The Pierces: You & I

Zgodba Catherine in Allison Pierce, sestrske naveze z imenom The Pierces, je presenetljivo podobna zgodbi z začetka novega tisočletja iz pozabe obujene eterične folkovske pevke in pisateljice pesmi Vashti Bunyan. Tako kot so Bunyanovi v šestdesetih letih minulega stoletja pri snemanju njenih prvih singlov pomagali eminentni glasbeniki in producenti, je s sestrama Pierce pri snemanju novega albuma sodeloval basist zasedbe Coldplay, Guy Berryman. In tako kot je Vashti v svojem času zaradi spregledanosti opustila glasbeno kariero, sta bili tudi Pierceovi že skoraj odločeni prekiniti ustvarjanje novih pesmi. Daljne sorodne vezi lahko iščemo še v njihovi folkovski izraznosti, vsaj deloma pa jim je skupna tudi hipijevska podstat. Kolikšen navdih - če sploh - sta v starejši kolegici našli Allison in Catherine, sicer ni znano, sta pa svoj prvi album izdali prav v času, ko je nova severnoameriška struja folkerjev z Devendro Banhartom na čelu odkrila glasbo Bunyanove.

Potem ko sta The Pierces po izidu istoimenskega prvenca v letu 2000, menda zaradi brezbrižnosti založnika, kljub ugodnim kritikam ostali skoraj povsem spregledani, tudi z naslednjima albumoma nista dosegli bistveno večjega odziva, čeprav se je njuna skladba Secret pojavila celo v priljubljeni televizijski seriji Dexter. No, muhavost mainstreama pravzaprav ni nič nenavadnega, zato pa je toliko bolj nerazumljivo, da The Pierces nista naleteli na pozornost tiste bolj angažirane publike. Njuno glasbo, pa tudi pojavnost, lahko namreč mirno postavimo ob bok čislanim glasbenikom, ki so sredi minulega desetletja prevetrili folkovske smernice. Morda se s svojo estetiko resda nekoliko bolj spogledujeta s popom, toda tega se ne izogibajo niti nekateri drugi cenjeni neofolkerji. Je pa res, da sta postali bolj prepoznavni prav pred izidom aktualnega albuma You & I, ko ju je na svojo turnejo najprej povabila zasedba Coldplay, nato pa še folkrockovska zvezdnica Lissie, plošča pa je pristala celo na četrtem mestu britanske lestvice albumov. Sled za glasbenim navdihom The Pierces se najprej usmeri v severnoameriški folk iz sedemdesetih, forma in razgibana podoba novih skladb pa razkrijeta še precej širši pregled nad raznoterimi muzikami, kar sta nenazadnje potrdili že s skladbo Turn on Billie, nekakšnim posvetilom velikanki jazz bluesa Billie Holiday. Zvočno bogati, priložnostno tudi orkestralni aranžmaji, mojstrsko ukrojene harmonije, akustična kitarska kantavtorska podstat in sanjava pop senzibilnost narekujejo že na prvi vtis všečno, nežno, intimno avtorsko poetiko, ki se z vsakim ponovnim posluhom še okrepi. Da bi bila nejasnost s spregledanostjo sester Pierce popolna, je nova plošča - v nasprotju s prejšnjimi, ki so praviloma naletele na pozitivne kritike - tokrat razdelila glasbene kritike. Ali je za to kriv hitovski potencial nekaterih skladb, privzdigovanje obrvi nad njunim druženjem z zasedbo Coldplay ali kaj tretjega, ni povsem jasno. Upajmo le, da te kritike The Pierces ne bodo znova spodbudile k razmišljanju o koncu glasbene kariere.