Nož v medijski hrbet

38 : 39. Tako tesen in dramatičen rezultat je v petek popoldne pokazal semafor v veliki dvorani državnega zbora. Od 77 poslancev, ki so se udeležili glasovanja, jih je 38 glasovalo za in 39 proti. Predlog novega zakona, o katerem so razpravljali dan prej in ki bi ga morali v naslednjih tednih obravnavati še dvakrat, preden bi ga po tretji obravnavi najverjetneje dokončno potrdili, je tako na veliko presenečenje in tudi ogorčenje javnosti padel v vodo že po prvem branju.

Redko se zgodi, da kakšen zakon v parlamentu pade že pri prvi obravnavi. A tudi to se zgodi, če poslanci dobijo v roke zakonsko besedilo, o katerem ni širšega političnega konsenza. Težava je v tem, da zakon, ki je prejšnji petek padel v vodo, ni bil pripravljen ne hitro in ne nepremišljeno, prav tako ni bil koalicijsko neusklajen. Šlo je namreč za predlog novega zakona o medijih, tistega ključnega dokumenta, ki pri nas ureja medijsko področje, od tiskanih medijev do televizijskih, radijskih in številnih drugih, ki jih je prinesel tehnološki razvoj. Znano je, da so zakon na ministrstvu za kulturo pod vodstvom donedavne ministrice Majde Širca pripravljali skoraj tri leta ter da so k njegovemu nastajanju povabili širok krog pravnih in medijskih strokovnjakov. Zakon so pisali celo tako dolgo, da so na ministrstvo leteli očitki o prepočasnosti, a zagotavljali so, da naj bi bila to cena za čim bolj kakovosten zakon s čim večjim soglasjem. Med snovalci so se sicer kresala mnenja, vsi z vsemi rešitvami niso bili zadovoljni in mnogi so imeli pomisleke glede posameznih rešitev, ki jih je v končno različico zakonskega besedila vključilo ministrstvo, a kljub temu je ves čas prevladovalo mnenje, da gre zakon v pravo smer in da bo prinesel boljše rešitve od dosedanjih.

In te so še kako nujne. S slovensko medijsko zakonodajo je že od nekdaj križ, saj se zdi, da je vedno zaostajala za realnostjo in da je bila tudi zato vedno pomanjkljiva, včasih pa tudi škodljiva. Prvi medijski zakon smo dobili leta 1994 in ta je medije razumel še kot javna glasila, prvi pravi medijski zakon pa smo dobili leta 2001. Ta je bil zadnjih resnih sprememb deležen leta 2006, v času Janševe vlade in kulturnega ministra Simonitija, ki pa sta imela samosvoj pogled na medije. Videla sta jih namreč kot sovražnike, še huje, kot politične nasprotnike, ki jih je treba prevzgojiti, da ji bodo bolj naklonjeni, zato se je tedanja ekipa lotila lomastenja po upravah in uredništvih medijev, pa tudi po medijski zakonodaji. Slednje so se lotili tako, da so si zakonske spremembe zamislili sami, brez posvetovanja s stroko, potem pa so dokumente poslali v parlament in sprejemali le še pripombe k svojim zamislim, ki so jih včasih upoštevali, praviloma pa ne. Domači medijski strokovnjaki, pa tudi njihovi tuji kolegi, so zaradi načina nastajanja tedanje medijske zakonodaje in tudi zaradi problematičnih rešitev, ki jih je prineslo takšno komandno snovanje, izrekli nešteto ostrih kritik, a te so bile preslišane ali pa so jim skušali zmanjšati pomen, češ da so politično pristranske ali premalo kompetentne. Strokovnjaki so imeli žal prav: prav zaradi takratnega vladnega lomastenja po medijih je začela Slovenija na lestvicah medijske svobode naglo drseti navzdol.

Zakon, ki ga je v parlament poslala Pahorjeva vlada, je padel zato, ker so proti njemu glasovali poslanci največje vladne stranke, Pahorjeve SD. Med njimi so bili trije poslanci, ki so hkrati župani.

Še tako ignorantskemu državljanju bi moralo biti že zaradi takratnega dogajanja jasno, da obstoječa medijska zakonodaja kliče po nekaterih nujnih spremembah, a ne po komandnih, pač pa po takšnih, ki bi bile pripravljene v sodelovanju z relevantnimi medijskimi strokovnjaki in ki bi bolj transparentno uredile lastniška razmerja v medijih in bi bile prilagojene evropskim direktivam na področju medijev, kar od nas terja EU. Pahorjeva vlada, ki je nasledila Janševo, se je k temu zavezala v koalicijski pogodbi. Pričakovanja so bila zato velika. A na medijskem področju je zdaj pogrnila na celi črti. Najprej jim je na referendumu padel novi zakon o RTV Slovenija, ki naj bi nadomestil sedanjega, Grimsovega, ki je nacionalki povzročil finančno škodo, v marsikaterem členu pa je skrival tudi vzvod za politični prevzem RTV-hiše. A čeprav je bila stroka soglasna, da je obstoječi zakon slab, je novi zakon na referendumu padel, tudi zato, ker koalicija volivcem preprosto ni znala razložiti, zakaj naj zakon sploh podprejo.

