Heroj na skejtu

Bil je petek pred veliko nočjo in na mariborskem letališču je bilo slišati le veter. Vse, kar je motilo skoraj popolno tišino, je bil srebrno siv enoprostorec, ki je nekajkrat švignil vzdolž piste. Najprej s previdnimi 60 km/h. Potem malo hitreje. Nato še hitreje.
Po pisti ves ta čas ni švigal le avtomobil. Vsakič, ko je štartal, so se na njegovem levem boku skupaj z njegovimi štirimi kolesi pognala še štiri druga, bistveno manjša. Ta kolesa rumene barve so pripadala skejtu, na katerem je stal mladenič poznih dvajsetih let s črno čelado in v prav takšnem motorističnem kombinezonu. Medtem ko je z nogami upravljal desko, se je z rokami močno oklepal kovinske konstrukcije, pritrjene na avtomobil. Videti je bil kot surfer, ki je namesto po morju plul po asfaltu in ki mu je hitrost namesto vetra dajal avtomobil. Ali pa kot mladi Michael J. Fox, ki je v filmu Nazaj v prihodnost skejtal tako, da se je preprosto držal za avtomobil. »Tako početje gotovo ni varno. Ampak verjetno ve, kaj počne,« je pripomnil eden od varnostnikov, ki sta prve poskusne vožnje opazovala iz daljave.
Mladenič v črnem usnju, Almir Jusović ali krajše Ali, opazke ni mogel slišati, a v minulih dneh se je takšnim pripombam že večkrat nasmehnil. Pa ne le v minulih dneh, pravzaprav že vse, odkar se je pred nekaj meseci sploh odločil, da bo skušal preseči svetovni rekord v hitrostnem skejtanju na ravnem. Tega je imel zadnja tri leta v rokah ameriški skejter Danny Way. Tudi on je skejtal ob avtomobilu, uradno pa je brzel 119 km/h.
Ali se je po pisti mariborskega letališča, ki je dovolj ravna, dolga in predvsem nezasedena za takšno pustolovščino, prvič zapeljal septembra. Uporabil je navaden skejt, na avto je bil pripet z vrvjo. Zveni noro? Morda je bilo res noro, saj je kljub skromni opremi dosegel hitrost 70 km/h. Za drugi poskus oktobra sta skupaj s prijateljem Matijo, ki je prevzel tudi vlogo voznika, izdelala kovinsko držalo, ki so ga nato pritrdili na streho vozila. Takrat je prvič stal na skejtu za hitrostno skejtanje in uspelo mu je drseti že 110 km/h. Naslednja preizkušnja je bila novembra, a ker se mu je povsem nepričakovano zlomil eden od vijakov v podvozju, je bil pri 90 km/h prisiljen odstopiti. Potem je prišla zima in čakati je bilo treba na suho vreme.
Tokrat je bilo vreme skoraj idealno in Ali je po nekaj poskusih skočil s deske, na skrivaj pokadil cigareto in oznanil: »Okej, gremo na glavno pisto.« Počakati smo morali samo toliko, da je odletelo dvosedežno letalo, namenjeno v Bosno, potem smo se s pomožne pristajalne steze odpeljali na pravo. Po nekaj poskusih je merilec že nameril več kot 100 km/h. Potem je izmeril 115 km/h in padel je osebni rekord. Že v naslednjem poskusu se je števec ustavil pri 123 km/h in s tem je padel tudi Wayev rekord. Ekipa je bila navdušena, in tudi Ali, ki je bil vse do takrat videti presenetljivo miren, ni več skrival zadovoljstva. Čeprav je asfalt pristajalne steze štirikrat bolj grob ob cestnega, čeprav je imel težave pri pridobivanju sponzorjev, čeprav se dirke niso mogli udeležiti predstavniki Guinnessove knjige rekordov in čeprav se je zavedal, da bi se lahko resno poškodoval, mu je uspelo. Šele pozneje se je izkazalo, da je, medtem ko se je pripravljal na rušenje rekorda, nekemu drugemu, tujemu skejterju uspelo rolati za mišjo dlako hitreje, 125 km/h.

