Dr. Bojan Bugarič: "Sem levičar"

Na levici manjka radikalizacija v smislu ideje, da ima lahko tržno gospodarstvo več različnih oblik in da je naloga levice, da ga naredi bolj demokratičnega, bolj socialno inkluzivnega.

Dr. Bojan Bugarič na pravni fakulteti predava o upravnih sistemih. Nekoč je bil njihov del, saj je bil sekretar na notranjem ministrstvu, sodeloval pa je tudi s Pahorjevimi Socialnimi demokrati. Danes je do njih kritičen, ne do slovenske različice, pač pa do vse evropske socialne demokracije, ki je postala brezizrazna, ki se je pomaknila na sredino, ki je pozabila na svoje ideološke korenine in zaveze k boljšemu svetu. Zato tudi zgublja in zato evropske države in evropsko komisijo vodijo desni politiki.

Kako bi opredelili svoje politično prepričanje?

Sem levičar.

Kakšen? Ste socialdemokrat?

Socialna demokracija je ena izmed možnih levih opcij, a danes se je zelo približala sredini. Zato je zelo težko biti hkrati levičar in socialdemokrat. Danes postaja socialdemokracija, če jo gledamo v evropskem kontekstu, konservativna. Ohranja stvari, ki jih je sicer skozi zgodovino pridobila v pomembnem boju za delavstvo, pozablja pa na ostale posameznike, ki so izključeni iz teh pravic. Sporočilo levice pa je bila vedno inkluzivnost.

Ali ni socialdemokracija po drugi svetovni vojni naredila socialne države? Kaj se je zgodilo kasneje, da ji je spodrsnilo?

Zelo zanimivo bi se bilo vrniti v zgodovino, v razcepa znotraj Internacionale, ko so se socialdemokrati ločili od marksistov in je glavna usmeritev socialdemokratov postala boj za leve ideje v demokratičnem ringu. Marksisti so to razumeli kot izdajo, socialdemokrati pa so politično pridobili in naredili veliko dobrega za takratni delavski razred, izborili so številne zmage, povezane z vzpostavitvijo socialne države. Danes so očitno pozabili, da je bila prvotna socialdemokratska ideja ustvarjenje boljšega, drugačnega sveta. V tem smislu so izvorno še vedno podobni svojim marksističnim kreatorjem. Nekoč je socialdemokracija širila in udejanjala upanje v boljši, drugačni svet.

Danes ga ne?

Socialdemokracija, kot jo gledamo v Evropi, zase pravi, da je zgolj boljši upravljavec družbe in ekonomije, kot naj bi bile desne stranke. Temelj organizacije ekonomije produkcije je prepustila kapitalu in posredno desni sredini. Britanski laburisti so v času Tonyja Blaira izrecno poudarjali, da so boljši menedžerji, boljši tehnokrati. Od tod prihaja ves govor o nekih postideoloških usmeritvah. Tukaj sem zelo skeptičen, naloga levice je ravno v tem, da vzpostavlja ideološke razlike v politiki.

Ni namen politike, da vodi državo, skrbi za neka družbena razmerja, brez kakršnekoli ideologije? Zakaj je ideologija v politiki pomembna? Pri nas se beseda ideologija razume kot psovka.

Če jo seveda uporabljate v slabšalnem pomenu. A ima tudi pozitiven pomen, recimo ideologija kot oblika prepričanja o rešitvah, ki vodijo v boljši svet. V Sloveniji smo dediči tega, da smo živeli v komunizmu, in ves govor o ideologiji je prežet z zgodovinskimi konotacijami. Celo s študenti se težko pogovarjam o ideologiji kot o pozitivni stvari, kot o ideji, ki lahko mobilizira množice za to, da naredijo nekaj dobrega za vso družbo. In v tem smislu bi morala biti politika, posebno današnja leva politika, bolj ideološka.

Dejali ste, da ste levičar. Kaj to pomeni? Kakšna je evropska levica: zmerna, radikalna, izpeta?

