Maja Haderlap: "Rasla sem z občutkom, da moram ves čas dokazovati svojo eksistenco"

Rasla sem z občutkom, da moram ves čas dokazovati svojo eksistenco. Koroška družba preprosto ni sprejemala dejstva, da obstajam kot Slovenka tudi v nemškem prostoru.

Maja Haderlap je prejšnji teden za odlomek iz svojega romanesknega prvenca Angel pozabe (Engel des Vergessens) prejela nagrado Ingeborg Bachmann, eno najvidnejših literarnih nagrad, ki jih podeljujejo na nemškem govornem območju. Koroška pisateljica in pesnica je v njem ubesedila spomine svoje babice in očeta na čas 2. svetovne vojne in nacizma, ki je globoko zarezal v družbeno tkivo Slovencev na Koroškem.

Na Koroškem je po prejemu nagrade postala literarna zvezda. Njena založba v Göttingenu pripravlja že četrti ponatis romana. V celovški kavarni, kjer smo se sestali, so k njej pristopali znanci in se ji zahvaljevali, ker je zapisala spomine na trpljenje Slovencev v času nacionalsocializma. Dejstvo je, da je Haderlapova s svojim romanom, ki je napisan v nemškem jeziku, prestopila meje slovenske »krajine« in nemško govorečim bralcem in bralkam prikazala žalostno zgodbo bivanja na Koroškem v tistem času. Avtorica ne obtožuje, ne polemizira, ampak zgolj tankočutno niza spomine o dogodkih, ki so mleli in še meljejo Slovence na Koroškem. Pripoveduje o tem, kakšne posledice v ljudeh zapušča vojna, kako njene sence segajo v sedanjost in določajo življenja prizadetih. V njenem romanu se nemška javnost, pa tudi slovenska v matici, seznanja z »drugo« resnico o navadnih koroških partizanih, ki niso bili zločinci in banditi, kot jih pogosto poimenujejo še danes skrajni nemški nacionalisti, ampak borci za preživetje sebe in svojega naroda. Bili so brez ideoloških primesi. Bili so edini organizirani borci proti nacionalsocializmu na Avstrijskem.

Maja Haderlap je avtorica treh pesniških zbirk (Žalik pesmi, Bajalice in Pesmi/Gedichte). Za Bajalice je leta 1989 prejela nagrado Prešernovega sklada. V devetdesetih letih je bila sodelavka in nekaj let urednica napredne literarne revije »Mladje«. Šestnajst let je bila dramaturginja v celovškem Mestnem gledališču. Pred tremi leti se je samozaposlila kot samostojna kulturna delavka. Še vedno pa na Univerzi v Celovcu predava gledališko zgodovino in dramaturgijo.

Angel pozabe s povednim naslovom je vaš prvi roman o dogajanju na avstrijskem Koroškem med 2. svetovno vojno. Pred tem ste pisali predvsem pesmi. In Matjaž Kmecl v spremni besedi k pesniški zbirki Bajalice ne pozabi povedati, da ste iz znamenite, nacionalno zavedne rodbine Haderlapov, doma iz remšeniških in lepenskih grap. Med drugim je znana po kulturniškem udejstvovanju na Koroškem. Ste podedovali umetniško žilico?

Mislim, da je res tako. V proučevanju zgodovine moje rodbine me je fascinirala potreba po ohranjanju slovenske kulturne identitete, predvsem slovenskega jezika. Da, res je fascinantno, kako so povsem navadni ljudje, slabo izobraženi, čutili potrebo po ohranjanju maternega jezika, pisali so tekste za veseloigre in drame ter jih uprizarjali doma, v kmečkih hišah. Niso bili kulturniki in intelektualci v današnjem pomenu besede, ampak avtodidakti. Vsaka generacija mojih sorodnikov je imela svojega pesnika ali pesnico. To me je prevzelo in mi je simpatično.

Dolgo časa je to kulturniško življenje potekalo v precej zaprtem družbenem okolju. Lahko bi rekli tudi sovražnem, glede na odzivanje nemške večine, in hkrati s premajhnim razumevanjem matične nacionalne skupnosti. Gotovo so takšne razmere zaznamovale ljudi. Ali pa se motimo in smo nasedli napačni percepciji o razmerah na avstrijskem Koroškem, ki velja v Sloveniji?

