Svet modrecev

V Sloveniji se vsi panično sprašujejo: kako bi rešili politično krizo? In posledično: kako bi rešili finančno-gospodarsko krizo? Nekateri rešitev vidijo v novi koaliciji, drugi v tehnični vladi, tretji v predčasnih volitvah. SLS rešitev vidi v Svetu modrecev. Kaj bo to in kaj bodo modreci sklenili, je težko reči, toda preden se ustanovijo in začnejo modrovati, bi bilo dobro, da bi si ogledali kak dober zgled, recimo Svet modrecev, ki se je zbral pri zborniku Ekonomika, ki daje prednost ljudem (People First Economics). Pri tem zborniku, ki so ga zelo hitro ponatisnili, so se zbrali nobelovec Joseph Stiglitz, karizmatični Noam Chomsky, Naomi Klein, avtorica Doktrine šoka, okoljski aktivist George Monbiot, Ann Pettifor, ena izmed prvih, ki so napovedali veliko finančno krizo, ameriška kolumnistka Barbara Ehrenreich, bolivijski predsednik Evo Morales, indijska ekonomistka Jayati Ghosh, avtorica mnogih cenjenih knjig Susan George (npr. Mi, evropska ljudstva), filipinski poslanec Walden Bello, sicer avtor kopice knjig (npr. Vojne za hrano), profesorji od tu in tam, nekdanji in zdajšnji uredniki progresivnih revij, ugledni finančni svetovalci, aktivisti in ekonomist John Christensen, znan po tem, da se je infiltriral v davčna nebesa na otoku Jersey in jih potem pikantno razkrinkal. Če bi ideje tega Sveta modrecev združili, povezali in rezimirali, potem bi dobili ustavo novega svetovnega reda.

1. Tržni fundamentalizem, alias neoliberalizem, je religija in ideologija, ne pa znanost.

Neoliberalizem temelji na hipotezah o perfektnem trgu, perfektni informaciji in perfektni konkurenci. Nič od tega ni perfektno. Finančni trgi niso perfektni - niti precizni. Očitno. Če bi bilo vse to perfektno, ne bi bilo kriz. Še zlasti pa ne bi bilo te, v kateri smo.

2. Nevidna roka trga ne obstaja.

Če se trg zlomi, ga je treba pustiti pri miru, saj se bo sam korigiral, pravijo: to kakopak ne drži. Trg se nikoli ne korigira sam - ali pa se vsaj ne samokorigira v kratkem, doglednem času. No, pravijo neoliberalci, važno je, da se samokorigira na dolgi rok. Ekonomist J. M. Keynes je famozno odgovoril: »Na dolgi rok smo vsi mrtvi.« Nevidna roka trga je nevidna, ker je ni. Kdo je zdaj, v tej zadnji krizi, rešil finančne trge? Kdo jih je nafilal z denarjem? Kdo jih je dokapitaliziral? Nevidna roka? Ne. Ampak država.

3. Vlada ni problem, ampak rešitev.

Ameriški predsednik Ronald Reagan, didžej neoliberalizma, je oznanil: »Vlada je problem, ne pa rešitev.« Kar je bilo v popolni rimi z neoliberalno mantro, da država ne sme posegati na trg, da ga ne sme regulirati in omejevati, ali bolje rečeno - da se država ne sme vmešavati v gospodarstvo. Kar je seveda mit: brez državnih posegov na trg in v gospodarstvo ne bi bilo niti trga niti gospodarstva. V času velike gospodarske krize, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja zadela Ameriko (in svet), bi trg izginil, če ne bi posegla država (New Deal). Amerika po II. svetovni vojni ne bi doživela takega ekonomskega in socialnega buma, če igre ne bi vodila zelo dinamična država - hja, »državni kapitalizem« oz. »napol planski kapitalizem« je povojno obdobje prelevil v zlato dobo kapitalizma. Ekonomija je bila tedaj bolj podružbljena kot kadarkoli - danes kapital podružblja le svoje izgube. Kdo je financiral pionirsko »izgradnjo« računalnikov in interneta, prek katerih danes poteka večina globalnega trženja, poslovanja in gospodarjenja? Država. »Nove ekonomije« ne bi bilo brez države. Kdo je financiral zagon biotehnološkega čudeža? Država. Vidite. Si predstavljate sodobno gospodarstvo in sodobni trg brez kompletne logistične infrastrukture (ceste, letališča, elektrika, telefonija ipd.), ki jo je postavila država? Ne. Ko je pisatelj Upton Sinclair na začetku 20. stoletja - v knjigi Džungla - razkrinkal povsem deregulirano in pokvarjeno ameriško mesnopredelovalno industrijo, ni hotel več nihče jesti mesa, zato se je mesnopredelovalna industrija obrnila na državo, rekoč: »Prosimo, regulirajte nas, da bodo ljudje spet verjeli, da je naše meso varno!« In res, država je uvedla stroge regulacije - in trg je spet zaživel. Država je torej rešitev, ne pa problem. Še huje: deregulacija, ki jo tako glorificirajo tržni fundamentalisti, sploh ni tržno upravičljiva.