Za prave levičarje trenutno evropske razmere niso ravno spodbudne, če se zelo milo izrazim. V Evropi se je levica zaradi pomikanja socialdemokracije proti sredini razklala na socialdemokracijo tretje poti, ki ponekod v Evropi še vedno uspeva, čeprav je jasno, da je napačna, in na bolj skrajno levico, recimo Lafontaine v Nemčiji in rdeči poštar Olivier Besancenot v Franciji. Ti se spogledujejo z bolj radikalnimi levimi idejami, nekatere so nostalgične, vračajo se k marksizmu, spet druge se iščejo v drugih spektrih. Skratka, imate skrajno, politično levico, imate sredinsko usmerjeno socialdemokracijo, hkrati pa se veliko dogaja v civilni družbi, kjer ne gre nujno za artikulirane leve organizacije, ampak za leve premisleke. Vse skupaj prispeva k veliki zmedi, ni neke oprijemljive identifikacijske točke, stranke ali programa, ki bi jasno povezoval levico tako, kot jo je nekoč.

Zakaj je treba vztrajati pri delitvi med levimi in desnimi? Pri nas se zdi, da so si programi političnih strank zelo podobni.

Zelo dobro je z eno nogo stopiti iz Slovenije. Moramo vedeti, da smo okuženi z zgodovino, v kateri smo živeli, in zaradi tega vprašanje razlikovanja med levico in desnico s sabo vedno povleče vprašanje zgodovine, identifikacije druge svetovne vojne. A če odgovorim naravnost, mislim, da levica ponuja nekaj, kar je meni osebno bližje. To je prepričanje, da se svoboda in enakost, osnovna ideala v družbi, kjer je enakost celo pred svobodo, zasledujeta sočasno. Desnica je pri tem skeptična, desnica vidi v enakosti nekaj, kar ogroža svobodo, kar jo duši. Enakost v smislu socialne enakosti naj bi bila zavora. Pri ekonomiji ves čas poslušamo razpravo, da več enakosti škoduje gospodarski rasti, da več enakosti zavira odpiranje delovnih mest, a to empirično ni bilo nikoli prepričljivo dokazano. Drugačen pogled na kapitalizem, na tržno ekonomijo nima nujno vgrajene logike, kot jo predstavljajo neoliberalci, da je cena za boljšo ekonomijo, za višji BDP, znižanje varnosti zaposlitve. Empirija kaže nasprotno. Ogromno je analiz in raziskav, naj si gre za svetovno banko, OECD, ki povedo marsikaj zanimivega, ampak so velikokrat iztrgane iz konteksta. Z regresijo se lahko v ekonometriji marsikaj dokaže ...

Velja prepričanje, da je evropska levica ugasnila zaradi padca berlinskega zidu. A Tony Blair je oblast prevzel kasneje. Še pred desetimi leti je socialdemokracija vodila večino vlad v EU, Romano Prodi je vodil evropsko komisije. Kaj se je zgodil potem, zakaj danes v EU levica vodi samo dve ali tri vlade?

Stvar ni tako preprosta. Padec berlinskega zidu je zamajal nekaj, kar je zelo pomembno za vsako ideologijo, za vsako politiko. Ni dovolj, da ponujate neke tehnokratske pragmatične rešitve, ljudem morate pošiljati jasna sporočila, da obstaja program, ki omogoča boljšo, drugačno realizacijo družbe. Pred padcem berlinskega zidu so vse leve stranke v glavnem črpale iz Marxa, po padcu zidu je to postalo izjemno težko. To je bil močan udarec. Imate prav, sredinska levica je pozneje še prišla na oblast, ampak cena njenega uspeha je bila ogromna. Izgubili so tisto, kar je iz njih delalo leve stranke. Postali so neprepoznavni. Spomnite se samo, kako se je Blair izogibal sindikatom, glede tega mu je zelo podoben kakšen socialdemokrat v naši bližnji okolici, rad se je družil s podjetniki, z delavci pa ne.

S finančno krizo naj bi se zelo dobro spopadala Angela Merkel, ki vodi desno krščanskodemokratsko unijo. Ni levičarka, a njena politika je, vsaj tako kaže danes, uspešna.

