Jaime Pastor Verdú: "Prišla je nova politična sila"

Jaime Pastor Verdú (1946), profesor na španski Nacionalni univerzi za izobraževanje na daljavo, proučuje družbena gibanja. Leta 1966 je bil član Ljudske osvobodilne fronte (PLF), ki se je borila proti krutemu režimu generala Franca. Leta 1969 je moral pobegniti v Francijo in se v Parizu priključil emigrantski PLF, ki je takrat že bila del Četrte internacionale. V sedemdesetih letih se je vrnil v Španijo in se ob političnem delu uveljavil tudi kot profesor političnih znanosti. Verdu je zagotovo pravi sogovornik o protestih, ki potekajo v Španiji.

Nekaj časa je obstajala resna bojazen, da se tudi Španija znajde med državami, ki morajo zaradi krize in velike zadolženosti sprejeti trde varčevalne ukrepe pod nadzorom Mednarodnega denarnega sklada in Evropske unije. Scenariju, ki se odvija v Grčiji, na Irskem in na Portugalskem, se je Španija izognila. Kako ocenjujete gospodarske in politične razmere v vaši državi?

> Konec lanskega leta in letos je španska vlada sprejela ostre varčevalne ukrepe, da bi se izognili najhujšemu in rešili državo finančne in gospodarske krize. Reforme, tudi pokojninska, ki jih je sprejela socialistična večina v parlamentu, so namenjene spodbujanju gospodarske rasti in znižanju velikega proračunskega primanjkljaja. Leta 2009 je primanjkljaj dosegel 11,1 odstotka BDP-ja, kar je bil tretji najvišji primanjkljaj v območju evra (takoj za Grčijo in Irsko). Z varčevalnimi ukrepi je vladi lani uspelo znižati primanjkljaj na 9,24 odstotka BDP-ja, do leta 2013 pa ga namerava znižati pod tri odstotke. Zato je zvišala davke, znižala plače zaposlenih v javnem sektorju in zdaj prodaja tudi državne deleže v nekaterih velikih družbah. Po številnih španskih mestih so bile mogočne demonstracije proti varčevalnim ukrepom, vendar se je po dolgem času nato sindikatom in vladi vendarle uspelo dogovoriti o novem socialnem paktu, ki je le obliž na težave, s katerimi se spopadajo ljudje, kajti Španija potrebuje premislek o svojem prihodnjem razvoju in novi politiki v upravljanju javnih zadev. Tu pa smo povsem na začetku.

Pa se zdaj že kažejo znaki okrevanja?

> Španskemu gospodarstvu gre malenkost bolje. Ampak le za odtenek. Po prvih ocenah je rast bruto domačega proizvoda v letošnjem prvem četrtletju za 0,2 odstotka višja v primerjavi z zadnjim četrtletjem lanskega leta, kar je premalo za zadovoljstvo. Vedeti morate, da je špansko gospodarstvo leta 2008 zdrsnilo v recesijo zaradi zloma do takrat cvetočega nepremičninskega sektorja. Šibko rast je bilo zaznati sicer vse lansko leto, vendar je bil upad bruto družbenega proizvoda še zmeraj 0,1 odstotka v primerjavi s predlani, ko je bil njegov padec 3,7 odstotka v primerjavi z letom 2008. Po napovedih španske vlade pa naj bi bila letošnja rast bruto domačega proizvoda 1,3 odstotka, vendar Mednarodni denarni sklad ni tako »radodaren« z oceno in predvideva le 0,6-odstotno rast.

Skoraj ni mogoče verjeti, da država s petim gospodarstvom po moči v Evropski uniji beleži več kot 20-odstotno stopnjo brezposelnosti.

> Število brezposelnih se vrti okrog petih milijonov, čeprav vlada zatrjuje, da gre »le« za 4,3 milijona ljudi. Brezposelnost je sicer star španski problem. Poleg latentne brezposelnosti na podeželju je kriza vrgla na ceste sto tisoče ljudi, ki so se pridružili nezaposlenim priseljencem, ki prihajajo v Španijo iz severne Afrike in Latinske Amerike. Med brezposelnimi je zelo veliko mladih, tudi šolanih, ki so se znašli v brezizhodni situaciji, in mnogi iščejo rešitve za svojo eksistenco v tujini. Drugi pa so se začeli politično organizirati z uporabo interneta in ustvarjajo novo politično gibanje, ki zavzema trge v španskih mestih in zahteva gospodarske in politične spremembe v državi. To je nekaj novega, doslej v španskem političnem življenju še neznanega, in dometi tega gibanja niso jasni

Zdelo se je, da Zapaterovi socialisti, ki so na oblasti sedem let, vendarle prinašajo nekaj svežega v Španijo, saj so sprejeli kopico zakonov, ki so tradicionalno katoliško državo spreminjali v sodobno evropsko liberalno državo. Pravega odgovora na gospodarsko in finančno krizo pa očitno niso imeli.

