Jure Aleksejev: "Mlade povezuje danes čisto samo še ena skupna točka, in to je njihova starost"

Ne spomnim se, kdaj je kdo nazadnje tako očaral intelektualno slovensko javnost kot pred tedni Jure Aleksejev s svojim kratkim nastopom v Studiu City. Mladenič, po današnjih kriterijih pravzaprav še otrok, je zelo različne ljudi v petih minutah tako navdušil s svojo artikuliranostjo in širino, da ga zlepa niso mogli pozabiti.

Sam prispevka nisem videl, zato sem predpostavil, da ljudje niso bili toliko frapirani nad tem, kaj vse ta konkretni osemnajstletnik pozna in razume, temveč nad tem, da neki osemnajstletnik pozna in razume karkoli. A ko sem vzel v roke njegovo tanko zbirko Za pest esejev, sem zelo hitro ugotovil, da so take osvežujoče pronicljivosti zmožni zelo zelo redki petdesetletniki.

Ko ga človek sreča v živo, si ne more kaj, da ne bi bil presunjen, kako mlado je to bitje. Ampak ko fant, ki je že osvojil nekaj uglednih mednarodnih esejističnih nagrad in ga je Gimnazija Maribor pred kratkim izbrala za dijaka leta, odpre usta ... No, takrat se pa vsake toliko zazdi, kot bi govorila tisočletna sfinga. Pogovarjala sva se sicer še bistveno bolj razbijaško, kot piše spodaj, a je prišlo potem pri avtorizaciji do neke pravzaprav zelo preudarne omilitve. Kot mi je napisal v mailu: »Radikalec mora biti včasih malce manj radikalen, zato da je pač lahko radikalec tudi jutri.«

Si morda prebral knjigo Marka Bauerleina The Dumbest Generation?

To bo najbrž nekaj takega kot Pobebljena generacija? Nekaj, kar se norčuje iz neumnih Američanov?

Ne, iz neumne ameriške mladine. In sploh ne gre za norčevanje, temveč avtor s pričevanji in statistikami naslika srhljivo sliko, na podlagi katere je dal knjigi podnaslov Ne zaupaj nikomur pod 30. Kombinacija permisivne vzgoje in digitalnega buma naj bi mladostnikom omogočila totalno obsedenost s svojim družabnim življenjem. V času, ki je bil tradicionalno rezerviran za zorenje v vsaj nominalno zrele državljane in racionalne potrošnike, so mladi danes neke vrste prostovoljni sužnji 24-urne multimedijske platforme, ki jo zanimata samo trač in neskončno samoreferenciranje. Včerajšnji kriteriji za polpismenost so današnji kriteriji za pismenost. Večina rezultatov uradnih testov naj bi kazala, da je tvoja generacija najbrž prva, ki je objektivno bolj butasta od generacije svojih staršev ...

Dobro, to je ena teorija. Druga teorija pa je, da je ta generacija postala žrtev tehnološkega zastarevanja šole. Kolikor naj bi bili mladostniki že nesposobni, so očitno zelo sposobni za obvladovanje te svoje 24-urne digitalne platforme. Našli bodo vsak filmček, pa če je še tako obskuren, odlični so pri tvorjenju socialnih mrež, pa če so še tako virtualne ... A jih šola preprosto ne zna več motivirati. Če nekdo cele dneve igra izjemno kompleksne računalniške simulacije, v katerih ima tako rekoč vlogo Boga - kako naj potem privoli v vlogo pasivnega sprejemalca neke ne nujno najbolj bistvene snovi, ki jo pred tablo podaja neki ne nujno najbolj bister učitelj? Veste, za dijaka je pravzaprav strašno neprijetno, ko postane bolj tehnološko razvit od šolskega sistema.

Vem, vem.

Obstaja pa še tretja teorija, ki pravi, da so zastareli sami kriteriji za to, kdo je pameten/izobražen in kdo ne. Mladi so si pač samo izoblikovali neke povsem svoje standarde, ki dajejo prednost funkcionalnosti pred simbolično pomembnostjo. Poglejmo današnji svet. Je danes pomembno, ali imaš doktorat ali diplomo? Ne, to je čedalje manj pomembno, saj smo doživeli divjo inflacijo ne toliko znanja kot akademskih nazivov. In v takšnem okolju so lahko digitalna socialna omrežja izjemno koristna reč. Ne le da so glavna metoda za širjenje tvojih idej, temveč so tudi glavna metoda za kultivacijo zvez in poznanstev. Ki so, kot vemo, v naši družbi alfa in omega uspeha. Seveda je res, da ostanki prejšnje, arhaične družbe mlade vidijo kot neke bedake, ki ne vejo niti tega, kdo je bil Bill Clinton - ampak ti mladi so na neki način idealno prilagojeni družbi, kakršno so dobili.

