Bombo vzemi! Bombo pripravi! Bombo vrzi!

V zadnjem desetletju, dveh, se veliko govori o fenomenu nasilnih otrok. Razloge zanj se išče v nasilnih računalniških igricah, pa nasilnih filmih, besedilih glasbenikov in celo v nasilnih risankah. Na to, da se daleč in blizu nenehno bije določeno število vojn, se pozablja. Velja pač, da živimo v najdlje trajajočem miru v sodobni zgodovini človeštva. Ta mir seveda vzdržujejo vojske in vojaki. Kot vzdržujejo tudi vse bolj ali manj permanentne vojaške konflikte. Je prav, da iste otroke, ki jim starši prepovedujejo plastične pištole, v času šole pripadniki Slovenske vojske učijo pravilne drže ostrostrelske puške, metanja ročnih bomb? Je prav, da tega učijo kateregakoli otroka?
Da Slovenska vojska hodi na srednje šole, predvsem tiste z značilno večjim številom fantov, novačit v svoje vrste, smo se že nekako navadili. Nekaj povsem običajnega pa so očitno postali tudi obiski osnovnih šol, posebni »športni dnevi« in celo izleti osnovnošolcev v vojašnice. Tam se otroci spoznavajo v vsemi različnimi vrstami reševanja, ki ga izvajajo pripadniki Slovenske vojske. Poleg tega pa jim razkažejo tudi bojna vozila, jih maskirajo, oblačijo v luštno mini vojaško opremo, jih učijo pravilnega merjenja z ostrostrelsko puško in varnega metanja ročnih bomb. Zastavlja se vprašanje, zakaj jih ne učijo tudi onesposabljanja nasprotnika s hladnim orožjem? Morda pa počnejo že tudi to.
Tega vojska ni počela niti v prejšnjem sistemu. Enkrat ali dvakrat je v razred res prišel kak nižji častnik, snel nabojnik in ga nataknil nazaj ter povedal kaj o veličini ljudske armade. Niso pa otroci metali bomb in iskali tarč skozi daljnogled na puški.
Tretjo soboto v maju so dve mariborski osnovni šoli, OŠ Martina Konšaka in OŠ Slave Klavore, ter Vrtec Tezno pripravili dan druženja treh generacij. Aktivnosti za otroke ni manjkalo. Športne aktivnosti, varovanje okolja, dihalne vaje, gasilci, policisti, vojaki ... Slednji so otrokom zamaskirali obraz, jim na glavo povesili vojaško čelado in v roke potisnili maketo ročne bombe. Sledila so jasna navodila: »Bombo vzemi! Bombo pripravi! Bombo vrzi!« Pa so otroci metali bombe. Bližje cilju, bolj so bili pohvaljeni. Pojasnil, čemu se mečejo bombe v resničnem svetu, niso dobili. Vprašanje je, kako to sploh pojasniti desetletniku. Bližje nasprotniku vržeš bombo, večja je verjetnost, da ga bomba ubije ali vsaj dovolj rani, da ga onesposobi? Kako je »vojaški inštruktor« pred časom na Osnovni šoli Vuzenica pojasnil otrokom smisel uporabe ostrostrelske puške? Ko je glava nasprotnika v centru merka, pritisneš sprožilec? Uporablja se za streljanje na nasprotnika z večje razdalje?

