Borutove zmage, kronane s porazom

Premier Borut Pahor ima najnižjo podporo doslej, a je vendarle rešil nekaj problemov, ki so se jih njegovi kolegi ustrašili

»Bil je resnično zadnji trenutek, a nismo izgubili upanja,« je akcijo posebnih enot pohvalil eden od krajanov. Sto policistov, specialcev v neprebojnih jopičih, se je razporedilo na spornem ozemlju. Zaprli so cesto, zavarovali bližnjo vas in zaščitili prebivalce. »Čedalje bolj strah nas je in prav je, da je nekdo končno reagiral tako odločno,« je pripomnil drugi vaščan. Specialci, v opremi bojevnikov 21. stoletja, so medtem skriti ležali v jarkih, oprezali so iz grmičevja in čakali na okrepitev. Ta je prišla v obliki buldožerja, s katerim so presekali vse fizične komunikacije s sosednjo državo. »Mejo s Hrvaško je treba varovati z realno silo,« je pojasnil premier, direktor TV Slovenija pa je ob naraščajočih zaostritvah napovedal, da se bo javni zavod odslej na problematiko odzival »državotvorno«. Naslednji dan so že poročali, podobno kot iz južnega Libanona, da je bilo »v Hotizi ponoči mirno«.
Bi Borutu Pahorju in levemu trojčku danes takšna spektakularna demonstracija odločnosti in »realne sile« koristila, tako kot je septembra 2006 akcija pri Hotizi javnomnenjsko koristila vladi Janeza Janše? Morda bi si Pahor res lahko prihranil še kakšen incident za superreferendumski dan, a kot vemo, je to priložnost zaigral že novembra 2009 s svojim »fantastičnim dnem«, ko je s podpisom arbitražnega sporazuma dokončno zakopal bojno sekiro s sosedi, in se lahko danes le še z nostalgijo spominja referendumske zmage, ki jo je dosegel tudi s podporo desnih volivcev. Napoved treh modrecev, Franceta Bučarja, Borisa Pahorja in Tineta Hribarja, da je s tem »aktom kolaboracije s sovražnikom« Slovenija izgubila suverenost, se sicer ni uresničila, toda Pahor vsaj javnomnenjsko od tega ni imel prav veliko koristi. Morda bi bilo zanj bolje, če spora sploh ne bi bil rešil?
Tudi o tem se lahko sprašujemo. Pahorjeva koalicija, ki se sedaj po anketnih napovedih bliža koncu z zgodovinsko nizko javnomnenjsko podporo, za seboj pušča nekaj uspešnih projektov, ki jih prejšnja, anketno bolj priljubljena vlada, ni bila sposobna izpeljati. Na prvo mesto smo torej uvrstili mejni spor s Hrvaško, na drugem pa naj omenimo izbrisane. Hrvaški filozof Žarko Puhovski je s tezo, češ da je Slovenija po razpadu nekdanje SFRJ na svojem ozemlju ubijala »administrativno«, zgolj povzel poročila in opozorila mednarodne skupnosti, ki že od leta 2003 Slovenijo zaradi izbrisanih omenjajo v kontekstu jugoslovanske morije. In če smo prejšnji teden zaradi aretacije Ratka Mladiča hvalili predsednika Srbije Borisa Tadića, kot smo prej hvalili Jadranko Kosor zaradi aretacije Anteja Gotovine, si proporcionalni del pohvale zasluži tudi Pahorjeva koalicija zaradi rešitve vprašanja izbrisanih. A tudi rešitev tega vprašanja k Pahorjevi javnomnenjski priljubljenosti ni prispevala. Tako kot niti Kosorjeva ali Tadić ne moreta računati na javnomnenjsko nagrado.
Drži, da leva koalicija ni uresničila velikega dela obljub, ki jih je zapisala v predolgo usklajevano koalicijsko pogodbo. Upi, da bo kolo neoliberalizma z davčno reformo zavrtela nazaj, da bo uredila nepremičninsko področje ali izpeljala zdravstveno reformo (le kaj je delal toliko časa nekdanji minister Miklavčič?), so se izjalovili. Pa vendar: znižati davke, kar je Janševa vlada naredila prve mesece po prevzemu oblasti in kar je potem dolgo veljalo za njeno edino reformo, je mačji kašelj v primerjavi z zgodovinskim dvigom minimalne plače na še nikoli videno raven. S tem so na državi pustili svoj socialdemokratski pečat, čeprav so verjetno naredili naivno, pogajalsko napako: kot zna povedati minister za delo Ivan Svetlik, v zameno za ta korektiv od socialnih partnerjev niso zahtevali prav ničesar. Pametni, zviti oblastnik bi ta ukrep ponudil vsaj v paketu s kakšno pokojninsko reformo ...