Kreativno skejtanje

Da se je Ali tokrat lotil hitrostnega skejtanja, ni presenetljivo, saj že dolgo velja za našega najbolj samosvojega, izvirnega in zato tudi drznega skejterja. Zanj vedo celo mnogi, ki o skejtanju ne vedo popolnoma nič. A če že vedo kaj, poznajo njegove nastope. Med triki, ki na spletu zbujajo največ navdušenja, je denimo tisti, kjer na vseh štirih s skejtom vred skače čez kolebnico. Ali tisti, kjer se spusti po klančini gradbišča hidroelektrarne Avče in nazadnje pristane v vodi. Ali tisti, kjer s skejta skoči na orjaški kolut za kable, se vozi na njem in se nato vrne na skejt, ki se je medtem peljal poleg koluta. Ali pa tisti, kjer s skejta skoči na nasproti vozeči se avto, se sprehodi čez pokrov motorja in streho ter nato skoči nazaj na skejt, ki se je medtem pripeljal pod avtomobilom. Ta zadnji trik so posneli v sosednji vasi, v okolici Grosupljega. Sicer že dotrajan avto je bil po šestih ponovitvah primeren le še za odpad.
Čeprav danes živi daleč od asfaltne džungle, je imelo odraščanje v blokovskem naselju v Ljubljani pomemben vpliv na njegovo navdušenje nad deskami s koleščki. Skejtanje je postalo nenadoma priljubljeno v začetku 90. let. Ker je bilo zelo drugačno od športov, s katerimi so se dotlej ukvarjali otroci, denimo od nogometa, košarke ali pa smučanja, je hitro pritegnilo mlade fante. »Takrat smo skejtali vsi, med našimi bloki je zrasel celo improvizirani skejt park. Ampak navdušenje je trajalo le kakšni dve leti, potem nenadoma ni bilo nikogar več,« se spomni Ali. Sam je vztrajal, ker si je čas lahko odmerjal po svoje, in tako se je učil upravljanja rolke, skokov, predvsem pa je pilil trike. Vse to je bilo nujno že zato, ker je skejtanje v poldrugem desetletju doživelo izjemen napredek. Skejterji danes kot za šalo skačejo čez 20 stopnic, tudi stil skejtanja se je zelo izpopolnil. Napredek pa je poleg tega prinesel prepričanje, da je treba vse trike izpeljati popolno. »Težava je v tem, da se je začela ta težnja po perfekciji postopoma sprevračati v to, da so želeli vsi skejterji trike izpeljati na en sam, točno določen način, ker naj bi bil ta edini pravilen. Takrat sem začel ugotavljati, da me vse skupaj sploh ne zanima več,« pravi Ali. Skejtanje se mu je na neki točki celo tako zamerilo, da ga je popolnoma opustil.
Na rolko se je ponovno vrnil šele čez nekaj let, ko je bil že študent. Zakaj? Ključni razlog je povezan s tem, da je bilo zaradi razvoja interneta nenadoma na voljo bistveno več informacij o tem, kaj delajo drugi. Ob gledanju posnetkov je ugotovil, da lahko tisti, ki jim pri skejtanju ne gre le za tehnično dovršenost, temveč tudi za igrivost in kreativnost, počno resnično neverjetne stvari. In tako je pričel tudi sam improvizirati. »Takrat sem začel v skejtanju spet uživati. Gotovo sem postal tudi ambicioznejši. Pri nas imamo res dobre in sposobne skejterje, ampak včasih se mi zdi, da komu nazadnje zmanjka kanček ambicioznosti ali pa želja, da bi iz vsega skupaj naredil kaj več. Ne vem, morda sem sam le želel biti v nečem resnično dober,« o prelomnici razmišlja Ali.
Med skejterskimi improvizatorji ceni Japonca Gouja Mijagija in dolgolasega Avstralca Richieja Jacksona, daleč najbolj pa ga je pritegnilo skejtanje kralja te »discipline« Rodneyja Mullena. Ali, ki mu neredko pravijo slovenski Mullen, je njegov velik občudovalec. Še zlasti zanimivo se mu zdi, da je postal glavni inovator, čeprav je, podobno kot on, živel precej izoliran od urbanega življenja. »Izmislil si je 80 ali 90 odstotkov vseh trikov, ki jih danes izvajajo ''običajni'' skejterji. Verjetno zveni neverjetno, ampak bil je prvi, ki je skočil v zrak in s sabo povlekel še desko. Danes je ta trik, ollie, eden najosnovnejših. Izumil je tudi trike, kot so flip, 360 flip, heelflip, airwalk ... Doma imam film Second Hand iz leta 1995, v katerem so zbrani posnetki različnih skejterjev, in tisti del videokasete, kjer pride na vrsto on, sem že tolikokrat zavrtel, da je povsem zguljen.« V preteklosti je imel tudi sam desko, kakršno je uporabljal Mullen, a se je že davno polomila, saj na mesec v povprečju zamenja dve ali tri. »Mullenove« deske vseeno ni zavrgel, hrani jo na častnem mestu v svojem ateljeju. Tam ima sicer zbrana svoja kiparska dela, saj kreativnost že kakšnih deset let, vse odkar se je vpisal na študij kiparstva, izraža tudi tako. Najbolj prepoznaven je po kipcih skejterjev v gibanju, ki, zloženi skupaj, upodobijo skejterske trike. Čeprav bi težko našli boljšega poznavalca fiziognomije skejterjev, pa vendarle ne ustvarja le njihovih podob.

