Lovec na tajnosti

Dan se je bližal koncu, ko je na letališču pristalo nekaj belih letal z rdečimi črtami. Iz njih so se po stopnicah spustile skupine ljudi, med katerimi so bili tudi poskočen suhljat mladenič, nekoliko pretežak moški v oranžni majici in s črno bejzbolsko čepico ter gospa, ki je bila videti, kot da bi ves dan skrbela za skupino otrok na izletu v Disneyland. »Če bi sedel pred trgovino trgovske verige Wal-Mart v času izmene, bi bila podoba bolj ali manj enaka: navadni ljudje, ki odhajajo domov po končanem delu,« je pozneje dogajanje opisal ameriški umetnik Trevor Paglen, ki je ta prizor leta 2006 ujel v objektiv fotoaparata.
Čeprav so se ljudje, ki jih je fotografiral, res vračali z dela, so letala pristala na zelo nenavadni lokaciji. Ovekovečil jih je med postankom na vojaškem letališču v puščavi blizu Las Vegasa, ki je tajno in nanj torej ni mogoče zaiti kar tako. Zato ljudje na fotografijah niso bili navadni ljudje. Vsi, tudi pretežki možak, poskočni mladenič in prijazna teta, so bili sodelavci ameriških tajnih služb. Od kod so prileteli in kako so preživeli dan, ni znano.
A to niti ni pomembno. Pomembno je, da je uspelo Trevorju odkriti in dokumentirati dogajanje v tajnem, tako imenovanem »črnem svetu« ameriške vojske in obveščevalnih služb, ki je navadnim smrtnikom najpogosteje popolna neznanka, in to čeprav so samo v ZDA v njem menda zaposleni štirje milijoni ljudi, kar je enkrat več, kot je uslužbencev ameriške zvezne vlade. Še pomembneje je, da je bilo to le eno od številnih skrivnih letališč in tudi drugih tajnih objektov, ki jih je fotografiral v zadnjih letih in zaradi katerih je prepotoval ZDA, Srednjo Ameriko, Evropo in Afganistan. Ta je bil največji podvig, a ko mu je uspelo izslediti lokacije treh tamkajšnjih ameriških oporišč, je moral najti le še lokalce, da so ga za plačilo odpeljali v bližino teh objektov. Med fotografiranjem sicer nikoli ni vstopil v tajne objekte. Ovekovečil jih je na skrivaj, z razdalje. Slovito vojaško oporišče v nevadski puščavi, Area 51, ki ima med teoretiki zarot že kultni status, je fotografiral z razdalje približno 30 kilometrov. Nekatere druge je v objektiv ujel celo z razdalje več kot 60 kilometrov. Od letališča v bližini Las Vegasa pa je bil oddaljen le slaba dva kilometra. Morda je tudi zato prizor »navadnih« ljudi, ki se po opravljenem delu vračajo na to letališče, tisti, ki se ga spomni največkrat.
Trevor je svoj pohod po tajnih lokacijah pozneje seveda predstavil javnosti, fotografije iz serije Mejna telefotografija (Limit Telephotography) pa so bile aprila za kratek čas na ogled tudi v Ljubljani. V novi ljubljanski galeriji Aksioma je gostovala razstava Skrite pokrajine (A Hidden Land-scape), na kateri je poleg fotografij predstavil še nekaj drugih artefaktov, ki so se znašli v njegovi obsežni zbirki. Ne navdušujejo ga le tajne lokacije, temveč vse, kar nam želi oblast prikriti, tudi podrobnosti, ki se zdijo marsikomu banalne in nepomembne. Zbiral je denimo avtograme lažnih imen Cijinih operativcev ali pa našitke, ki jih zaposleni v vojski in tajnih službah uporabljajo na oblačilih. Zlasti ti so paradoksalni, saj so podobe nečesa, kar uradno ne bi smelo biti upodobljeno. Simbolni jezik teh našitkov je kljub temu presenetljivo bogat. Je tudi kičast in pogosto stereotipen, saj na njih med drugim najdemo denimo moške v dežnih plaščih in klobukih, smeška z zadrgo namesto ust in celo golo žensko. Trevor je načrtno zbiral tudi imena tajnih vojaških programov in enot, ki pogosto zvenijo kot imena indijanskih poglavarjev ali podeželskih lokalov. Imen je neskončno veliko, od Črnega demona do Zasedenega jastoga, Osrednje harmonije, Debele mačke, Prerijskega psa in Traktorskega izleta, tisto, ob katerem marsikomu najbolj zaigra srce, pa je gotovo Vitez Jedi, ki nesramežljivo koketira z Lucasovo klasiko Vojna zvezd. »Ta imena naj bi bila oblikovana tako, da tistemu, ki z operacijo ali programom nima nič, nič ne pomenijo. Kljub temu pa se pogosto zgodi, da so polna subtilnih sporočil in celo insajderskih šal, ki pa jih razumejo le operativci,« po letih študiranja »podzemlja« ugotavlja Trevor.