Predvsem ne kaže posploševati koroških Slovencev. Ohranili so se tam, kjer so bili globoko zasidrani v svojem življenjskem okolju. Večina koroških Slovencev, ki so se od sredine prejšnjega stoletja preseljevali s podeželja v mesta, se je pravzaprav asimilirala. Proces asimilacije se je nekoliko upočasnil šele konec šestdesetih let z ustanovitvijo slovenske Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu, kajti z njo smo dobili možnost za oblikovanje slovenskega izobraženstva in njihovega uvrščanja v srednji družbeni sloj. Gre za začetek oblikovanja socialne raznolikosti v slovenski družbeni skupnosti na avstrijskem Koroškem, ki je danes bolj pestra kot nekdaj in ni več vezana le na vasi. V Celovcu živi precejšnja skupina Slovenk in Slovencev, vendar smo razpršeni in brez ustreznega središča za združevanje. Takšni centri so po vaseh, kjer zelo dobro delujejo. V glavnem koroškem mestu imamo sicer narodnostne institucije, ne pa kulturnega centra, kjer bi se zbirali.

Tudi vi ste odraščali na podeželju. Ostaja rodbina Haderlapov še naprej zavezana zemlji?

Živeli smo na gorski kmetiji. Samo od nje se več ni dalo živeti. Zato je oče delal kot gozdni delavec, gozdar, mama pa je bila kmetica. Zdaj kmetijo upravlja brat Zdravko, ki ima tudi svoj poklic, da lahko preživi na kmetiji. Moj ded, ki je prodajal les, pa je bil le kmet.

Vaš praprastric, Filip Haderlap, je pomemben kot zbiralec narodnega blaga, saj je zbiral ljudske pesmi.

V 19. stoletju je odigral zelo pomembno vlogo pri Charinthii in kot zbiralec ljudskih pesmi, da niso šle v pozabo. Tudi družina mojega deda je zanimiva. Imel je sedem sester in ena izmed njih, Katarina Miklav, je pisala pesmi. Umrla je v nacističnem taborišču Ravensbrück. Pred odhodom v taborišče je pisala pesmi, drame, skeče in sodelovala v kulturnem življenju v Lepeni. Ohranilo se je tudi nekaj njenih pesmi iz taborišča. Od tam jih je prinesla Angela Piskernik, po rodu iz Železne Kaple, sicer pa botaničarka, ki je kot prva Slovenka, pred prvo svetovno vojno, doktorirala na dunajski univerzi.

Kot pesnica se bistveno ne razlikujete od nje. Vaša prva pesniška zbirka, Žalik pesmi, je namreč izraz in odraz življenja, predvsem deklet in žensk, na Koroškem. Zanimiva pa je predvsem zato, piše Kmecl, ker lirika koroških ustvarjalcev pomeni nekakšno duhovno izselitev iz skupnosti.

Težko odgovorim na to vprašanje. Odraščala sem v slovenskem okolju. Doma smo govorili železnokapelsko, lepensko narečje. Sicer pa so mlajše generacije Korošic in Korošcev že odraščale v dvojezičnem miljeju. Četudi doma govoriš slovensko, si avtomatično soočen z nemščino, ker je to pač dvojezična dežela. A kaj pomeni »izseliti se«? Pomeni to prestop v drugi jezik in s tem tudi v drugo kulturo?

Naj postavim vprašanje drugače: če se mlad človek »izseli« iz skupnosti, se loti lirične poezije, to pomeni tudi iskanje neke svoje poti, svojega razumevanja stvari, tudi tega, kaj se dogaja na kmetih, na podeželju ...

Prve moje pesmi v zbirki Žalik pesmi se ukvarjajo s kmečko tradicijo in mojim odhajanjem. V bistvu gre za moje počasno slovo od te tradicije. Pisala sem jih pri dvajsetih letih. Od takrat je preteklo dosti časa. Že druga zbirka Bajalice na drugačen način komunicira s slovensko literaturo. Če je v Žalik pesmih še tradicija, deloma tudi vpliv ljudskega pesništva, pa sem v Bajalicah to počela drugače. Tudi zato, ker sem bila v dialogu s sodobno slovensko literaturo, še posebej s sodobno slovensko liriko svoje generacije.

Kdo so pravzaprav žalik žene?

To so vile, mitska bitja, ki imajo dolge svetle lase, prihajajo ponoči, se uležejo h kmetom v posteljo, žena pa ne sme biti ljubosumna, čeprav vidi strašno lepo žensko v postelji z možem. Te vile skušajo prepričati kmete, da sejejo pozimi, kajti če oves ali rž vržejo na sneg, bodo imeli prihodnje leto plodne njive.

