerja nismo dobili, ampak nas je prehitel in naredil samomor. Osamo bin Ladna pa smo prehiteli in mu poslali šus v glavo. Nismo pustili, da bi si sodil sam! Ne, ni si sodil sam, ampak smo mu sodili mi! Kar je »dosežek«.
Ironija je v tem, da je ta Obamov »dosežek«, kot pravi Randall Amster, zdaj za nazaj legitimiral vse korake, ki so pripeljali do likvidacije Osame bin Ladna. Specifično: legitimiral je obe Bushevi vojni, afganistansko in iraško. Brez teh vojn ne bi prišli do Al Kaide, brez teh vojn ga ne bi pregnali v Pakistan, kjer so ga dobili in likvidirali. Legitimiral je vso kolateralno škodo, vse uničenje, vse sodne dneve, ki jih je doživel Bližnji vzhod, na tisoče mrtvih ameriških in koalicijskih vojakov, na sto tisoče mrtvih civilistov, na milijone beguncev in razseljencev. Vse to so bila sredstva, ki so vnaprej opravičevala cilj - likvidacijo bin Ladna. Legitimiral je vojno proti terorju, operacije brezpilotnih letal, ugrabitve oseb, osumljenih terorizma, renditions in black sites. Brez tega ne bi prišli do Osame. Legitimiral je obstoj Guantanama. Do usodne informacije (do vzdevka bin Ladnovega kurirja), ki jih je pripeljala do bin Ladnovega skrivališča v Abotabadu, primestni soseski, v kateri živi veliko upokojenih oficirjev pakistanske vojske, so prišli v Guantanamu - med zasliševanjem zapornika. Legitimiral je Abu Grajb in torturo. Do usodne informacije so zelo verjetno prišli z mučenjem, z waterboardingom in nažiganjem heavy-metala, kar pomeni, da je mučenje sprejemljivo in koristno. Legitimiral je Obamovo stopnjevanje vojne v Afganistanu - in njegove vojaške izlete v Pakistan. In seveda, legitimiral je Bushevo politiko in ameriški unilateralizem: vse, kar se je zgodilo v zadnjih desetih letih, se je moralo zgoditi, če so hoteli likvidirati Osamo bin Ladna. Obama je prikimal Bushu. Ergo: uničiti je bilo treba svet, da bi dobili enega človeka. Svet je bilo treba uničiti, da bi ga rešili pred Osamo bin Ladnom. In seveda - svet je bilo treba uničiti, da bi si Amerika lahko povrnila padlo samozavest in usihajočo globalno moč.

Banalnost zla

Amerika je morda spet Amerika, toda Osama bin Laden, ki je Ameriko rad primerjal s Sovjetsko zvezo in ki je obljubljal, da bo Ameriko s svojimi akcijami spravil v bankrot (tako kot nekoč Sovjetsko zvezo), že dolgo ni bil več Osama bin Laden. Njegova usoda še najbolj spominja na usodo Carlosa, ki je nekoč, v sedemdesetih in osemdesetih, slovel kot »najhujši terorist vseh časov«. Carlos the Jackal je bil zvezdnik med teroristi. Krut in brezobziren, kameleon, ki je tekoče govoril šest jezikov, pravi profi, ki je spal z rusko pištolo, toda nikoli dvakrat v isti postelji, hladnokrvni atentator, ki je imel svoj modus operandi - trije šusi med oči. Carlos, ki se je švercal pod različnimi imeni (Salim, Andres Martinez, Taurus, Glen Gebhard, Hector Hevodidbon, Michel Assaf), se je rodil kot Ilyich Ramirez Sanchez v Venezueli, in to očetu, salonskemu leninistu, ki je dal svojim trem sinovom imena Vladimir, Iljič in Lenin. Ni čudno, da se je Carlos potem šolal v Moskvi, pa na Kubi, pa pri Ljudski fronti za osvoboditev Palestine v Jordaniji, pa v Libanonu, pa pri iraških gverilsko-vojaških inštruktorjih v Siriji. Na spisku njegovih delodajalcev najdete KGB, PLO, japonsko Rdečo armado, vzhodnonemški Stasi, romunsko Securitate in nemško Rdečo armado, na spisku njegovih gostiteljic pa mnoge države (Vzhodna Nemčija, Madžarska, Irak, Sirija, Jordanija ipd.), celo Jugoslavijo, kjer so ga leta 1976 taktično priprli in potem »deportirali« v Irak.
