7. 7. 2011 | Mladina 27 | Kultura
Kulturniško poletje
Kako letošnje poletno mrtvilo rešuje oddaja o kulturi
Mahlerjeva Simfonija tisočev na Kongresnem trgu
© Tjaša Zajc
V času, ko kulturniki trepetajo o usodi rebalansa proračuna, ki jim bo morda bistveno zmanjšal razpoložljiva sredstva, so v večernem programu nacionalke dobili oddajo, ki se posveča izključno njim. Poletna scena je tako vsebinsko kot organizacijsko hvalevredna oddaja, čeprav je morda zaradi svoje dolžine in pogostosti nekoliko manj gledljiva, kot bi si želeli.
Poletnemu kulturnemu dogajanju na nacionalki namreč po novem, za določen čas, vsak dan namenijo dobre pol ure. Material je v festivalski sezoni sicer zagotovljen; najprej Lent, zdaj tudi že Festival Ljubljana, da kratkotrajnejših festivalov, kot je Rock Otočec, niti ne omenjamo. Nacionalka na vsa prizorišča vsak dan pošlje svoje ekipe, ki se potem v živo javljajo v oddajo ali o dogajanju pripravijo prispevke.
Vklopi so seveda neprecenljivi. Za Matejo Česen, ki se je javljala z Otočca, so se denimo drenjali opiti mladinci. Pri spraševanju enega od njih je k opisu iger v blatu dodala: “Pa dobro te zdrsa, kajne?”, sama pa je javljanje zaključila s stavkom “Droge, seks in rokenrol!”, kar je bilo še posebej zabavno slišati.
Česnova nas je na sploh v preteklem tednu najbolj zabavala. Ko se je na primer javljala s koncerta reggae izvajalca Gentlemana v Kinu Šiška, se je komajda zadrževala, da ni začela poplesavati, na koncu pa je voditelju Mihi Žoržu dejala, da naj sam kar dela naprej, ona pa se gre zabavat na koncert.
A če odštejemo živahno Česnovo, je Poletna scena razmeroma melanholična oddaja, ki ji nekaj še vedno manjka. Veliko prispevkov še vedno izzveni v klasičnem dolgočasno kulturniškem slogu, ki je tako značilen za Kulturo po Odmevih, še vedno pa ne vemo, zakaj oddaja potrebuje goste, ko pa bi si vendarle rajši ogledali kak daljši izsek koncerta ali festivalskega vzdušja. Sicer pa je nova poletna oddaja pravo olajšanje, saj nam vsaj delno daje občutek, da ni celotna Kolodvorska spakirala kovčke in odšla na Brač/Hvar/Cres.
Nacionalka nas je v teh dneh sicer zamotila tudi s prenosom Mahlerjeve simfonije s Kongresnega trga, morda pa nas bo čez poletje uspešno zamotila tudi z dokumentarci, kot je bil tisti sobotni o Kekcu. V polurnem dokumentarnem feljtonu smo izvedeli, kako je Kekec uspešno navdušil kitajsko občinstvo leta 1957, si ogledovali posnetke Kitajskega zidu, ki jih je posnel Ivan Marinček, se hihitali velikosti kamere, s katero so posneli Kekca, in dejstvu, da so sotesko iz filma naredili v ateljeju, kjer so morali poskrbeti za to, da ga potok, ki je žuborel v filmu, ne bi poplavil.
Morda izpovedi ustvarjalcev, da je bil tretji film Kekec samo še poziranje, prvi pa je imel še zgodbo, ter izjava Poldeta Bibiča, da so mu podelili vlogo Bedanca, ker so hoteli bolj modernega igralca, a se njemu zdi, da se to v filmu ne vidi, res ne dohajajo ideje večernega razvedrila tipa Mario, a glede na čas v letu se ne bomo pretirano pritoževali.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.