Zagotovo pa je najbolj znana podoba Miklove Zale, saj je bila ta drama po vojni na odrih prava uspešnica. Pa ne le na avstrijskem Koroškem.

Miklova Zala je imela vlogo nacionalnega mita, več pa ne. Če bi jo začela analizirati kot lik, bi se mi zdela problematična. Danes ne funkcionira več. Ta drama je igrala pomembno vlogo po vojni, ker navzven ni bila politična, obenem pa je delovala združevalno. Tako kot pesem Lipa zelenela je, ki prav tako ni politična. V Miklovi Zali so arhaični vzorci, in ko so jo po vojni igrali, so bili Turki, ki pridejo v deželo z juga, nacionalsocialisti. V tej drami ima izdajalsko vlogo prav Židinja, ki zapelje ženina Mirka, kar je tudi stereotip iz nacionalsocializma. Židinje so tiste, ki zapeljujejo nemške moške.

Povrniva se k vašemu prvencu v prozi z naslovom Angel pozabe. Knjiga je izšla pred tednom dni. V njej pa ste se lotili medvojne tematike na Koroškem, antifašizma in partizanskega gibanja.

Rasla in doraščala sem s temi zgodbami. To so moje družinske zgodbe in zgodbe mojih sosedov. Vznemirjale so me vseskozi. Ko sem se šolala na Dunaju, pa tudi kasneje, sem se kot intelektualka srečala z dejstvom, da v Avstriji nihče nič ne ve o medvojnem dogajanju na Koroškem. Ko sem se vračala na Koroško, sem se vračala v kontekste, ki v avstrijski javnosti enostavno niso imeli nobene veljave. Zame pa so to stvari, ki spodbujajo k razmišljanju in refleksiji. Ker sem po poklicu dramaturginja, se dolgo nisem mogla toliko ukvarjati z literaturo, kot se lahko danes, ko sem se po šestnajstih letih odločila, da grem iz gledališča in se lotim tega teksta. Snov je rasla z menoj. Seveda sem morala potem še dodatno raziskovati dogajanje med vojno, spraševati o tem mamo, strica in sorodnike.

So v romanu avtobiografske prvine?

Absolutno. Nisem želela napisati fiktivnega romana. V romanu je veliko avtobiografskih prvin. Brez tega ne bi zmogla pripovedovati te zgodbe. Pa tudi dovolj verodostojna ne bi bila.

Ste pa tudi roman strukturirali tako, da različna poglavja knjige vsebujejo različne sloge, skladno z vašim razumevanjem stvari. Je tudi to sestavina verodostojnega pripovedovanja?

Ja. To velja še posebej za prvi del romana. Potem pa se mi je zdelo potrebno zgodbo dvigniti na drugo raven, kajti kot junakinja, ki je iz deklice postala odrasla, nisem mogla več pisati z vidika otroka, ampak sem slog počasi vodila v stil refleksije, ki pa je tudi zelo poetična, lirična. Ne pišem esejistično. Temu sem se skušala izogniti in mislim, da mi je uspelo najti lirično zgradbo, ki pa se na koncu spet prevesi v pripovedovanje.

Kaj se pravzaprav zgodi z mladimi na Koroškem, ko odrastejo? Kako lahko vse te spomine in pripovedovanja staršev o boju za obstanek pregnetejo v sebi?

Mislim, da ima vsaka slovenska družina na Koroškem travme, ki izvirajo iz časa nacionalsocializma in vojne. Se je pa zgodovina koroških Slovencev vedno politično instrumentalizirala. Konflikt med koroškimi Slovenci in nemškimi Korošci je bil za koroško politiko zmeraj priložnost za snovanje politike. Iz njega so desetletja črpali snov za politično delovanje in ga izrabljali. Zaradi te instrumentalizacije se v zadnjih desetletjih na Koroškem niso oblikovale oblike sobivanja in odpravile konfliktne stvari. Treba pa je tudi vedeti, da se prav v tem slovenska zgodovina, se pravi zgodovina in razvoj koroških Slovencev, razlikuje od zgodovine in razvoja Slovencev v Jugoslaviji. Koroški Slovenci so pač v Avstriji socializirani, njihov politični razvoj je potekal precej drugače kot v Sloveniji ali Jugoslaviji, kjer obstaja drugačno politično in ideološko vrednotenje nacionalsocializma in zato seveda tudi vloge partizanov. Pri nas se je partizansko gibanje oblikovalo drugače kot v Sloveniji in v Jugoslaviji.