Okej, veliko resnice je v tem. Ampak glej: eno je to, da je še čisto vsaka stara generacija doslej zase mislila, da je bila ''zadnja prava'' ... Nekaj povsem drugega pa je, da je na obsežnem federalnem testu krepko čez 40 odstotkov dijakov najvišjih letnikov ameriških srednjih šol na ABC-pitalico Kdo so bili v drugi svetovni vojni zavezniki ZDA in proti komu? obkrožilo c) Nemčija, Japonska in Italija proti Sovjetski zvezi. Mislim, tu bi pa vsaj jaz osebno potegnil črto!

Ta je seveda res precej huda, ampak v osnovi moram ostati pri prej izraženem stališču. Kako bi vendar sploh lahko bilo drugače v družbi, v kateri ni več nobene resne avtoritete? Šola ni več nobena avtoriteta, saj je večina profesorjev - vsaj pri nas - pač neprimernih za svoj poklic. To je dejstvo, to je nesporno, ne vidim, kako bi temu kdorkoli pameten lahko oporekal. V Sloveniji večina učiteljev uči zato, ker na svojem področju niso bili sposobni najti službe.

Ha ha - vidim, da se od mojih časov ni kaj dosti spremenilo.

Žal. In v takem sistemu brez avtoritete nobeno povprečje ocen, nobena diploma in nobeno priporočilo ne veljajo nič več. Edino, kar velja, je prijateljstvo - pa četudi virtualno. In - naj mi borci odpustijo - v takem svetu vedeti, kdo se je leta ''45 boril proti komu, ima bistveno manjšo funkcionalno vrednost kot pa poznavanje Worda 2010.

Vidiš, tukaj se pa ne strinjava! Tvoja brutalna trditev sicer drži na ravni posameznika. Ampak z vidika družbe je pa še kako funkcionalno, da mladi razumejo, kako in zakaj je prišlo do triumfa fašizma v Evropi ter kakšne posledice je imelo to za svet. Ker samo to nam daje kot skupnosti neko vsaj teoretično šanso, da se bomo izognili reprizi.

Heh, tu je prvo vprašanje, ali se kot družba sploh želimo upreti ponovnemu pohodu fašizma. Fašizem ne zmaga zaradi svoje navidezne prepričljivosti. Fašizem zmaga takrat, ko je zmanjkalo izbire. Tako kot recimo danes. In kvaliteten pouk zgodovine tega ne more preprečiti, ker ne dostavlja nobene nove izbire. Lahko nas samo pouči, kam nas bo vse skupaj najbrž pripeljalo.

Okej, ampak kako naj ta nova ''izbira'' sploh nastane, če šolski sistem prej ne ustvari neke dovoljšne kritične mase, iz katere se bo ta nova znosna opcija napajala? In še več: kako bo lahko taka opcija na demokratičnih volitvah sploh izvoljena, če raja ne bo poznala več niti najosnovnejše zgodovine?

Okej. To je dober argument, to vam moram priznati. Ampak optimisti pričakujejo, da se bo ta ''nova družba'' pojavila ravno skozi socialna omrežja.

Optimizem je danes, po mojih zapažanjih, po navadi neposredno odvisen od negledanja dokumentarcev in nebranja knjig. Glej, te bom takole vprašal: ko si se nedavno pojavil tako rekoč iz nule, smo te mediji avtomatično potisnili v neko vlogo glasnika mlade generacije. Ampak koliko se tebi ta vloga sploh zdi udobna? Koliko se sploh zares identificiraš s to svojo generacijo?

No, prav posebej neudobna se mi ta vloga najbrž ne zdi - saj sem vendar mlad!

Pa, evo, meni so začeli iti ''mladi'' recimo na živce nekje, ko sem dopolnil 11 let.