Morda se zdi uspešna iz slovenske perspektive. Prav zanimivo je, kako se pri nas razpravlja o teh stvareh, samo stranka Zares je s svojimi predlogi odprla vprašanja, ali je usmeritev Nemčije in EU prava, ali je usmeritev v strogo varčevanje dobra, pa so žal te razprave hitro potihnile. Da bom jasen, sam mislim, da Angela Merkel vodi izjemno škodljivo politiko. Vsi nemški volivci z njo niso zadovoljni. Res je, da Nemčija doživlja ekonomski bum, a celota je drugačna. Najbolj me skrbi, ker svoj recept skuša izvažati v druge države kot odlično pot iz krize. Razlogi za krizo v evropskih državah si niso podobni, niso bili vsi politiki neodgovorno potratni, niso vsi neupravičeno zapravljali denarja. Zahtevati od držav, da so še bolj radikalne v svojem varčevanju, pomeni, da ni jasno, kako bodo države sploh dobile možnost, da se poberejo iz krize. In potem države varčujejo pri stvareh, ki bi bile na drugi strani zelo pomembne za razvoj družbe.

Maastrichtska merila določajo proračunski primanjkljaj manj kot 3 % BDP-ja. So postavljena preveč omejujoče?

Dobro bi bilo prisluhniti ekonomistom zunaj EU, ki na evropsko politiko zadolževanja gledajo drugače. Nič ni slabega, če se v hudih časih država zadolži in ta denar usmeri v investicije, s katerimi se pobere iz krize. To, kar je sprejela EU, je ekonomska ideologija, povzdignjena v evropsko ustavo. Tudi pri nas slišimo, da bi vladna koalicija v ustavo rada zapisala nevtralni proračun, kar je ena najbolj reakcionarnih idej, ki jo lahko naredi levica za to, da si jo bomo zapomnili kot nepravo levico.

Kakšna je razlika med francosko-nemškim vlakom, ki se mu dobrika Borut Pahor, in vitko državo, ki jo propagira Janez Janša?

Prav veliko razlik med programi in načrti ene in druge stranke ni. SDS je v družini evropskih strank, ki ji pripada Angela Merkel, Pahor pa podpira njeno ekonomsko politiko.

Ali ni ravno stranka evropskih socialistov (PSE), ki ji pripada stranka Boruta Pahorja, kritična do potez evropske komisije?

Ja, na evropski ravni, ampak problem pri evropskih socialistih je, da ni prave povezave med tem, kar razmišlja stranka evropskih socialistov na globalni ravni, in tem, kar delajo na nacionalni ravni njihove socialdemokratske članice. To je velik problem evropskih socialistov, desne stranke so veliko boljše in imajo v Evropi, v njenem institucionalnem ustroju, pomembno podporo. Socialdemokracija je bila vedno praviloma politika na nacionalni ravni. Dokler evropski trg ni postal tako močan, dokler se ni zajedal v socialne pravice nacionalnih držav, sta lahko obstajala dva vzporedna pravna režima, skupni trg na evropski ravni, socialne pravice na nacionalni ravni. Sedaj ta distinkcija ni več mogoča.

Počakajte, zakaj ni obratno, če velja skupni evropski trg, skupna tržna pravila, zakaj niso globalizirane tudi socialne pravice?

Dotaknili ste se t. i. razprave o socialni Evropi, a ta razprava vedno trči na vprašanje razlik. Če v skupnosti obstajajo tako razvite države, kot so skandinavske, ter hkrati Romunija in Bolgarija, se takoj postavi vprašanje, kakšen je pravi življenjski standard, ki bi veljal za vse Evropejce. Drugi pomembnejši razlog, ki ga veleva pravo, je, da je za večino področij, ki urejajo socialne pravice, še vedno potrebno soglasje v Evropskem svetu in kako boste dosegli soglasje glede teh stvari, če imajo države nasprotne interese? Nemški politolog Fritz Scharpf je temu pred leti dejal »joint decision trap«, države so ujete v institucionalni položaj, v katerem težko sprejemajo odločitve, s katerimi bi postavili ureditev na nacionalno raven. A mislim, da je to bolj izgovor. Evropski projekt je nastal kot projekt politične sredine in desnice, levica je bila zelo rezervirana, to ni bil njen projekt, s katerim bi se sama identificirala, je pa živela z njim in ni še našla svojega odgovora, kako to Evropsko unijo prilagoditi svojim pravilom in načelom. EU je v času svojega ustroja dobila neke institucionalne značilnosti in teh stvari ni enostavno spreminjati. Potrebujete izjemno močno politično podporo, politični program, smer, ki bo pripravljena zmagati. Poglejte zadnje evropske volitve, evropski socialisti so podprli Barossa pred volitvami, kar vam veliko pove o tem, zakaj je težko priti do dogovora o skupnih socialnih pravicah.