In to drugačnost opisujete v Angelu pozabe. Ste roman napisali tudi zato, da bi imel terapevtske učinke?

Ne vem. Zame je bila predvsem to zelo izzivalna tema. Zaradi forme in vsebine. Lahko pišeš o tem dogajanju v obliki spominov. Moj stric je pisal spomine. Če hočeš temo dvigniti na literarno raven, pa gre za zahtevno delo. Imeti moraš tudi emocionalno moč, ker ti sicer lahko hitro spodrsne. In zelo koncizen moraš biti v razmišljanju. Poskušala sem pisati brez sentimentalnosti, kajti gre za politično in življenjsko zelo občutljivo tematiko. Pisanje Angela pozabe je bilo zame zelo velik izziv. Tudi zato, ker gre za zgodbo treh generacij moje družine. Moje babice, ki je v nekem smislu glavna oseba romana, mojega očeta in mene.

Za odlomek iz tega romana ste prejeli nagrado Ingeborg Bachmann. Komisija ga je izbrala med štirinajstimi deli. Nagrado, ki jo podeljujejo od leta 1977, pa je prvič dobila Slovenka in tudi prva avstrijska pisateljica ste, ki je to odlikovanje prejela. Literarna branja sodelujočih, razprave o tekstih in podelitev nagrade so potekali v živo na televiziji. Mar ne pomeni podelitev takšne nagrade nekakšno odpiranje nemške javnosti za dogajanje med Slovenci in njihovo usodo med vojno?

Zanimivo se mi zdi, da je pri prvih recenzentih knjige v ospredju prav ta politično zgodovinska razsežnost romana. To me je sprva začudilo. Očitno je v njem marsikaj novega za nemški oziroma avstrijski literarni in kulturni prostor. V njem je bila doslej ta tematika zanemarjena, če izvzamemo tekste Petra Handkeja, ki je začel o tej temi pisati v svojih zadnjih delih. Za koroške Slovence ima to poseben pomen. Po odzivih sodeč se zelo veselijo in so zelo ponosni. Sama sem zaradi tega malce začudena in tudi vzhičena. Bomo videli, kako bodo nemško govoreči Korošci sprejeli roman in dejstvo, da je tako pomembno nagrado prejela Slovenka z nemškim tekstom. Bomo videli, kakšni bodo odzivi. Ne bom rekla, da se jih ravno bojim, kajti Angele pozabe sem pisala z vso odgovornostjo.

Nemško govorečim Korošcem, ki ne poznajo strahot nacionalsocializma in njegovega znašanja nad Slovenci, ponuja vaš roman verodostojno zgodbo in povsem drugačno interpretacijo od tiste, ki so je bili deležni skozi filtrirano politično instrumentalizacijo zgodovine. Bo imel, po vaši presoji, kakšen učinek tudi na njihovo dojemanje preteklosti?

To bomo videli. Zdaj neverjetno množično kupujejo knjige, pa ne samo na Koroškem. Sicer pa mislim, da nemški Korošci poznajo svojo zgodovino, ker so njihove družine, zlasti tiste, ki so na južnem Koroškem, spremljale to dogajanje v živo. Problem na Koroškem je v tem, ker se je vprašanje upora proti nacionalsocializmu in vsemu, kar je z njim povezano, vseskozi tabuiziralo in ideologiziralo do te mere, da so v tej percepciji vsi tisti, ki so bili v partizanih, izdajalci Avstrije. Pa niti ne govorijo o Avstriji, ampak o domovini. Kajti Avstrijci se v 2. svetovni vojni niso borili za Avstrijo. No, bile so skupine, predvsem socialistov in komunistov, ki so se borile za Avstrijo, vendar nihče ni vedel, kakšna naj bi bila ta država.

Vaši partizani niso ideološko zaslepljeni, ampak se borijo za preživetje.

Koroški partizani, kar moramo razlagati avstrijskemu in slovenskemu svetu, so predvsem borci za preživetje v času Hitlerjevega rajha. Opisujem tiste partizane, s katerimi sem odraščala, ki so tudi peli v cerkvenem zboru Železne Kaple. Ti ljudje niso šli v partizane iz ideoloških prepričanj, ampak zato, da ostanejo na svojem in preživijo. Bili pa so hudo ogroženi. Pri tem so imeli politični komisarji svoje načrte, ker je bila to tudi revolucionarna vojna.

