O ovekovečenem lapsusu

Prejšnji teden je ljubljanski Kinodvor napolnil filozof Slavoj Žižek, verjetno največji slovenski zvezdnik, predvsem pa prijatelj Gregorja Golobiča. Ker smo dogodek lahko spremljali v živo prek spleta, vemo, da je Žižek postregel s serijo zabavnih enostavčnic, se pošalil iz marsikoga in bil ob tem včasih tudi okruten, pri tem pa mu je, seveda veliko bolj umirjeno, sledil tudi Golobič. Zato je bilo več kot zabavno pogledati, kako so dogodek še isti dan podoživeli na nacionalki.

Mojca Pašek je pripravila dva prispevka, krajšega za Dnevnik in nekoliko daljšega za Odmeve. Čeprav se je soočenja po njenem poročanju sodeč udeležil le Žižek, nas je presenetila izbira njegovih citatov, ki jih je Paškova v prispevka sestavila z izjemno malo lastnega besedila. V prispevku za Dnevnik je bil poudarek na tem, da je slovenska osamosvojitev po 20 letih postala mit. Da se isti ljudje, ki so med prevlado LDS vodili tajkunske zgodbe, danes vračajo kot veliki odrešitelji države. Predvsem pa je bil osrednji del prispevka namenjen Rosviti Pesek, ki je potem še isti večer vodila Odmeve.

Žižek je namreč na dogodku ponovil lapsus Peskove, ki je na predstavitvi knjige Franceta Tomšiča dejala, da je Ivan Borštner v času afere JBTZ sporne dokumente prinesel na Demokracijo, namesto na Mladino. Kot se je pošalil Žižek, bo to morda kmalu postala zgodovina. Da se takšen lapsus pripeti doktorici osamosvojitve, je seveda do skrajnosti zabavno in simptomatično, da pa potem to šalo predvajajo v osrednji informativni oddaji, v kateri na koncu z vabilom v Odmeve nastopa prav ta strokovnjakinja, je malce čudno, če ne celo zlobno. Sploh ker gre za malo znan lapsus, saj ga je takrat, ko je bil izrečen, povzelo le nekaj medijev.

Isti večer je bila v Odmevih, ki jih je vodila avtorica lapsusa, zgodba drugačna. Prispevek o Žižkovih mislih je bil daljši, o lapsusu pa ne duha ne sluha. Vključen je bil Žižkov pomislek glede odlikovanja Tomaža Ertla, za katerega je govorec dejal, da je primerljivo temu, da bi Hitlerju podelili priznanje za razvoj cest in železnic.

Ponovljena je bila tudi Žižkova misel, da ne potrebujemo več domovine, kot trdi Janez Janša, temveč več države, čemur je sledil spontan aplavz občinstva, s katerim je Paškova zaključila prispevek, kateremu so sledila dnevna poročila in vklop v živo s prireditve Pivo in cvetje.

Seveda je zdravo in zrelo, da nacionalka objavi tudi kritike na račun svojih sodelavcev, a bolj kot Rosvitin lapsus bi bilo morda bistveno povzeti Golobičevo kritiko Maria Galuniča in že končane oddaje Spet doma. Tam so v avizu peli, da je svet prevelik za nas, kar po Golobiču lepo ilustrira zapiranje Slovenije navznoter, vključno z imenom oddaje. A, priznajmo si, Mariu tega ne bi privoščili.