> Tako kot druge evropske vlade je tudi ta uveljavljala politiko hitre gospodarske rasti s klasičnimi kapitalističnimi orodji, a vendarle z upoštevanjem tudi socialne komponente razvoja. Ko je prišla kriza, ko je počil nepremičninski balon in ko so se pokazale vse napake gospodarske rasti za vsako ceno, če malce karikiram, se ni izšlo. Po nasvetih in zahtevah Mednarodnega denarnega sklada in Evropske unije je začela uveljavljati rešitve iz paketa neoliberalnih orodij. Z omejevanjem socialnih dajatev, zniževanjem plač, omejevanjem socialnih pravic itd. Zapaterova vlada je bila stisnjena v kot, morala je sprejeti diktat EU in Mednarodnega denarnega sklada, na nekaterih sektorjih, denimo v kulturi, je sicer poskušala uveljavljati svojo politiko, kar pa se je izjalovilo, saj se je izkazalo, da gre dejansko za politiko in prijeme iz zakladnice neoliberalizma.

Največje sindikalne centrale ta čas mirujejo in molče spremljajo početje vlade. Februarja so se z vlado sporazumeli o novem »socialnem paktu«, prvem po letu 1977. Sami ste zapisali, da so sindikati privolili v krepko omejevanje delavskih pravic, kar jih v dobršni meri delegitimizira kot avtentične predstavnike delavstva.

> To sem zapisal tudi zato, ker se španski sindikati soočajo s krizo reprezentativnosti, čeprav imajo sindikalna vodstva v nekaterih sektorjih še precejšnjo podporo. Ko so podpisali z vlado sporazum, ki krepko posega v sindikalne in socialne pravice delavcev, je sledilo veliko razočaranje med delavstvom. Še zlasti pa med brezposelnimi, s pravicami katerih se v tej družbi praktično nihče ne ukvarja. So pa naši sodržavljani, sosedje in sorodniki, ki pomenijo pomemben politični potencial. Tudi zato na španski politični sceni nastajajo nova politična gibanja, neodvisna od političnih strank in sindikatov, in vnašajo nove metode političnega delovanja v družbo.

Mislite na 15M, protestno gibanje, ki je začelo svoj pohod na trge v španskih mestih 15. maja in sporoča političnim in ekonomskim elitam, da so siti brezbrižnosti ljudi, ki so jih izvolili, jim odrekajo zaupnico in zahtevajo »demokracijo zdaj!«? V bistvu demonstranti organizirajo raznolika socialna omrežja, za katera ni mogoče trditi, da imajo jasen program, kaj šele trasirane poti za uveljavitev svojih zahtev.

> Že, že, vendar gre za nov pojav, za kar dobro, predvsem prek interneta, organizirane skupine ljudi, ki jih koordinirajo predvsem v civilnodružbeni zvezi »Democracia Real Ya (Prava demokracija zdaj). Za zavzetje trgov kot javnega prostora so se pripravljali tri mesece pred začetkom demonstracij in treba je priznati, da so na različne načine mobilizirali množice ljudi ne le za demonstracije, ampak tudi za oblikovanje socialne mreže po mestnih četrtih. Gre za nov način organiziranja ljudi, ki prodira širše in globlje v družbene pore, in zato gibanje pridobiva politično moč.

Voditelji gibanja pa so vendarle anonimni.

> Zdi se, da res nimajo javnega vodstva, vendar so v osrčju gibanja ljudje, ki jih poznamo zato, ker so se že pred zdajšnjo akcijo zavzemali za javne interese. Denimo za svoboden pristop do glasbe ali česa drugega na internetu, za uveljavitev pravice do obveščenosti ljudi o javnih zadevah itd. Prej so bila to manjša omrežja, ki pa se očitno zdaj kar uspešno integrirajo v gibanju 15M.

Kaj jih združuje, razen odklonilnega odnosa do vladnih ukrepov?

> Eden izmed glavnih sloganov gibanja je: »Nočemo biti blago v rokah politikov in bančnikov!« To je najbolj nazoren odmev in hkrati obsodba krivcev za krizo v Španiji in v svetu. Sicer pa znotraj gibanja tečejo živahne razprave o vseh aktualnih družbenih vprašanjih in med njimi je prišlo do soglasja o »zavračanju politike«, ki jo uveljavljata zlasti dve največji politični stranki, ljudska in socialistična, o zavračanju modela njunega vladanja, kar zahteva iskanje novih poti za demokratično odločanje v družbi. Tematizirali so tudi vlogo sodobne države na področju sociale in dosegli so, da bodo o tem soočili svoje poglede z vladnimi predstavniki in sindikati.

