Slovenija po Breiviku

Pod s soncem obsijanimi vršaci so se minuli teden v Lepeni, na tradicionalnem letnem taboru srečali simpatizerji najmočnejše politične stranke v Sloveniji - SDS. Njihovo srečanje je bilo strokovno. Govorili so predvsem o totalitarni miselnosti v Sloveniji, ki jo še ohranjamo iz komunističnih časov in ki je veliko bolj nevarna od poraženega fašizma. Zgodovinar Stane Granda je izpostavil, da je komunizem »iz uboja naredil krepost, ki služi dobremu«, direktorica Študijskega centra za narodno spravo Andreja Valič pa, da je slovenska mentaliteta zaradi tega poškodovana. V tem času so slovenski mediji objavljali sliko ubijalca iz Norveške, Andersa Behringa Breivika, prav tako prepričanega, da smo Evropejci okuženi s komunistično mentaliteto. »Marxist killer« je pisalo na našitku njegove uniforme, ko je v roki držal avtomatsko puško, opremljeno z laserskim namerilnikom in reflektorjem.

Breivik

Anders Behring Breivik je potem ubil 77 ljudi. Zaradi sovraštva do komunistov, ki so iz Evrope naredili za islam in homoseksualce odprto družbo. V svojem 1516 strani dolgem manifestu o konservativni revoluciji z naslovom 2083 - Evropska deklaracija neodvisnosti je na nekaj sto straneh natančno opisal načrt svojega dejanja. Ukvarjal se je celo z najrazličnejšimi podrobnostmi. Od tega, kakšno motivacijsko glasbo je treba poslušati, recimo norveško skupino Saga, kako ohranjati telesno kondicijo, do tega, kako je treba preseči moralne zadržke ob pobijanju žensk. Imel se je za križarskega vojščaka prihodnosti, za t. i. viteza templarja. Vitezov templarjev je po njegovem vse več, napasti pa morajo nepričakovano, zaradi učinka šoka. Le tako je po njegovem mogoče Evropo zbuditi iz sna.

Evropa naj bi namreč po njem zdrsnila v bolezensko stanje politične korektnosti, sprejemanja drugačnosti, v sprejemanje multikulturalizma in tolerance. Na 1516 straneh kompendija je seveda očitno, da do teh spoznanj ni prišel sam, izoliran v neki norveški vasici. Še manj verjetno je, da je Anders Behring Breivik nor. Prav nasprotno, imel je ali ima mnogo sledilcev, ki so mu pomagali sestavljati tekst, in obstaja mnogo akademskih avtoritet, na katere se je skliceval. Po njegovih trditvah je za nekajletni študij porabil 317 tisoč evrov. Ob tem je prišel do spoznanja, da se je v Evropi ideologija tolerance razširila zaradi Frankfurtske šole. Torej zaradi razprav intelektualcev, večinoma judovskega rodu, ki so po II. svetovni vojni na podlagi Heglovih, Marxovih in drugih tez iskali vzroke za rojstvo fašizma.

Čeprav so mediji Breivika zasuli z različnimi klavniškimi označbami, v resnici bolj kot na kakšnega nasilnega nogometnega navijača spominja na študiozneža, ki si je o svetu in zgodovini narisal skrajno sofisticirano razlago. In spet lahko potegnemo vzporednice. Ne samo s »študijskim centrom za narodno spravo« ali kvazi strokovnimi razpravami na strankarskih taborih. Ko je ljubljansko višje sodišče ta teden obsojenim zaradi napada na homoseksualca Mitjo Blažiča znižalo kazen, je sodnik dejal, da je policija pri njih doma našla ogromno količino nacistične literature. Podobno privrženci slovenske neonacistične skupine Kri in čast (Blood & Honour) na svojih spletnih straneh berejo dolge razprave o tem, zakaj Auschwitz v resnici ni bil taborišče, temveč »veliki manufakturni kompleks za proizvodnjo sintetičnega gumija«, ali kot si druga desničarska skupina, Hervardi, v Sloveniji podajajo študijsko gradivo o skrivnostnem izvoru Slovencev.