4. Da trgi delujejo sami (in da so sami po sebi učinkoviti), ne drži.

Uspešne so tiste dežele, ki najdejo ravnotežje med trgom, državo in ostalimi institucijami, vključno z neprofitnimi kooperativami in neprofitnimi univerzami. (Navsezadnje: na vrhu top liste univerz najdete izključno univerze, ki delujejo na neprofitni osnovi, glavna ameriška tovarna masla in glavna ameriška tovarna pomarančnega soka sta kooperativi, izrazito socialno usmerjeni podjetji, kar je tudi britanski supermarket Waitrose). Vzhodnoazijske dežele so uspele prav zato, ker so ujele to ravnotežje, kar pomeni, da »vzhodnoazijski čudež« ni produkt nevidne roke trga, ampak tega ravnotežja. Ali bolje rečeno: vzhodnoazijske dežele so uspele zato, ker so delale ravno nasprotno od tega, kar sta jim zapovedovala Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka. Recimo: v Južni Koreji so ustvarili mogočno jeklarsko industrijo, eno izmed največjih na svetu - in to so dosegli z izdatno pomočjo države, potemtakem z javnim trošenjem, in striktnim reguliranjem pretoka kapitala oz. s preprečevanjem »bega kapitala«. Ta, ki je sodeloval pri kaki taki kapitalski zaroti, recimo pri »begu kapitala«, je lahko dobil tudi smrtno kazen. Mednarodnemu denarnemu skladu in Svetovni banki v brk.

5. Finančnih trgov naj ne rešujejo z državnim denarjem.

Finančne trge so reševali z državnimi finančnimi injekcijami, z javnim, davkoplačevalskim denarjem. Koga so s tem reševali, je na dlani: finančne elite, oligarhijo. Drugega razloga za reševanje finančnih trgov ni bilo. Prav finančne elite pa so z zlomom finančnih trgov največ izgubile. V nekem smislu je kriza najbolj zadela prav bogate, finančne elite, oligarhijo - ostali, recimo ljudje iz tretjega sveta, ljudje iz slumov, ljudje, ki živijo na pragu revščine (ali pod njim), so itak stalno v krizi. Toda rekli so nam: reševanje finančnih trgov je nujno! Če hočemo rešiti ekonomijo in delovna mesta, moramo rešiti finančne trge! Kar je bil kakopak le blef. Reševanje finančnih trgov ni reševanje delovnih mest - reševanje delovnih mest je reševanje delovnih mest. Delovna mesta rešuješ tako, da rešuješ delovna mesta, ne pa finančnega trga. Vlade so imele na voljo bolj elegantno rešitev: da finančnih trgov ne bi reševale z državnim denarjem. Da bi jih preprosto pustile. Ali bolje rečeno: da bi jih prepustile trgu, heh, nevidni roki trga. Zakaj? Za štos: da bi videli, kaj se bo zgodilo. Tega še nismo preizkusili. Enkrat bi morali. In to je bila edinstvena priložnost. Vlade so imele na voljo boljšo možnost od javnega reševanja zasebnega finančnega sektorja: vsem dolžnikom bi lahko odpisale dolgove - ali pa bi poskrbele za tako visok dvig plač, da bi lahko vsi dolžniki odplačali dolgove. Finančni sistem bi se tako hitro restavriral - in to brez državnega reševanja finančnih trgov, brez podružbljanja izgub zasebnega finančnega sektorja. To bi bila prava nevidna roka trga!

