»Igrice« z dečki kot v srednjem veku

Vsaj toliko, kolikor je star svet, je staro vprašanje, ki si ga še dandanes zastavljajo raziskovalci monoteističnih religij: kako obravnavati pojav istospolnosti pred svojim pragom. Iz večine spisov pred pojavom verovanj v enega boga je razvidno, da predajanje tovrstni spolnosti, bodisi z evnuhi bodisi med »pravimi« moškimi v vojni, kot nadomestilo za spolni odnos z žensko ni bilo nič nenavadnega. Kralji, polbogovi, vojščaki, plemenski vodje in domnevni bogovi se stoletja pred začetki naše civilizacije ob oboževanju mladih teles svojih ljubljencev niso prav nič spraševali, kaj bodo rekle njihove žene ali ljubice. Za muslimanski svet naj bi sicer veljalo, da je prerok Mohamed vernike pozval, naj homoseksualce vržejo s streh visokih zgradb, vendar vse več razlagalcev Korana meni, da človek takšne duhovne širine česa podobnega pač ni mogel izreči. Koran pa je v več delih mogoče interpretirati tudi precej drugače, saj naj bi naravnim evnuhom dovolil, da kot pasivni partnerji »služijo« moškim potrebam po spolnosti. Mladi razlagalec hadisov in prerokov tovariš, Abu Huraira (603-681), naj bi preroka vprašal, ali lahko »igra« evnuha, ker se boji, da ga ženske ne zanimajo. Trikrat naj mu ne bi odgovoril ničesar, četrtič pa naj bi mu rekel, naj pač igra vlogo evnuha ali pa naj pusti vse skupaj pri miru. Toliko o homoseksualnosti v muslimanskem svetu.

Kaj pa vemo o pedofiliji v muslimanskem svetu? V našem času, ko vernike rimskokatoliške cerkve vsak teden pretresajo novi in novi pedo-filski škandali z vseh koncev sveta, v katere niso nič manj kot vaški župniki vpleteni najvišji predstavniki cerkve, škofje in kateheti, se je marsikateri razmišljujoči človek pustil zavesti zmotnim domnevam, da se v verstvih, kjer se smejo duhovniki poročati in kjer smejo božjo službo opravljati tudi ženske, takšni »spodrsljaji« ne dogajajo. V nasprotju z nesrečnimi vatikanskimi pastirji, ki so menda kljub vsemu krvavi pod kožo, naj bi jim namreč svoje mesene potrebe uspelo zadovoljevati v zakonski skupnosti. Vedno beremo le o pravoslavnih, protestantskih in neštetih »ameriških« različicah krščanskih verstev, o judovskih in muslimanskih izkušnjah s pedofilijo pa se skoraj ne govori.

Talibane denimo naša civilizacija pozna po tem, da ženskam ne dovolijo niti tega, da bi se šolale, homoseksualce pa naj bi obešali in streljali, in vendar se je prav v Afganistanu v zadnjih desetih letih močno razmahnila srednjeveška praksa, ko si vplivni posamezniki v zakonske postelje pripeljejo še mladega fanta, preden mu začne rasti brada in preden začne mutirati.

Bača bazi - igrice z dečki

Zgodbe o moških »erotičnih« plesalcih imajo na Vzhodu daljšo brado, kot pogosto domnevamo na Zahodu. Poznali so jih v Perziji, Egiptu, Turčiji, v Iranu in drugod. V sodobni afganistanski družbi, kjer sta spola strogo ločena in krepostne ženske v javnosti ne smejo plesati, je nekaj povsem običajnega, da moški na porokah plešejo z drugim moškim. Poklicni plesalci so v srednjevzhodnih kulturah predstavljali in še predstavljajo utelešenje perzijskega in turškega poetičnega ideala, zato jih večina virov naziva z »dečki«. Ker so jim spolne storitve odraslim moškim pogosto prinašale razmeroma visoke prihodke, po navadi za preživljanje niti niso imeli druge izbire, ne glede na svojo siceršnjo spolno usmerjenost. Perzijski zgodovinar Ehsan Jaršater navaja: »Izraz ljubljen(a) se največkrat ne nanaša na žensko, temveč na mladega moškega. Vpadi v Osrednjo Azijo v prvih stoletjih islama so zasužnjili številne mlade moške, ki so morali služiti kot paži lokalnim veljakom ali pa kot vojaki in telesni stražarji. (...) Mladeniči so na banketih točili vino, najbolj razgledani so smeli izvajati glasbo in se omikano pogovarjati. Prav ljubezen do mladih pažev, vojakov in vajencev je bila predmet liričnega čaščenja od samih začetkov perzijskega pesništva.«