Bratje socialne demokracije, marksisti, so dobro vedeli, kako je pomembna Kominterna, kako je pomemben internacionalizem. Zakaj socialni demokrati niso šli po tej poti?

Pri tem vprašanju se kaže izvoren razcep med revizionisti in marksisti. Socialdemokrati so takrat trdili, da je treba politiko levice prilagoditi potrebam nacionalnih držav. Karl Kautsky, Rosa Luxemburg in drugi so bili do tega zelo skeptični, zanje je bil ključen internacionalizem. In danes se mogoče socialdemokratom to vrača, pozabili so na neko globalno vizijo boljše, drugačne družbe, medtem ko so iskali rešitve in koalicije v nacionalnih državah.

Zgodil se je paradoks. Medtem ko so iskali rešitve v nacionalnih državah, je nacionalno državo prevzela globalna ekonomija.

To je mejnik sedemdesetih let, na katerega so bili socialdemokrati precej nepripravljeni. Kaj se je zgodilo takrat? Prenehala je delovati Evropa, ki je omogočala dvojnost politike skupnega trga na evropski ravni in socialnih politik na nacionalni ravni. Tega je bilo konec, sočasno pa se je pojavila nova ideologija neoliberalizma, Margaret Thatcher in Ronald Reagan v osemdesetih letih, ki pa je ponudila odgovore volivcem na svoj način. Od takrat socialdemokracija še ni našla uspešnega odgovora, razen v tem, da se ves čas približuje sredini in neoliberalizmu.

Zakaj za desnico ni problem, da so ekonomska razmerja postala močnejša od političnih?

Zaradi tega, ker je tudi socialdemokracija v svojih zlatih letih, ko je dosegala pomembne volilne zmage, ko je vodila evropske države, ko je tudi dosegala dobre rezultate v gospodarstvu in sociali, pozabila na svoje osnovno poslanstvo, ki je v iskanju boljših svetov. Kar se da recimo izjemno dobro izluščiti iz Marxovega pisanja. V svojem pragmatizmu je pozabila na svoj izvor, in ko je prišlo do te spremembe, je organizacijo ekonomije produkcije prepustila desnici ali desni sredini. Drža socialdemokratov je bila, da je kapitalizem kot tak danost, ki se ne more spreminjati, mi lahko samo s progresivnimi obdavčitvami, z redistribucijo, vplivamo na to, da je znosnejši, bolj človeški, humanejši. Pri tem pa so pozabili na globlje poslanstvo, ki ga je levica nekoč imela, da se lahko družba tudi drugače organizira.

Ali so imeli marksisti prav, ko so rekli, da socialdemokracija paktira s fašizmom in da je nemogoče z demokracijo ustvariti boljši svet?

Ne bi se strinjal. Imeli so prav, kar se je izkazalo za nazaj, da se pri iskanju pragmatizma pozablja na skeptično držo, da je vseskozi treba iskati in premišljevati, kako drugače urediti kapitalizem. Kaj je alternativa? Kje jo iskati? Se je treba vračati k nostalgiji? To se mi ne zdi smiselno, s centralnoplanskim sistemom, z državno lastnino se ne bo dalo dobro upravljati družbe. A imate prav, temeljno vprašanje je, kako bolj demokratično organizirati tržno ekonomijo. In točno na to je pozabila socialdemokratska levica. Trg, tržna razmerja, kapitalizem je jemala kot neko danost, ki ima naravno logiko, pozabila pa je, da kapitalizem nima nujno železne logike. Marx je bil briljanten v analizi razmer v takratni družbi, zelo malo pa je povedal, kako priti ven, njegova teorija je imela zgrajeno idejo o železni logiki razvoja, sekvenčni logiki, kjer bo ena vrsta družbe sledila drugi. Potem ko je bilo očitno, da se to ne bo zgodilo, ko so socialdemokrati dejali, da delavski razred ni vedno bolj reven, se je postavilo vprašanje, ali poseči v to politiko ali ne. Marksisti so bili zelo zadržani, socialdemokrati pa so mislili drugače.