6. Prek svojih zmožnosti živijo bogati, ne pa revni.

Je bilo krize konec, ko so rešili finančne trge? Ne - krize je bilo konec le za finančno elito, za ostale pa ne. Za ostale se kriza šele začenja - zaradi državnega denarja, ki je izpuhtel na finančne trge, v žep oligarhije. Bi radi kredit? Ga ne morete dobiti? Vam pravijo, da si ga ne morete privoščiti? Vam očitajo, da skušate živeti prek svojih finančnih zmožnosti? Vse to je le blef. Za začetek: če kdo, potem prek svojih finančnih zmožnosti živijo prav finančne elite - brez kreditov ni niti njih niti njihovih »balonov«. Dalje: kredita si ne morete »privoščiti« zato, ker nimate premoženja, ki bi ga lahko zastavili kot kolateral. Jasno, finančne elite imajo premoženje, ki ga lahko zastavijo kot kolateral. In končno: kredita si ne morete »privoščiti« zato, ker so obrestne mere previsoke - ali pa ker ne veste, kaj se bo v prihodnosti z njimi dogajalo. Logično, ne. V resnici ni logično: obrestne mere so socialni konstrukti, male družbene pogodbe (tako kot bančni denar), toda finančni sektor jih prikazuje kot produkt tržnih sil, kot produkt logike ponudbe in povpraševanja. Obrestne mere bi bile lahko stalno nizke - in krediti bi bili lahko vsem stalno dostopni. Le sile finančnega sektorja, ki ustvarjajo kredite in določajo obrestne mere, bi bilo treba regulirati, kar pomeni: če hočemo živeti v varnem svetu, potem mora država prevzeti kontrolo nad finančno-bančnim sistemom. V nasprotnem primeru nas čaka teror. Ali pa puščava: fundamentalizem se namreč vedno konča v puščavi.

7. Finančni trg je treba podrediti interesom družbe.

Tako kot je to v tridesetih letih storil ameriški predsednik F. D. Roosevelt. Zdaj je ravno nasprotno: družba je podrejena interesom finančnih trgov. Družba je služabnik finančnega sektorja. Moralo bi biti ravno nasprotno: finančni sektor bi moral služiti družbi. Dominiranje finančnega sektorja ne ogroža le realnega sektorja, ekonomije, produkcije, ampak korumpira tudi politični sistem in samo družbo. Svet, v katerem je ekonomija podrejena finančnemu sektorju (industrija pa trgovini), ni varen. Družba je moč in odločanje napol mistično, napol švercersko prepustila finančnim trgom - čas je, da to moč vzame nazaj. V nasprotnem primeru se nam bo še naprej dogajalo to, kar se je zgodilo zdaj: države radikalno znižujejo javno porabo, ljudi silijo v zategovanje pasu, pristajajo na množična odpuščanja, manjšajo socialno pomoč in vpeljujejo »nepopularne« strukturne reforme - obenem pa z masivnimi injekcijami javnega denarja pitajo finančni sektor. Če je dovolj denarja za reševanje finančnega sektorja, potem je dovolj denarja tudi za javno porabo.

8. Finančne instrumente bi bilo treba strogo regulirati ali pa jih celo ukiniti.

Derivati in drugi finančni instrumenti, velika in »čudežna« inovacija finančnih trgov, so zelo kompleksni, zelo eksotični in komplicirani »produkti«. Zakaj so jih tako zakomplicirali? Pojdimo po vrsti. Najprej so jih finančniki zakomplicirali zato, da bi se lažje izogibali davkov. Če so komplicirani in mistični, jih je pač težko razumeti - s tem lažje pretentaš davkarijo. Kompleksnost v ekonomiji je, kot je ugotovil že sloviti ekonomist John Kenneth Galbraith, namenjena izključno skrivanju resnice. Potem so finančne instrumente zakomplicirali zato, da bi lažje pretentali še investitorje, delničarje. V tem smislu so finančni instrumenti res »čudežni«: davkariji in državi kažeš, da imaš majhen donos - investitorjem pa kažeš, da imaš velik donos, s čimer jih ohranjaš v svojem kazinu, v svoji riskantni, špekulativni, hazarderski igri. Tako je investitorje - menda hudo »sofisticirane« - v svoji ponzijevi shemi držal ameriški finančni »genij« Bernie Madoff (dokler ga niso dobili, »živega ali mrtvega«, in ga potem živega zakopali). Jasno, finančni instrumenti so tudi idealni za skrivanje izgub, »čudežno« izparevanje denarja in ustvarjanje bajnih »krupjejskih deležev«, ki si jih odtegujejo borzni posredniki, finančni svetovalci in upravljavci skladov. Na koncu pa so jih finančniki in špekulanti tako zakomplicirali, da jih niti sami niso več razumeli. Rezultat: finančni trgi so se zlomili, finančna arhitektura sveta se je dobesedno stalila, svet pa je padel v krizo, recesijo, depresijo, socialni in ekonomski kaos. Finančni instrumenti tveganje - in družbo tveganja - ustvarjajo, niso pa ga sposobni obvladovati, menedžirati, zato bi bilo treba vse špekulativne finančne »produkte«, ki ogrožajo stabilnost družbe (vključno z derivati, kratkimi prodajami vrednostnih papirjev, zamenjavami kreditnega tveganja ipd.), prepovedati.