Ha ha, okej. Veste, kako je s tem? Mlada generacija v tem vašem smislu ''mladih'' tako rekoč ne obstaja več. Mlada generacija ni nič več in nič manj kot skupnost posameznikov - pa še to ne, recimo raje skupina posameznikov, masa posameznikov. Subkulture so mrtve - saj je vsaka subkultura naslednji teden že mainstream. ''Mladi'' so atomizirana masa, ki hkrati fura vse možne stile in posluša vso možno glasbo, ki je bila posneta v zadnjih 45 letih. Če samo malo karikiram: mlade povezuje danes čisto samo še ena skupna točka, in to je njihova starost.

Katero glasbo poslušaš ti?

Sem tisti čudak, ki posluša neko čudno mešanico partizanskih pesmi, klasične glasbe in rokenrola.

Kako si se počutil, ko si gledal kocke, ki so na študentskih demonstracijah letele proti gorečemu parlamentu?

Najprej sem bil zgrožen. Najprej sem se počutil osramočenega, ker je nekdo mojo podobo spremenil v podobo nasilneža. Potem pa sem začel razmišljati. Ko so se študentje s facebookovsko pobudo Sram me je, da sem študent takoj zatem kolektivno posuli s pepelom, so si zaprli edino pot, ki jo imajo realno na voljo. Mladi so na političnem področju manjšina ne samo zato, ker jih večina sploh nima volilne pravice - temveč tudi zato, ker so penzionisti in skoraj penzionisti tako močni, da bi jih preglasovali tudi, če bi šli vsi mladi na volitve. Kakšne metode družbenega ukrepanja so nam torej sploh na voljo? Jaz se lahko spomnim samo revolucije.

Nasilje.

Tako je - klasična, nasilna revolucija. Obstaja sicer pregovor, da ni nasilje še nikoli nič rešilo, vendar je to mit naše kulture podredljivosti. Nasilje je lahko učinkovit, pogosto najhitrejši in občasno edini možni motor družbenih sprememb. Če želimo resnično spremeniti politično ponudbo, potem mora nastati neka civilna iniciativa, ki bo podprta s tako veliko močjo, da se bo politika dobesedno ustrašila za življenje. Zdaj nismo še niti približno na tej točki. Kakšne so bile dejanske posledice kamenjanja parlamenta? Sporni zakoni so bili sprejeti, za vse so itak plačali davkoplačevalci, poslovno korist pa je imel baje steklar, ki je sorodnik zelo prominentne članice vladajoče elite. Da se politiki še niti približno ne bojijo, je najbolje dokazal Pavle Gantar, ki se je že isti večer po televiziji norčeval iz demonstrantov - češ da nihče, ki je zares lačen, ne bo šel metat jajc ...

Ne vem, ali je šlo za norčevanje. Meni se je vsebinsko ta izjava takrat zdela ena boljših - seveda striktno v kontekstu, da bi morali po mojem namesto jajc študenti pač zmetati toliko več kock!

O tem bi se dalo debatirati. Jaz sem to vzel kot norčevanje - pa četudi nekoliko bolj duhovito od tistega, česar smo vajeni. Ampak analizirajmo raje, kaj ta izjava implicira. Človek, ki je bil med nasilnim obleganjem v parlamentu - ki bi bil torej, če ne bi bilo policije, po vsej verjetnosti fizično maltretiran ...

Vprašanje ...

Če tam ne bi bilo policije, potem bi množica vdrla v parlament in začela obračunavati s tistimi, na katere bi naletela.

(»Optimist!« se priduša kolega Fras.)

Ne ne, po mojem bi se to tudi res zgodilo! Ampak Pavle Gantar se je kot obraz političnega razreda takrat čutil tako varnega, da se je zvečer norčeval iz besne množice. To jasno priča, da se je ne boji. In politika, ki se ne boji ljudstva, je po navadi škodljiva. Zato je taka splošna odpoved nasilju lahko nevarna, saj je jasen znak oblasti, da bo ljudstvo tiho požrlo vse. Tu gre nasploh za neki širši problem.

Kateri?

Ta, da v Sloveniji nimamo nobene prave zgodovine spontanega civilnega upora. Od kmečkih uporov smo imeli točno dva tovrstna primera, vredna analize: NOB in osamosvojitveno vojno. Ampak NOB je bil v pavšalu politično motiviran in voden boj socialistične koalicije, torej je bil element spontanosti manj prisoten. Kar se tiče drugega primera, je bila osamosvojitvena vojna politični projekt in ne spontan upor. Poleg tega je neki srbski general dejal, da vojna, v kateri je bilo toliko mrtvih kot v avtobusni nesreči, ni vojna.

