Šikaniranje tožilke Zobec Hrastarjeve

Višja državna tožilka Branka Zobec Hrastar torej odhaja. Tožilka, ki je tri leta usmerjala preiskavo v zadevi Patria in predelala okrog 30 tisoč strani dokumentov, se poslavlja s (pre)kratkim komentarjem, ki za pravosodno zdravje države ne more biti spodbuden. »Odhajam zato, ker v državi, ki ne zna ali noče zaščititi lastnih funkcionarjev, funkcije državne tožilke ne želim več opravljati,« pravi. Generalnemu državnemu tožilcu je novico sporočila pred mesecem dni, in kot so tam pojasnili, se njeni nasledniki že pripravljajo na verjetno najpomembnejši ali politično najtežji sodni postopek v zgodovini države. Morda sta dva meseca priprav premalo, a takšni odstopi niso redkost. Leta 1999 je nekaj podobnega doletelo tudi njo samo. Tedaj je tudi ona zgolj en dan pred štirideseto glavno obravnavo primera, bolj znanega kot gorenjska heroinska naveza, za čez noč prejela podobno obsežen spis. Primer je nato »uspešno« končala z obsodbami.

Slovenska preiskava zadeve Patria se je začela z veliko blamažo. Država je prve korake pri odkrivanju korupcije državnega vrha naredila šele po pritisku mednarodne skupnosti in po tem, ko so o velikih napakah v postopku začeli poročati mediji. Zobec Hrastarjeva je nato s svojo preiskavo dohitela in celo prehitela finske ali avstrijske kolege, sedaj pa se z njeno zadnjo odločitvijo spet vrača stara dilema. In sicer, ali slovensko pravosodje še naprej ostaja ujetnik političnih elit, katerih pritisk je za funkcionarje nevzdržen? Na to vprašanje lahko odgovori predvsem Zobec Hrastarjeva. Zato smo jo poklicali po telefonu, v njeno pisarno. V kratkem razgovoru nas je zavrnila, češ da se drži načela, po katerem mora tožilec govoriti izključno v sodni dvorani in ne za medije. Dejala nam je, da ne odhaja k odvetniku Mirku Bandlju in da se tudi z nobenim drugim odvetnikom ni pogovarjala o morebitni zaposlitvi. Nato pa smo namesto odgovorov na naša vprašanja dobili zgolj kratko protivprašanje: »Ali bi vi delali kot novinar, če vaše uredništvo ne bi podpiralo vašega strokovnega dela?« Ali bi?

»Ali bi vi delali kot novinar, če vaše uredništvo ne bi podpiralo vašega strokovnega dela?« - Branka Zobec Hrastar o podpori v lastnih vrstah

Vest o odhodu oziroma o njenem namenu zaprositi vlado, naj jo razreši, sicer sovpada z ovadbo, ki jo je zoper njo vložil prvoobtoženi v zadevi Patria Ivan (Janez) Janša. Zanj je njena odločitev »beg pred gotovim porazom«, njen obtožni predlog naj bi bilo politično in ne pravno dejanje ter »pravno skrpucalo«, ker je v njem ponaredila podatke iz policijske preiskave. Zobec Hrastarjeva naj bi bila nekakšna mešanica udbomafijskega osebnega maščevanja in podaljšek državljanske vojne ter dahavskih procesov - ponavlja Janša že vse leto. Novi generalni državni tožilec Zvonko Fišer se na takšne napade najbolj izpostavljene sodelavke res ni odzval. Ob vloženi ovadbi je dejal le, da na tožilstvu predkazenskih postopkov ne bodo komentirali. Toda glavni vzrok za njen odhod vendarle ni bil Fišer. Kot pravi sama, se je za odhod odločila mnogo pred tem. Torej v času Barbare Brezigar, ko je tožilstvo molčalo ob Janševih obtožbah, češ da gre za »gnusno zlorabo tožilske funkcije«, ali ko so tožilci po navodilih Brezigarjeve za njenim hrbtom stikali po njenih spisih.