9. Centralne banke naj spet zares prevzamejo nadzor nad obrestnimi merami.

Centralne banke so namreč pred leti nadzor nad dolgoročnimi obrestnimi merami prepustile silam globalnega trga. Kar je noro: enega izmed glavnih vzvodov nacionalnih financ in nacionalnih ekonomij, ki med drugim odloča o ceni kreditov in obenem tudi o zmožnosti odplačevanja kreditov, so prepustile »nevidnim« silam, ki niso odgovorne nikomur. Finančni sistem - zasebni finančni sektor - so deregulirale, s čimer so družbo izpostavile špekulacijam, nestabilnosti in katastrofi. Pri tem so kakopak pozabile na bistveno: da interesi zasebnega finančnega sektorja in družbe niso identični. Daleč od tega.

10. Izvoz ni rešitev.

Tisto famozno obsedenost z izvažanjem, izvozno usmerjenostjo in osvajanjem tujih trgov je treba malce ozemljiti. Če že kam, potem bi se morala podjetja usmeriti na svoje, domače trge - na trge, ki jih najbolj poznajo. Ekonomija bi morala spet stremeti k produkciji za domači trg. Če ne gre drugače, potem s subvencijami in carinami. Je to protekcionizem? Nelojalna konkurenca? Kaj drugega kot protekcionizem in nelojalna konkurenca pa so nizki, znižani ali pa kar odpisani davki, s katerimi velesile »stimulirajo« svoje korporacije? Med tem, da korporaciji odpišeš davke, in tem, da jo subvencioniraš, ni nobene razlike. Običajno potem rečejo: naš trg je premajhen! Prisiljeni smo v izvoz! Kdo pravi, da je domači trg premajhen? Če lahko na njem prosperirajo tuja podjetja, potem lahko tudi domača. Če ni premajhen za tuja podjetja, kako je potem lahko premajhen za domača podjetja? Perverzna oblika tega »izvažanja domov« je kakopak outsourcing: na Kitajskem postaviš tovarno (znojilnico!), v kateri tezgari napol suženjska, povsem brezpravna, skrajno cenena delovna sila - produkte, ki jih izdeluje, potem izvažaš domov. Kako to rešiti? Preprosto: vse države tega sveta bi morale uskladiti delovno zakonodajo. Konec znojilnic, konec suženjskega dela, konec cenene delovne sile. Hej, če imamo globalizacijo, potem imejmo še globalno regulacijo trga dela. Regulacija se ne more končati na nacionalnih mejah.

11. Potreben je novi Bretton Woods.

Stari Bretton Woods je mrtev. V Bretton Woodsu so zavezniki ob koncu II. svetovne vojne začrtali finančno in ekonomsko arhitekturo povojnega sveta, toda že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, dokončno pa v osemdesetih so Bretton Woods razsuli: finančni sistem so deregulirali/sprostili/osvobodili, vse restrikcije so pometli, kapital so preselili na špekulativne trge, celotno ekonomijo so na hitro podredili finančnim institucijam, alias, »finančnemu supermarketu«, tako da se je finančni trg parazitsko razbohotil, pokopal realno ekonomijo in začel trgovati z rečmi, ki sploh ne obstajajo, s fikcijami. Toda: denar je preveč pomemben, da bi ga prepuščali bankam in finančnim trgom.