Najprej se bom toliko potrudil, da se ne bom nasmehnil. Potem pa bom izrazil še kar močno neodobravanje norčevanja iz osamosvojitvene vojne. Takrat je šlo zares, bilo nas je zelo strah, in glede na to, s kakšnimi psihopati smo imeli opravka na obeh straneh, bi se lahko končalo bistveno drugače.

Prav, res je. Ampak to ne spremeni dejstva, da je bilo kamenjanje parlamenta prvi primer apolitične oborožene ljudske vstaje na Slovenskem po petsto letih.

Marcel te je vprašal, zakaj se mladi glede na situacijo ne upirajo še kaj več - in ti si mu odgovoril: Kako naj se vendar upirajo, če se enako oblačijo in poslušajo enako glasbo kot njihovi starši?

Pri tem sem najbrž naredil napako, da sem simptom zamenjal za vzrok.

No, saj to! Ampak zakaj se mladi - kot je opazil tudi Jani Kovačič - enako oblačijo in poslušajo enako glasbo kot njihovi starši?

Permisivna vzgoja je odpravila en velik problem - namreč trajnost nesporazuma. Če imaš neke sitne diktatorske starše, potem boš seveda hotel čim prej stran in boš želel biti čim bolj drugačen. Danes, ko so starši neprimerno bolj liberalni in razumevajoči, sta povečini izginila razloga za odhod in za revolt. Starši so prijazni, šimfajo šolo, delajo nam domače naloge, dajejo nam denar, konec koncev je tudi njihova glasba vse prej kot obupna. Zakaj oziroma čemu bi se sploh upirali?

Tako kot ti razlagaš, gre v bistvu za dobro stvar!

Vprašanje, ali res. Ker taka mentaliteta vodi v stagnacijo družbe. Poglejmo, kaj se nam je zgodilo v zadnjih 20 letih. Ponovno se je okrepil vpliv katoliške cerkve, kapital postaja vse bolj plenilski, politično ni nobene nove izbire razen skrajne desnice. Zmanjkalo nam je vseh možnosti za napredek. V bistvu smo idejno še vedno tam, kjer smo bili pred 20 leti.

Še posebej močan del tvoje knjige je uničujoča kritika našega šolskega sistema. Zdaj, človek pogosto sliši, da je z morilskim pohodom permisivne vzgoje šola postala en sam velik žur - eno samo gladenje in ugodje, tako rekoč orgija. Ampak iz tvojih neusmiljenih odstavkov človek ne dobi takega občutka.

Odrasli, ki ne hodijo v šolo, si pač delajo razne utvare. V prvih par razredih se ti sistem morda res celo malo dobrika - ampak potem šola zelo hitro postane beda. Saj ne more biti drugače. Šolstvo še vedno bazira na učiteljih, ki so pretežno isti, kot so bili pred 20 leti. Po mojem bi moral vsak učitelj, ki je star več kot 45 let, ponovno opraviti vse izpite, ki jih je moral opraviti, da je lahko postal učitelj. Poleg tega bi morali iti na šestmesečno usposabljanje iz uporabe informacijskih tehnologij.

Kako res. Mene je na eni od dveh elitnih ljubljanskih gimnazij recimo matematiko učil mali stari nasilnež, ki pogosto ni bil sposoben rešiti nalog iz delovnega zvezka, iz katerega je poučeval že desetletja. Ko smo mu rekli, da katere izmed nalog doma sami nismo znali rešiti, je vsaj petkrat na leto najprej dvajset minut motovilil pred tablo in nalogo skušal rešiti, nakar je kapituliral in obljubil, da bo zadevo pogledal doma in da jo bomo skupaj rešili prihodnjič. S tem da je bil ta človek na tej domnevno elitni gimnaziji vse prej kot anomalija.

Saj zato se pa tudi nobena šolska reforma ne prime! Ko si enkrat učitelj, si lahko vedno učitelj in pač učiš po starem naprej - z istimi metodami in mentalnimi kapacitetami, pa naj se minister postavi na glavo, če hoče. Morda je bilo včasih celo nekoliko bolje, ker se je takrat vsaj nekaj dalo na znanost - ne pa samo na piflanje družboslovnih konceptov, tako kot danes.

