Hidden Orchestra: Night Walks

V zadnjem desetletju beležimo pojav svežih jazzovskih odvodov, ki se vse bolj pronicljivo napajajo v zvočnih raziskovanjih sodobnih elektronskih muzik, na eni strani zazrtih v ambientalno, atmosferično izraznost in na drugi strani oprtih na zanimiva ritmična členjenja. Za eno tovrstnih bolj cenjenih, drznejših zasedb velja Supersilent, med širšo, predvsem mlajšo publiko pa je velike pozornosti denimo deležna zasedba The Cinematic Orchestra. Nekje vmes se s ploščo Night Walks, založeno pri cenjeni založbi Tru Thoughts, znajde škotski kvartet Hidden Orchestra, ki je v minulem letu navdušil glasbene kritike in širšo javnost. Mojstrsko mu uspe združiti kompaktno formo pesmi, pisano na posluh trendovske sredinske publike in zvedavo širjenje elektronske ter akustične izraznosti, mamljive tudi za glasbene avanturiste. Subtilna manipulacija z zvočnimi posnetki skladbe za nameček obarva z opojno cinematično senzibilnostjo, sorodno tisti, s katero nas je pred časom očarala sorodna avstralska zasedba Triosk. Kljub očitnim podobnostim s cenjenimi ustvarjalci pa Hidden Orchestra oblikuje lasten in razmeroma svež izraz, kar najbrž lahko pripišemo predvsem njegovemu interesu za glasbo spoštovanih sodobnih elektronskih producentov. Sled za drznimi pogruntavščinami enega najvidnejših in najbolj občudovanih sodobnih elektronskih kreativcev Aphex Twinom, je resda precej prikrita. Je pa v večini skladb zato takoj opazno naslanjanje na zvočno in strukturno at-raktivno estetiko Twinovega elektronskega somišljenika Squarepusherja, ki si je z virtuoznim obvladovanjem basovske kitare, vrtoglavimi ritmi in izrazito intimno melodiko, pridobil tudi naklonjenost jazzovskih poznavalcev. Odkrito spogledovanje z elektronskimi domislicami pa ne prikrije dejstva, da se Hidden Orchestra v osnovi vendarle najprej opira na jazzovska in deloma tudi klasična, komponirana izročila. To je pravzaprav očitno že skozi obvladovanje inštrumentov vseh štirih članov zasedbe, ki pa na račun svojega inštrumentalnega mojstrstva ne žrtvujejo izjemno dodelane podobe skladb.

Zdi se, da se prav v tej kontroliranosti ali pa ne-ekscesnosti skriva dobršen del njihove glasbene zrelosti. Sestavljanje zanimivih domislic je pač mnogo bolj enostavno skozi abstraktna raziskovanja, med tem ko je te ideje mnogo težje strniti v kompaktno formo. In Hidden Orchestra v tem naravnost blesti. Obenem pa mu v skrbno ukrojeno izraznost uspe ujeti še bogato razpoloženjsko paleto, ki vsaki od desetih skladb vtisne lasten karakter. Zanimivo muziciranje zna zasedba menda izvrstno namestiti tudi v koncertni kontekst, v kar se bomo lahko prepričali že na letošnjem ljubljanskem Jazz festivalu, ki bo v naslednjih dneh na različnih lokacijah gostil še številne druge zanimive (ob)jazzovske ustvarjalce.