Breivik v svojem manifestu Slovenijo navaja na vsaj dveh mestih. Poleg omembe Slovenske nacionalne stranke (SNS) izpostavlja Slovenijo kot državo, ki je najmanj okužena z multikulturizmom. Kot je zapisal, je do tega sklepa prišel s pomočjo sodelovanja z različnimi desničarskimi skupinami na internetu, predvsem na Facebooku. Kakšne znanstvene teže torej ta njegova ocena le nima. Poleg tega se v manifestu Slovenije dotakne še na enem, spregledanem mestu. In sicer ko razpravlja o njemu izredno pomembni temi - bitki pri Toursu, kjer naj bi Franki pod vodstvom Charlesa Martela Evropo leta 732 ubranili pred islamsko okupacijo. Če bi tedaj »evropska« vojska popustila, naj bi civilizacijo zasedli Turki in sveta bi bilo konec. Tukaj pa Sloveniji »čast« reši dr. Tomaž Mastnak, med drugim znanstveni svetnik na Filozofskem institutu Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU.

Breivik namreč Mastnaka v gradivu omenja med svojimi nasprotniki, ker tej bitki ne pripisuje velikega pomena, in svari pred novodobnim ustvarjanjem mita o »rešitvi Evrope«. Po preverjanju se je sicer izkazalo, da je Breivik tudi ta del teksta prekopiral iz Wikipedie, kot je druge dele besedila denimo prekopiral iz znanega manifesta ameriškega krščanskega fundamentalista »Unabomberja«. Na neki način je Breivik svoj fundamentalizem zgradil prav s sestavljanjem »internetnih« teorij zarote. Mastnak, ki si je na našo prošnjo Breivikove zapise natančneje prebral, pravi, da ne gre za posebne modrosti ali nekakšno kohezivno misel, temveč za navaden čvek: »Fanaticizem ni še nikogar naredil pametnega. Tudi sicer ne dela nič drugega, kot da paberkuje. Razen velike Ideje ni v njegovem pisanju nobene misli,« pravi.

Tako ostaja vprašanje, kako močne so še zmeraj velike Ideje v Sloveniji in koliko je takšnega paberkovanja tukaj. Vsaj policijski podatki namreč kažejo, da se nestrpnost do manjšin povečuje. Tudi primerov nasilnih napadov, kot je bil tisti na Mitjo Blažiča, na predsednika budistične skupnosti Dharmaling v Sloveniji Shenpena Rinpocheja ali na istospolno usmerjeno skupino Angležev pred časom, je na prvi pogled več. Število obravnavanih kaznivih dejanj javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti se je med letoma 2006 in 20011 res povečalo za več kot osemkrat, s petih primerov na 34 lani. Vendar tudi v tem primeru ne gre za popolno sliko, kajti na policiji priznavajo, da je razlog za dvig števila obravnavanih zadev predvsem v sodelovanju policije z nevladno organizacijo Spletno oko, kamor je mogoče prijaviti sovražni govor na internetu. Ta pa se je v zadnjih letih razširil.

Zadrti ali zaprti?

Kot je ugotovil že Breivik v svojih statistikah, je Slovenija ena izmed etnično najbolj homogenih držav. Dr. Vlado Miheljak, sodelavec Centra za raziskovanje javnega mnenja pri Fakulteti za družbene vede, pravi, da bi to moralo državljane »razbremenjevati občutka ogroženosti«, kot opažajo njegovi kolegi, raziskovalci v drugih homogenih državah. Načeloma namreč velja, da stopnja zaupanja v soljudi sovpada s stopnjo ekonomske razvitosti ali stabilnostjo demokracije, kar pomeni, da je nezaupanje v soljudi značilno za revne ali nerazvite demokracije, Slovenija pa je razmeroma razvita. A to pravilo v resnici tukaj ne velja. Sodeč po dolgoletnih, mednarodnih raziskavah Slovenija »kot majhen etnični sistem na križišču evropskih poti ter obdan z velikimi, ekspanzivnimi sosedi« ostaja še naprej nezaupljiva in previdna do Tujca, pravi Miheljak. Za ilustracijo, na vprašanje, ali so ljudje vredni zaupanja, je leta 2008, ko obstajajo zadnji mednarodno primerljivi podatki, z »da« odgovorilo le 24 odstotkov prebivalcev Slovenije, a kar 75 odstotkov Norvežanov.