Kaj bi bilo drugače, če bi Evropsko unijo vodila leva komisija?

Ne vem, če bi se tako res zgodilo, a najprej bi morala odgovorna politika odkrito analizirati vzroke in najti krivca za finančno krizo. Danes je popolnoma nevzdržno, nemoralno, da tisti, ki plačuje za krizo, v glavnem niso imeli nič pri tem, da je do krize prišlo. Komisija bi morala jasno pokazati, da je popolnoma nesprejemljivo, da je direktor ene največjih angleških bank, ki je pripeljal to banko do roba propada, dobil letno pokojnino 780.000 britanskih funtov. Dogaja se ravno nasprotno, isti bančni trg diktira evropski komisiji in vladam, kako reševati krizo. Reševanje krize se prilagaja diktatu in potrebam krivcev. To je popolnoma nesprejemljivo. Potrebovali bi jasno politično intervencijo, ki bi to stvar spremenila.

Kriza moči kapitala ni znižala?

Ne, daleč od tega. Pričakovalo se je, da ta kriza pomeni nekakšen počasen labodji spev neoliberalizma, da prihaja začetek konca ideologije, ki že 30 let prevladuje na teoretični kot na praktični ravni. Neoliberalizem je očitno zelo močna žival, ki se prilagaja razmeram, prihaja v novi podobi. Tudi sedanje stranke desne sredine niso več takšne, kot sta bila Thatcherjeva in Reagan, ponujajo neke socialne sladice in prenovljene programe.

Desna sredina si je sposodila malo levih tem.

Absolutno, to se dogaja.

Levica vendarle ne zna odgovoriti na glavna vprašanja. Če je sedaj temeljno vprašanje v evropski družbi strah, strah pred izgubo zaposlitve, strah pred emigranti, pred muslimani, levica teh odgovorov ne najde. Kako odgovoriti na strah? Kako v Sloveniji odgovoriti na strah pred izgubo službe?

Ravno zato pravim, da socialna demokracija postaja na neki način konservativna stranka. S tem, ko brani pridobitve države blaginje, pozablja na ostale, ki niso vključeni v socialno državo. Če govorite o problemu migracije - to je ena daleč najšibkejših točk EU. Socialdemokrati so zelo močni v tem, da branijo interese svojih konstituentov, vsi ostali pa so grožnja temu sistemu. Stranke neokomunistične skrajne levice so veliko bolj prijazne do migrantov ... Pri brezposelnosti se znova pojavlja tretja pot, ki je zelo hitro sprejela tezo, da ima kapitalizem železno logiko, in zato so se začeli spogledovati s skandinavskim modelom prožne varnosti (angl. flexicurity). A kopirajo ga površno, tudi Skandinavci priznavajo, da v Evropi raje kopirajo del, ki se nanaša na fleksibilnost, malo manj pa na varnost. Koncept prožne varnosti je globoko povezan s celotnim sistemom socialne države, Danci ogromno investirajo v socialno državo, poskrbijo, da se delavec, ki izgubi delovno mesto, zelo hitro vrne na drugo. Če pa ta mehanizem vpeljete v državi, kjer tega ni, boste dobili delavca, ki bo ne samo brez službe, ampak tudi brez kakršnihkoli možnosti, da bi pridobil novo službo.

Kaj se je zgodilo s slovensko levico? Nekoč ste bili član sveta socialdemokratov, pred leti tudi sekretar v vladi, celo eden izmed predlaganih ministrov za javno upravo. Kaj se dogaja s Socialnimi demokrati?