S spleta je razvidno, da ima vsaka skupina ob soglasju vseh, da je njihov nasprotnik sedanji politični razred, še nekaj svojega, svoj manifest ...

> Samo po sebi to ni nič narobe, saj je gibanje 15M pluralno, posamezne skupine pa tako vnašajo vanj ne le svežino, ampak tudi skrbijo, da se ne bi »pokvarilo«. Zdaj smo lahko opazovali zavzemanje mestnih trgov v španskih mestih, zlasti v Madridu in Barceloni, pričakujem pa, da bo prišlo do samoorganiziranja znotraj mestnih okrožij, kar naj bi prineslo novo dinamiko v gibanje, ki se mu pridružuje vse več ljudi iz različnih slojev prebivalstva.

Ljudstvo jim je torej naklonjeno?

> Naklonjenost javnega mnenja so si pridobili zato, ker ne počnejo neredov, nastopajo civilizirano in osredotočajo svoje kritike na delovanje dveh največjih političnih strank, socialistične (PSOE) in ljudske (PP), ki se izmenjujeta na oblasti. Pri srcu nista zlasti mladim, pa tudi vse več starejših jima nasprotuje, vendar na političnem trgu nove in prave izbire za zdaj ni. Mislim, da bo gibanje vendarle doseglo nekaj sprememb v političnem sistemu, ki bodo korak naprej k pravi demokraciji, vendar gre za sekundarne vidike sprememb, kajti bistvenih sprememb političnega sistema za zdaj ni mogoče pričakovati. V prihodnjem obdobju pa bomo priče različnih konfliktov med gibanji, ki se vzpostavljajo kot politična sila, in avtoritetami tako imenovanega političnega razreda.

Protestniki zatrjujejo, da ljudstva ne zastopa nobena izmed sedanjih političnih strank, vendar je ljudstvo na minulih lokalnih volitvah dalo svoje glasove ljudski stranki. Mar to ne pomeni, da ideje gibanja in mrež, ki zahtevajo demokracijo zdaj, niso prodrle med ljudi?

> Res so na lokalnih volitvah slavile desne stranke, pridobile so veliko glasov, toda za večino pripadnikov gibanja to ni zelo pomembno, saj čas dela za njih, ljudje pa na volitvah niso glasovali za ljudsko stranko, ampak proti socialistom, ki zdaj vodijo vlado. Zato v gibanju niso bili presenečeni nad rezultati volitev. Prepričani so, da njihov čas šele prihaja. Zato gibanje krepijo v avtonomnosti in proti celotnemu zdajšnjemu političnemu razredu. Kakšen politični sistem in kakšno socialno državo pa hočejo, še ni jasno.

Če vas prav razumem, je za politične razmere v Španiji pomembno, da se je gibanje sploh pojavilo. So lahko te zunajparlamentarne skupine glasniki nove, drugačne Španije?

> To je težko reči. Gibanje je zdaj organizirano in uspelo mu je spremeniti politično agendo. Postali so nov politični in socialni akter. V tem kontekstu stranke in sindikati skušajo sprejeti nekatere zahteve gibanja. Pravijo, da se bo gibanje nadaljevalo združeno, toda v drugačni obliki. V drugačnem omrežju. Dobilo bo drugačno dinamiko.

In kje so stične točke gibanja z revolucijami v severni Afriki, v Grčiji ...

> V severni Afriki in v Španiji so stične točke v uporabi socialnih omrežij in prvenstveni vlogi mladih pri zavzemanju trgov in usklajevanju zahtev demonstrantov. Mnogi istovetijo dogajanje na kairskem trgu Tahrir in madridskem Puerta del Sol. Že zaradi ekonomskih, socialnih in kulturnih specifičnosti pa so razlike velike. Gibanja v severni Afriki se zavzemajo za demokratizacijo političnega sistema, v Španiji za nove oblike demokracije, v Grčiji pa gre med drugim za redemokratizacijo političnega in socialnega sistema. Povsod, zlasti v Grčiji, pa so v ospredju nasprotovanja politiki Mednarodnega denarnega sklada in Evropske unije pri saniranju grškega dolga. Kar sicer zadeva evropsko politično sceno, se mi zdi, da se počasi vendarle krepi spoznanje, da bo potreben prelom na politični sceni, saj sedanji akterji nimajo ne rešitev in ne vizije, kako naprej. Tako imenovane leve stranke za zdaj nimajo kredibilne alternative, kajti premisleki o novi protikapitalistični levici so še v povojih, delovati pa bo morala z novim stilom, z novimi metodami političnega delovanja. To pa bo lahko počela nova politična generacija, drugačna od sedanje in od prejšnjih, ki razvoja ne bo utemeljevala le na gospodarski rasti, ampak na številnih drugih razvojnih parametrih, kjer bosta v politiki osrednji tudi skrb za okolje in prijaznost do družin.