Kraljev govor

Življenje v maroških mestih in vaseh je v petek, 17. junija, ob 21. uri skoraj povsem zastalo: vsa država je prisluhnila televizijskemu nagovoru Njegove kraljeve visokosti, Mohameda VI., ki je po februarskih demonstracijah napovedal demokratizacijo države in njenih institucij. Oseminštiridesetletni monarh je začel z besedami: »Slava Bogu, priprošnje Preroku, njegovi družini in tovarišem. Drago ljudstvo, k tebi se obračam s predlogom nove ustave, zgodovinskim korakom v procesu izgradnje pravne države in njenih demokratičnih institucij.« V nadaljevanju se je v desetih točkah dotaknil sprememb, ki so jih od razcveta arabske pomladi v začetku leta po vsej državi zahtevali maloštevilni udeleženci mirnih, a pogostih demonstracij. Najpomembnejša novost naj bi bila okrepljena vloga »prvega ministra«, ki bo poslej, ker so volivci ustavo na referendumu 1. julija potrdili z 98,49 odstotka glasov, »predsednik vlade« po evropskem vzoru, kralj pa bo mandat za vodenje vlade podelil vodji tiste stranke, ki bo na parlamentarnih volitvah zmagala. A to ni nobena novost, tudi sedanji premier, Abas Al Fasi, je bil na položaj imenovan po zmagi svoje konservativno monarhične stranke Istiqlal na splošnih volitvah septembra 2007. Predsednik vlade bo torej po novem, po posvetovanju s kraljem, lahko razpustil spodnji dom parlamenta, kar je bila pred tem izključna pristojnost alavitskega suverena. Tudi opoziciji naj bi po novem kazalo nekoliko bolje: ustava naj bi ji dala nekaj vzvodov za nadzor nad vladajočo garnituro, proporcionalno naj bi bila zastopana v vseh organih parlamenta.

Pomembno pridobitev za ljudstvo pomeni tudi priznanje »univerzalnih« človekovih pravic, uvedba enakosti med spoloma, zlasti zagotavljanje političnih, ekonomsko-socialnih in kulturnih pravic ženskam, kriminalizacija mučenja, prepoved ugrabitev, nezakonitega zadrževanja, vseh oblik poniževanja ter jamčenje svobode tiska in izražanja in pravica do vlaganja peticij.

Nova ustavna listina je poleg arabščine, doslej edinega uradnega jezika v kraljevini, ta status podelila tudi jeziku Berberov, imenovanemu amazigh, saj naj bi enotno nacionalno identiteto predstavljalo socvetje sestavin, ki izvirajo iz arabsko-islamske, saharsko-afriške, andaluzijske, hebrejske in sredozemske miselne kulture.

Tisto, s čimer je nameraval dobri kralj najbolj razveseliti svoje podanike, pa je zagotavljanje neodvisnosti sodne veje oblasti in uvedba pravice do sojenja v razumnem času. Maroška sodišča so bila doslej namreč gnezdo samovoljnega odločanja podkupljenih sodnikov »v imenu kralja«. Ta je v nagovoru državljanom konec junija obljubil: »Pravosodju bomo zagotovili neodvisnost od zakonodajne in izvršne veje in tako okrepili pravičnost, katere porok sem pred Bogom. V novi ustavi je izrecno zapisano, da mora sodba, če je že izrečena v imenu kralja, temeljiti na zakonih.« Besedilo predvideva uvedbo protikorupcijskega organa, računsko sodišče pa je dobilo večja pooblastila pri nadzoru javnih financ. Državna uprava naj bi se decentralizirala, regionalizaciji in lokalni upravi je namreč namenjeno celo poglavje nove listine, »tako kot sem napovedal v zgodovinskem govoru 9. marca«.

Zaljšanje pročelja

Mohamed VI. je svoj predreferendumski nagovor končal z besedami: »Zvesto ljudstvo, stal bom v prvi vrsti, med tistimi, ki se bodo najbolj goreče zavzeli za uveljavitev nove ureditve. S predlogom ustave, ki jo bomo z Božjo milostjo potrdili na referendumu 1. julija, bomo utrdili temelje naše ustavne, demokratične, parlamentarne in socialne monarhije.« Večini državljanov pred televizijskimi ekrani je odleglo. Kralja so sicer podpirali, vseeno pa so se veselili demokratičnih sprememb, saj so v zadnjih mesecih pred referendumom trepetali pred izbruhom nasilja po tunizijskem, egiptovskem, jemenskem ali sirskem zgledu. Tisti pa, ki so zahtevali korenitejše spremembe, zlasti člani gibanja 20. februar, ki so prav na ta dan v začetku leta organizirali prve demonstracije v podporo pravni državi, so razočarani, saj so tako neznatne spremembe z bojaznijo pričakovali. V dneh pred referendumom so še poskušali čim več volivcev prepričati, naj ustavni predlog zavrnejo. Dobro so namreč razumeli tisti del govora, v katerem je monarh napovedal, da sprememb pravzaprav sploh ne bo: »Kralj na predlog predsednika vlade in njegovih ministrov imenuje visoke javne funkcionarje, predsednike pokrajin, guvernerje, veleposlanike, šefe varnostnih služb, direktorje strateških institucij, posebej pa vojaško osebje. Vojaška imenovanja ostajajo v izključni pristojnosti kralja, vrhovnega voditelja in poveljnika generalštaba Kraljevih oboroženih sil.« Člani gibanja 20. februar so državljane pozivali, naj se po vsej državi čim bolj množično udeležijo protestnih shodov, in od kralja zahtevali parlamentarno kraljevino, v kateri bo kraljeval in ne več vladal. Hosni Almokhli in Mohamed Boudaoud, člana gibanja, sta novinarjem pojasnjevala, da demokracija ni ureditev, v kateri o vsem odloča ena oseba, in da ustava ne izpolnjuje pričakovanj državljanov. Skoraj sočasno sta premier Al Fasi in njegov minister za obveščanje, Khalid Naciri, pozdravljala »popolno preobrazbo« države: »Takšna reforma je močno presenetila tiste skeptike, ki so napovedovali, da bomo le nekoliko ozaljšali pročelje; a to ni polovičarski ukrep, za državo se začenja novo obdobje, preteklosti je konec. Maroko se z novo ustavo uvršča med resne svetovne demokracije.« Čeprav se nekateri bojijo, da bo morala 35-milijonska muslimanska država, »v kateri kralj, Amir Al Mu'minin (vodja vernikov), varuje vero in vernike ter zagotavlja svobodno izvajanje verskega kulta«, zaradi premalo korenitih ustavnih sprememb, ki jih je sprejela na nedavnem referendumu, čez nekaj let obnavljati s krvjo državljanov zamazana in obstreljena pročelja hiš, naj se Maroku zaradi pomanjkanja tradicije državljanske nepokorščine tega ne bi bilo treba bati. Prav demonstracije proti diktaturi despotskega kralja minulo nedeljo, med katerimi je prišlo celo do nasilnega obračunavanja njegovih privržencev z demonstranti, pa bi lahko pomenile ponoven začetek časov, ko je imela maroška politična policija polne roke dela.