Slovaški plačljivi zid

Devet velikih slovaških medijev je maja letos nekoliko presenetljivo začelo skupni projekt. Čeprav so konkurenti, so se odločili, da bodo vsebino svojih spletnih strani zaklenili in da bo mogoče po novem do nje dostopati na en sam, isti način. Načrt, ki ga je zasnovalo podjetje Piano Media, je bil preprost: tisti, ki bodo želeli brati članke in si ogledati ali poslušati prispevke, bodo morali posredniku, torej Piano Medii, mesečno plačati nizko pristojbino (2,90 evra), to pa jim bo odprlo neomejen dostop do vsebine vseh devetih medijskih spletnih strani.

Eksperiment bi bil lahko zelo tvegan, saj so se uporabniki interneta v preteklih letih že dodobra navadili, da lahko do praktično vseh vsebin dostopajo brezplačno, tudi denimo do časopisnih člankov ter televizijskih in radijskih prispevkov. Največje zasluge za slednje imajo seveda same medijske hiše, ki so svoje vsebine, tudi tiste, ki so bile plod resnega dela in ne zgolj prepisovanja agencijskih vesti, dolga leta ponujale brezplačno, saj so želele pritegniti čim večje število obiskovalcev. Obisk je res rasel, a hkrati ni prinesel želenih ekonomskih učinkov. Hitro se je namreč izkazalo, da so zlasti spletne strani časopisov praviloma vreča brez dna, in da same, zgolj s pomočjo oglasov, ne morejo preživeti. Celo spletni strani največjega ameriškega časnika New York Times je uspelo pred gospodarsko krizo z oglasi pokriti le petino svojih stroškov. S svojimi prihodki jo je zato vzdrževala tiskana izdaja časnika, a ta je hkrati izgubljala bralce prav zato, ker so se ti vse bolj selili na internet. V začaran krog je nato posegla kriza, ki je plačljivim časopisom vidno zmanjšala prihodke od oglaševanja, in mnogi, vključno z New York Timesom, se se odločili, da je skrajni čas, da začnejo zaračunavati za vsaj del svojih spletnih vsebin. Odločitev je bila deloma povezana s stroški, deloma pa tudi s tem, da bi izvirnim novinarskim izdelkom povrnili vrednost, ki je bila ob njihovem brezplačnem razpečevanju pogosto povsem razvrednotena. Učinki so različni: že dolgo plačljivi Wall Street Journal velja za primer dobre prakse, obisk spletne strani britanskega Timesa, ki sodi v imperij Ruperta Mudrocha, pa se je po uvedbi plačilnega sistema zmanjšal za kar 90 odstotkov, a so po drugi strani pridobili precej novih digitalnih naročnikov zaradi verzije za iPad.

Veliki slovaški mediji so se, kot rečeno, svoje spletne strani odločili zakleniti maja. Čeprav je obstajala bojazen, da jih bodo uporabniki preprosto nehali obiskovati, se je po nekaj mesecih izkazalo, da poslovni model, v katerem sodelujejo vodilni dnevnik SME, dnevnik Pravda, poslovno-gospodarski dnevnik Hospodarske Noviny, politični tednik Tyžden, spletna novičarska stran poslovnega tednika Trend Medialine.sk, športni dnevnik Šport, zasebna televizijska postaja TV JOJ, videoportal MeToo.sk in mesečnik o informacijski tehnologiji PC Revue, ni bil strel v prazno. Nasprotno, ustanovitelj podjetja Piano Media Tomas Bella pravi, da je odziv odličen in da se jim je projekt, kjer tretjino prihodkov obdrži Piano Media, ostalih 70 odstotkov pa si glede na čas, ki ga uporabniki preživijo na posameznih straneh, razdelijo medijske hiše, izplačal že po prvih dveh dnevih.

Kot pravi Bella, je eden ključnih razlogov ta, da je naročnina enotna in jo je treba plačati le enkrat. Najpomembnejši pa je ta, da uporabniki primerljivih informacij v slovaškem jeziku preprosto niso mogli najti. In ker so si želeli zanesljivih in relevantnih, skratka kakovostnih informacij, so zanje plačali. Očitno je, da se je sistem za zdaj obnesel zato, ker gre za »majhno« državo z »majhnim« jezikom, in povsem možno je, da v velikih državah ali v državah, kjer govorijo zelo razširjen jezik in je informacij neskončno mnogo, ne bi deloval. Kljub temu da bo dejansko vrednost slovaškega modela pokazal šele čas, Piano Media zdaj že razmišlja o tem, da bi ga izvozili na Češko, morda pa tudi na Dansko in Nizozemsko.

Uporabniki primerljivih informacij v slovaškem jeziku preprosto niso mogli najti. In ker so si želeli zanesljivih in relevantnih informacij, so zanje plačali.

Slovaški primer seveda kliče po vprašanju, ali bi njihov model lahko deloval tudi v majhni Sloveniji. Že bežen pogled na spletne strani naših medijskih hiš kaže, da imajo te trenutno vzpostavljen vsaka svoj sistem; nekatere ponujajo brezplačne vsebine, druge zaračunavajo za del vsebin (denimo za dostop do arhiva). Zdi pa se, da se nekatere hiše zadnje čase bolj kot v svoje spletne strani usmerjajo v pohod na tablične računalnike, kot sta Applov iPad in Samsungov Galaxy Tab. Njihove verzije je mogoče za zdaj brati v PDF-verziji, kar je sicer hitra rešitev, vendar daleč od kreativnega potenciala, ki ga ponujajo tablice. Hkrati nastajajo aplikacije, s pomočjo katerih je mogoče na teh napravah brati tudi druge slovenske tiskane medije. Ena od njih je Trafika, kjer je možno kupiti in brati sveže in tudi stare izvode številnih slovenskih revij, vključno z Mladino in Monitorjem. Aplikacija Časnikar pa naj bi na tablicah ter tudi na mobilnih telefonih in spletni strani ponujala dostop do baze člankov iz različnih medijev, ki jo bo mogoče tudi personalizirati. Peter Čuhalev pravi, da v testni fazi aplikacije za zdaj sodelujeta Delo in Dnevnik, ko bo nared, predvidoma naj bi bilo to jeseni, pa bodo lahko v njej sodelovali vsi mediji, ki bodo plačali licenčnino.

Ob sicer povsem upravičeni fascinaciji nad vsemi temi napravami in aplikacijami, ki se kar vrstijo in s katerimi medijske hiše dobivajo nove in nove poti za posredovanje svojih vsebin, se zdi, da postajajo spletne strani medijskih hiš v naši zavesti že skorajda retro orodja. A te so v času, ko naklade tiskanih medijev še vedno drsijo navzdol, prodaja novih gedžetov pa se je vsaj pri nas šele dobro začela, v resnici tista vez, s katero lahko mediji, ki jih danes ni več mogoče popredalčkati v strogo določene tradicionalne okvire, nagovarjajo najbolj množično občinstvo. Od posameznih medijev je nato odvisno, kako učinkoviti so pri tem.

Morda bi bilo prav zato zanimivo videti, kakšni bi bili učinki slovaškega medijskega spletnega eksperimenta na naših tleh. Če ne drugega, bi lahko skupen nastop vseh medijskih hiš pokazal, koliko slovenskih uporabnikov interneta zna pravzaprav ceniti zanesljive in relevantne informacije.