PJ Harvey: Let England Shake

Izid osmega studijskega albuma britanske pevke, avtorice besedil in multiinstrumentalistke PJ Harvey je pospremilo tako rekoč enotno mnenje glasbenih poznavalcev. Ploščo Let England Shake so skoraj brez izjeme razglasili za njen nov vrhunec, to pa je po dvajsetih letih uspešne kariere, v kateri si je izoblikovala vlogo ene najbolj samosvojih, pronicljivih in inovativnih glasbenic, še ena potrditev njenega izjemnega ustvarjalnega naboja.
Da jo vse bolj zanima zvočno raziskovanje, je napovedala že s klavirsko-baladnim predhodnikom White Chalk (2007). Z novim albumom pa je ob pomoči dolgoletnih sodelavcev Johna Parisha in Micka Harveyja zanimivim zvočnim domislicam namenila še več prostora. Skladbe so menda najprej zaživele v obliki preprostih skic, toda mojstrsko ukrojeni aranžmaji studijskih posnetkov ne skrivajo PJ-inega recentnega posluha za (sodobno) klasično glasbo. Zvesta je ostala tudi svojim kantavtorskim, bluesovskim, alter-art-punkrockovskim vplivom, ki jih je skozi izjemno avtorsko poetiko sestavila v razgiban, intriganten pop format.

Zvočno raziskovanje ni za Harveyjevo nič novega, je pa nov njen - sicer že v preteklosti kritičen - pogled na razmere, v katerih se je znašla njena rodna Anglija. Vzroke in vzporednice za sedanjo vseobčo krizo na podlagi zgodovinskih referenc išče v krvavi, z vojskovanjem in s smrtjo zaznamovani britanski preteklosti. In čeprav je naslovno skladbo na BBC-ju zapela pred tedanjim premierom Gordonom Brownom, album v podstati ni političen. Zdi se, da gre najprej za PJ-in humanistični odgovor na vojno in izključujočo politiko. Ali pa za njen z aktualnimi razpravami neobremenjeni pogled na angleško zgodovino, v katerem vzpostavi izzivalen dialog med preteklostjo in sedanjostjo. Sorodnih vsebin se je, potencirano s kompleksnimi, filozofskimi, celo ideološkimi premisleki, z izjemno ploščo The Drift sicer lotil že Scott Walker. Toda njegovo ekscentrično poezijo in naporno glasbo so opazili le največji glasbeni sladokusci, Harveyjevi pa se je s ploščo Let England Shake ponovno uspelo zavihteti med deset britanskih najbolje prodajanih albumov. To pa je za brezkompromisno, od aktualnih trendov neodvisno glasbenico in njeno (vsaj) vsebinsko zahtevno glasbo, vsekakor lep dosežek.
Let England Shake je izrazito večplasten album, ki kljub političnim motivom ne ponuja tiste klasične uporniške ali pridigarske izpovedi. Zvočno, idejno in vsebinsko bogate eterične skladbe poleg neprikrite kritike britanske politike ponujajo tudi aluzijo na PJ-ino ustvarjanje novih skladb v cerkvi v domačem Dorsetu. Ponudi nam pogled skozi svoje oči. In tako kot sta kontrastna njeno razpoloženje in pojavnost, na skrajnostih temelji tudi atmosfera. Na eni strani črnogledost in žalovanje, na drugi igrivost in veselje. Vse skupaj pa zapakirano v tisto svežo, brezčasno, izvirno in večplastno estetiko, ki je Harveyjevo povzdignila med najbolj priljubljene in cenjene sodobne glasbenike.