23. 6. 2011 | Mladina 25 | Svet
Bo evru treba napisati nekrolog?
Zdaj je ključni datum za Grčijo in s tem za evro 3. julij
Nekrolog skupni evropski valuti, kot ga vidi nemški Spiegel
Tretji julij je zdaj nov odločilni datum za Grčijo. Takrat, čez dober teden, je predsednik Jean-Claude Juncker sklical izredno zasedanje evroskupine, na katerem nameravajo ministri za finance iz držav z evrom dejansko odločiti, ali bo Grčija dobila naslednji obrok pomoči v višini 12 milijard evrov, od tega 70 milijonov evrov od Slovenije. To bo predvidoma dan, ko se bo odločilo, ali bo Grčija sredi julija morala razglasiti bankrot ali pa bo do septembra še lahko poravnavala obveznosti.
V nedeljo in ponedeljek, ko so ministri za finance več ur sedeli skupaj v Luksemburgu, so se po razlagi Jean-Clauda Junckerja in evropskega komisarja za ekonomske in monetarne zadeve Ollija Rehna odločili, da Grčija ta denar dobi, če bo njen parlament do konca meseca sprejel nov varčevalni in privatizacijski program, ki naj bi ji zagotovil, da se bo vendarle izkopala iz dolgov in bo sposojeno čez čas lahko vrnila. S prodajo državnih podjetij naj bi nova grška vlada dobila 50 milijard evrov, dodatne prihodke pa naj bi ji zagotovilo tudi vnovično zvišanje davkov ter krčenje stroškov, zlasti v javnem sektorju.
Da bo varčevalno-privatizacijski program res ustrezen, torej tak, kot zahtevata evroskupina in Mednarodni denarni sklad (IMF), ki bo k 12 milijardam evrov prispeval 3,3 milijarde, ga ta teden z grškimi oblastmi v Atenah usklajuje misija evropske komisije, Evropske centralne banke (ECB) in IMF. Do zdaj so takšne misije to počele tajno, Grki so prvi, ki jim besedilo, ki naj bi ga potrdil parlament, evropski uradniki in bančniki diktirajo kar javno. Zato se postavlja vprašanje, ali je to sploh še v skladu z demokratičnimi standardi, na podlagi katerih velja, da je parlament v demokratičnih državah suveren in njegovi poslanci suvereno odločajo, kaj bodo potrdili. Niso le stroj za potrjevanje besedil, ki jih narekuje nekdo od zunaj, ki poleg tega ni demokratično izvoljen.
Pritisk evrokratov, ECB in IMF, pa seveda tudi finančnih ministrov držav evroskupine še dodatno bode v oči tudi zato, ker so sočasno zelo servilni do bank, ki so med glavnimi povzročitelji krize; one so tiste, ki so od Grkov odkupovale obveznice, s katerimi so se prezadolžili, in z njimi ustvarjale ogromne dobičke. Te so seveda pobrali njihovi lastniki, izgube pa že vseskozi odlagajo na ramena davkoplačevalcev. Grčiji bo omenjenih 12 milijard evrov zadostovalo le do septembra. Ker bo s tem obrokom izčrpala pomoč iz sklada v višini 110 milijard evrov, ki so jo maja lani odobrili finančni ministri, bo za rešitev pred bankrotom po septembru potrebovala novo pomoč.
Kolikšen bo njen znesek, še ni odločeno, znano je le, da potrebuje do 120 milijard evrov. Ministri so v ponedeljek na tokratnem zasedanju evroskupine odločili, da bo ta denar spet zagotovil davkoplačevalec iz držav evroskupine, torej tudi iz Slovenije. Banke se bodo lahko prostovoljno odločile, ali bodo prevzele del bremena. Na vprašanje, kateri od njih bo sploh do vlaganja denarja v državo, ki je tik pred bankrotom, seveda ni odgovoril nihče.