Na centru za raziskovanje javnega mnenja ravnokar končujejo obdelavo zadnje ankete, ki so jo opravili pred nekaj meseci. Gre za znano raziskavo Slovensko javno mnenje, katere del so tudi vprašanja o želenih ali manj zaželenih sosedih. Raziskovalci že več kot 20 let vsaka tri leta ljudem postavijo ista vprašanja, s katerimi merijo t. i. socialno distanco do nekaterih manjšin. Rezultati zadnjega, že šestega merjenja »nestrpnosti« prebivalcev Slovenije so po eni strani spodbudni. Toleranca do manjšinskih etničnih in religioznih skupin se namreč »mehča«, pravi Miheljak, zavračanje ljudi druge rase, tujih delavcev je leta 2011 skoraj polovico manjše kot pred 20 leti. Verjetno, kot si razlaga dr. Niko Toš, idejni oče projekta, je slovensko javno mnenje po osamosvojitvi v teh ljudeh »videlo predvsem simbolno zastopstvo oz. peto kolono jugoslovanskega in balkanskega kulturnega in političnega ekspanzionizma, sedaj pa je začel prevladovati sočutniški moment ob razkrivanju usode izbrisanih, robnih skupin ter brezpravnih delavcev v deprivilegiranih branžah«.

A kljub temu nestrpnost ostaja v mednarodnih primerjavah razmeroma visoka. To je še posebej vidno pri negativnem odnosu do Judov, ki so po Miheljaku v Sloveniji značilni predstavniki »Tujca«. Ker Judje v slovenski novejši zgodovini ne nastopajo in ker njihova dejanja ne vplivajo na javnomnenjske zaznave, se skozi njih tujec »artikulira kot arhetipska predstava«, pravi. Meritve so resda smešne. Po zadnjih popisih prebivalstva živi v Sloveniji okoli 20 Judov, toda Juda si za soseda ne želi skoraj 14 odstotkov, torej 280 tisoč prebivalcev. Na Norveškem je po anketi iz leta 2008 nestrpnost do Judov petkrat manjša. Nestrpnost do Judov je v Sloveniji prisotna predvsem med tistimi, ki zagovarjajo vlogo močnega voditelja - ti so do Judov štirikrat bolj nestrpni -, med tistimi, ki bolj zaupajo cerkvi, med volivci desnih strank in pri ljudeh »protipartizanskih sentimentov«, našteva Miheljak.

Če se je odnos do Judov izboljšal, pa se je v zadnjih treh letih povečala socialna distanca do Romov ali homoseksualcev. In če upoštevamo, da sta prav to skupini, ki sta se v zadnjih letih znašli v središču javnih razprav, se je mogoče strinjati s tezo bivšega varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka, da je nestrpnost v Sloveniji konstantna in da se preliva med zunanje in notranje sovražnike. Na to opozarja tudi Neža Kogovšek Šalamon z Mirovnega inštituta. Glede na to, da se stopnja sprejemanja Romov znižuje in je celo nižja kot pred dvajsetimi leti, predvideva, da so bili respondenti pri drugih, podobnih odgovorih, na primer pri vprašanju o ljudeh druge rase, zgolj politično korektni, »ko pa so bili vprašani konkretno o eni skupini druge narodnosti, pa se je ta strpnost razblinila in razkrila diskriminatoren odnos«. Enako naj bi veljalo pri odnosu do istospolno usmerjenih.

Povečanje nestrpnosti do istospolno usmerjenih, do katere je sodeč po anketi prišlo letos, je zanjo odraz intenzivnega javnega dogajanja na tem področju in glasnega izražanja zahtev po enakih pravicah. »Dokler so bile te osebe tiho in sprijaznjene z drobtinicami, ki jim jih je namenil zakonodajalec, je sprejemanje raslo. Ko so povzdignile glas, opozorile nase, pokazale, da obstajajo, pa se je trend obrnil. Sporočilo je: 'Bodi tiho in ne zahtevaj svojih pravic, pa te bomo radi imeli za sosede,'« pravi Kogovškova, ki odgovornost za to pripisuje ekstremističnim politikom desnice. Trend upadanja nezaželenosti istospolno usmerjenih se je tako prvič po letu 1995 prekinil. »Skrbi me podatek, da še vedno vsak tretji prebivalec oz. prebivalka Slovenije noče homoseksualca za soseda. To pa vsekakor ni družbena klima, v kateri bi si človek želel odraščati in živeti,« dodaja Mitja Blažič, ki se zavzema za človekove pravice istospolno usmerjenih.

Anders Behring Breivik naj bi bil “pošast”, klavec, fundamentalist. Toda bralcu njegovega manifesta se utrne misel, da njegove ideje sploh niso tako skrajne, ampak že skorajda splošno sprejete resnice v Evropi in Sloveniji.