Otroci in neolepšana realnost

V Slovenski vojski so se, očitno v stiski, najprej izognili odgovorom na vprašanja o konkretnih primerih prikazov ravnanja z orožjem in o razlogih za prikaze metanja bomb in uporabe ostrostrelske puške na OŠ Martina Konšaka in OŠ Vuzenica. Odzvali so se šele soočeni s slikovnim gradivom z omenjenih druženj vojakov in učencev. Pravijo, da so pač osnove delovanja poklicnega vojaka povezane z vojaško opremo in oborožitvijo, in odkrito priznavajo, da je »v vseh časovnih obdobjih ravno slednje zanimivo za mladostnike in tudi ostale obiskovalce. Pretirano polemiziranje, ki je povezano s tem vprašanjem, je po naši oceni tudi izogibanje realnega in dejanskega stanja«. V Slovenski vojski se, zagotavljajo, zavedajo da so najbolj občutljiva populacija mladostniki, vendar menijo, da s predstavitvami oborožitve in opreme ne ovirajo njihovega razvoja »niti ne vzbujamo insinuacij po agresivnem obnašanju. V vseh naših predstavitvah pri obiskovalcih poudarjamo varnost, kot eno večjih dobrin za vsakega državljana in državljanko«.
Ali osnovnošolski otroci res potrebujejo prav tisto najbolj realno sliko najbolj nasilnega dela vojaškega poklica, bi bilo z odgovornimi na obrambnem ministrstvu oziroma v vojski brez potrebe ali celo nemogoče razpravljati. Se pa tu odpira več drugih vprašanj. Na čigavo pobudo prihaja do obiskov vojske v osnovnih šolah ali izletov otrok v vojašnice? Gre za storitev, ki jo ponuja vojska, ali za povpraševanje s strani šol? Koliko manevrskega prostora pri tem sploh imajo šole? Kdo sestavi program obiska? Kako je pri vsem skupaj s soglasjem staršev?
Na ministrstvu odgovarjajo, da v primerih, ko se otroci potikajo po sejmih Slovenske vojske ali dnevih odprtih vrat, kjer lahko vsakdo v roke prime čisto pravo orožje, ne preverjajo navzočnosti staršev. »Ko pa gre za predstavitve v šolah, pa pred tem odgovornim v šoli povemo, da smo mi le izvajalci predstavitve in da nismo odgovorni za soglasje staršev.« Predstavitve vojaškega poklica na šolah, še dodajajo, se večinoma izvajajo na prošnjo, željo ali predlog posamezne šole. Na ministrstvu tudi ne skrivajo, da gre pri aktivnostih vojske na osnovnih in srednjih šolah zgolj za prikaze specifik poklica v sklopu šolskega poklicnega usmerjanja, ampak za reklamiranje Slovenske vojske: »Slovenska vojska in MORS izvajata promocijo vojaškega poklica po različnih komunikacijskih kanalih. Tudi v višjih razredih osnovnih šol.«
Izvajanje predpisanih vsebin?
Morda še bolj preseneča odziv oziroma ravnodušnost ministrstva za šolstvo in šport. Pravijo, da so šole pri svojem delu avtonomne. Kaj bodo učencem prikazali pripadniki Slovenske vojske oziroma kaj si bodo lahko učenci ogledovali, pa da je stvar učnega načrtovanja. Zanj na šoli skrbijo učiteljice in učitelji oziroma ravnateljice in ravnatelji. Neposredno načrtovanje izvajanja učnih vsebin pa je »njihova avtonomna strokovna obveznost in pravica. Za nadzor so pristojni na Inšpektoratu RS za šolstvo in šport«. Na ministrstvu še pravijo, da jih šole niso dolžne obveščati o svojih aktivnostih s tega področja, pa tudi da »za izvajanje predpisanih vsebin, s katerimi se dosegajo cilji slovenske šole, zbiranje mnenj staršev ni potrebno«. Minister za šolstvo Igor Lukšič pa je k temu dodal le, da je »vzgoja za obrambo posameznika, skupnosti in države dobra. Bilo bi pa dobro iskati bolj posrečene metode«. Bolj kot to, da šolam pri sodelovanju z vojsko prepuščajo proste roke, lahko vzbuja skrb dejstvo, da pristojni na ministrstvu učenje ravnanja z orožjem štejejo v izvajanje predpisanih vsebin, s katerimi se dosegajo cilji šole. Da o brezbrižnosti ministra niti ne govorimo.
In kaj pravijo šolski inšpektorji? Da v zadnjih petih letih niso prejeli nobene pobude glede razmerja med vojsko in šolo, da pa obravnavajo vse pobude, ki jih prejmejo, ker jim to dolžnost nalaga zakon. Odgovorom na izčrpna in povsem konkretna vprašanja o ravnanju z orožjem v osnovnih šolah so se izognili, ker da ni mogoče dajati enoznačnih odgovorov in da je najprej treba preveriti vse okoliščine posameznega druženja vojakov in učencev in podobno. Sploh pa, pravijo, je v teh postopkih njihovo »prioritetno vprašanje, na kakšen način je bila zagotovljena varnost otrok«. Bolj kot učenje pravilnega metanja bomb in merjenja z ostrostrelsko puško jih torej zanima, ali so bile bombe neaktivne in nabojniki prazni ...