Bojim se, da vašega romana katoliški krogi na Slovenskem ne bodo z veseljem sprejeli, saj jim gre težko z jezika vsaka dobra beseda v prid partizanstva.

Koroški Slovenci smo šli po vojni skozi mnoge preizkušnje in mnogokrat smo bili izigrani. Težko je bilo. Po vojni je Koroška sprejela veliko število beguncev, ki so imeli seveda drugačno politično ozadje in zgodovino. Soočeni smo bili z različnimi pogledi na slovenstvo, na dogajanje med vojno, soočeni smo bili tudi s povojnimi poboji in z vlogo posameznih dejavnikov na Slovenskem. Na tem koščku zemlje so se mešali različni politični tokovi in koroške Slovence so ta nasprotja zmlela. Dobronameren bralec lahko vidi mojo resnico teh dogajanj.

Pričakovali pa bi, da boste Angela pozabe napisali v slovenščini. Zakaj ste se odločili za nemški jezik?

Z nemščino živim. Je tudi moj jezik refleksije. Takšne so pač moje normalne življenjske okoliščine. Meni je nemščina pravzaprav pomagala, da se lotim te teme, kajti jezik mi je pomagal ohranjati distanco. Na drugi strani pa je v nemščini napisanih veliko del o času nacionalsocializma. Znotraj tega jezika je visoka raven razmišljanja o tej tematiki, kar mi je tudi koristilo, ko sem se lotila teksta. So pa v knjigi tudi slovenski izrazi. Ko ustvarjaš tekst, ustvarjaš nov organizem. Dejstva so samo material, medtem ko pišeš, pa ustvarjaš nekaj novega. Poleg tega pa skozi to dvojezično prakso življenja včasih niti ne čutim nekih razlik. Pri meni se to tako lepo pretaka. Nimam občutka preskoka iz enega v drug jezik.

Svojo literarno pot pa ste vendarle začeli v maternem jeziku in v devetdesetih letih ste sodelovali v reviji »Mladje« in bili nekaj časa tudi njena urednica. Ta revija se je skušala uveljaviti kot tretja pot, onkraj ideoloških razlik, v zastopstvu Slovencev. Danes predavate na celovški univerzi. Opazite med mladim slovenskim rodom na Koroškem zanimanje za bit slovenstva in njegovo obogatitev na Koroškem?

Na Koroškem pogrešam kvalificirano slovensko kulturno javnost. Za zdaj imamo, tako se zdi, premalo denarja in sposobnih ljudi za kaj takšnega. Vse slovenske kulturne ustanove na Koroškem so organizirane kot društva in vsako leto morajo prosjačiti za finančno podporo. Imamo premalo ljudi, čeprav se slovenski intelektualni potencial povečuje, vendar nam vso energijo absorbirajo nemške institucije. Delala sem v nemškem gledališču in vanj vlagala svojo energijo in znanje, kajti Slovenci teh institucij nimamo. Zdaj, v času novih komunikacijskih tehnologij, pa bi morali razmisliti o novih konceptih medijskega povezovanja s Slovenijo. Dolga desetletja v Celovcu ni bilo mogoče dobiti slovenskega časopisa še istega dne, to tudi danes ni mogoče, razen na spletu. Deset dni je bilo potrebnih, da si dobil domov slovenski časopis. Informacijski pretok ni deloval. Deloval je le na zasebni ravni, če si bil iniciativen, če si šel čez mejo, ampak v glavnem ni bilo utečenih normalnih poti.

Pa se nadejate, da bodo mladi intelektualci vendarle vzpostavili normalno komunikacijo z matičnimi kulturnimi ustanovami v Sloveniji?

Pobude se pojavljajo, a mladih je vendarle še premalo, da bi mogli prodreti. Na Koroškem zdaj nimamo niti svojega literarnega časopisa. S koncem »Mladja« je izginila slovenska literarna javnost. Ker je slovenskih intelektualcev in kulturnih ustvarjalcev v Celovcu razmeroma malo, bi se morali organizirati s Slovenci v matici. Nimam odgovora, zakaj tega ne naredimo.

Ste prva literatka, ki je po dolgem času opozorila nemško in slovensko kulturno javnost na prisotnost Slovencev na Koroškem. Resnici na ljubo tudi v Sloveniji kaj malo vemo o ustvarjalnem potencialu med koroškimi Slovenci.