Brezigarjeva je seveda rada kritizirala politike, ki so se vtikali v delo tožilcev. Ko so se politiki zgražali, da je tožilstvo zoper finskega novinarja Magnusa Berglunda sprožilo preiskavo zaradi blatenja Ivana (Janeza) Janše, je dejala, da »politiki v pravni državi ne kličejo tožilcev na odgovornost, če uvedejo neki postopek. O tem so pristojna odločati sodišča in ne politika«. Ob dnevih tožilstva je dejala, da tožilci »od politike pričakujemo, da ne postavlja vprašanj, zakaj preganjamo določene storilce določenih kaznivih dejanj. Takšna vprašanja pomenijo pritisk na neodvisen in strokoven organ slovenske države in kažejo na nespoštljiv odnos do tožilske institucije«. Potem je dejala, da »od slovenskih politikov in drugih, ki doma in v tujini komentirajo delo tožilcev, pričakujemo, da ne blatijo svoje države in brez strokovnega znanja in poznavanja vsebine dela ne izrekajo vrednostnih sodb o delu slovenskih tožilcev«. A ko je postalo znano, da je obdolžen najmočnejši politik v Sloveniji, je Brezigarjeva obmolknila. Ivan (Janez) Janša je po njenem mnenju lahko govoril o gnusnih zlorabah tožilske funkcije, ker ni natančno poznal obtožnega predloga, s katerim so bili mediji delno seznanjeni. Ko mu je bil obtožni predlog nato vročen, je Janša svoj nespodobni pohod seveda neovirano nadaljeval.

Ko se tožilec zoperstavlja politično najmočnejšim figuram, potrebuje seveda podporo, da ga najrazličnejša »naključja«, kot jih poznamo iz sosednje Italije, ne pokopljejo. Da se tudi v Sloveniji v zadevi Patria dogajajo naključja, je bilo očitno že na samem začetku afere. Ta se je začela po tem, ko je neki policist zaradi »malomarnosti« Interpolovo policijsko depešo, označeno kot »nujno,« namesto v 24 urah rešil v 14 mesecih. A takšna neverjetna naključja se Zobec Hrastarjevi še zmeraj dogajajo. Vzemimo zadnji, aktualni primer. Takoj ko je Ivan (Janez) Janša prejšnji mesec vložil kazensko ovadbo zoper Zobec Hrastarjevo in ko je vrhovno državno tožilstvo medijem pojasnjevalo, da predkazenskih postopkov ne bodo komentirali, je Zobec Hrastarjeva okrožno državno tožilstvo zaprosila, naj jo s kazensko ovadbo seznanijo. Logično - če naj Zobec Hrastarjeva zagovarja spis na sodišču, mora vedeti, zakaj ji obdolženi očitajo ponarejanje. Pričakovali bi torej, da v tožilstvu s takšnimi očitki obdolženih v tako pomembnem, mednarodnem primeru hitro opravijo in da stojijo za svojim članom. A kaj se je zgodilo? Nič. Tožilstvo je molčalo. Na prvo prošnjo po uradni seznanitvi z očitki ji kolegi sploh niso odgovorili. Ko je Zobec Hrastarjeva sedaj ponovno vložila prošnjo, pa je prejela odgovor, da te pravice nima.

O pravici do seznanitve z vsebino sodnih aktov govori drugi odstavek člena 69 a zakona o tožilstvu. V tem odstavku piše, da ima »do vpogleda v osebne ali druge podatke iz vpisnikov, imenikov, evidenc in spisov državnega tožilstva vsaka pravna ali fizična oseba, ki za to izkaže pravni interes, če to ne škoduje interesom postopka, tajnosti postopka ali zasebnosti oseb«. Zobec Hrastarjeva nedvomno ima pravni interes, saj je bila Janševa ovadba vložena v zvezi z njenim delom. A kot nam je odgovorila Tamara Gregorčič, vodja ljubljanskega tožilstva, je »tožilka, ki ji je bila zadeva dodeljena v delo, ocenila, da niso izpolnjene predpostavke navedenega člena, ki bi dovoljevale vpogled v spis«. Zobec Hrastarjevi so torej vpogled zavrnili, češ da bi seznanitev z Janševo ovadbo lahko škodovala interesom postopka. S takšnim odgovorom bi se lahko celo strinjali. Če ne bi vedeli nečesa drugega. In sicer, da sta ovadbo zoper Zobec Hrastarjevo Janša in njegov odvetnik Matoz 19. junija s predstavitvijo v power pointu na dolgo in široko predstavila javnosti. Nato pa sta tekst ovadbe razdelila vsem prisotnim novinarjem.

