Račun brez ustavnih sodnikov

Čeprav predlog novega družinskega zakonika ne predvideva več izenačitve istospolne skupnosti s skupnostjo moškega in ženske in pravice do posvojitve za istospolne pare, se mu obeta referendum. SDS in Civilna iniciativa za družino in pravice otrok nista zadovoljni s »partnersko zvezo«, ki se po novem predvideva za istospolne pare, in s posvojitvijo otroka drugega partnerja. Celo več, opozicija in »civilna družba« zahtevata, da se družina uzakoni kot »mati, oče in otrok«. Sicer napovedujeta referendum. Tega bi SDS ob pomoči opozicijske SLS lahko zahtevala že v državnem zboru. Pa tudi civilna iniciativa bi, glede na permanentno medijsko ofenzivo, verjetno zbrala dovolj podpisov zanj. A zagovornikov izvirnega in kompromisnega predloga to ne skrbi, napovedani referendumski predlog, pravijo, bodo poslali v presojo ustavnemu sodišču. Ustavnemu sodišču, ki je pred slabima dvema letoma istospolno usmerjenost nedvoumno opredelilo kot osebno okoliščino, ki jo ustava v svojem 14. členu varuje v okviru enakosti pred zakonom.
Pa bi jih moralo kljub temu. Skrbeti namreč. Čeprav se sliši paradoksalno, bodo lahko še najmirnejši v postopku presoje zagovorniki »prave«, »naravne« in »zdrave« družine. Omenjene odločitve ustavnega sodišča še zdaleč ni mogoče enačiti z vsemi prihodnjimi. Za to morajo biti v vsakem posameznem konkretnem primeru izpolnjeni številni zahtevni pogoji, in to brez izjeme. Še posebej pri sedanjem stanju duha na ustavnem sodišču. Proti temu, da bi ustavno sodišče zaradi varstva človekovih pravic prepovedalo referendum o družinskem zakoniku, pa govorijo tudi številni, nekateri bolj, drugi manj posrečeni argumenti.

Kot pijanec plota

Najpogostejši argument pripravljavcev novega zakonika v prid ugodnemu razpletu presoje ustavnega sodišča je domnevna konsistentnost tega sodišča. Da torej ne bo dovolilo referenduma o odločitvi, ki jo je poprej že sprejelo. Da bo ravnalo kot v primeru izbrisanih, kjer je ustavno sodišče večkrat potrdilo svoje prejšnje odločitve in tudi prepovedalo referendum o zakonu, ki je izvršil odločbo ustavnega sodišča. Spomin na te dogodke bi moral biti še zelo svež in zato dovolj jasen. Zakon o izbrisanih, o katerem je govor, je bil sprejet v tem mandatu, pred dobrim letom. In zakon je bil do izbrisanih izjemno skop, točno tako skop, kot je bila do izbrisanih odločitev ustavnega sodišča. Zakon ni uvedel izraza »kršitev človekovih pravic«, ker tega prej ni storilo niti ustavno sodišče. Zakon ni širil kroga upravičencev do vrnitve statusa, čeprav bi ga lahko, saj ustavno sodišče vedno določa oziroma brani zgolj minimum spoštovanja človekovih pravic. In zakon ni predvidel odškodnin, ki so lahko edino zadoščenje za kršitve človekovih pravic. Seveda, ker tega ni predvidelo niti ustavno sodišče. V bistvu je bil zakon spisan celo tako, da prek interpretacije zastaranja onemogoča odškodnine tudi, ko bi bile nedvomno upravičene. To prav tako samo zato, ker bi ustavni sodniki možnost za odškodnine lahko imeli za preseganje svoje izvirne odločitve. Takratni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve mag. Goran Klemenčič je že v času priprave novega zakona o izbrisanih dejal, da se bodo pri pisanju novele »ustavne odločbe držali kot pijanec plota«. Tako so v zakon zapisali izključno merila za vrnitev statusa za stalno prebivanje za nazaj, kot je zahtevalo ustavno sodišče. Ne zato, ker na ministrstvu takrat ne bi bilo volje ali želje. Ali zato, ker bi ustavno sodišče pri morebitni presoji zakona širjenje pravic iz prvotne odločbe štelo za protiustavno ali kaj podobnega. Pač pa zgolj zato, da pri odločanju o dopustnosti referenduma o zakonu sodišče ne bi imelo izgovora, da dovoli njegovo izvedbo.
Argument podpornikov zakona, da je ustavno sodišče že pred kratkim odločalo o pravici, ki jo zdaj ureja družinski zakonik tako, kot so veleli ustavni sodniki, zato ne zdrži. Sicer je res, da zakonik v tem delu odpravlja neustavnost zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti, kjer govori o pravicah istospolno usmerjenih pri dedovanju. A zakonik uvaja še številne druge novosti glede istospolno usmerjenih in je daleč od tega, da bi zgolj sledil ustavni odločbi. Bivši ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič pojasnjuje, da je ustavno sodišče že dalj čas napovedovalo, da ne bo več toleriralo sklicevanja zakonodajalca na odločbo ustavnega sodišča, kadar »uskladitev z odločbo zadeva le manjši del zakonskih sprememb. To grožnjo je uresničilo v primeru referenduma o pokojninski reformi.«