Jean-Claude Juncker trdi, da obveznega sodelovanja evroskupina od njih ne more zahtevati, ker bi v tem primeru utegnile bonitetne agencije Grčijo oceniti kot plačilno nesposobno, to pomeni, da bi bonitetne ocene za njene obveznice morale znižati na raven za odpis. Zaradi tega bi utegnile znižati bonitetno oceno tudi za obveznice drugih problematičnih držav, kar pomeni, da bi Grčiji na poti v bankrot sledile Irska, Portugalska, pred Španijo še Belgija in Italija, je prepričan Juncker. Kriza bi po njegovem tako ušla izpod nadzora. Toda dejansko evropski voditelji, finančni ministri in evropski funkcionarji že od izbruha grške krize jeseni 2009 dokazujejo, da krize ne obvladujejo.
Z novim, do 120 milijard evrov vrednim svežnjem pomoči Grčiji bi evroskupina bankam zagotovila, da jim grških obveznic, ki jih imajo v svojih bilancah, tudi septembra (še) ne bi bilo treba odpisati oziroma izbrisati iz bilanc in prikazati kot izgubo. Tega se menda najbolj bojijo francoske, pa tudi nemške banke in seveda ECB, ki je z odkupom obveznic problematičnih držav od bank dejansko postala odlagališče za te papirje.
Države z evrom, razen Slovaške, so Grčiji pomoč iz lanskega sklada 110 milijard evrov nakazale neposredno, novo pomoč v višini do 120 milijard evrov pa bi ji zagotovile prek evropskega začasnega sklada za reševanje prezadolženih članic z evrom (EFSF). Ta sklad so ministri za finance ustanovili maja lani kot zagotovilo finančnim trgom, da nobeni drugi državi z evrom ne bo treba več pomagati iz finančnih težav. A to zagotovilo je držalo le do jeseni, ko so finančni trgi oziroma bonitetne agencije v sodelovanju s finančnimi investitorji Irski znižali bonitetno oceno. Z drugimi besedami to pomeni, da so obresti za obveznice, s katerimi se zadolžuje, postale tako visoke, da so za irsko državo previsoke. In Irska je postala prva država, ki je dobila pomoč iz EFSF - 85 milijard evrov. Finančni ministri, evropski voditelji in funkcionarji so spet kot papagaji ponavljali, da je kriza v evroobmočju s tem premagana in da nobena od preostalih članic ne bo potrebovala pomoči.
A to je znova držalo le nekaj mesecev, saj so se marca letos voditelji na vrhu EU odločili za ustanovitev stalnega reševalnega sklada za prezadolžene članice (ESM). Nemci so pred vrhom še govorili, da tega sklada brez sodelovanja zasebnih vlagateljev ne bo, a je kanclerka Angela Merkel po sprehodu s francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem v letovišču Deauville tik pred vrhom popustila in se strinjala s prostovoljnim sodelovanjem.
Finančni ministri so v ponedeljek v Luksemburgu dokončno uskladili sporazum o ustanovitvi tega sklada, ki bo sredi leta 2013 nadomestil začasni sklad EFSF. Marca so finančni ministri, evropski voditelji in funkcionarji davkoplačevalcem seveda spet zagotavljali, da sta oba sklada zgolj zagotovilo za ohranitev stabilnosti evra, saj se bo Portugalska zagotovo sama izkopala iz težav. Že nekaj dni zatem je ta država zaprosila za pomoč in maja so ji finančni ministri odobrili 78 milijard evrov. Davkoplačevalci so takrat tudi slišali, da je Španija na dobri poti iz krize, saj uspešno uresničuje svoj varčevalni program in izvaja reforme, enako velja za Irsko, sploh pa se ni bati, da bi pomoč potrebovala katera od preostalih prezadolženih članic z evrom, kot sta Italija in Belgija.
To velja še zdaj, čeprav so finančni ministri v ponedeljek podvojili znesek v EFSF na 780 milijard evrov. To zvišanje zneska bo slovenske davkoplačevalce po pojasnilih ministra za finance Franca Križaniča stalo slabih 1,6 milijarde evrov. Slovenski potencialni prispevek se z 2,073 milijarde evrov povečuje na 3,664 milijarde evrov, je po poročanju STA po zasedanju v Luksemburgu pojasnil minister. Že od marca pa je znano, da bo Slovenija morala v sklad ESM, ki bo imel 700 milijard evrov kapitala, vplačati 342 milijonov evrov v petih obrokih po dobrih 68 milijonov evrov. Te obroke bo treba začeti plačevati takoj po uveljavitvi sporazuma o njegovi ustanovitvi, je dejal Križanič.
