Panda Bear: Tomboy

+ + + +

Kot smo že pisali v vaši priljubljeni rubriki, člani trenutno enega večjih indie rock bendov, skupine Animal Collective, ne mirujejo. Po velikem uspehu epohalnega albuma Merriweather Post Pavilion, ki je skupino dobesedno izstrelil v sam vrh neodvisne popularnoglasbene produkcije, izčrpavajočih turnejah in številnih stranskih projektih je kolektivu uspelo izdati odlično EP-ploščo Fall Be Kind in realizirati videoalbum ODDSAC.

Pri tem moramo pohvaliti predvsem neverjetno inventivnost ustvarjalnega dvojca skupine, Aveya Tara (Dave Portner) in Panda Beara (Noah Lennox), ki jima je lani uspelo realizirati tudi lastne samostojne albume. Avey Tare je dobesedno zablestel s samostojnim prvencem Down There, nekoliko temačno, a še zmeraj osupljivo mešanico različnih ritmov, semplov in razpoloženj. Panda Bear je, po drugi strani, zlasti pa po velikem uspehu albuma Person Pitch (2007), ustvaril velika pričakovanja pri publiki in pri kritikih. A če boste na pred kratkim izdanem albumu Tomboy iskali kompleksnost, ki mu jo je s spretno in izvirno uporabo semplov uspelo pričarati na predhodniku, boste krepko razočarani. Aveyu Taru je na samostojnem ploščku uspelo zajadrati v malce pretirana temačna razpoloženja in se je s tem nekoliko umaknil od prepoznavnega pop prizvoka Merriweather Post Paviliona, Panda Bear pa se je umaknil od prepoznavnosti svoje predhodne plošče. To je storil s precejšnjo minimizacijo elektronskih posegov in se veliko bolj posvetil organskemu zvoku kitar, klaviatur in seveda osupljivih vokalov. Zaradi omenjenih sprememb v zvoku Tomboy zveni nekoliko manj dostopno kakor njegov slavni predhodnik, čeprav je Lennoxu uspelo ohraniti precej posebnosti, značilnih za njegovo samostojno glasbeno pot. Raznolika stilska mešanica, ki se skozi vseh enajst skladb na albumu vleče do njegovega konca, je pravzaprav očiten poklon Lennoxovim številnim glasbenim vzornikom, od katerih očitno črpa tudi med sodelovanjem v matični skupini. Tukaj je seveda treba omeniti skorajda neizogibnega Briana Wilsona in skupino Beach Boys, ki predstavljajo nekakšno stalnico v Lennoxovem ustvarjanju, še najbolj opazno v skladbi Surfers Hymn, moderni inačici popa iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. A vrhunci albuma tičijo v lahkotnosti retro folk skladbe Last Night at the Jetty, opojnem pop dubu skladbe Slow Motion z značilno poetiko Animal Collectiva, eksperimentalnih in hkrati nežnih strukturah komada Drone, pa tudi v lahkotnem, hipnotično zasanjanem razpoloženju skladbe Scheherezade. Panda Bear je z namerno okrnjenimi sredstvi ustvaril izjemen album, ki bo osvojil poslušalca šele po večkratnem poslušanju - saj njegova eklektičnost pravzaprav sporoča, da se avtor odlično znajde v najrazličnejših glasbenih žanrih brez pretenciozne izumetničenosti.