Vprašajmo se torej: Zakaj bi seznanitev Zobec Hrastarjeve z vsebino ovadbe, ki jo novinarji poznamo, škodila postopku? Ali še bolje: Zakaj tožilci s takšnimi potezami šikanirajo najbolj izpostavljeno kolegico, namesto da bi se ji postavili v bran? Je to normalno?

Poklicali smo tožilce na Finsko in v Avstrijo. V Avstriji tožilec v zadevi Patria Volkert Sackmann z nami ni mogel govoriti, namesto njega nam je na vprašanja odgovarjal tožilec Thomas Vecsey, ki je tudi tiskovni predstavnik državnega tožilstva na Dunaju. Vecsey nam je dejal, da so tudi v Avstriji žaljivke in ovadbe obdolženih proti tožilcem redna praksa. »Nenehno nas napadajo, zmerjajo in ovajajo. To spada k naši službi, to moramo požreti. Tudi pri nas se prizadeti tožilec načeloma ne sme odzivati, ker ga lahko zaradi njegovih javnih komentarjev potem sodišče izloči iz postopka,« pravi. A to, da tožilcem ovadb ne bi pokazali, to se ne dogaja, nadaljuje. »Le v enem samem primeru tožilcev ne seznanimo z vsebino ovadb proti njim glede postopkov, ki jih vodijo. Če že takoj ugotovimo, da so neutemeljene in jih torej že po prvem branju zavrnemo.« Tudi na Finskem, kjer v zadevi Patria postopek usmerja tožilec Jukka Rappe, se tožilci sami tudi ne smejo odzivati na očitke. A zato lahko vedno odziv zahtevajo od svojega nadrejenega, generalnega državnega tožilca, ki jih mora zaščititi, so nam povedali na finskem tožilstvu.

»Tudi na podlagi posrednih dokazov, indicev, ki tvorijo sklenjen krog, upoštevaje logično sklepanje, je mogoče izdati sodbo. Tovrstne sodbe so že bile izdane.« - Branka Zobec Hrastar o dokazih

Boštjan Penko, še eden od bivših tožilcev, ki je odšel zaradi pomanjkanja podpore in šikaniranja, pravi, da mu je za Branko Zobec Hrastar žal. »Objektivno«, pravi, je njene izdelke preizkušal tudi kot sodnik. »Moram reči, da dela brez napak. Več kot 20 let je bila res izvrstna tožilka, o kateri nihče izmed kolegov ne more povedati nič slabega. Je profesionalka. Zato pa se sprašujem: če je že prestala tiste napade, zakaj odhaja sedaj? Lahko bi obtožni predlog zastopala do konca, dokazala, da ima prav, in potem odstopila. Trenutek se mi zdi neprimeren,« pravi Penko, ki se mu pri vsej zgodbi zdi najbolj problematična predvsem nekonsistentnost tožilskih odzivov: »Če bi se vrh tožilstva ves čas enako odzival na tovrstne napade, se pravi, da bi ob vseh podobnih primerih reagiral enako, bi lahko rekli, v redu. A problem je, da je vsaj Brezigarjeva imela različne vatle, Fišer pa novega standarda še ni postavil,« pravi.

Na koncu pa seveda ni pomembna oseba, ampak vsebina in kakovost izdelka. Bo obdolženi Ivan (Janez) Janša moral za največ tri leta za zapahe ali pa, kot pravi Janša, novi tožilec ne bo mogel dokazati dejanj, ki se niso zgodila? Zobec Hrastarjevo smo poklicali še enkrat in jo vprašali, kaj strokovno in na splošno meni o t. i. posrednih dokazih pri korupcijskih dejanjih. Torej, o tisti znani Janševi frazi, češ da mu očitajo nekaj na neugotovljenem kraju ob neugotovljenem času. »Posredni dokazi imajo pri dokazovanju korupcijskih kaznivih dejanj popolnoma enako težo kot pri vseh drugih kaznivih dejanjih. Korupcijska kazniva dejanja pa je povsod, ne samo v Sloveniji, težko dokazovati. Tudi na podlagi posrednih dokazov, indicev, ki tvorijo sklenjen krog, upoštevaje logično sklepanje, je mogoče izdati sodbo. Tovrstne sodbe so že bile izdane,« nam je dejala.