Rekordi in skakalnice

Ali se trenutno pripravlja na snemanje tretjega filma o njegovih trikih, zato si ves čas zapisuje nove zamisli, pozorneje pa opazuje tudi druge skejterje. »Kaj od tega, kar si zamislim, mi potem uspe, kaj pa tudi ne. Včasih šele po tem, ko stojiš na rolki in občutiš silo, ki jo ustvarja tvoje gibanje, ugotoviš, kaj je izvedljivo in kaj ne. Ključno pa je, da si pri izvajanju trikov suveren,« je prepričan. Kako zelo pomembna je suverenost, kaže posnetek, kjer čez sedem stopnic skače »zajce«, elemente, pri katerih mora biti skejter na deski ves čas na vseh štirih. Ker se je bal pristanka, je potreboval kar 60 poskusov, da mu je uspelo skok dokončati na vseh štirih. Šele v 109. poskusu je trik izpeljal točno tako, kot si ga je zamislil. A nekaj dni pozneje mu je optimalno uspel že v desetem poskusu. Pri premagovanju psiholoških ovir si sicer pomaga z dihanjem, vizualiziranjem in avtosugestijo. Veliko tudi bere, še zlasti pa se je navdušil nad Olegom Križanovskim, ki ga kdaj tudi obišče. »Ima že skoraj 90 let in res ga občudujem, saj mi sploh ni treba nič vprašati. Kar sam ve, kaj mi mora povedati, da me napolni in pomiri.«
Visoka stopnja samozavesti ga vseeno ne more obvarovati pred fizično bolečino. Zlomom se mu je uspelo za zdaj k sreči ogniti, padci, ki se končajo z odrgninami in zvini, ter bolečine v križu, ki so posledica prisilne drže, pa so pri skejtanju neizogibni. Sploh, če vztrajaš, dokler res ne gre več. »Spomnim se, kako sem si nekoč res grdo zvil gleženj. Na tleh sem ležal kakih pet ali deset minut. Nato sem vstal. Potem sem trik vseeno odpeljal. Vsi so bili zgroženi, ampak volja je bila močnejša od bolečine. To je sicer ekstremen primer, a kadar odkrijem kaj novega, me to dvigne tako visoko, da včasih ne morem odnehati,« priznava Ali. Verjetno marsikdo tudi zato njegove skejterske trike označuje kot povsem premaknjene. Takšnih oznak nima za zmerljivke. »V bistvu sem vesel, če me vidijo vsaj kot najbolj usekanega skejterja. To pomeni, da so me opazili in da moj trud ni bil zaman. Zavedam se, kaj delam. Mogoče pa bi moral vse skupaj prikazati kot malce bolj zabavno. Res je tudi, da sem mahnjen na heroje in morda sem, ko sem bil mulo, le malo preveč gledal filme z akcijskimi junaki. David Hasselhoff in njegov avto sta se mi zdela recimo čisto huda,« se spomni Ali. Njegov resnični junak je sicer njegov oče.
Staršem je hvaležen, da ga »prenašajo«, saj njegovi podvigi na deski pogosto niso le tvegani, temveč tudi ne prinašajo ravno rednega osebnega dohodka. Z opremo mu sicer pomagajo sponzorji, a zaveda se, da bi se moral, če bi želel zaslužiti dovolj za normalno preživetje in da bi njegove skejterske uspehe lahko opazili tudi v svetu, odpraviti čez lužo. V ZDA si želi tudi zato, da bi preizkusil skakalnico na zasebnem posestvu v Los Angelesu, ki jo je mogoče videti na ekstremnih skejterskih tekmovanjih MegaRamp na Eurosportu. »Ta skakalnica omogoča tudi 25-metrske skoke in moje sanje so, da bi postavil rekord na njej. Že večkrat mi je bilo obljubljeno, da jo bom lahko poskusil, še celo sam sloviti skejter Tony Hawk je posredoval, a nazadnje so mi vedno rekli ne. Tudi zato sem se lotil rušenja hitrostnega rekorda. Še vedno namreč upam, da pridem tja,« pravi Ali.
Ob vsem tem ne preseneča, da je bil že nekaj minut po mariborski dirki z mislimi pri naslednjih izzivih. Želi si, da bi lahko podvig ponovil in rekord izboljšal pred očmi predstavnikov Guinnessove knjige rekordov. Še bolj se poigrava z zamislijo, da bi se lotil rušenja hitrostnega rekorda v skejtanju po klancu navzdol, ki zdaj znaša 130 km/h, saj bi tako dokazal, da je na skejtu stabilen tudi brez držanja za avtomobil. Mu bo uspelo? Prepričan je, da lahko vsak, ki pri svojem delu uživa, doseže vse, kar si zamisli.