Aktivist in umetnik

Čeprav sam pravi, da ga je skrivni svet vojske in obveščevalnih služb pritegnil po naključju, se zdi, da mu je bila tema v resnici položena že v zibko. Njegov oče je bil zdravnik pri ameriških letalskih silah Air Force in družina se je z njim selila po vojaških oporiščih po vsem svetu. Že ko je bil otrok, so ga navduševala letala in njihove tehnične značilnosti je znal našteti na pamet. Ko je bil najstnik, se ga je kdaj pa kdaj tudi napil skupaj s specialci. Vojaška kariera ga kljub temu ni mikala. Ker je že od nekdaj ustvarjal, se je vpisal na študij umetnosti. Sprva ga je najbolj zanimala glasba in še zlasti skladanje, pozneje je ugotovil, da mu daje vizualno ustvarjanje več svobode pri izražanju.
Že od nekdaj je bil tudi družbeni aktivist. Včasih se je oglasil zgolj zato, ker je menil, da se mora slišati njegovo mnenje v zvezi s kakšno žgočo temo. Pogosto pa se je ta angažma zrcalil v njegovih umetniških delih. V 90. letih se je veliko ukvarjal denimo s problematiko zaporov v ZDA in še zlasti v Kaliforniji, ki je v 80. letih, v času znamenite vojne proti drogam, postala največje gradbišče zaporov na svetu. Novogradnje so se zelo razlikovale od starih zaporov, kot sta denimo Folsom in San Quentin, ki ju je v pesmih opeval Johnny Cash, saj je šlo za ogromne betonske stavbe, postavljene v najrevnejših delih te zvezne države, daleč proč od urbanih središč. Novi zapori so bili torej umaknjeni daleč od oči, s tem pa tudi daleč od srca. »Zapori so postali s tem, ko so jih fizično osamili, politično in kulturno namerno skoraj povsem prezrti. Podobno se je zgodilo z zaporniki,« ugotavlja Trevor.
Takrat se je začel zavedati, kako zelo pomemben vpliv na dogajanje v zaporih je imela njihova umeščenost v prostor. Da bi prišel svoji tezi do dna, je med drugim analiziral satelitske posnetke zaporov v Kaliforniji, Nevadi, Arizoni in Novi Mehiki, kar je pred pojavitvijo Google Eartha, ob pomoči katerega lahko vsak dostopa do satelitskih posnetkov kateregakoli dela sveta, pomenilo, da je moral brskati po arhivih pristojnega organa. Med brskanjem je opazil, da nekateri satelitski posnetki manjkajo. Sprva je mislil, da je sistem nepopoln, a izkazalo se je, da so bili nekateri posnetki namerno umaknjeni iz zbirke. »Težko sem sprejel dejstvo, da v 21. stoletju, ko imamo zemljevide drugih planetov, na Zemlji obstajajo območja, ki niso označena na zemljevidih. To so območja, ki nam jih želijo vlade prikriti, saj na njih stojijo denimo vojaška oporišča in letališča. Potem se je zgodil 11. september, in če si bral med vrsticami, je lahko vsakomur postalo jasno, da nastaja neki vzporedni, skrivni sistem zaporov. Takrat sem našel veliko vzporednic med zaporniško temo, s katero sem se ukvarjal do tedaj, in 'vojno proti terorju', ki je šele postajala realnost. Vse o tem, kako delujejo ti tajni, skrivni sistemi me je začelo še bolj zanimati,« se spominja Trevor.
Tako se je dobesedno vrgel v državne tajnosti. V tajne lokacije, zaupne dokumente, analizo proračunskih postavk, pa tudi v druženje z amaterskimi navdušenci nad opazovanjem tajnega dogajanja v naši okolici, preiskovalnimi novinarji in še s kakšnim (nekdanjim) insajderjem. Trevor pravi, da so mu ti morda pomagali tudi zato, ker živijo zelo odtujeno življenje, polno skrivnosti in laži, in so skušali s tem, ko so mu podarili kakšno malenkost, denimo neškodljiv našitek, dobiti vsaj malce priznanja za svoje delo, ne da bi šli pri tem predaleč. Oblasti ga zaradi razkritih tajnosti doslej niso preganjale: »V ZDA prepoved objave tajnih podatkov velja le za ljudi pod prisego tajnosti, ne pa tudi za civiliste. Ko sem začel objavljati podatke, so bili nekateri seveda zelo jezni name, morda so me tudi preiskovali. Nikoli pa mi niso mogli očitati kaznivega dejanja.« Pri delu na terenu so ga kljub temu večkrat ustavili in ga spraševali, kaj počne, zato se vedno drži pravila, da najprej naredi nekaj posnetkov, nato pa film ali spominsko kartico skrije ter v fotoaparat vstavi novo. Če bi se znašel v težavah in bi mu zaplenili posnetke, bi izgubil le tiste v fotoaparatu.
Poudariti je treba, da Trevor kljub vsemu ni fotoreporter ali dokumentarni fotograf. Ključni pomen njegovih fotografij je v tem, da sploh obstajajo. »Moje fotografije niso tehnično popolne, to pa je posledica tega, da pri fotografiranju uporabljam naprave, kakršne praviloma uporabljajo astronomi. Ti s takšnimi napravami fotografirajo galaksije, ki so od Zemlje oddaljene tisoče in tisoče svetlobnih let. Ker pri tem gledajo navzgor, gledajo skozi pet ali šest milj atmosfere, zato so slike nazadnje malce motne. Sam sem pri fotografiranju na velike razdalje na površju Zemlje gledal tudi skozi 20 ali pa 40 milj atmosfere, zato ni presenetljivo, da so nekatere fotografije bolj zrnate, kot če bi fotografiral oddaljene galaksije,« pravi Trevor. Z izbiro tehnologije je tudi simbolno opozoril, da včasih laže vidimo neskončno oddaljene kotičke vesolja kot nekatere dele svojega planeta.

