Lucy: Wordplay for Working Bees

+ + + + +

Konec maja je klub K4 gostil Luco Mortellarija alias Lucyja, italijanskega producenta in didžeja, ki mu trenutna naklonjenost poznavalcev obeta eno vidnejših vlog v bližnji prihodnosti elektronske glasbe. Na enem od prizorišč bo Lucyja in njegovo vse bolj čislano založbo Stroboscopic Artefacts denimo gostil letošnji Sonar, znameniti festival, cenjen prav po odkrivanju ali oblikovanju novih elektronskih smernic.

Za Lucyja, ki je glasbo začel objavljati šele pred približno štirimi leti, in založbo, ki deluje vsega slabi dve leti, je povabilo lepa potrditev dosedanjega dela. Hkrati je jasen signal potrošnikom, da bo treba v smer znamke Stroboscopic Artefacts večkrat usmeriti uho. Tja je doslej vleklo predvsem ušesa poznavalcev techno glasbe, marca letos pa je prav izid Lucyjevega prvenca Wordplay for Working Bees zmobiliziral še širšo elektronsko javnost. Album je hkrati prvi založbin dolgometražec in naj bi po Lucyjevih besedah oznanjal njeno bodočo, v avtorsko poetiko zazrto podobo. Lepšega oznanila ne bi mogli pričakovati. Glasba v Berlinu delujočega kreativca se resda opira na techno estetiko, toda ta je oplojena z izročili številnih (pol)preteklih elektronskih praks, ki skozi Lucyjevo spoštljivost do preteklosti zadihajo v novi, sveži preobleki. V atmosferičnost potopljeno temačno, priložnostno že apokaliptično razpoloženje in značilna skompresirana zvočna podoba dubovskega - basicchannelovskega - techna postavita temelje vsem enajstim skladbam. Na njih Lucy umetelno, z mojstrskim občutkom, oblikuje in posodablja nastavke IDM-a, electra, techna, ambientalne glasbe in drugih izraznosti, ki so v devetdesetih letih zaznamovale podobo tistih zvedavejših, avanturističnih elektronskih vsebin. Lucyjevo odkrito občudovanje Aphex Twina in drugih Warpovih elektronsko-plesnih reformatorjev in hkrati črpanje produkcijskega navdiha iz kirurških seciranj sodobnih oblikovalcev zvoka, kot sta Ryoji Ikeda in Amon Tobin, izvrstno glasbeno izkušnjo pravzaprav obljublja že v teoriji. To pa Lucy v praksi celo preseže. Ne zapleta se v trendovsko elektronsko kompliciranje, pač pa prostor odpre enostavnim in skozi prizmo elektronske plesne glasbe najučinkovitejšim zamislim. Dobršen del sodobnih producentov zapuščino IDM-erjev namreč vse prevečkrat členi na manj zanimivem, formalnem koncu, pri tem pa pozablja, da sta se Warp in z njim tista manj standardna elektronska glasba vselej najprej opirala na izrazito avtorsko poetiko. No, očitno do teh spoznanj končno prihaja tudi mlajša generacija elektronskih producentov. Shed, Actress, Burial in nekateri drugi so v zadnjih letih že pristali na vrhovih žanrsko mešanih lestvic najboljših albumov. Ali bo to uspelo tudi Lucyju, bo seveda pokazal čas. Ne glede na to pa njegovemu prvencu Wordplay for Working Bees že zdaj zlahka najdemo prostor med najlepšimi elektronskimi albumi zadnjih let.