Ker se je ta potencial skozi leta porazgubil. Sama iščem vzroke za to, pa si ne pridem na jasno. Rada bi imela sogovornike iz Slovenije, ker si tudi sama postavljam podobna vprašanja kot marsikateri pisatelj v Sloveniji. Toda za dialog morata biti dva. Žal pa Slovenci v Sloveniji vedo ravno tako malo o Korošcih, kot ve povprečen Avstrijec. Ali pa jim preseda že sam pojem koroškega Slovenca, ker je imel v nekem obdobju problematično politično težo, zdaj pa, ko je Slovenija samostojna, te nima več. Čeprav je prišlo do te spremembe, pa v Sloveniji marsikdaj politične stranke delajo dnevno politiko na račun koroških Slovencev.

Mislite na zdajšnje problematiziranje bombnega atentata v Velikovcu?

Tudi. Takšna dejanja mi drago plačujemo. Očitno v Sloveniji nihče ne razmišlja, kaj ponovno odpiranje tega problema pomeni za nas. S takšnim načinom razprave o velikovškem atentatu se spet spravlja v javnost predsodek, da je biti Slovenec nekaj kriminalnega. Skupine in posameznike vseskozi povezujejo s kriminalom, kar je grozno. In zdaj se je spet »obudilo« nekdanje sodelovanje s komunisti, kriminalci. Vse se je spet povrnilo. To so fantomi, ki nimajo nobenega opravka z našim vsakdanom. Tega politiki ne bi smeli početi, če so odgovorni in se zavedajo posledic.

Ali takšna ravnanja slovenske politike v domovini škodijo prizadevanjem slovenske narodne skupnosti v Avstriji, da si zagotovi svoje pravice?

Gotovo. Tudi v prizadevanjih za slovenske dvojezične krajevne napise ne smemo mimo njih. Desetletja in desetletja so bila potrebna zanje. Vedeti morate, da koroški Slovenci niso v središču pozornosti avstrijske javnosti, nimajo finančnega ali kakšnega drugega potenciala, da bi izstopali. Vedno se morajo oglašati tako rekoč z roba in igrajo v splošni javnosti vlogo tistih, ki rušijo avstrijsko in koroško politično idilo. Sprejeti vlogo tistega, ki stalno izgublja, pa ni ravno preprosto. Zato so za uveljavljanje pravic koroških Slovencev potrebni partnerji. Brez avstrijskih partnerjev ne bi bilo medijskega pritiska na oblasti, da premaknejo stvari na Koroškem. Veliko energije je bilo vložene v prepričevanje Republike Avstrije, da se s pravnimi sredstvi denimo ustanovi dvojezična javna šola v Celovcu. In ko enkrat to dosežeš, si izčrpan od napora. V tem procesu se je v zadnjih desetletjih utrudilo in pregorelo dosti ljudi.

Pa vendarle se marsikaj spreminja. Nekateri predstavniki koroških Slovencev so v dialogu z nekdaj zakletim sovražnikom vsega, kar je slovensko, s Heimatdienstom. Kaj pravite na to?

Težko je to povedati. Heimatdienst je vseskozi igral vlogo na videz zunajstrankarskega dejavnika na Koroškem, a imel krepak vpliv na dogajanje. Stalno je trobil o Slovencih, ki ogrožajo deželo. Vsi tisti, ki so se priznavali za Slovence, so bili že iredentistično nevarni. Desetletja so zastrupljali javnost s sovražnim govorom, politične stranke pa so se enostavno izgovarjale, da ne morejo ničesar narediti v korist slovenske skupnosti, ker nočejo nemirov v deželi.

Zdaj, z vstopom Slovenije v EU, so se stvari na mah podrle. Tudi Heimatdienstu, pa še drugim podobnim organizacijam, je zmanjkalo netiva za nenehno protislovensko gonjo in išče zase novo vlogo v družbi. »Pa naj imajo tistih nekaj tabel z dvojezičnimi napisi,« zdaj pravijo. Kot odrasel človek moraš sicer te premike pozdraviti, vendar ne gre za spravo, ampak za preprosto spoznanje, da je človeku desetkrat ljubše sedanje stanje kot pa tisto, kar so prej počeli. Sprejmeš kot pozitivni premik. V ozadju pa je vendar velika bolečina. Sama ne vem, kako shajajo nekateri slovenski predstavniki v dialogu s Heimatdienstovimi. Skeptična sem do tega. Sama bi bila bolj zadržana.