Med drugim si napisal, da je trenutna izobrazbena struktura novih slovenskih diplomantov posledica zelo napačnih informacij. Tem hordam sociologov, politologov in primerjalnih kulturologov se je nekdo zlagal, da ima naša družba ne samo službe za družboslovne intelektualce, temveč njihovo delo tudi zelo visoko vrednoti.

To ni samo moje mnenje, niti ni to samo slovenski problem. Zadnjič sem na YouTubu gledal sira Kena Robinsona, ki je povedal, da so postali akademski dosežki tako rekoč nični. Tudi tam doživljajo nerazumno inflacijo titul - diploma ni skoraj nič vredna, doktorat je izjemno poceni. Če samo malo poenostavim, je ključno za razumevanje teh premikov, da se je večina inovativnega dela preselila na Kitajsko. Z vsakim letom ga je manj pri nas, torej v Evropi, in z vsakim letom bolj smo odvisni od tistega, kar sploh še znamo - namreč od področja zadovoljevanja najširše definiranih hedonističnih potreb. Zato še vedno potrebujemo marsikoga - pevce in fotografe pa novinarje in zelo močan razred tistih, ki bodo vsem tem pridnim hedonistom vozili taksije, popravljali cevi in ustvarjali trajne pričeske ... A z vsakim letom imamo manjšo in manjšo potrebo po intelektualcih. Potrebujejo in nagrajujejo jih Kitajci. Ker oni po novem ne samo delajo namesto nas, zdaj so začeli še misliti namesto nas! In taka inflacija pretežno brezvsebinske izobrazbe, kakršno se gremo mi, je predvsem kolosalno zapravljanje denarja. Sam tako pogosto pravim, da bi se mi bolj splačalo iti na srednjo lesarsko šolo.

Ravno zadnjič smo se doma pri kosilu pogovarjali, da bi bilo treba redefinirati pojem ''mladi izobraženci''. Dandanes samo zato, ker imaš diplomo, najbrž res še nisi izobraženec?

To je res. Sploh pa: ko v našem sistemu dobiš diplomo, ''mladi izobraženec'' tehnično ne moreš biti tudi zato, ker si že star!

Fino je, da nisi samo še en pameten Slovenec, ki zna navdihnjeno pizditi, temveč v svoji knjigi predlagaš tudi rešitve. Med drugim si napisal celo novo ustavo. V sklopu te je največ prahu dvignil tvoj predlog, naj preidemo na večinski volilni sistem.

Res je.

V našem uredništvu si s tem sprožil nemalo zmajevanja z glavo. Ampak nekateri so ti pa tudi tiho prikimali - češ da prihajamo v radikalne čase, ki bodo zahtevali radikalne rešitve. Zakaj točno se tebi večinski sistem zdi boljši?

Predvsem zato, ker je proporcionalni sistem tako problematičen. V njem je kandidat popolnoma odvisen od matične stranke. Da si ti danes lahko izvoljen, moraš pripadati eni od petih/šestih glavnih strank. In če te ta stranka iz kateregakoli razloga izključi in če ne moreš iti v drugo, ne moreš biti več niti poslanec, kaj šele kaj več. Zaradi tega so stranke močno personificirane. SDS-u večkrat kot ''SDS'' rečemo ''Janša'' in pri SD-ju in ''Pahorju'' je povsem enako. Zakaj je tako? Preprosto: ker je tisti, ki se Janši, Pahorju, Jelinčiču, Žerjavu ipd. upre, iz stranke izključen. Ker imamo tako ureditev že leta in leta, v strankah in v parlamentu prevladujejo ljudje, ki so popolnoma pokorni svojim vodjem. In ker vodja sedi v vladi, njegovi lakaji pa v parlamentu, isti ljudje vodijo in vlado in parlament - za kar tudi Bučar opozarja, da je neposredna kršitev načela ločenosti zakonodajne in izvršilne oblasti.

Zanimivo, ampak neka splošna, nemara zmotno intuitivna predpostavka je, da bi večinski volilni sistem to turbopersonifikacijo strank samo še poslabšal. Ker potem bi imeli samo Janšo in Pahorja in nič vmes.

Če pogledamo ZDA in Britanijo, torej dva najvidnejša primera večinskega volilnega sistema, vidimo, da tam stranke niso personificirane. Tam nimaš McCainove stranke ali Brownove stranke, tam imaš republikance in laburiste. Stranka ima svojo ideologijo, ki ni osebna ideologija voditelja.

Ampak ali bi bilo res pametno rešitve iskati v tako proslulem sistemu, kot je ameriški?