Narkomani, delavci

A še bolj kot do Romov ali istospolno usmerjenih se je povečala nestrpnost do »pijancev« in narkomanov. Morda je razumljivo, da si več kot 70 odstotkov ljudi za soseda ne želi narkomana, toda dr. Milan Krek, direktor zavoda za zdravstveno varstvo iz Kopra, ki se že kakšnih dvajset let ukvarja z vprašanjem odvisnosti, meni drugače. Zanj so uporabniki opiatov dejansko zelo težki bolniki, ki so zboleli zaradi odvisnosti, odnos do njih pa ravno tako kaže na nestrpnost, s čimer se je v pogovoru z nami strinjala tudi varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik. V Evropi, kjer se uživanje opiatov ni udomačilo tako kot v muslimanskem svetu, pravi Krek, uživanje drog z vsemi posledicami vodi k družbeni stigmatizaciji in izključitvi. Bolniki bi potrebovali pomoč v družbi, a jih ta odriva na obrobje, označuje jih za kriminalce in lažnivce, jih zapira v zavode ali zapore.

Šokiran nad rezultati javnega mnenja pravi, da bi se moral začeti proces destigmatizacije uporabnikov opiatov, tako kot se je pred leti začel destigmatizacijski proces rakavih bolnikov. »Ko sem se vpisal na medicinsko fakulteto in sem imel vaje na onkološkem inštitutu, so nekateri obiskovalci bolnikov odpirali vrata s komolci. Danes ne vidim več tega in marsikdo z rakom ozdravi in marsi-kdo med njimi, tudi pokojni predsednik Drnovšek, svoje delo opravlja tudi tedaj, ko so neozdravljivo bolni. Res je, da rakavi bolniki ne manipulirajo, kradejo itd.. Toda vprašati se moramo, ali ne bi tudi oni počeli tega, če bi jih družba izločila in ne bi imeli nobene druge možnosti za preživetje,« pravi Krek. V družbi, kjer poznamo tako hude družbene izključitve delitve na zmagovalce in poražence, se ne smemo čuditi, da se zgodi Norveška, dodaja.

Krek ima seveda prav. Evropsko družbeno ozračje postaja vse bolj izključujoče. Kot našteva Goran Lukič, svetovalec iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, po vsej EU narašča podpora desnemu političnemu bloku, ki danes vodi že 22 od 27 evropskih držav. Posledica je radikalizacija desnih idej. Na Danskem je tako Pia Kjærsgaard, vodja Danske ljudske stranke, predlagala prepoved satelitskih krožnikov, zato da bi se ljudem preprečil dostop do »protizahodnih« TV-programov, kot sta Al Jazeera in Al Arabia. Nekdanja nizozemska ministrica za integracijo in imigracijo Rita Verdonk je pred časom predlagala sistem »integracijskih priponk«, finska ministrica za notranje zadeve Päivi Räsänen meni, da bo država poslej prednost dajala beguncem krščanske veroizpovedi, voditeljica francoske Nacionalne fronte Marine Le Pen pravi, da bi se morali otrokom v Franciji, vključno z otroki staršev, ki so postali »naturalizirani« Francozi, dati »francoska« imena z namenom »bolj učinkovite asimilacije«.

Resda je Lukič prijetno presenečen nad dejstvom, da se je v tem času v Sloveniji strpnost do tujih delavcev povečala. A se sprašuje: kaj pa, če so gledalci v medijsko izpostavljenih zgodbah o getoiziranem življenju delavcev migrantov spoznali, da ti dejansko nikoli ne bodo postali njihovi sosedje, saj so ekonomsko in socialno popolnoma izključeni?

Smrt marksistom

Anders Behring Breivik naj bi bil po utečeni predstavi »pošast«, klavec ali pa vsaj fundamentalist. Toda bralcu njegovega 1500 strani dolgega manifesta se prej ali slej utrne misel, da njegove ideje sploh niso tako skrajne, ampak že skorajda splošno sprejete resnice, ki so del evropskega in slovenskega političnega vsakdana. Bolj kot to, o čemer je pisal ali razmišljal, je pomembno to, kar je jemal za samoumevno. Recimo idejo komunizma. Precejšni del njegovega kompendija je posvečen klasifikacijam različnih evropskih avtorjev, njegovih sovražnikov, ki so se neposredno ali posredno strinjali z Marxovimi idejami. Ti so zanj, za »ubijalca marksistov«, problem vseh problemov.

Kar nas seveda spominja na inflacijo podobnih slovenskih klasifikacij in seznamov.