Carlos je bil nevaren, diaboličen, fanatičen in povsem brezkompromisen, pravi internacionalni terorist, najemnik in plačanec, ki je razstreljeval banke, časopisne hiše, radijske postaje, pariške restavracije, vlake, letala. Sam pravi, da je pobil 83 ljudi, tudi nosečo Francozinjo. Zaslovel je z ugrabitvijo enajstih ministrov dežel OPEC, ki jo je izvedel 21. decembra 1975 na Dunaju in pri kateri so umrli trije ljudje, Avstrijec, Iračan in Libijec. Ugrabljencem se je mitomansko predstavil: »Jaz sem sloviti Carlos!« Avstrijske oblasti je potem prisilil, da so na radijskih postajah vsaki dve uri predvajale njegov komunike o boju za osvoboditev Palestine, nekega talca pa je mučil tako, da ga je ustrelil v roko, koleno in trebuh - ter šele potem ubil. S šusom v glavo. »Če hočeš kam priti, moraš prek trupel,« je siknil. Ugrabljence je vkrcal na letalo, s katerim so odpotovali v Alžirijo, od tam pa jih je osebni pilot Moamerja Gadafija odpeljal v Irak.
Carlos, produkt hladnovojne geopolitike, je bil nezgrabljiv, neulovljiv, izmuzljiv, fantomski. Toda ob koncu osemdesetih so nanj počasi vsi pozabili. Hladne vojne je bilo konec. In ko je bilo konec hladne vojne, je bilo konec tudi lova na Carlosa. Ni bil več zanimiv. Postal je irelevanten, relikt pradavnine. Rok trajanja mu je potekel. Nihče se ni več ukvarjal z njim. Nihče ga ni več potreboval. Nihče ga ni več najemal. Postal je patetični tehnološki višek. Utapljal se je v alkoholu, ženskah, visokem standardu in nenehnih prepirih z delodajalci in gostitelji, ki v njem niso več videli zvezde, ampak le še nepotrebno, neatraktivno težavo in predvsem breme. Kaj naj počnejo z odsluženim teroristom? Carlos je šel pač po poti vsega Zla: postal je banalen.
Na koncu je pristal v Sudanu, kjer je tedaj živel tudi Osama bin Laden. Toda mednarodni pritiski na sudanske oblasti so bili tako veliki, da so bin Ladna leta 1996 izgnale, medtem ko so Carlosa dve leti prej preprosto prodale in predale Franciji, kjer je pred leti zagrešil nekatere najhujše zločine. Sudanske oblasti so ga lahko povsem mirno žrtvovale. Bil je zanemarljiv. Neuporaben. Legenda, za katero se ni več zmenil nihče. Ko so ga prepeljali v Francijo, kjer so ga obsodili na dosmrtno ječo, ni nihče protestiral. Nihče se ni jezil. In tudi kakih represalij njegovih nekdanjih sodelavcev in fanov ni bilo. Vsi so že pozabili, kdo sploh je Carlos. Še več, postal je tako irelevanten in neatraktiven, da se njegov lik v filmski trilogiji o Jasonu Bournu sploh ni pojavil, pa četudi je v Ludlumovih romanih, po katerih so posneli te filme, glavni Bournov nasprotnik in državni sovražnik št. 1.