»Na to sem se navadil, ljubim svojega gospodarja. Rad plešem zanj in se obnašam kot ženska, rad se igram s svojim lastnikom. Ko bom odrasel, bom tudi sam imel svoje dečke.«

O afganistanskih plešočih dečkih je v sodobnem času med prvimi spregovoril ameriški antropolog, velik poznavalec Afganistana, Louis Dupree. Leta 1972 je zapisal: »Na nekaterih območjih, denimo v Afganistanu, je bila kastracija plesalcev običajna; več generacij nazaj so bili skoraj vsi tamkajšnji plešoči dečki evnuhi, danes je tega manj. Čeprav ne razpolagamo z dokazi, verjamem, da so imeli ti mladeniči težka in trpka življenja, danes, ob koncu 20. stoletja, bi takšne prakse imenovali zloraba otrok.«

Posebna odposlanka generalnega sekretarja Združenih narodov za otroke na območjih oboroženih spopadov, Radhika Kumarasvami, je med prvimi v našem tisočletju opozarjala na obstoj tovrstnega spolnega suženjstva. Spolno zlorabljanje dečkov s strani vojaških poveljnikov naj bi bil takšen tabu, da o njem predstavniki afganistanskih oblasti sploh nočejo govoriti. Pravosodni sistem v Afganistanu ne deluje, zato storilcev ni mogoče učinkovito preganjati.

Kljub temu da so se že kmalu po letu 2000 začeli v medijih pojavljati zapisi o zlorabah afganistanskih bača beriš (dečkov, ki jim še ne raste brada) na severu države, je svetovno javnost na razširjenost tega pojava v presunljivem dokumentarcu Afganistanski plešoči dečki (The Dancing Boys of Afghanistan, Frontline, 2010) opozoril šele afganistanski novinar Nadžibulah Kuraiši. Film ne prikazuje le krute usode sinov revnih staršev iz odmaknjenih provinc, ki so jih vplivneži »kupili«, da bi z njimi na moških zabavah in kasneje med spolnimi igricami zabavali svoje prijatelje, temveč razkriva tudi prepletenost tega pedofilskega »podzemlja« in predstavnikov lokalnih oblasti. Na uličnih tržnicah je namreč mogoče za nekaj drobiža kupiti devedeje s posnetki mlajših najstnikov, komaj kaj starejših od enajstih let, ki oblečeni v ženska oblačila, naličeni in okrašeni z ženskim nakitom plešejo za izključno moško občinstvo. Policija prodajalcev takšnih posnetkov ne preganja, čeprav tako trgovanje z otroki kot spolno zlorabo prepovedujejo zakoni, islamski kleriki pa od vernikov za vpletene v sodomijo zahtevajo kamenjanje do smrti. Kljub temu da policijski uradniki zatrjujejo, da takšno zlorabljanje dečkov strogo kaznujejo, ne glede na to, ali ga zagrešijo vojaški in državni uslužbenci ali drugi vplivneži, odvetniki ali sodniki, se takšnih zabav udeležujejo tudi sami, pogosto celo v družbi z vodji uradov za otroke in mladostnike. Zabave potekajo v popolni tajnosti, tudi starši dečkov o njihovi »zaposlitvi« ne vedo ničesar.