Govorite iz osebnih izkušenj?

Ja, ker sem dolga leta doživljala njihovo hujskaštvo proti Slovencem. Ko je prihajal njihov časopis, Ruf der Heimat, v naše domove in seveda v domove vseh nemško govorečih, je bilo v hipu politično ozračje na Koroškem zastrupljeno. Ljudje so zapise doživljali osebno. Naši so bili užaljeni, oni pa takoj zmobilizirani. To sem občutila kot pravo bolečino. Tako so čutili tudi moji starši in vsi, ki jih poznam.

Pravzaprav je šlo za votel strah, tudi pred komunizmom z juga, ki se je širil na Koroškem.

Rasla sem z občutkom, da moram ves čas dokazovati svojo eksistenco. Kot da ni nekaj normalnega, da obstajam, ampak moram vsakemu zrecitirati svojo zgodovino in vsakemu povedati, zakaj sem jaz tudi na svetu. Ta družba preprosto ni sprejemala dejstva, da obstajam kot Slovenka tudi v nemškem prostoru. Šele zdaj je na to pripravljena. Pa tudi v Sloveniji moram sama sebe vedno legitimirati. Vse, kar počnem, zakaj pišem v nemščini, zakaj to in ono. V Sloveniji ne igram nobene vloge. Ampak v pogovorih z ljudmi moram nenehno tolmačiti samo sebe tako, kot se moram tolmačiti tukaj.

Pa vendarle je dokaz za spremembe na bolje tudi izvolitev Franca Jožefa Smrtnika za župana v Železni Kapli. Končno slovenski župan!

Počasi se razmere spreminjajo. Franca poznam še iz otroških let in mislim, da dobro dela. Na začetku je bila njegova izvolitev pravi kulturni šok. Zdaj so pa vsi kar malce evforični, kajti spoznali so, da je vendarle odločanje za sobivanje boljše kot konflikt. Stalno ne moreš živeti v konfliktu.

Zakaj mu je uspelo?

Vsi ga poznajo. Je sosed. Zna se pogovarjati z ljudmi. Uspelo mu je tudi zato, ker kandidati drugih strank niso imeli takšnega osebnostnega profila, kot ga ima Jožef Smrtnik. V sebi nosi nekaj prepotrebne kmečke spretnosti. Na začetku je bilo veliko ljudi skeptičnih, zdaj pa imajo večinoma občutek, da je njihov. Tudi nemško govoreči.

Je lahko to tudi zgled za politiko na deželni ravni? Kajti, če prav razumem, je problem predvsem politika, odnosi med ljudmi niso več tako zastrupljeni.

To si zelo želim. Po mojem smo na tisti prelomni točki, ko se odloča, po kateri poti bo šla Koroška. Koroška politika in Korošci. S tem, da se postavi teh nekaj tabel, pa še tu so bili zelo skopi z odstotki, smo šele na začetku. Upam, da je to le začetni korak za razvoj celotne regije.

Postavitev dvojezičnih krajevnih napisov so podprli tudi volivci na posebnem referendumu.

To pa je že stvar interpretacije. Po mojem so jih podprli ljudje, ki so zunaj političnih struktur. Ki ne razmišljajo politično in pri tem nimajo svojih interesov. Se pravi, da so bili povprečni državljani in državljanke že davno pripravljeni za ta korak, le pri politiki ni bilo volje, razumevanja in podpore. Zdaj se je, upam, to odprlo. S povpraševanjem ljudi o dvojezičnih krajevnih napisih so jih testirali, da bi ugotovili, kakšno je razpoloženje med njimi. Sodim, da bo tista stranka, ki bo velikodušna do pravic slovenske narodne skupnosti, če bo znala prepričljivo in verodostojno to skomunicirati v javnosti, lahko celo uspešna na prihodnjih volitvah. Vem pa ne, ker ne vidim v te ljudi.

Sami se politično ne angažirate več, čeprav ste bili v devetdesetih letih aktivni na političnem in kulturniškem prizorišču.

Tudi prej nisem bila aktivistka. Vse bolj mi je jasno, da politični jezik ni moj jezik in da je moja dolžnost nagovarjati človeka bolj celostno. Tudi s tematiko, kot je v moji knjigi Angel pozabe.