Carlos je pred nekaj leti objavil knjigo Revolucionarni islam, v kateri je podprl boj Osame bin Ladna in ga prikazal kot svojega dediča, kot revolucionarja, zato morda niti ne preseneča, da se je bin Ladnu zgodilo to, kar se je zgodilo Carlosu: z leti je postal irelevanten in marginalen. Vsi so po malem že pozabili nanj. Nihče se ni več ukvarjal z njim. Zgodovina ga je prehitela in zavrgla. Svet se je vrtel mimo njega. Tudi Al Kaida se je vrtela mimo njega: njenih operacij že dolgo ni več načrtoval in koreografiral, kaj šele vodil. Al Kaida ga ni več potrebovala. Niti ni več potrebovala njegovega denarja in njegove mučeniške poze. Bil je neuporaben. Rok trajanja mu je potekel. Bil je relikt stare dobe, has been (has bin!), ki se je le še skrival, Zlo, ki je postalo banalno. Za vse je bil le še breme. Še celo videokaset ni več pošiljal.
In pika na i: arabske revolucije so se odvrtele brez njega - in mimo njega. Arabske revolucije niso izbruhnile v imenu Korana, džihada, fundamentalizma, islamizma in kalifata, ki jih je slavil in zapovedoval bin Laden. Tudi protizahodnega sentimenta, ki ga je promoviral bin Laden, niso imele. Ravno nasprotno: arabska mladina je poudarila, da hoče živeti tako, kot živi mladina na Zahodu. Hotela je modernizacijo, ne pa arhaičnosti. Hotela je demokracijo, ne pa vračanja k črki Korana. Hotela je živeti, ne pa se samorazstreljevati. Arabske revolucije so bile postislamistične in protibinladnovske. Ali bolje rečeno: arabske revolucije so bile ravno obratno od tega, kar je hotel Osama bin Laden, terorist, ki ni imel več komu pisati. Vprašanje je le, kdo ga je prodal Američanom: talibani - kaka frakcija Al Kaide - ali pakistanske oblasti? Še zlasti pakistanske oblasti, ki so vztrajno zanikovale, da se bin Laden skriva v Pakistanu, so bile zadnja leta pod tako hudim pritiskom Amerike, da ne bi bilo nič čudnega, če so si hotele nekaj koncesij in malce miru kupiti s tem, da so bin Ladna nastavile ameriškim pistolerosom. Tiste pa, ki pravijo, da je z likvidacijo bin Ladna konec Al Kaide, bi bilo treba opozoriti, da razmišljajo približno tako naivno kot teroristi (Rdeče brigade, Frakcija rdeče armade), ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja verjeli, da je mogoče multinacionalni kapitalizem zrušiti z likvidacijo direktorja kake banke ali pa direktorja kake korporacije. Likvidiraš direktorja, pa nastavijo drugega - in kapitalizem preživi.

Kje je Osama bin Laden?

Osama bin Laden je torej umrl, davno preden so ga likvidirali. Če bi ga likvidirali po 11. septembru, bi bilo kakopak drugače - Bližnji vzhod bi ponorel. Toda tedaj so se vsi spraševali: kje je Osama bin Laden? Potuhnil se je, so rekli. Potem so oznanili, da je umrl v jamah gorovja Tora Bora. Zakaj pa ne: Pakistan Observer je poročal, da neki tip pravi, da je bil na tajnem pogrebu bin Ladna, ki da so ga izdala pljuča. Ne iščite ga več. Groba ne boste našli - posesali so ga daisy cutterji. Nekateri so celo špekulirali, da je naredil samomor, telesni stražarji pa so ga potem polili z bencinom in zažgali - hja, kot Hitlerja.
Busheva administracija se je bala, da jo čaka »Elvisov scenarij«: bin Laden je mrtev, toda tega ne bo mogoče nikoli dokazati. Znakov, da je mrtev, ni bilo. »Obstaja velika verjetnost, da je še živ,« je potožil senator Bob Graham. Kar je pomenilo: Osama bin Laden je zbežal! Kam? Vse-eno, kajti bušiji so stalno zagotavljali, da ga imajo na muhi, da je njegov padec le še vprašanje časa, da je obkoljen, da nima kam. Naše bombe ga vidijo! Prestregli smo njegov klic! Vemo, kje je! Tora Bora bo njegov grob! Ni bila. Ko je Tora Bora padla, o bin Ladnu ni bilo ne duha ne sluha.
