Pogojno veselje

»To nima smisla!« so bile besede, s katerimi je novi generalni državni tožilec dr. Zvonko Fišer na izobraževalnih dnevih slovenskih tožilcev zaključil analizo deležev posameznih kazni v skupni masi obsodilnih sodb. Predvsem ga moti nenavadno visok delež pogojnih obsodb, ki je v zadnjih letih narasel na kar 77 odstotkov. Pa ne na račun zapornih kazni, pač pa na račun denarnih. O učinkovitosti posamezne vrste kazni na storilca in njeni preventivni funkciji različne kazenskopravne doktrine učijo različno in za naše potrebe ne gre za bistveno vprašanje. Zato poglejmo, kje so vzroki za tolikšno nesorazmerje med tremi glavnimi kazenskimi sankcijami v slovenskem prostoru. Obstajajo zanj sistemski, zgodovinski ali teoretični razlogi? Ali pa so ti povsem banalni, pragmatični in človeški, kot sta recimo pragmatičnost in udobje pravosodnih funkcionarjev, predvsem tožilcev in sodnikov?

Nekatere okvire za izrekanje kazni seveda postavlja že kazenski zakonik in s tem odločilno vpliva na razmerje posameznih kazenskih sankcij v masi obsodilnih sodb. Slovenski kazenski zakonik je sicer tradicionalno nenaklonjen denarni kazni, razlogi pa so predvsem zgodovinski. A kljub temu, da se je to v zadnjih letih, tudi z novim zakonikom, rahlo spremenilo, je odstotek izrečenih denarnih kazni v celotni masi izrečenih kazni celo upadal. Sodišča so leta 2005 skupaj izrekla 11 odstotkov denarnih kazni, vsako leto potem pa kak odstotek manj, pred-lani in lani le še 5 odstotkov. Zapornih kazni je bilo vsa ta leto izrečenih iz leta v leto enako, in sicer 15 odstotkov z rahlimi odstopanji navzgor ali navzdol. In logično, vsa ta leta je rasel že tako visok odstotek izrečenih pogojnih obsodb. Z 71 odstotkov leta 2005 na kar 77 odstotkov lani. Nič kaj boljši niso odstotki glede pravnih oseb. Če odmislimo prejšnja leta, ko je bilo obsodb pravnih oseb manj kot 10 na leto, podatki za lani kažejo, da je bila denarna kazen pravnim osebam, kjer bi bila lahko gotovo najbolj učinkovita, izrečena v zgolj 19 odstotkih. Vse ostalo so bile pogojne obsodbe, saj pri pravnih osebah, logično, kazenska sankcija zapora ne pride v poštev. Lani je bil torej izplen kazenskega postopka, s katerim država preganja splošno sprejeto najbolj zavržena dejanja, pet odstotkov denarnih kazni, 15 odstotkov zapornih in kar 77 odstotkov pogojnih obsodb. Prav slednje so tiste, ki najbolj navdušujejo obsojence. Kot bomo videli, čeprav se to sliši nelogično, pa tudi vse druge udeležence v kazenskem postopku. Poleg tega gre očitno za trend. Nič čudnega, da generalni javni tožilec ni zadovoljen.

Lani je bil izplen kazenskega postopka, s katerim država preganja splošno sprejeto najbolj zavržena dejanja, pet odstotkov denarnih kazni, 15 odstotkov zapornih in kar 77 odstotkov pogojnih obsodb.

Fišer pojasnjuje, da so seveda med pogojnimi obsodbami precejšnje razlike, »ponekod je ta sankcija povsem ustrezna, ni pa ustrezna tedaj, ko bi bilo namesto nje mogoče izreči denarno kazen ali pogojno obsodbo z dodatnimi pogoji, recimo povrnitvijo škode«. In dodaja, da v teh primerih ne moremo mimo vprašanja razmerja med državnim tožilstvom in sodstvom, ki je izrazito dialektično, da pa se ne bo »nič spremenilo, če tožilci ne bodo vodili aktivne politike pregona in znotraj tega tudi pritoževanja, končna odločitev pa je vselej v rokah sodnika, to mora biti popolnoma jasno«.

Pa smo prešli od zgodovinskih in sistemskih razlogov k praktičnim. Ti pa so kljub dokaj togim in zavezujočim normam kazenskega prava v praksi lahko povsem človeški. Zakaj tožilec ne vloži pritožbe na pogojno obsodbo, kljub temu da je v obtožnici zahteval zaporno ali denarno kazen? Zakaj sodišču, ki pri izrekanju kazni sicer ni omejeno na predlog tožilca, sploh predlaga pogojno obsodbo, kadar to ni najbolj neprimerna sankcija? Ker je najbolj verjetno, da bo to kazen sodnik na koncu tudi dosodil? In zakaj imajo to kazen tako radi sodniki? Zakaj namesto zaporne kazni, ki je, če drugega ne, omejena s humanostjo v glavah sodnikov in v praksi s številom prostih mest v slovenskih zaporih, ne izrekajo denarne? V praksi pogosto že zato ne, ker se bo obtoženi oziroma njegov odvetnik nanjo pritožil, pa bo sodnik dobil primer nazaj. Kot bi ga, oziroma skoraj vedno ga, v primeru dosojene zaporne kazni. Na pogojno obsodbo se tožena stranka pritoži precej redkeje kot na drugi dve. Jasno, pogojna obsodba v praksi nima nobenih posledic za obsojenega. Na ponovnem sojenju ali na drugi stopnji je izrečena kazen lahko zgolj bolj neugodna za obsojenega. Odvetnik je opravil svoje delo in ob predpostavki okoli 90-odstotne uspešnosti tožilstva pri zagovarjanju obtožnic stranki zagotovil kar najugodnejšo možno obsodbo. Pa smo spet pri tožilcu. Ni dvoma, pritožil se bo, saj je tisti, ki je največ izgubil, vsekakor pa dosegel precej manj, kot je želel. Pa se prepogosto ne pritoži, kar moti tudi generalnega državnega tožilca. Tudi za tožilca je to v resnici predvsem en zaključen primer več. En dodaten promil v omenjeni tožilski uspešnosti več. V tej statistiki je namreč vpisan kot uspešno zaključen primer. Obsodba dosežena, gremo naprej. V čem je že smisel kazenskega postopka, ki z vidika države sploh ni poceni? Zgolj to, da se vrti? Izplen države, ki pod pritiski mednarodnih organizacij v učinkovitost kazenskega postopka preliva vedno večje količine proračunskih sredstev, je namreč vsako leto manjši. Vedno manj je denarja, ki se vrača v proračun. Kazenski postopek ne samo, da ne opravičuje stroškov, vprašljiv je tudi njegov smisel, če kar 70 odstotkov obsojencev srečnih zapušča sodišče. Ni kaj, humana država, čeprav tak gotovo ni bil njen namen.