12. Zmanjšati je treba družbeno neenakost.

Družbena, socialna, ekonomska neenakost je vse bolj kvarna in pogubna - in že davno je onstran meja sprejemljivosti. Družbena neenakost za sabo potegne nezaupanje, nasilje, kriminal, mentalne bolezni, depresijo, represijo, slabšo izobraženost, najstniško nosečnost, krajšo življenjsko dobo in podobno. V družbah, v katerih je socialna neenakost manjša, si ljudje bolj zaupajo, živijo bolje in dlje, bolj so srečni in zdravi, bolj so kooperativni, manj so nasilni in tekmovalni, bolje so izobraženi, manj brezglavo se zadolžujejo - in manj jih je v zaporih. Ironija je v tem, da so z državnim reševanjem finančnih trgov reševali prav tisto ekonomsko ureditev, ki družbeno neenakost le poglablja.

13. Manjšanje javne porabe ni imperativ.

Ravno nasprotno: javno trošenje je nujno. Če je bilo reševanje finančnega sektorja in zavoženih korporacij, ki ga je zagotovilo trošenje javnega denarja, sprejemljivo, zakaj bi bilo potem nesprejemljivo trošenje državnega denarja za javna dela, za skupno dobro, za projekte, ki koristijo vsem? Javno porabo je treba zmanjšati, ker država s tem le zadolžuje prihodnje rodove, pa tudi nas, vsakega posebej - to stalno ponavljajo, kot da bi lahko države ljudi bolj zadolžile, kot so jih zadolžile s tem, ko so z davkoplačevalskim denarjem reševale tiste zasebne korporacije in institucije, ki so bile prevelike, da bi smele propasti. Korporacijam je treba pač preprečiti, da bi postale prevelike, da bi smele propasti. Antitrustovska zakonodaja, ki preprečuje monopole, že obstaja. Prevelik, da bi smel propasti, pa je itak lahko le monopolist. A po drugi strani: kapitalizem - trenutno globalni ekonomski sistem - temelji na zadolževanju, kar pomeni, da lahko preživi le tako, da ljudi sili v zadolževanje, v stalno zadolženost. In tudi sam kapital je ves čas zadolžen: uganite, kdo odplačuje ta dolg? Gotovo ste slišali za »kreditni krč«. Pa ste se vprašali, kdo je s tem »kreditnim krčem« najbolj zaslužil?

14. Kriterij kvalitete življenja in razvitosti ne more biti več BDP.

To je kontraproduktivno. Sploh pa: prvič, v obdobju visoke gospodarske rasti so največ dobili tisti, ki so že itak imeli največ, drugič, v obdobju visoke gospodarske rasti se je socialna neenakost najbolj poglobila, in tretjič, obdobje visoke gospodarske rasti je bilo inkubator velike finančne in gospodarske krize, ki nas je udarila. Poudarek mora biti na kvaliteti življenja, ne pa na BDP-ju.

15. Zasebno ni boljše od javnega.

To je le neoliberalni mit. Kakor je le neoliberalni mit to, da zasebnik bolje gospodari od države. Če bi zasebniki res tako dobro gospodarili, potem zdajle svet ne bi bil v krizi, potem se zasebni finančni sektor ne bi tako nemočno sesul, potem ne bi šlo v stečaj toliko zasebnih korporacij in potem se ne bi sfižilo toliko menedžerskih odkupov.

16. Države ne moremo odpisati.

Rekli so: v dobi globalizacije bo nacionalna država odmrla. Nehajte: država je edina, ki ima še regulacijsko moč. Edina, ki družbo še varuje pred diktaturo kapitala, pred diktaturo finančnih trgov. Edina, ki še premore malce demokratične legitimnosti. Boste rekli, da so kapital, kapitalizem, finančni trgi, Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka bolj demokratični od države? Globalne finančno-gospodarske institucije, ki kraljujejo zdaj (IMF, WB, OECD, WTO), bi lahko zamenjale bolj regionalne, bolj demokratične in bolj »socializirane« organizacije, ki bi presegale logiko kapitalizma.

17. Če gre podjetje v stečaj, naj ga prevzamejo delavci.

Kaj pa lahko izgubijo?

18. Menedžerski bonusi naj se ukinejo.

Dokler obstajajo bonusi, imajo menedžerji razlog, da umetno napihujejo vrednost delnic in da ustvarjajo finančne balone.

19. Menedžerske plače naj se drastično znižajo.

Ste se kdaj vprašali: zakaj je najmanjši naval na najslabše plačana delovna mesta in zakaj je največji naval na najbolje plačana, menedžerska delovna mesta? Če je naval na najbolje plačana delovna mesta tako velik, zakaj so potem ta delovna mesta sploh tako dobro plačana? Če je povpraševanje tako veliko, potem plače znižaš, ne? Zakaj logika ponudbe in povpraševanja velja povsod drugod, tu pa ne?