Ideološka manipulacija

Bolj resno te reči jemljejo strokovnjaki. Recimo upokojeni profesor z ljubljanske filozofske fakultete dr. Zdenko Medveš, eden od vodilnih strokovnjakov za pedagogiko in teorijo vzgoje. Pojasnjuje, da program svetovanja in poklicnega usmerjanja v osnovnih šolah lahko pomeni samo obveščanje otrok o vzporednici med lastnimi sposobnostmi in značilnostmi poklica. Torej pokazati, katera področja dela bi lahko bila otroku blizu. To bi se moralo izvajati enakopravno za vse poklice, predstavitev poklica pa bi morala biti celovita. »Če gre za predstavitev ciljnega detajla poklica, kot v primeru ravnanja z orožjem, potem to ni informacija o poklicu. Ampak propaganda in izkoriščanje otrokove duše, ko so mu takšna, recimo temu prepovedana sredstva, dana v roke. In to v obdobju otrokovega razvoja, ko je takšne informacije mogoče prodati razmeroma poceni. V tem smislu je to grdobija do konca.« Kakršnakoli partikularna informacija pomeni ideološko manipulacijo. In prikaz metanja bomb je po njegovem mnenju značilna partikularna informacija, ki manipulira z agresivnimi elementi. »To presega moment poklicne informacije in svetovanja. Kot tako je torej v šoli nelegitimno. Če šola naredi to napako, je pač naredila strokovno napako. In kadar pride do strokovne napake v šoli, ima to običajno vedno neko ideološko konotacijo.«
Poleg tega Medveš opozarja, da se poklicno izobraževanje in usmerjanje načeloma izvajata v osmem ali devetem razredu, »če se to dogaja z mlajšimi otroki, potem to ne sodi v omenjeno dejavnost šole. To je tako, kot če bi politične stranke ali cerkev hodili v osnovno šolo. S tem bi se kršilo načelo nevtralnosti, ki je predpisano z zakonom.« Medveš sicer ni seznanjen, da bi se seznanjanje osnovnošolcev z vojaškim poklicem izvajalo prek ravnanja s puškami in bombami. Bi se pa po njegovem mnenju s takšnimi primeri morala ukvarjati pristojna inšpekcija.
Profesorica teorije vzgoje na Pedagoški fakulteti dr. Mojca Peček Čuk prav tako soglaša, da je predstavljanje različnih poklicev pomembna naloga šole. In poklic vojaka je eden izmed poklicev: »Kar je spornega, pa je način, kako se to predstavlja. V primeru metanja bomb in podobnega je vprašanje, kaj želi vojska otrokom sporočiti sama o sebi. Predvsem glede na to, da ves čas poslušamo, da je poslanstvo vojske predvsem v mirovnih misijah.« Prav tako se Peček Čukova sprašuje, kaj s tovrstnimi akcijami javnosti o sebi sporoča šola. Po njenem gre za vprašanje vrednot, ki naj bi jih javna šola zagovarjala: »Ena izmed teh je namreč nenasilno reševanje sporov.«

Ukinimo vojsko!

Morda je treba na koncu spomniti na Mladinino peticijo Ukinimo vojsko. Ta je spet aktualna že zaradi vse večjega nezadovoljstva med pripadniki Slovenske vojske in pozivov sindikatov k odstopu tako obrambni ministrici Ljubici Jelušič kot tudi načelniku generalštaba Alojzu Šteinerju. Ponuja pa tudi nekatere rešitve za aktualno vprašanje druženja vojakov in šolarjev.
Mladina je v začetku lanskega leta s peticijo namreč predlagala korenito preoblikovanje Slovenske vojske. Med drugim bi po tem predlogu 5000 od sedanjih okoli 7500 vojakov prekvalificirali in vključili v sestavo novega socialnega sistema, ki bi temeljil na skrbi za posameznika. Možnosti je več. Delovali bi lahko v skrbi za starejše in onemogle, skrbeli za dejavno življenje starejših in mlajših. Slednjim bi torej lahko pomagali v času iskanja identitete, ciljev, pri uresničevanju želja, izbiri srednješolskega izobraževanja, odpiranju študentskih klubov ... Predvsem pa otrok in mladih ne bi več učili vojaških veščin in načinov ubijanja.

Video, na katerem si lahko ogledate, kako otroci mečejo ročne bombe, je dostopen na http://www.pigac.si/2011/05/17/rekrutizacija-slovenskega-vojaka/