Glavni problem ameriškega sistema ni njegova struktura, temveč njegova skorumpiranost. Sam sistem ni slab in britanski je še boljši. Pri nas je po mojem problem sama struktura. V večinskem sistemu se voli oseba in ne lista, kar tudi pomeni veliko boljšo regionalno zastopanost. In potem bi bil dosti manjši problem v Mariboru končno zgraditi nujno potrebno medicinsko fakulteto, potem se cesta na Koroško ne bi gradila 30 let in v raznih rovtah bi delovala vodovod in internet. Danes je v politiki nadproporcionalno veliko Ljubljančanov.

No, meni kot lenemu laiku se zdi dovolj dober argument že, da bi razni DeSUS-i in SLS-i in LDS-i in Nove Slovenije v tvojem sistemu preprosto crknili. Kar je, konec koncev, dovolj dober argument za karkoli.

To bi obenem pomenilo tudi konec koalicij. Če nič drugega, nam ne bo treba gledati teh neumnosti, ki smo jih v tem kontekstu morali gledati letos in lani.

Okej, ampak koliko je to dejansko realno? Da bi se to zgodilo, bi morale te prej omenjene stranke v parlamentu glasovati za svojo samoukinitev.

Ja.

Ampak to se pač ne bo zgodilo in se ne more zgoditi?

Saj tega svojega ustavnega predloga nisem mislil strogo resno. Ne pričakujem, da ga bodo kakorkoli upoštevali oziroma da bo prišlo kamorkoli dlje od tam, kjer je zdaj. Želel sem samo pokazati, da znamo tudi mladi misliti in da obstaja tretja pot ...

No, najbrž druga ...

Pa, to ''drugo'' pot si je nekako monopolno prisvojil Janša, ha ha. Tako da mora biti moja tretja - in to tudi dejansko je: niti plenilsko kapitalistična niti radikalno katoliška, kakršna se zdaj manifestira na Madžarskem.

Koga boš volil na prihajajočih volitvah?

Odvisno, kdo bo na voljo.

Kaj, če bodo samo že zdaj znani?

Potem bom imel problem. Odkrito rečeno, ne vem. Če je res, da uživajo slovenski nacionalisti tako nizko podporo, kot kažejo ankete, potem najbrž Jelinčiča.

(odrevenelo) Tole boš moral malo podrobneje razdelati.

Čeprav so v bistvu zmešani, je treba priznati, da ima Jelinčič par dobrih poant. Recimo takrat, ko je sredi podivjane inflacije v parlamentu pozval, naj se uvede najvišja dovoljena marža. Lahko rečemo, da ni imel prav? Ne moremo. Nora rast cen v tistih letih je šla skoraj izključno na račun trgovskih marž. In to ne velja samo za špagete v trgovini, ampak tako rekoč za čisto vse - celo za stanovanja. Hugo Boss plača Muri za kompletno šivanje neke obleke 50 evrov, potem pa ta artikel prodaja za nekje od 600 do 700 evrov.

Dobro, ampak ali je to dovolj, da greš volit nacionaliste? Ali drugače: ali res verjameš, da bo Plemeniti deloval v javnem interesu?

Oh, lepo vas vendar prosim! Seveda ne. Če bi Jelinčič prišel v vlado, bi bil to pogreb Slovenije in vseh njenih interesov. Ampak moj aksiom je, da je na volitve treba iti, ker drugače pač glasuješ za tistega, ki zmaga. In če nočeš glasovati za mainstream, za koga potem sploh lahko? Moje prepričanje je, da je najbolj smotrno glasovati za nekoga, ki ne bo prišel v parlament, ali za nekoga, ki bo ravno še prišel v parlament, saj s tem razredčiš podporo mainstreamu in mu na glavo nakoplješ provokatorje. Če pametni volilci tega ne storijo, potem se jim tako kot v Mariboru lahko zgodi Kangler. Če bi bila udeležba samo nekaj odstotkov višja, sem skoraj prepričan, da bi Kangler izgubil. Zakaj? Ker bi odstotek glasov zanj padel pod 50 in bi imeli drugi krog, tam bi jih pa dobil po buči, saj bi podporniki drugih kandidatov glasovali proti njemu. Prepričan sem, da če ne narediš niti tega, da greš na volitve odžirat promile zmagovalcu, potem zgubiš pravico do pritoževanja nad izvoljenim.