Pravice ali privilegiji?

Že res, da v teoriji nesporno velja, da o človekovih pravicah ni mogoče odločati na referendumu in da večina ne more odločati o tem, katere in koliko človekovih pravic bo deležna kaka manjšina. A aktualne smernice v domači in tuji strokovni javnosti glede pravic istospolno usmerjenih ne govorijo v prid temu, da bi ustavno sodišče prepovedalo referendum. Čeprav Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu bolj ali manj konsistentno pri konkretnih primerih istospolno usmerjenim priznava številne pravice, ki jih že uživajo heteroseksualci, pa seveda ne gre za odločitve, ki bi formalno zavezovale k določenemu ravnanju tudi druge države. Poleg tega je isto sodišče pred časom recimo odločilo, da onemogočanje porok med istospolno usmerjenimi ne pomeni kršitve konvencije o človekovih pravicah. Tako tudi Slovenija pred evropskim sodiščem ne bi bila obsojena, če istospolno usmerjenim ne omogoči poroke, kot je predvideval izvirni predlog družinskega zakonika. Gre za pomemben impulz, da sodišče v prihodnje vendarle ne bo brezpogojno zagovarjalo popolne izenačitve med količino in kakovostjo pravic večine in istospolno usmerjenih. In če so tako odločili evropski sodniki, res ne gre pričakovati, da bi pri varstvu človekovih pravic slovenski ustavni sodniki šli dlje.
Še posebej ne, ker tudi v Sloveniji med avtorji sicer redkih pravnih mnenj o teh temah ni soglasja. Ustavni pravnik z Univerze na Primorskem dr. Andraž Teršek je recimo nedavno argumentiral mnenje, da je vprašanje definicije zakonske zveze še vedno predvsem politično vprašanje. Zato bi po njegovem ustavno sodišče »lahko odločilo, da je treba to vprašanje pustiti v domeni vsakokratne politične presoje (ocene) zakonodajalca in da ohranitev veljavne definicije zakonske zveze kot zveze med možem in ženo ne pomeni protiustavne kršitve temeljnih ustavnih pravic in svoboščin istospolnih parov«. Teršek pri tem eksplicitno dodaja, da bi se pod temi pogoji »o tem vprašanju načeloma lahko odločalo tudi na referendumu«.