Kot da to ne bi bilo dovolj, je zdaj v vodo padel še novi zakon o medijih. Razlika je le v tem, da je koalicija v prvem primeru za zrušenje zakona potrebovala srborito opozicijo, tokrat pa se lahko za polom zahvali kar sama sebi. Zakon, ki ga je v parlament poslala Pahorjeva vlada, je namreč padel zato, ker so proti njemu glasovali poslanci največje vladne stranke, Pahorjeve SD, in sicer Julijana Bizjak Mlakar, Alan Bukovnik, Anton Kampuš in Tomaž Tom Mencinger. Nekdanja kulturna ministrica Andreja Rihter in bivša novinarka Janja Klasinc, ki prav tako prihajata iz SD, sta se glasovanja vzdržali.

Dvomljiva igra

Seveda je vprašanje, koliko so na glasovalni razplet vplivala medsebojna politična obračunavanja. Pred obravnavo zakona v parlamentu je iz koalicije izstopil Zares, zakon pa je pripravila prav njena nekdanja ministrica. Od nekaterih poslancev SD smo lahko slišali tudi, da so do zakona skeptični zato, ker je v javnosti deležen tako ostrih kritik. Na predlog zakona so res letele kritike, a te niso bile niti približno tako ostre kot tiste, ki so letele na spremembe medijske zakonodaje leta 2006. Proti zakonu je nastopilo Združenje novinarjev in publicistov, ki je pozvalo proti njegovemu sprejetju, sicer pa so pripombe praviloma letele zgolj na posamezne rešitve. Informacijska pooblaščenka je denimo ugotovila, da bi zakon v praksi bistveno poslabšal položaj medijev pri pridobivanju informacij, zato je pozvala k ureditvi tega področja. V Društvu novinarjev Slovenije, kjer so jasno povedali, da potrebujemo novo medijsko zakonodajo, pa so dali dve ključni pripombi: prva je povezana z vpeljavo še dodatnih varovalk (poleg že predlaganih), ki bi medije ščitile pred netransparentnimi in špekulativnimi nakupi, druga pa z odpravo predlaganega medijskega sveta. Ta novoustanovljeni organ naj bi od ministrstva za kulturo med drugim prevzel vse postopke v zvezi z mediji, od razpisov do presojanja upravičenosti pri nakupih lastniških deležev medijev. Ker bi njegove člane imenoval parlament z navadno večino, v DNS menijo, da bi lahko s tem politiki odprli vrata v medije, zato so predlagali, da bi test javnega interesa in presojo primernosti (bodočega) lastnika namesto njega opravljala »ad hoc« komisija, imenovana po vzoru britanskega Ofcoma.

Novi medijski zakon bi radijskim (in televizijskim) postajam, ki so se doslej združevale v mreže, naložil, da morajo spet izvajati svoj prvotni program, zaradi katerega so sploh dobile frekvence.

Predstojnica oddelka za medijske študije na koprski Fakulteti za humanistične študije dr. Sandra Bašić Hrvatin, ki je bila članica ekspertne komisije za pripravo medijskega zakona, pravi, da predlagani svet za medije verjetno res ni najboljša rešitev, a pri tem ne bi smeli spregledati osnovnega namena tega predloga. »Ministrstvo se je želelo rešiti vseh konkretnih postopkov, povezanih z mediji, ki so zdaj v njegovi pristojnosti, in to se mi zdi prav. Ne trdim, da je bil svet za medije najboljša rešitev ali da je bil zakon popoln, ampak trditve nekaterih, da je celoten zakon slab, so skrajno neresne in demagoške. Če so bile v njem neprimerne rešitve, bi te lahko spremenili v nadaljnji parlamentarni proceduri. A zakon je padel, in to že pri prvi obravnavi. To največ pove o sedanji vladi. Očitno ji gre samo za to, da oddela svoj mandat,« je prepričana Bašić Hrvatinova. Izid glasovanja je ni presenetil. Presenetilo pa jo je, da je imelo glasne pripombe zoper zakon Društvo novinarjev Slovenije. Slednje je vseskozi sodelovalo pri snovanju zakona in številni deli zakona so bili spisani na podlagi njegovih predlogov, zato bi moralo društvo po njenem premisliti, kakšen je njegov javni interes. Drugače pa so bile v javni razpravi - podobno kot pri sprejemanju družinskega zakonika - spregledane številne pomembne novosti: »Ves čas so govorili le o interesih izdajateljev radijskih medijev, glasbenikov in novinarjev, ne pa tudi o tem, da ta zakon podrobneje ureja, kaj sploh so mediji, da ureja avtonomijo medijev in novinarjev, da na drugačen način ureja podeljevanje državne pomoči, ki bo poslej bolj transparentno, in da bistveno izboljšuje določila v zvezi z omejevanjem koncentracije lastništva medijev in prinaša več transparentnosti na to področje. O vsem tem se sploh ni razpravljalo, saj to očitno nikogar ni zanimalo.«

Neprikrito lobiranje

Tisti deli novega medijskega zakona, ki na novo urejajo koncentracijo lastništva medijev, so bili v parlamentu kljub vsemu deležni pozornosti, a le z vidika radijskega mogotca Lea Oblaka in njegove radijske mreže Radio 1, v katero se je leta 2007 združilo osem radijskih postaj. Novi zakon je napovedal ukinitev radijskih mrež, zato je Oblakov imperij zagrozil z referendumom. Obetala naj bi se katastrofa: poslušalci bi ostali brez programa, zaposleni pa brez služb. Poslanci so zato pozivali k odpravi napovedanega določila.

