Moč besede in ritma

V slovenskem hip hopu nekaj dogaja. In je dogajalo. To lahko mirno sklenemo po ogledu dveh novih, prvih pravih dokumentarcev o podalpskem rapu, ki sta pred nedavnim doživela premieri. Prvi, V letu hip hopa, je bil kot edini slovenski dokumentarec prikazan na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma, drugi, Veš, poet, svoj dolg?, pa je premierno projekcijo povil v začetku maja v ljubljanskem Kinu Šiška, kjer so ga z nastopi pospremili številni v filmu prikazani raperji.
Ker oba filma ponujata kronološki vpogled v prelomne dogodke v slovenskem rapu, je med njima več podobnosti kot razlik. A skozi režisersko poetiko, pa tudi zasnovo sta hkrati dovolj različna, da sta zanimiva za poznavalce in tudi za hiphopersko manj poučeno publiko. Predvsem pri slednji bosta verjetno pomagala razbiti marsikateri mit. Denimo tistega, da so raperji le pobalinska gobezdala, ki ne znajo ali pa nočejo početi nič bolj konstruktivnega. Tu se lahko le muzamo ob misli kitarista Steklih psov Jasona, ki takšne očitke v enem od filmov upravičeno zavrne z besedami: »Lahko bi sicer metali kamne, ampak glasba ima večji vpliv in je bolj konstruktivna oblika protesta.« Ali te proteste slišijo tisti, ki so najpogosteje povod zanje, je drugo vprašanje. Vsekakor pa izražanje nezadovoljstva z glasbo prihrani vsaj strošek steklarjev in gradbenikov.

Rap, punk in poezija

No, resnici na ljubo je kritika z glasbo tudi veliko plodnejša. Kadar ni na voljo dovolj zaposlitev, lahko mladci čas tratijo z brezdeljem in zganjanjem neumnosti ali pa mladostno zagnanost skozi glasbo kanalizirajo v ustvarjalnost, ki za nameček nosi potencial za družbene spremembe. Spomnimo se le punka, ki mu že dolgo pripisujemo pomembno vlogo pri spremembi politične ureditve konec osemdesetih let. Zdi se, da se je ta punkovski družbenokritični naboj pozneje najbolj oprijel prav rapa, zato ga brez pretiravanja lahko imenujemo neposredni naslednik jeznih, uporniških bendov s konca sedemdesetih in osemdesetih let minulega stoletja.
Oba dokumentarca o slovenskem rapu posežeta celo po primerjavi raperjev s čislanimi poeti, katerih zapisi so danes eni ključnih virov refleksije preteklih družbenih ustrojev. Ta primerjava je seveda povsem primerna. Tako kot so Prešeren in kompanija nekoč popisovali družbene pojave, tako raperji te pojave popisujejo danes. Resda z bolj robatim besednjakom, toda prav ta ulični sleng vtira njihovim rimam avtentičnost, iskrenost. Navsezadnje je rap poezija asfalta, podoba živega jezika, če si izposodimo misel najbolj pravljičnega in v slovenski jezik zaljubljenega raperja Pižame in njegovih kolegov. S pokrajinsko obarvanostjo jezika, torej z narečji se ohranja pestrost slovenščine, ki je za poezijo eden lepših jezikov, kot v filmih enoglasno ugotavljajo skoraj vsi akterji. Seveda je med raperji tudi veliko pozerjev, ki se zlaganja rim lotevajo iz oportunističnih vzgibov, toda Borisa Petkoviča, režiserja filma V letu hip hopa, in Uršo Menart, režiserko filma Veš, poet, svoj dolg?, so zanimali predvsem raperji s tehtnim, družbenokritičnim pedigrejem.