20. V finančnem sektorju bi bilo treba na vodilne položaje postaviti več žensk.

Zakaj? Ker ženske niso tako nagnjene k tveganju, špekuliranju in hazardiranju kot moški. Finančni sektor preveč kroji macho kultura.

21. Bazične stvari bi bilo treba ločiti od trga in finančnih špekulacij.

Recimo zdravstvo, zdravila, socialno zavarovanje, šolstvo, javni transport, vodo, elektriko, telefonijo, internet in pokojninske sklade, oh, pa tudi demokracijo.

22. Vse finančne transakcije je treba obdavčiti.

In to dobesedno: vsako. Pa naj si poteka v obliki denarja, delnic ali obveznic. Nobelovec James Tobin je to predlagal že pred mnogimi, davnimi leti.

23. Vse špekulativne finančne transakcije je treba dodatno mastno obdavčiti.

In to dobesedno: vsako. Vključno s skladi hedge, s katerimi itak bogatijo predvsem tisti, ki jih upravljajo. Ne pozabite: med finančnimi transakcijami, ki se odvrtijo v enem dnevu, je le 5 % denarnih, vse ostale pa so špekulativne, kar ogroža stabilnost družbe in zdravje njenega finančnega sistema.

24. Komercialne banke je treba ločiti od investicijskih.

Banke se z našim denarjem ne morejo niti ne smejo zapletati v finančne špekulacije (kakršni so bili recimo menedžerski odkupi). To, da imaš banko, je čast, ne pa vstopnica v kazino ali vabilo v versko sekto.

25. Davčna nebesa in off-shore bančni sistem je treba ukiniti.

Finančni tokovi, ki so speljani skozi davčna nebesa, niso le skriti in neizsledljivi, ampak tudi neobdavčljivi. Ker tja - na Kajmanske otoke, na Deviške otoke, na Bermude, na otok Jersey ipd. - odteka denar iz vseh držav, je v interesu vseh držav, da obdavčijo čim več tega denarja, čim več teh transakcij (250 milijard dolarjev bi potegnile države, če bi lahko obdavčile davčna nebesa!), kar pomeni, da je globalno, mednarodno obdavčevanje neizogibno. Švicarjem je treba reči: konec je skrivnosti. Davčna nebesa na finančnih trgih ustvarjajo le kaos, še več - krizo so soustvarili tudi ti paralelni, senčni, off-shore bančni sistemi, ki za nameček podžigajo še revščino, socialno neenakost, mamutske konflikte interesov in politično korupcijo. Plus: korporacije, ki poslujejo v različnih jurisdikcijah, različnih državah, bi morale po novem izkazati svoje bilance, tako da bi bilo povsem jasno, koliko prodajo, kakšen je njihov izplen in kakšne davke plačujejo - v nasprotnem primeru se bo še naprej dogajalo to, da transnacionalne korporacije, ki poslujejo v različnih jurisdikcijah, davke plačujejo v jurisdikciji, v kateri davkov ni (ali pa so smešno, zanemarljivo nizki). In seveda: korporacije, v katerih menedžerji bajno služijo, v katerih si menedžerji izplačujejo bogate bonuse, božičnice in trinajste plače in v katerih si menedžerji pripravljajo razkošne pokojninsko-rentne »pakete«, a obenem prikazujejo bilančno izgubo, bi bilo treba obdavčiti na izgubo. Vključno z Bonom, velikim borcem proti revščini, ki davkov ne plačuje (ali pa plačuje zelo malo). Breme plačevanja davkov v sodobnem, globaliziranem svetu tako pade predvsem na tiste, ki niso tako bogati, da bi si izogibanje davkov lahko privoščili.

26. Vse bančnike, finančnike, špekulante, borzne posrednike, nadzornike in revizorje, ki so zavajali svoje kliente in javnost, bi bilo treba kaznovati, tudi zapreti.

Ne glede na to, kaj je pisalo v drobnem tisku.

27. Vrnitev nazaj, v status quo ante, ni mogoča.

V Hobanovem sci-fi romanu Riddley Walker atomska bomba povzroči globalno apokalipso. Zemlja je opustošena, človeštvo je mrtvo. Preživijo le redki. In ti redki na koncu ugotovijo, da lahko preživijo le na en način - da ustvarijo novo atomsko bombo.