9. 6. 2011 | Mladina 23
Pahorjeva zadnja naloga
Modri politiki vedo, kdaj morajo oditi
Borut Pahor in Mitja Gaspari, morebitni Pahorjev naslednik ob spremljanju referendumskih rezultatov na \"črno nedeljo.\"
© Borut Krajnc
»Razočarali ste me kot volivko, kot državljanko in kot osebo z izdelanimi načeli in principi, ki nasprotujejo oportunizmu in kompromisom za vsako ceno. Upam, da to ni začetek štiriletnega nizanja razočaranj. Moj volilni spomin namreč ni tako kratkotrajen, kot ga povprečnemu volivcu pripisujejo politični strategi,« je v pismu Borutu Pahorju zapisala ena od razočaranih državljank. Razočarana pisma Pahor gotovo prejema že ves mesec, a zgoraj navedeno je bilo prvo, v času njegove prekipevajoče slave, takoj po zmagi na parlamentarnih volitvah, ko je prvič pokazal vsebino svoje politike »konsenzualizma«.
Pahor, ki je zmagal na volitvah zaradi protestnih glasov proti Janševi absolutistični vladavini, je namreč tisti mesec potegnil svojo prvo, kontroverzno potezo. Malo za tem, ko je predsednik države zavrnil željo Dimitrija Rupla, da postane veleposlanik na Dunaju, ga je Pahor postavil za svojega posebnega odposlanca. »V slehernem od sodelavcev ali tekmecev želim videti vse, kar je najboljše, saj brez tega ni politike konsenza,« je dejal takrat. Ko je decembra leta 2008 omenjena državljanka prva izgubila upanje v Pahorja, so mnogi še vedno želeli v novem voditelju levice videti nekaj globljega, strateškega in modrega. Tudi v tisti potezi so iskali logiko. V skladu z njegovo skrivnostno napovedjo, češ da bomo državljani čez čas »že razumeli«, zakaj je to naredil, češ da se pripravlja nekaj velikega.
In kaj smo spoznali? V resnici nič posebnega. Če je Pahor računal, da bo s tem sklenil prijateljstvo z Janezom Janšo, mu to ni uspelo. »Münchenski sporazum« s SDS in uvodno koketiranje z opozicijo mu ni prineslo niti miru pri arbitražnem sporazumu ne miru pri kasnejši opozicijski referendumski ofenzivi. Je pa po drugi strani omenjena prigoda že zelo zgodaj razkrila značilnost Pahorjevega vladarskega sloga. Predsednik je dejansko ves čas svoja načela in novo politiko vedno znova zakockal ob napačnih ciljih. Namesto da bi iskal konsenz na resnično pomembnih področjih, denimo v odnosu do sindikatov ali znotraj koalicije, se je Pahor dokazoval z Dimitrijem Ruplom. Ali pa kasneje, ko je na mestu vrhovne državne tožilke ščitil politično predano Barbaro Brezigar na račun pravosodnega ministra Aleša Zalarja. Ali pa ko je namesto Darje Radić na področju energetske politike raje upošteval bivšega gospodarskega ministra Andreja Vizjaka.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.