12. 5. 2011 | Mladina 19 | Kultura
Zelo zelo močno!
Festivalska atrakcija Staff Benda Bilili odprla glavnino letošnje Druge godbe
Staff Benda Bilili so sicer v invalidskih vozičkih in na berglah, a so popolnoma angažirani. Na odru se celo povsem razpištolijo.
© Miha Fras
Staff Benda Bilili, skupina (paraplegičnih) uličnih glasbenikov iz Kinšase, DR Kongo, je s prvencem Très Très Fort, s spremljajočim, izjemno intrigantnim dokumentarcem, predvsem pa s sijajnimi živimi nastopi, ki so prave bombe energije, v zadnjih dveh letih dobesedno pometla po festivalski ponudbi drugih godb stare celine. Pet vokalov, ritem sekcija basa, posebnih lesenih bobnov in kitare ter solist Roger na “satongeu” (nekakšni doma, iz konzerve narejeni enostrunski lutnji), ki občasno zasolira tudi z vokalom, se sešteje v totalen, brezkompromisni šus lokalne rumbe, afro-kubanskih slogov in celo zahodnjaškega funka.
In prav presunljivo je, kako lahko tako osnoven nabor inštrumentov ustvari tako poln, žmohten in rezek zvok, ki smo ga slišali tudi na novi lokaciji prevetrene Druge godbe v Kinu Šiški in ostali odprtih ust. Melodično prepletanje več sočasnih vokalnih linij, bogata in točna ritem sekcija ter občasno virtuozno, glasno, povsem nezadržano cviljenje enostrunske lutnje sestavljajo prepoznaven, enkraten zvok skupine Staff Benda Bilili. Vokali so seveda v ospredju, vendar pa presenetljivo ne dominirajo, ne zasenčijo inštrumentacije, ki se ne trudi biti v ozadju. Je glasna, odigrana z jajci. Novost v primerjavi s studijskimi posnetki je, da je lutnja okrepljena z učinkom distorzije in tako še bolj rezka in ostra.
Da člani skupine nastopajo v invalidskih vozičkih in na berglah, je seveda najprej vidna posebnost, a v resnici sta dve še bolj pomembni. Prva je živahna uigranost. Glasbeniki so popolnoma angažirani, brez rezerve, “pri stvari”, kar je glede na njihov ubijalski tempo koncertiranja (imajo povsem natrpano polletno turnejo) zares osupljivo. Glavni adut kolektiva pa so kompozicije oziroma aranžmajske izpeljave materiala. Komadi že na plati dajejo vtis neverjetnega “živega” potenciala. Zasedba se na odru povsem razpištoli, udarnejše komade z doslej njihovega edinega albuma igrajo v še hitrejšem tempu. Jasna stvar. To so ulični glasbeniki, prekaljeni mački s kilometrino, ki najprej in predvsem svojo glasbo igrajo v živo, šele potem jo zapakirajo v studijski format, bolj iz (marketinške) nuje, kar so pri začetnih težavah pri snemanju plošče (nelagodju v studijskem okolju) nazorno pokazali v dokumentarcu. Tako točno vedo, kako z dolgimi in dramaturško bistro razgibanimi komadi prepričati in na noge spraviti publiko, tudi na začetku nekoliko mlačno, ne zelo številno ljubljansko občinstvo.
V soboto smo ušesa in oči pasli ob nečem res posebnem in svežem ter se sproti spominjali festivala v najmočnejši formi devetdesetih let. Škoda, da je ljubljansko poslušalstvo nekoliko zaspalo - veliko raje, kot da bi preverilo aktualne, koncertno zelo zelo močne bende, se gužva in v en glas poje kakšno Aisho s kakšnim Khaledom. Ja, če ne gre drugače, Druga godba (s sicer nekoliko preveč zasoljenimi cenami kart) lahko živi tudi zunaj Križank, brez hegemonističnega Festivala Ljubljana.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.