A dan »D« te očitno razpadajoče koalicije, ki naj bi šla v pozabo kot najmanj zaželena, sedaj postaja pokojninska reforma. Tudi pri tej temi je očitno, da jo je veliko bolje odnesla tista koalicija, ki vprašanja ni hotela načeti: prejšnja, Janševa vlada. Da bi morala Slovenija izpeljati pokojninsko reformo, so mednarodne institucije prvič zahtevale že leta 2004. Prva je našo državo na to opozorila evropska komisija ob vstopu v evropski mehanizem menjalnih tečajev ERM 2, še pred uvedbo evra, leta 2004 pa so sledila opozorila Mednarodnega denarnega sklada in drugih. Ob prevzemu evra je denimo evropska komisija Sloveniji priporočila, naj »naredi nadaljnje korake za okrepitev reforme pokojninskega sistema«, da bi tako izboljšala dolgoročno vzdržnost svojih javnih financ, saj naj bi se javni dolg »eksplozivno« povečal po letu 2020 in s tem ogrozil vzdržnost javnih financ v Sloveniji. A tedanja Janševa administracija se na opozorila ni odzvala ali ni hotela odzvati.
Vlada Janeza Janše je pokojninsko reformo sicer res začela pripravljati (za zaprtimi vrati), a jo je kmalu zamrznila. Januarja letos je Janšev nekdanji minister za reforme dr. Jože P. Damijan priznal, da so se tako odločili v odboru za reforme, ker naj bi pokojninska reforma enostavno »preveč razburkala javnost«. Ko je junija 2007 postalo jasno, da se Janša za pokojninsko reformo kljub vsem opozorilom ne bo odločil, se je nanj javno obrnil prav Pahor. Pozval ga je, »naj ne opusti reforme pokojninskega sistema in naj je ne preloži na naslednji mandat oziroma naslednjo vlado«. Da se odreka pokojninski reformi, naj bi bilo napačno in slabo, je tedaj menil Pahor, češ da zamuja ugoden konjunkturni cikel. »V bolj zaostrenih gospodarskih razmerah bi bile reforme bolj radikalne in bi bilo teže sprejeti socialni konsenz,« je napovedal junija 2007. Uradni Janšev odgovor iz leta 2007 je bil kratek: pokojninska reforma ni potrebna in je vlada ne načrtuje. No, danes vemo, da se je Janša zgolj spretno izognil odgovoru, in ker se očitno tudi sam zaveda nujnosti ukrepov, ki se jim je v preteklosti izognil, SDS referenduma o pokojninski reformi ni mogla predlagati.
V SDS so se vseeno pridružili sindikatom in ljudi pozvali, naj glasujejo proti. S tem so pripomogli k rušenju sedanje vlade, toda šampanjca ne bi smeli odpirati, saj so načeli svojo prihodnjo kredibilnost. Poučen je portugalski primer. Bivši portugalski predsednik vlade, socialist Jose Socrates, je oblast letos izgubil, potem ko mu skozi parlament ni uspelo spraviti svežnja varčevalnih ukrepov. V odločilnem trenutku mu je hrbet obrnila prav opozicija, ki je računala na izredne volitve in s katero je bil pred tem dogovorjen za podporo. A se je že naslednji mesec izkazalo, da država dejansko potrebuje pomoč držav Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada - vlade evropskih držav pa v zameno za to od morebitnega novega predsednika, prej opozicijskega voditelja Pedra Passosa Coelha, sedaj terjajo popolnoma enake varčevalne ukrepe, kot jih je predlagal Socrates, Coelho pa jim je nasprotoval. V isto zanko se sedaj zapletajo SDS, pa tudi Zveza svobodnih sindikatov in DeSUS, ki se bodo morali prej ali slej ugrizniti v jezik, če se seveda tako rekoč vsi slovenski ekonomski strokovnjaki, IMF, evropska komisija in OECD ne motijo.