Veseljačenje in kriza

Filma izvrstno prikažeta rapersko refleksijo širšega razpoloženja v družbi. Punk je pripomogel k težnjam po osamosvojitvi, v prvi polovici devetdesetih let pa je pojav slovenskega rapa odslikaval predvsem poodcepitveno, optimistično razpoloženje. Spomnimo se Ali Enove prelomne Leve scene, ki je z zabavnim, lucidnim vpogledom v ljubljansko mladostniško dogajanje združila pripadnike vseh glasbenih subkultur in mimogrede za ustvarjanje navdihnila še številne raperske nadobudneže. Ob njegovih rimah je takrat občutek pripadnosti dobil tako rekoč vsak Ljubljančan, ki je zvečer priložnostno iskal zabavo v mestu. Kako pomemben mejnik - ne le za rap, pač pa za celotno glasbeno dogajanje - je bil Alijev prvenec, se je znova potrdilo pred dvema letoma, ko je ob 15. obletnici izida tega albuma avtor razprodal koncerte po vsej Sloveniji in kar dvakrat zapored napolnil Kino Šiška.
Z lahkotnejšimi vsebinami se je ukvarjal tudi v ZDA poučeni Jure Košir, ki je s svojim Rap teamom in pozneje Pasjim kartelom stopnjeval smučarsko evforijo sredi devetdesetih let. Na začetku je z glasbo nagovarjal predvsem smučarske privržence, po sodelovanju s trnovskim bad boyem Klemnom Klemnom pa si je dvignil kredibilnost tudi med glasbeno angažirano publiko, kot v enem od filmov razmišlja Boštjan Napotnik. Leta 2000 je luč sveta ugledal Klemnov težko pričakovani samostojni prvenec Trnow stajl, ki je vse do danes ostal najbolj prodajana slovenska raperska plošča. Verjetno ne bomo daleč od resnice, če zapišemo, da gre bržkone za emsija z najbolj prepoznavnim, izrazito avtoreferenčnim slogom, ki brez dlake na jeziku opisuje svoje pobalinske podvige, o katerih niti za hip ne pomisliš, da so izmišljeni, pač pa mu preprosto verjameš.
No, z novim tisočletjem je ponovno nastopil čas za kritiko tistih, ki so krojili družbeno, socialno, gospodarsko in politično podobo takrat menda še razvijajoče se Slovenije. Raperji, predvsem tisti iz socialno deprivilegiranih okolij, so v svojih besedilih opisovali vse, od eksistencialnih tegob na rob potisnjenih, marginaliziranih skupin do pojava novih, s kapitalom oplojenih sprevrženih vrednot. »Rap je ena redkih glasbenih zvrsti, ki iskreno opisujejo resnične probleme z ulice,« prvobitno poslanstvo rimoklepaštva strne kantavtor Jani Kovačič, v katerem mnogi vidijo enega neposrednih predhodnikov slovenskega rapa. Solkanec Valterap je prepričan, da je raper pravzaprav medij, ki bo spremembe dosegel tako, da bo v življenju zavzel neko pozicijo. Morda najbolj neposredno stališče je nedavno z aktivistično podporo stavkajočim delavcem Gorenja izrazil velenjski dvojec Thug Connect. Fanta sta svoj angažma pospremila z besedami, da se v trenutku, ko vidiš, v kako brezizhoden položaj so potisnjeni tvoja družina in prijatelji, preprosto moraš odzvati.

Angažirajte se!

Vsaka oblika aktivizma v rapu pa vendarle ni sprejemljiva. Veliko kritik sta morala pogoltniti velenjski skejter 6pack Čukur, ki se je spajdašil z Zofijo Mazej Kukovič iz SDS, in zaresovec Nikolovski, ki se je svojemu strankarskemu šefu poklonil v skladbi Gregor. Žal se zdi, da je njun izlet v politično propagando in sprevržen poskus samopromocije naletel na večji odziv kot izjemni, sublimni dosežki naših vsebinsko oziroma sporočilno najspretnejših raperjev. Zakaj N'toko, Samo Boris, Eyeceeou, Valterap, Stekli psi in nekateri drugi ostajajo spregledani in jih širša publika ne opazi, pravzaprav ni povsem jasno. So za to krivi radijski uredniki, ki podcenjujejo intelektualne sposobnosti poslušalcev? Se vzrok resnično skriva v prezahtevnih besedilih? So kamen spotike morebiti preveč drzne glasbene podlage? Kosta, eden tistih kreativcev, za katere ni povsem jasno, ali bi radi nagovarjali bolj rapersko angažirano ali pa širšo publiko, eno od rešitev vidi v večji angažiranosti raperjev, katerih skladbe se redno pojavljajo na najbolj poslušanih radijskih postajah. S svojo novo, precej odmevno skladbo Bagra, v kateri se loti grabežljivih gospodarstvenikov, neučinkovitih sindikalistov in izkoriščanih delavcev, se je sicer še enkrat potrdil za enega bolj družbeno angažiranih raperjev. Žal pa mu za večjo pozornost rapersko ozaveščene publike ponovno zmanjka kanček spretnosti, premetenosti.
Obstaja sicer verjetnost, da se razmere vendarle izboljšujejo. V minulem letu sta bila izjemnega in povsem nepričakovanega odziva deležna N'tokov album Parada ljubezni in singel Zig Zig, ki je bil na Valu 202 izglasovan celo za popevko tedna. Le upamo lahko, da ta primer ne bo ostal osamljen, čeprav N'toko s svojo večplastnostjo vsaj med domačimi raperji pravzaprav nima prave konkurence. Ali kot je dejal glasbeni urednik na Valu 202 Andrej Karoli, dobro je, da ti od časa do časa kdo pove, kje in med kom živiš, in Miha Blažič alias N'toko to stori izvrstno.