Ob zvišanju zneska v skladu EFSF in vzpostavitvi sklada ESM se postavlja vprašanje, kako bo to vplivalo na javni dolg držav z evrom. Ta je po podatkih evropske komisije v spomladanski gospodarski napovedi leta 2010 dosegel 85,4 odstotka BDP, za letos je komisija napovedala zvišanje na 87,7 odstotka BDP, za leto 2012 pa na 88,5 odstotka BDP. Napovedi za letošnje in prihodnje leto so bile narejene pred odločitvijo o zvišanju kapitala v EFSF. V skladu s pravili pakta stabilnosti in rasti, ki določa pogoje za zagotovitev dolgoročne stabilnosti javnih financ v evroobmočju, javni dolg ne sme preseči 60 odstotkov BDP. Evropska komisija v spomladanski gospodarski napovedi predvideva, da bo javni dolg letos v Grčiji dosegel 158 odstotkov BDP, v Italiji 120 odstotkov, na Irskem 112 odstotkov in na Portugalskem 102 odstotka. Pod mejo 60 odstotkov BDP bo samo pet članic. Med njimi je s 45 odstotki tudi Slovenija.
Ampak ministri so v ponedeljek poskrbeli, da teh ocen zaradi zvišanja kapitala v EFSF ne bo treba popravljati. Odločili so, da državam članicam teh vplačil enako kot vplačil v ESM ne bo treba upoštevati pri izračunu javnega dolga, čeprav je nedvomno, da se bodo morale zaradi tega dodatno zadolžiti. Franc Križanič je za Slovenijo napovedal, da bomo »v tem kontekstu z novo regulacijo, s katero bomo blokirali višino javnega dolga na 45 odstotkov bruto domačega proizvoda, izvzeli tovrstne plasmaje tako v EFSF kot v (stalni krizni mehanizem) ESM, ker bi zadeva sicer lahko postala neobvladljiva«.
Dejansko so ministri legalizirali tisto, kar so do izbruha krize nelegalno počeli Grki. Niso prikazovali, za koliko so dejansko zadolženi, in to je ključen razlog, da so se prezadolžili in so danes pred bankrotom. Evropska komisija in finančni ministri, ki so dolžni te podatke preverjati in preveliko zadolževanje preprečiti, pri Grčiji niso opravili svojega dela. Po novem so si zagotovili, da jim ga ne bo treba opraviti. Nov sveženj petih uredb in ene direktive o okrepljenem gospodarskem upravljanju v EU, s katerim želi EU vzpostaviti mehanizme za učinkovitejši nadzor in sankcioniranje držav, ki bi se preveč zadolževale, in tako preprečiti nove krize, kakršno doživlja Grčija, je s tem dejansko že postal farsa, čeprav pogajanja z evropskim parlamentom, ki zahteva močnejše določbe o nadzoru in ukrepih, o njegovi vsebini še niso končana.
Ekonomist Nouriel Roubini, ki je že leta 2006 napovedal sedanjo finančno in gospodarsko krizo, je pred letom dejal, da si evropske vlade ne morejo privoščiti reševanja bank, ki so prevelike, da bi lahko padle. Grki, mladi Španci in Portugalci, ki protestirajo proti varčevalnim ukrepom, opozarjajo, da evropski politiki in funkcionarji plačila iz EFSF prezadolženim državam neupravičeno imenujejo pomoč. Od te pomoči ljudje namreč ne vidijo niti evra, vsa gre za odplačilo obresti bankam.
Ameriški nobelovec za ekonomijo Paul Krugman je v nedavni kolumni v New York Timesu ugotovil, da se v evroobmočju možnosti za vrnitev k normalnemu financiranju bolj povečujejo kot zmanjšujejo. Na podlagi tega sklepa, da »smo res na območju razkroja«. Nekrolog skupni valuti, ki se je poslovila »nenadoma in pričakovano«, je v zadnji izdaji že spisal nemški tednik Der Spiegel.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.