Promotorji človekovih pravic

Poleg naštetega je upravičeno še vprašanje, ali je slovensko ustavno sodišče res nekakšen vrhovni zagovornik človekovih pravic, branik pred samovoljo politike. Odgovor glede na sedanjo zasedbo in stanje duha je lahko le nikalen. Vprašati bi se morali, ali bi lahko brez dvoma na to vprašanje odgovorili pozitivno za katerokoli drugo obdobje v dveh desetletjih obstoja ustavnega sodišča.
To se lepo vidi prav na primeru nekdanjega ustavnega sodnika Ribičiča, ki je dolga leta veljal za bolj ali manj osamljenega jezdeca oziroma osamljenega aktivista za varstvo človekovih pravic na ustavnem sodišču. Spomnimo se samo njegovih brezštevilnih odklonilnih ločenih mnenj, ki jih je spisal v vseh tistih primerih, ko mu kolegov ni uspelo prepričati k pogumni odločitvi v prid človekovim pravicam. Ribičič je ob koncu mandata na ustavnem sodišču dejal, da je imela na končno odločitev nemalokrat odločilen vpliv nezainteresirana večina sodnikov. Da so odločali glasovi tistih, ki se niso posebej poglabljali v problem: »Ti glasovi so bili po pravilu v korist tega, da se zakon ne razveljavi, da se ne ugotovijo kršitve človekovih pravic, da se ne razveljavijo sodbe rednega sodišča. Jaz imam pač tak refleks, da bi v dvomu glasoval v korist človekovih pravic, nekateri ustavni sodniki imajo pač nasprotnega.« Danes na ustavnem sodišču ni sodnika s tako močno razvitim takšnim »refleksom« kot pri Ribičiču.
Poleg tega je svojevrsten indic prihodnjega ravnanja ustavnega sodišča, torej tudi ravnanja ob morebitnem odločanju o dopustnosti referenduma o družinskem zakoniku, pritrdilno ločeno mnenje predsednika ustavnega sodišča dr. Ernesta Petriča v primeru odločanja o dopustnosti referenduma o pokojninski reformi. Po njegovem je protiustavna že sama pristojnost ustavnega sodišča, da odloča o dopustnosti referenduma. Čeprav se večina ustavnih sodnikov vsaj za zdaj s predsednikom ne strinja, takšno mnenje predsednika sodišča že nakazuje, kako pogosto se bodo v prihodnje ustavni sodniki odločali za prepovedi referendumov. Pri teh presojah bodo torej skrajno restriktivni, ne glede na temo, ki bo predmet referenduma.

Več pravic, prej bo referendum

Ob vsem povedanem se postavlja logično vprašanje, kako smiselno je - sicer v načelu hvalevredno - brezkompromisno zavzemanje za pravice istospolno usmerjenih. Kako politično modro je. Kakšen bo končni izid za položaj istospolno usmerjenih? Bodo sploh na boljšem ali morda na srednji ali dolgi rok celo na slabšem? In kaj potem, če družinski zakonik pade na referendumu? Koliko bo potem še upanja na skorajšnje približevanje količine in kakovosti pravic istospolno usmerjenih pravicam, ki jih imajo heteroseksualci, če na referendumu izraženo javno mnenje temu ne bo naklonjeno? Kaj če se proti izreče pomenljivo velika večina? In navsezadnje: kaj bodo od tega imeli vsi, ki so jim novosti, ki jih prinaša zakonik, predvsem namenjene? In kaj bodo od tega imeli otroci, za katere zakonik prinaša sodobne standarde spoštovanja njihovih pravic? Ribičič recimo odgovarja: »Radikalnejši ko so predlogi glede izenačitve družine in istospolne partnerske skupnosti, več je možnosti, da bo referendum razpisan in da bo na njem zakon padel.«
Če zakonik tako ali drugače ne bo sprejet, ga bo lahko sprejela prihodnja vlada. Če bo to vlada pod vodstvom SDS, bo postopek sprejemanja lahko stekel dokaj hitro. Seveda z nekaterimi bistvenimi spremembami v delu, ki se tiče istospolno usmerjenih in definicije družine. Oziroma brez istospolno usmerjenih in z očetom, mamo in otrokom. In upajmo, z dodatkom, da novosti, ki jih prinaša za otroke, veljajo tudi za otroke, ki živijo v enostarševskih družinah. Po tej različici od zakonika ne bi imeli čisto nič istospolno usmerjeni. Glede na vztrajno zavračanje ustavnih odločb, ki jim niso všeč, je vprašanje celo, ali bi vlada pod vodstvom SDS sploh odpravila protiustavnost, kar zadeva dedovanje, ki jo je ugotovilo ustavno sodišče. Gotovo pa bi do nadaljnjega, ne glede na to, koliko vlad bi se zamenjalo, težko kmalu spet sanjali o katerikoli izmed pravic, ki jih je vseboval izvirni predlog zakonika.
Prav zato tudi Ribičič zagovarja kompromisne rešitve, za katere prizadeti menijo, da so pomemben korak naprej pri uveljavljanju njihovih pravic. Po njegovem kompromisi v zakoniku glede pravic istospolno usmerjenih ne pomenijo nujno, da bi se nadaljnji razvoj tega področja človekovih pravic ustavil, »saj so redna sodišča v nekaj zadevah pokazala pogum za ustvarjalno razlago pravic istospolnih partnerjev na podlagi prevzetih mednarodnih obveznosti«.