To, kar se dogaja v vsej Evropi: jedro največje vladne stranke še vedno verjame v tretjo pot, ki ne pelje nikamor, le vedno bolj proti sredini. Morda se pri praktični realizaciji ne kaže toliko neoliberalizma, a bolj zbuja skrb to, da stranka nima nekih idej, ki bi vzpostavljale drugačne, bolj leve odgovore. Edini ukrep, ki je nekako dišal po tem, pa še ta bil ni pravilen, je bilo zvišanje minimalne plače.

Ne kopirajo le tretje poti, sedli bi na francosko-nemški vlak, napovedujejo varčevanje.

Morda razumem Grke, ki nimajo druge možnosti, kot da poskušajo zahteve Merklove, a tolikšnega paktiranja s Francozi in Nemci v trenutku, ko so Pahorjevi tovariši v PES pripravili dokument Evropa je v napačnih rokah, dokument, ki vsebuje nekaj novega razmišljanja o pomenu zdravstva sociale, javnih služb, ne razumem. To je pravzaprav temeljni problem tretje poti, vse preveč bi se prepuščalo trgu in osnovnim tržnim mehanizmom.

Je predlagana pokojninska reforma ukrep leve vlade?

Pokojninska reforma je kolateralna škoda v vsej tej zmoti. Z njeno vsebino nimam velikih težav.

Sindikati jo imajo.

Na neki način jih razumem, na drug pa ne. Sindikati v socialdemokraciji nimajo več klasičnega zagovornika, kot so ga imeli še pred desetletji. Nekoč so bili sindikati in delavci, industrijski delavski razred, klasična volilna baza socialdemokracije. Ker tega ni več, v tej svoji ogroženosti ščitijo pridobljene pravice in pri tem pozabljajo na to, da mora socialna država obstajati tudi za druge, ki nimajo dostopa do služb. Pri pokojninski reformi ni veliko manevrskega prostora. Resno pa me bo začelo skrbeti, ko se bodo vrnili nekateri, ki pokojnino vidijo kot nekakšno varčevanje. Ta ideja je enkrat že obstajala, Ropova reforma jo je uspešno zavrnila. Spet se bodo začeli pojavljati različni zasebni stebri, kar bo začetek razgradnje pokojninskega sistema. Pokojninski sistem je solidarnostni sistem in tudi tukaj sindikati pozabljajo na to, da je solidarnost medgeneracijska.

Bi morala levica, slovenska ali evropska, za svoj uspeh postaviti bolj radikalne zahteve? Skrajšanje delovnega časa, univerzalni temelji dohodek?

Absolutno, manjka ponovna radikalizacija, a ne radikalizacija v smislu vračanja v neko socialistično centralnoplansko gospodarstvo, ampak radikalizacija v smislu ideje, da ima lahko tržno gospodarstvo več različnih oblik in da je naloga levice, da ga naredi bolj demokratičnega, bolj socialno inkluzivnega.
Ne samo to, tudi radikalizacija na etični ravni, torej vrniti se k bistvenim stališčem, k svobodi in enakosti.
To je ključno, v socialdemokraciji se še vedno čutijo posledice marksizma. Za marksizem je kapitalizem družba, ki se ne da reformirati. Nasprotno, zgodovina kaže, da obstajajo zelo različne možnosti, kako se tržno gospodarstvo bolj demokratično organizira. In to predvsem z etičnimi načeli, ki jih omenjate.

Kdaj je po vašem mnenju umrla slovenska levica?

Naj vas jaz vprašam, kdaj je bila Slovenija država, ki je producirala sveže ideje. V času socializma. Takrat je bila Jugoslavija in Slovenija na svetovnem zemljevidu, kot del sveta, kjer se ideje ustvarjajo. Po padcu berlinskega zidu pa jih samo prevzemamo.

Ali ni slovenska levica dokončno izginila v času izbrisanih?