Raperski mejniki

Oba dokumentarca sta največ pozornosti morda res namenila družbeni angažiranosti, a poudarila sta tudi vse najzanimivejše trenutke v slovenskem hip hopu. Petkovičev film V letu hip hopa se denimo spomni gledališke predstave Hamlett Packard Tomaža Štrucla, v kateri je Sebastijan Cavazza svoj tekst odrapal ter pozneje z Branetom Zormanom in Iztokom Aberškom posnel celo prvi slovenski raperski videospot. Podobno kurioziteto film Veš, poet, svoj dolg? najde v zgodnjih glasbenih samoiskanjih Jana Plestenjaka, ki se je kot raper predstavil celo na Melodijah morja in sonca in Pop delavnici. Simon Stojko Falk, eden ključnih slovenskih raperskih kreativcev, ki je domače pionirske emsije najprej zalagal s ploščami ameriških raperjev in jim pozneje krojil glasbene podlage, se spominja svojih didžejevskih in scratcherskih začetkov. Zvrstijo se še spomini Ali Enovih mariborskih sodobnikov, tandema Dandrough, od katerega so za snemanje prvenca zahtevali besedila v slovenščini, pa skejterski kotiček Studia City, v katerem so se pogosto slišale rime ameriških raperjev ...
Pomemben mejnik v zgodovini slovenskega rapa je vplivna kompilacija 5 minutes of fame/Za narodov blagor, na kateri so Radyoyojevci leta 2001 zbrali večino najvidnejših domačih raperjev. Še eden tistih dejavnikov, ki so na noge pomagali postaviti domačo hip hop sceno, so bili tudi v preteklosti izjemno priljubljeni freestyle battli. Gre za eno zanimivejših raperskih disciplin, soočenje emsijev, katerih namen je neusmiljeno dissanje nasprotnika. Čar tem dvobojem daje predvsem sprotno izmišljevanje rim, za najuspešnejša freestylerja pa sta poleg N'toka obveljala še Trkaj in vagabundski Novogoričan King, čeprav so bili zmagovalci pravzaprav vsi, ki niso goljufali z vnaprej pripravljenimi rimami. Menda se je na teh tekmovanjih kalil tudi ta čas eden najbolj prepoznavnih domačih emsijev, Zlatko, ki je v dokumentarcih iskal predvsem vzporednice med življenjem v severnoameriških getih in njihovim ljubljanskim ustreznikom, Fužinami.

Glasniki ljudstva

Slovenske emsije so verjetno še najbolj izoblikovale lokalne posebnosti njihovih domačih krajev. Čeprav se nam vse prevečkrat zgodi, da se radi pritožujemo nad neizvirnostjo in ponavljanjem, je filmoma uspelo izvrstno poudariti prav individualnost naših raperjev in njihovo izrazito navezanost na lokalno okolje. Zato najbrž ne bi bilo naključje, če bi v slovenskem glasbenem prostoru največ karizmatičnih in prepoznavnih ustvarjalcev našli prav med emsiji. Med njimi je pač vrsta izjemno kritičnih, artikuliranih, zabavnih in razmišljajočih posameznikov.
Mnogi glasbeni poznavalci, včasih pa tudi nekateri raperji so prepričani, da bi lahko prav glasbeni ustvarjalci s tega področja pustili prepoznaven pečat v obdobju sedanje, že dlje trajajoče vseobče krize. Malo verjetno se sicer zdi, da bi sedanja, vase zagledana vladajoča elita resnično slišala njihove kritične razmisleke. Toda če med domačimi glasbeniki kdo drži vzvod za spremembe, so to prav gotovo raperji. So tisti, ki trenutno najbolj angažirano razglašajo nezadovoljstvo »malih«, preslišanih ljudi, ki vse bolj izgubljajo upanje na rešitev svojih osebnih, eksistenčnih, na videz brezizhodnih stisk.
Oba filma, V letu hip hopa, ki je nastal v produkciji Katapulta oziroma Luksuza iz Krškega, in Veš, poet, svoj dolg?, ki je nastal v produkciji Vesti, bo jeseni menda prikazala tudi TV Slovenija. Najbrž bi bilo pretirano pričakovati, da bosta filma med mladežjo povzročila rapersko revolucijo, podobno tisti, ki jo je v osemdesetih letih zanetil film Wild Style. Upajmo pa, da bosta k takšnemu izražanju vendarle spodbudila morebitni podmladek, saj rapersko sceno pod Alpami že zelo dolgo krojijo isti kreativci. Morda pa se jim bo vztrajnost kdaj obrestovala. Mogoče jih bodo vladarji naposled slišali.