V Londonu živeči Kuraiši je v severnoafganistanski provinci Takhar navezal stike z moškim po imenu Dastager, ki je bil v afganistansko-sovjetski vojni mudžahidski poveljnik, zdaj pa se ukvarja s prodajo avtomobilov. Je eden vplivnejših mož v mestu, oboroženega telesnega stražarja mu zagotavlja kar tamkajšnja policija. V filmu zatrjuje, da za zagotavljanje svoje varnosti lahko v minuti prikliče tudi do sto policistov. Imel naj bi že kakih dva ali tri tisoč takšnih fantov, a zanika, da bi z njimi imel spolne odnose. S prakso bača bazi, ki naj bi prihajala iz Pakistana, se ukvarja že dvajset let, prav nič ne skriva, da so mu dečki všeč, večkrat jih hodi opazovat med kopanjem ob reki blizu doma. Pravi, da jih zanimata denar in vpliv, da pa pod svojo »zaščito« jemlje le najprivlačnejše dečke pri dvanajstih ali trinajstih, ki jih bodo starejši fantje, preden bodo odšli v življenje, naučili plesa in dvorjenja starejšim moškim.

Epidemija pedofilije

Tudi drugi nekdanji poveljniki priznavajo, da so imeli ali še imajo dečke za »zabavo«, nekdaj naj bi jih imeli vsi poveljniki, saj naj bi šlo za - statusni simbol. Tistega, ki je imel najlepšega dečka, so najbolj spoštovali, še posebej če je ta obenem še najbolj strastno plesal. Odkrito priznavajo, da imajo z njimi spolne odnose (dovoljevale naj bi jim jih celo njihove žene, ki v afganistanski družbi kajpak nimajo nobene besede), obljubljajo jim zaposlitev, nekateri imajo za bivanje z njimi ločene hiše, pravijo, da jih vzdržujejo ter da plačujejo vse njihove izdatke.

Mohamed Javar, nekdanji mudžahidski borec proti talibanom iz mesta Pul-e-Khumri, je nekemu novinarju leta 2007 povedal: »Zelo všeč mi je objemati dečka, njegov vonj me obnori.« Med poljubljanjem njegove fotografije je dodal: »Žene nimam, pa saj imam njega namesto nje. Oblačim ga v ženska oblačila, zvečer pa leže k meni v posteljo. Obožujem ga, pomeni mi vse.«

Tudi sedaj 46-letni veleposestnik iz province Baghlan se je isti agenciji pohvalil: »Pred dvajsetimi leti sem bil poročen, a me je žena zapustila zaradi mojega fanta. Vsak večer sem bil zdoma, da sem se lahko igral z njim. Žena je odšla, jaz pa sem zadovoljen s svojo odločitvijo, saj rad spim in se zabavam s svojim dečkom.«

Fantje pri osemnajstih niso več »uporabni«, saj jih gospodarji zaradi moškega glasu in brade nočejo več, zato začnejo pogosto sami iskati mlajše dečke in jih vzgajajo za ples in nudenje spolnih uslug vplivnežem. A 15-letniki pogosto živijo v strahu, da jih gospodarji ne bi pretepli ali ubili. Vse več je namreč primerov, da gospodarji »svoje« dečke, če ti ne privolijo v spolne odnose, pretepejo do smrti. Tudi za takšna dejanja so zagrožene dolgotrajne zaporne kazni, vendar vplivneži poskrbijo, da so morilci kaj kmalu na prostosti.

»Star sem bil 14 let, ko me je neki poveljnik prisilil v spolni odnos. Zapustil sem svojo družino, z njim sem že 10 let. Čeprav sem zdaj odrasel, me še vedno ljubi in še vedno spiva skupaj. Predlagal sem mu, da bi se poročil z njegovo hčerjo. Privolil je.«

Skrb zbuja dejstvo, na katero opozarja vse več človekoljubnih organizacij, bača bazi je bila pred leti praksa le na severu države, zdaj pa so takšne zabave tudi v Kabulu in južnejših provincah. Mnogi se bojijo, da bo, če država ne bo kmalu ukrepala, v bača bazi vpletenih vse več in več obubožanih najstnikov. Čeprav nekateri vedo, da pri tem sodelujejo tudi vladni uslužbenci, si ne upajo ukrepati, saj se bojijo za svoja življenja in za življenja svojih družin.

Islamski kleriki pozivajo k najstrožjemu kaznovanju pedofilov, slednji pa se sicer zavedajo, da je bača bazi nemoralno in nemuslimansko početje, vendar si ne znajo predstavljati, kako naj bi z njim prenehali, saj naj jih ženske po tej izkušnji ne bi več privlačile. Kot da bi bili na svetu le mladoletni dečki in ženske.