To gotovo drži, takrat sem bil sekretar na notranjem ministrstvu in nismo naredili, kar bi morali. Glede tega ste lahko kritični. Pahorjeva vlada je pri izbrisanih nastopila boljše in lepo pokazala, da se take stvari lahko rešijo, ne glede na to, da je bilo s političnega stališča to bitko nemogoče zmagati. V času naše vlade je namreč veljalo, da se s tem ne da dobivati točk. Matevž Krivic sicer še vedno opozarja, da novi zakon problema izbrisanih še ni rešil, in Krivica je treba poslušati, če kdo pozna to tematiko, je to prav gotovo on. A še en dodatek, pri izbrisanih ni padla samo slovenska levica, pri izbrisanih je na izpitu o človeških pravicah padla vsa slovenska družba.

Se vrača čas političnega populizma?

Levega in desnega. Današnja razmerja so naravnost idealna za populiste. V časih negotovosti, ko ni jasnih orientacijskih točk, se da s poenostavljenimi zgodbami zelo hitro mobilizirati ljudi. Sovraštvo do tujcev je klasična zgodba. Tujci so krivi, kradejo nam delovna mesta, uničujejo identiteto države, kvarijo kulturno podobo. Poglejte samo na Madžarsko ali na Nizozemsko ... A tisti, ki smo na levici, pogosto pozabljamo, da je lahko populizem tudi levi. Sam ločujem zelo pomembna civilnodružbena anarhistična gibanja, ki gradijo neke leve ideje od spodaj navzgor, od populistične levice, ki ponuja romantično upanje, vračanje v stare čase, ko je obstajala oporna točka, skupna poanta leve politike. Težko je verjeti, koliko slabega lahko v imenu zelo plemenite ideje na oblasti naredi leva nomenklatura. Pri naših levičarjih težko slišite, da bi jasno obsodili prejšnji režim, ker ta enostavno ni dopuščal svobode govora in mišljenja. Če ste drugače razmišljali, so vas zaprli. Pri različnih razpravah pogosto slišite zgodbo, kako je bila naša različica socializma bolj humana od ostalih. Vedno je vprašanje, s kom se primerjate, a to ni neko opravičilo, da se sistem brani, češ, saj so bili tudi hujši. Socialistični sistemi so v praksi zatirali svobodo.

Še sodelujete z vladajočo stranko?

Odvisno, kaj to pomeni sodelovanje, a pravega sodelovanja ni. Nikoli nisem bil član SD, bil sem simpatizer, nestrankarski član. Navadno vlade, ki se potapljajo, delujejo drugače. Ko je človek paničen, se ne ukvarja z vizijo, s prihodnostjo, ampak išče konkretne rešitve. In točno to se dogaja tej vladi, je kot Titanik, ki pluje proti ledeni gori, sama pa tega noče videti. Sicer obstaja vrsta idej, kako obrniti ladjo, a rešitev ni v spremembi kapitana, problem ni Borut Pahor, problem so stranke in ljudje okoli njega, mlačnost, izpraznjenost, politika brez vizije. Slika ni črno-bela, vlada ponuja tudi dobre stvari, toda enostavno obstaja kruto dejstvo, da pri osnovnih stvareh ne ponuja tistega, kar bi morala. Ko se enkrat v politiki izgubi zaupanje, ga je izjemno težko spet pridobiti. Preprosti ljudje, brezposelni, upokojenci, javni uslužbenci, ne glede na to, kaj delajo, zelo težko razumejo, da morajo zaradi požrešnosti kapitalizma plačevati za krizo. To breme mora biti razdeljeno med celotno družbo. Kje so ideje recimo o davku na finančne transakcije, ni jih, kapital je še vedno izjemno močan. Politika še vedno deluje izrazito defenzivno, brez ideologije, po diktatu trga. Blairov komisar Peter Mandelson je nekoč dejal, da v politiki deluje pragmatizem, ni važno, kakšne barve in okusa je, važno, da deluje. Nekoč so vprašali Margaret Thatcher, kaj je njen največji uspeh. Dejala je, da so to Tony Blair, novi laburisti in njihova politika.

Je potem največji uspeh vlade Janeza Janša Borut Pahor?

Če s tem mislimo na konvergenco ekonomskih politik, potem da.