So ga pa videli drugje, recimo v južnem Afganistanu, na severovzhodnem Afganistanu, med Džalalabadom in Pakistanom, v snegu na afganistansko-pakistanski meji, celo na ladji v Indijskem oceanu. No, nekateri so trdili, da je že na poti v Ameriko. Špekulacije. Vizije. Halucinacije. Prikazovanja. Pentagon je zasliševal in mučil talibane in agente Al Kaide: nič niso povedali. Ponujali so bogate nagrade. Nič. Angažirali so celo pakistanskega narko barona Hadžija Ajuba Afridija, ki ga je sodišče osvobodilo sedemletne zaporne kazni, da bi lahko pomagal pri iskanju bin Ladna, časopis New York Daily News pa je na naslovnici objavil fotke novega, spremenjenega, remodeliranega Osame bin Ladna: Osama brez brade, Osama z obrito glavo in tako dalje. New look.
Bin Laden, veliki pozer, narcis in performing artist, človek, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zlomil sovjetski imperij (z ameriškimi stingerji & džihadizmom!), je zmagal - postal je medijska fantazija. Mediji so ga začeli estetizirati, preoblikovati, polirati, redizajnirati, fetišizirati, upodabljati. Povsem resno so pisali, da so v bin Ladnovo jamo iz Pakistana pritihotapili doktorje, ki so mu s kirurškim posegom spremenili obraz. Celo Paul Wolfowitz, eden izmed arhitektov Busheve politike, je dopustil možnost, da si je bin Laden omislil plastično operacijo in da se - maskiran v žensko! - skriva nekje v Čečeniji.
Bin Laden se je izmuznil. Kot fantom. Kot Carlos. Sprhnel je. Zlahka. To je bil pač čas, ko je imel na Bližnjem in Srednjem vzhodu več prijateljev kot Bush. Demokrati pa so se po drugi strani ves čas bali, da so bin Ladna v resnici že skrivaj prijeli in da ga bo Bush v zadnjem trenutku - tik pred volitvami - potegnil iz omare: Imamo ga! Nič ni bilo iz tega. Še več: bušiji so bin Ladna počasi vrgli z menija, njegovo ime so umaknili iz obtoka, iz svojih medijskih sporočil, iz svojih talking points. Naredili so vse, da bi nanj vsi pozabili. Zakaj? Ker jim ga ni uspelo prijeti. Le zakaj bi nacijo spominjali na to, da ga Bush ni prijel? Bush je celo oznanil, da cilj vojne proti terorju ni likvidacija enega človeka, ampak likvidacija kompleksne teroristične mreže.
Kar je bilo logično. Samo pomislite: če bi Osamo bin Ladna dobili, živega ali mrtvega, bi Bush ljudi težje prepričal, da še ni vsega konec, da mora z vojno proti terorju in okupacijami nujno nadaljevati, da jo mora obvezno razširiti tudi na druge »malopridne države« in da je nacionalna varnost še vedno ogrožena. Če bi ga dobili, bi težje upravičili vojne, kolateralno škodo, civilne žrtve, Guantanamo, torturo in Bushevo politiko. Ker pa ga niso dobili, je Bush lažje ohranjal »strategijo napetosti«. Zdelo se je, kot da so Američani namerno pustili, da se jim je izmuznil.
Osama bin Laden je bil živ in mrtev, neživ in nemrtev, toda bolj ko so leta minevala, bolj je postajalo jasno, da nič več ne more - pošiljal je lahko le še filme, tiste svoje famozne videokasete, ki so bile v času DVD-jev in digitalnih medijev ultimativni dokaz, da ga je čas povozil. Svet - predvsem arabski svet - se je v zadnjem času tako sunkovito in tako silovito spremenil, da ni več praktično nikogar, ki bi za njim žaloval.