Vse se zgodi nekje

Za enega njegovih najpomembnejših projektov velja projekt Pogrešane osebe (Missing Persons), pri katerem se je skupaj s prijateljem, preiskovalnim novinarjem A. C. Thompsonom, poglobil v izginotja ljudi, ki naj bi bili osumljeni terorizma. Uspelo jima je izslediti številna letala, ki so videti kot civilna, a jih upravljajo navidezna podjetja, za katerimi v resnici stoji Cia. Ta letala med drugim uporablja za prevoz domnevnih teroristov v tajne zapore, kjer se potem v javnih zapisih za njimi izgubi vsaka sled. »Odkrila sva na ducate in ducate teh letal. Ampak saj to niti ni tako zapleteno. Za začetek se vprašaš, katere letalske družbe in podjetja, ki imajo v lasti letala, so le navidezni. Nato spremljaš njihove lete. Predvidevala sva, da je za Cijina letala pomembno, da lahko pristanejo na vojaških letališčih kjerkoli po svetu in da tam lahko kupijo gorivo. Zato sva bila pozorna na ta letala. Nekaj sva jih dobila tudi tako, da sva zaprosila za podatke o civilnih letalih, ki so zadnja leta pristala na točno določenih letališčih,« se spomni Trevor. Na veliko presenečenje obeh sta izsledila celo letala, ki so osumljence vozila v Guantanamo na Kubi, za katerega javnost takrat sploh še ni vedela. Trevor zapora, ki zaradi očitnega nespoštovanja človekovih pravic velja za enega največjih javno razkritih grehov ameriške vlade, za zdaj še ni fotografiral. A si tega niti ne želi. »Če želiš fotografirati Guantanamo, moraš kolaborirati z vojsko. Česa takega pa si res ne bi želel. Poleg tega Guantanamo danes ni več skrivni zapor. Vsi vemo zanj. Seveda obstajajo Guantanami v Guantanamu, torej skrivni zapori v istem zalivu, ampak ne želim si tja,« je odločen.
Trevorja danes pogosto opisujejo kot mešanico umetnika, aktivista, novinarja, publicista in radikalnega geografa. Zadnja oznaka ne preseneča, saj je med raziskovalnim delom tudi sam ugotovil, da njegovo početje pravzaprav posega na področje kritične humane geografije. Na pobudo zdaj že pokojnega mednarodno priznanega geografa in družboslovca dr. Allana Preda, ki je predaval na univerzi Berkeley, je tudi uradno postal geograf. »Nekoč sem kupil letalsko vozovnico in ga obiskal. Pokazal sem mu svoja dela, mu povedal, kaj imam še v načrtu in da je to zelo povezano z geografijo. Lepo sva se ujela in nazadnje je sam dejal, naj pridem na Berkeley in vpišem doktorat ter da se s tem lahko ukvarjava skupaj. Seveda sem bil takoj za,« se spomni Trevor. Za doktorski študij geografije se je odločil tudi zato, ker je želel, da bi bilo njegovo raziskovalno delo, ki se ga je loteval kot umetnik, opravljeno tako natančno, kakor če bi se ga lotil znanstvenik.
Zanimivo je, da je poglobljen vpogled v geografijo zelo spremenil njegov pogled na umetnost. »O umetnosti s teoretičnega vidika po navadi razmišljamo v smislu reprezentacij in estetike. Prek geografije pa sem začel o podobah, umetnosti, pa tudi o svetu na splošno razmišljati drugače. Bolj sem se začel zavedati pomena svojih izkušenj in vsakodnevnega življenja,« ugotavlja Trevor. Najpomembnejše se mu zdi, da se v času, ko celo velik del naše lastne zgodovine postaja državna tajnost, zavedamo, da se čisto vse, kar se zgodi, zgodi nekje, v nekem prostoru. Tudi če gre za tajni vojaški program. In če se tega zavedamo, pravi Trevor, ni lokacije, ki je ne bi mogli izslediti. Vsaj sam ne bo odnehal, dokler mu ne uspe.