A zgodba je veliko bolj kompleksna in ima seveda še drugo plat. Zgodba o lastništvu slovenskih radijskih postaj in njihovem povezovanju ima dolgo brado, a je bila doslej deležna bistveno manjše pozornosti kot podobno netransparentne lastniške zgodbe v časopisnih podjetjih. Znano je, da je bila večina frekvenc, prek katerih radijske postaje oddajajo svoj program, razdeljena že v začetku 90. let, in to precej po domače. Tudi potem, ko je Svet za radiofuzijo opozarjal, da je radijski trg zasičen, je Uprava RS za telekomunikacije še kar razpisovala nove proste frekvence. Postaje so se začele na koncu lastniško in programsko povezovati. Nastajati so začele radijske mreže. Dodatni pospešek jim je dala Janševa vlada, ki je radijskim postajam, ki so na javnem razpisu pridobile frekvenco zato, ker so razširjale določene vsebine, dovolila, da so svoj program ukinile, se legalno priključile mreži in začele razširjati program mreže. »Ne pozabimo, da so izdajatelji radijskih programov frekvence, ki so javno dobro, dobili v uporabo z določenim namenom. Ta namen je bil, da bodo pripravljali program, ki bo v javnem interesu. Dejansko pa je prišlo do podobne situacije, kot če bi nekdo dobil koncesijo za zdravljenje neke bolezni, potem pa bi začel s pomočjo te koncesije proizvajati krompir. Ne vem, ali se zavedamo, kako netransparentna je situacija na našem medijskem trgu. Rupert Murdoch bi bil zadovoljen, če bi imel v Veliki Britaniji, kjer trenutno razpravljajo o omejevanju monopolov, lahko takšne razmere, kot jih imamo pri nas. Deleži velikih medijskih lastnikov pri nas so namreč večji od njegovih,« opozarja Bašić Hrvatinova.

Novi medijski zakon bi vnesel red na področje radijskih frekvenc. Radijskim (in televizijskim) postajam, ki so se združevale v mreže, bi naložil, da morajo spet izvajati svoj prvotni program, zaradi katerega so sploh dobile frekvence za oddajanje programa. Radio 1 je zato zaslutil težave in razumljivo je, da je njegov »oče« Leo Oblak, pod okrilje katerega sicer sodi 21 radijskih postaj, skušal storiti vse, da bi sprejetje takšnega ukrepa preprečil. Lobiranje in koketiranje s politiko mu nista tuji, navsezadnje je pred nekaj tedni pripravil prezentacijo za novinarsko konferenco Janeza Janše, leta 2006 pa je spisal določilo o razširitvi z ustavo določene pravice do popravka na pravico do objave drugačnega mnenja, ki ga je tedanja, Janševa vlada vključila v medijski zakon. Ker so imeli od določila največ koristi piarovci in lobisti, bi ga novi zakon zdaj odpravil. Kakorkoli že, Oblak tokrat zagotovo ni lobiral le pri desnici. Najverjetneje se je povezal zlasti s parlamentarnim županskim lobijem, ki ima že zaradi narave svojega dela velik interes za povezovanje z lokalnimi mediji, tudi z radijskimi postajami, in tako ne preseneča, da so tudi med poslanci SD, ki so glasovali proti zakonu, kar trije župani. Bukovnik je župan Radelj ob Dravi, Kampuš Gornje Radgone, Mencinger pa Jesenic.

Ne glede na to, ali je medijski zakon tokrat padel zaradi političnega preigravanja, intenzivnega lobiranja ali nezadostnega poznavanja tematike, je višek cinizma, da smo lahko v parlamentu slišali pozive proti njegovemu sprejetju, češ da naj bi bil primerljiv z izredno spornim zakonom, ki so ga nedavno sprejeli na Madžarskem. Slovenija je svojo verzijo »orbanizacije« že izkusila. Naša »madžarska« medijska zakona veljata že skoraj pet let. Zdaj so imeli poslanci priložnost, da ju nadomestijo z zakonoma, ki sta, čeprav tudi nista brez pomanjkljivosti, nastala pod budnim očesom stroke. A tisti, ki so v preteklosti tako ostro kritizirali lomastenje SDS po medijih, zdaj niso storili ničesar, da bi popravili njegovo početje. To pa lahko Slovenijo dejansko približa Madžarski.