7. 7. 2011 | Mladina 27 | Družba
Kam bi najraje krenil na potovanje
Če ne bi bili denar pa služba in take stvari nobena ovira
Blaž z zulujkami
© JURE KOVIČ
Včasih ob večerih s prijateljčki brezdelno posedam v kakšni krčmi, pa se nenadoma nit pogovora pretrga in vsi se nemo zabolščimo v drobne mehurčke, ki se leno dvigajo z dna in s sten kupice ter skozi rumeno pivo tiho potujejo nekam tja gor v naslago bele pene. Vsak se za nekaj hipov pogrezne v svoj svet, v svoje zasebne sličice, ki se mu prav tisti hip naključno sprehajajo po glavi. Potem se zdrznem in skoraj z moteče povišanim glasom kliknem sopivcu, ej, ej, kaj pa ti, kam bi pa ti najraje krenil na potovanje, če ne bi bili denar pa služba in take stvari nobena ovira, kajti malo prej so se mi po glavi motale neke lepe, povsem zasebne nostalgične razglednice iz Afrike, kjer sem potoval, ko sem bil še mlajši in bolj nemiren. Takoj se vključijo še drugi in potem se, brez vsake zveze s stvarnostjo, izmišljujemo in spakujemo kot negodni otroci.
Ta »razglednica« je bila pa taka: nekoč, že pred leti, sem se nekaj več kot dva meseca klatil po jugu Afrike in nekaj dni sem preživel tudi v bungalovu na posestvu gospoda Smarta. Omenjeni afrikaner je bil lastnik ogromnega zasebnega lovišča, ki je neposredno mejilo na najstarejši in največji afriški narodni park Kruger. Ker je bil mož malce osamljen, s črno služinčadjo pa v svoji burski vzvišenosti vendarle ni hotel navezovati kakšnih tesnejših stikov, sem mu bil zelo dobrodošel pivski kolega, in ko sva ga zvečer na verandi pred njegovo hišo nemilostno cukala, se mi je hvalil, da se po njegovi zemlji klati kar nekako štirideset leopardov, da o drugi zverjadi sploh ne govorimo. Če vzamemo v poštev, da mora ta mačka vsaj enkrat na teden upleniti antilopo ali morda bradavičasto svinjo, potem si lahko predstavljamo, koliko vsemogoče živadi je gomazelo po njegovem posestvu. Po bušu so se na videz nerodno gugale premnoge visokorasle žirafe, to sem pač videl na svoje oči, in ko so proti večeru na napajališče prihrumele črede rjovečih kafrskih bivolov, je bilo vzdušje že kar apokaliptično. Zeber, gnujev in raznih antilop pa tako ali tako nismo jemali povsem resno. Prejšnjo noč sva se že okajena šla rogat nekemu leopardjemu paru, ki je gnezdil v grmičevju za hišo gospoda Smarta. Ta je mački, ko sva ju ujela v snope baterijskih svetilk, z afrikanersko vzvišenostjo ponižal z nazivom »pusiket«, potem pa topotnil z nogo ob tla, da sta se ponosni živali kot navadni preplašeni kači izvili nekam v temo in da sva se pozneje še dolgo v noč tam na verandi ob požirkih viskija smejala, kako lahkotno tudi kralje spraviš s poti, zato sem dlje spal, čeprav so se pavijani vsenaokrog drli, kot da bi jim kdo pulil kremplje iz tac. Ko je v popoldnevu minila vročina, sem se odpravil dol k reki oprezat za nilskimi konji, hipoti, kot jih na kratko imenujejo tam spodaj. Ti v sicer neprehodno obrežno goščo trsja in drugega trdoživega ščavja izdolbejo prave hodnike, ki jih z obeh strani še omečejo z drekom. To so zelo obilne živali, in ker so rastlinojedi, morajo pojesti mnogo, res zelo mnogo trave in listja, zato je tudi govna obilo. Imajo pa prebrisano tehniko: ko jim debeli drek leze iz ritke, kot propeler zavrtijo repek in potem to šprica na vse strani kakor pri kakšnem sodobnem poljedelskem raztresalniku gnoja. Po teh hodnikih torej prideš do reke lahkotno kot po velikih betonskih ceveh, vendar bog ne daj v tej cevi srečati gospodarja, ki nasploh ne mara vsiljivcev, potem je menda čista jeba. A takrat je bilo pozno popoldne, hipoti pa se na pašo odpravljajo šele z nočjo. Tam ob blatni rjavi reki se dolgo ni dogodilo nič, zato sem le sedel na bregu in zgolj sanjaril. Potem pa je zgoraj proti toku nekaj prhalo in vodni kolobarji na gladini so vse bolj vznemirjeno migljali, nato sem ju zagledal, mamo nilsko kobilo in njenega žrebička. Ona je bila zgubano in napihnjeno grozna in v svoji skrbi videti zelo nevarna, tisti knedelček pa naravnost ljubek. Med nežno igro sta se po toku počasi spuščala proti meni. Sonce se je nizko nagnilo in žarki so na reko padali tako poševno, da se je vsa prej rjava gladina pozlatila. In živali, tudi njuna mokra gladka koža je postala zlata, sta srečno čofotali v tej zlati kopeli ter navkljub prašičjim telesom postali neizmerno lepi. Splezal sem na drevo in si našel vejo, ki se je v višini kakšnih dveh metrov bočila nad reko prav na mestu, kjer naj bi pujsa prineslo mimo mene, torej prva loža, kakor bi rekli ljubitelji opere. A hudir, skrbna krava me je zaznala in potopila sta se. Tik pod mano sta se ustavila, to sem videl po mehurčkih zraka, ki so tu in tam pribrbotali na gladino, in me proučevala. Vedel sem, da smo narazen le tri metre, a blatna reka mi je preprečevala, da bi ju natanko videl. Bilo je tako, kot kadar se ti pojavi nekje v globini možganov neka slutnja misli in veš, da je ta misel lepa in globoka, nikakor pa ne pride na plan. Prav taka je zame ostala vsa Afrika, lepa in globoka, to natanko vem, vendar zame še vedno nerazkrita in skrivnostna, taka, da je ne bom nikoli zares dojel.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.