Klasični odgovor na vprašanje, kaj je zlomilo koalicijo Boruta Pahorja, je nizka javnomnenjska podpora. Vendar je to kvečjemu posledica, ne pa vzrok. Javnomnenjska podpora vladi je sicer resda ves čas padala, a to pravzaprav ni nič presenetljivega, saj so vse vlade preživele ta naravni cikel. Boljši kazalec od anket so bili referendumi. Arbitražni je maja 2010 še uspel, referendum o RTV je decembra 2010 sicer padel, vendar to še ni bil razlog za skrb, ker je bila udeležba na njem rekordno nizka. Že čez nekaj mesecev, aprila 2011, pa je referendum o malem delu pri razmeroma visoki udeležbi vlada izgubila z izredno slabim izidom, kar je povzročilo de facto razpad koalicije, odhod stranke DeSUS in odločitev Zaresa, da se umakne. Kaj se je zgodilo v tem času? Kriza in brezposelnost nista pravi odgovor, saj se število brezposelnih leta 2011 celo zmanjšuje.
Kredibilnost Pahorjeve koalicije so dejansko načeli notranji spori in Pahorjevo neprestano koketiranje z Janezom Janšo, ki se je začelo že z izbiro Dimitrija Rupla za posebnega odposlanca. V sporu zaradi Barbare Brezigar, zaradi katerega so v LDS aprila 2010 zagrozili, da bodo zapustili koalicijo, se Pahor denimo ni postavil na stran »svojega« ministra Aleša Zalarja, ki je ugotovil kršitve vodstvenih dolžnosti zdaj že bivše generalne državne tožilke. In tudi pri elektroenergetski reformi se Pahor ni postavil na stran »svoje« ministrice Darje Radić, čeprav je načeloma ves čas poudarjal, da svojim ministrom prepušča vso avtonomnost. Očitno je, komu je Pahor pri tem šel na roko: združevanje elektroenergetskih stebrov bi še najbolj prizadelo interesno sfero SDS okrog krške jedrske elektrarne. S tem ko je Pahor ustavil Radićevo, je sklenil pakt o nenapadanju s SDS. V SDS so nehali kritizirati »Pahorjev« šesti blok termoelektrarne Šoštanj, je pa zato Pahor skrhal koalicijske vezi z Zaresom, enako kot že prej z LDS. Nezmožnost oblikovati usklajeno energetsko politiko je konec koncev povzročila tudi prvi protestni odhod ministra - Mateja Lahovnika.
Kaj nas čaka prihodnje mesece? Borut Pahor sam od sebe ne bo odstopil, saj bi se s tem izločil iz političnega procesa in zadal hud udarec svoji stranki. Po referendumu bo zato sledil poskus vladne rekonstrukcije. Po odstopu Gregorja Golobiča z ministrskega položaja sledi zelo verjetno še odhod ministra za delo dr. Ivana Svetlika, morda pa še preostalih Zaresovih ministric - Darje Radić, Majde Širca in Irme Pavlinič Krebs. V tej prvi fazi bo Pahor manjšinsko vlado skušal rekonstruirati na podlagi dogovora s strankami o podpori nekaterim drugim reformam, ki jih je še smiselno izpeljati. Recimo zdravstveni reformi. Ali bo ta načrt uspel, bo znano malce po 24. juniju. Do 24. junija ima namreč Pahor pri strankah še zagotovljen mir, saj potrebuje polni mandat na zasedanju Evropskega sveta, ki bo odločal o pomoči Grčiji in o sklenitvi hrvaških pristopnih pogajanj. Do tega datuma bo vlada v parlament poslala t. i. intervencijski zakon, na katerega bo Pahor zelo verjetno vezal svojo zaupnico.
Kaj bo v njem pisalo, pa je tudi bolj ali manj jasno: do nadaljnjega se bodo zamrznile pokojnine, plače javnim uslužbencem in socialni transferji, ravno tako bo vlada začela »mehko« zmanjševanje zaposlenih v 160-tisočglavem javnem sektorju. Ali bo Pahor to zaupnico prestal in ali nas čaka še referendum o intervencijskem zakonu ali pa bodo stranke našle nekakšnega prehodnega, tehničnega predsednika vlade? Pravzaprav je vprašanje tehnične vlade res samo tehnično vprašanje. Bolj vsebinsko je, ali bodo stranke v parlamentu tik pred koncem mandata dosegle nevarni kompromis o razdelitvi plena. Poleti, kot vemo, bo znana odločitev Agencije za upravljanje kapitalskih naložb glede odprodaje nestrateških državnih investicij. Na sporedu je torej privatizacija državnega premoženja, ki bo ob neuspeli pokojninski reformi še toliko nujnejša. Takšen projekt pa nedvomno zbuja skomine na levici in desnici.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči