Milan Potrč: »Karkoli delaš, delaj s premislekom in misli na konec«

Miran Potrč je eden od podpredsednikov SD, je tudi podpredsednik državnega zbora, poslanec z najdaljšim mandatom na Šubičevi. Nekoč je delal v socialistični skupščini. Njegova politična kilometrina je dolga. Prizna, da njegovi stranki SD danes ne kaže najbolje. A za težave ni kriv samo Borut Pahor. Nasprotno, Potrč je eden od članov stranke, ki dopušča možnost predčasnih volitev in ki hkrati misli, da je treba na njih znova poskusiti z Borutom Pahorjem.

Gospod Potrč, kako se počutite?

Dobro.

Junijska slabost, ko ste morali iz parlamenta oditi v bolnišnico, je mimo?

Tista slabost je bila posledica infekcije, ni bila prijetna, a je mimo in upam, da se ne bo ponovila.

Zdi se, da je včasih okužena tudi slovenska politika, trenutno je na počitnicah, napoveduje pa se pestra politična jesen. Se je veselite?

Rajši bi videl, da bi bila jesen normalnejša, so pa razmere takšne, da pričakujemo in moramo pričakovati nekatere posebne odločitve in dogodke, ki se jih posebej ne veselim.

Katere dogodke napovedujete?

Že zgodaj jeseni bomo v državnem zboru sprejeli odstop predsednika državnega zbora Pavla Gantarja, seveda če bo pri njem vztrajal, sam sicer ne bi imel nič proti, če bi svojo odločitev spremenil. Kasneje bomo verjetno volili novega predsednika državnega zbora. Do tega, ali je izvolitev nujni pogoj za nadaljnje delovanje državnega zbora, se sicer pojavljajo različna stališča, sam pa upam, da niso potrebna, ker bo Gantarjev naslednik izvoljen v prvem krogu. Kandidat potrebuje 46 glasov na tajnem glasovanju, glede na politične razmere pa bi odgovorna politika to zagotovila brez vsakršnih težav. Sledijo vsebinska vprašanja, rebalans proračuna za letošnje leto. Če nam bo sprejem proračuna uspel, bomo zagotovili normalno delovanje države. Če ne bomo uspešni, se bodo v Sloveniji dodatno zaostrili medstrankarski odnosi in kriza se bo še okrepila. No, potem bomo morali poiskati nove ministre in nato se bo začelo normalno delo.

In kaj? Normalne volitve?

Normalne volitve gotovo ne. Redne bi bile jeseni leta 2012, volitve pa bodo gotovo prej. O tem, kakšne bodo, se bodo stranke dogovarjale jeseni in želim si, da bi dosegle dogovor, ki bi za vse pomenil boljšo rešitev od te, ki jo imamo sedaj.

Kam se nagibate? Bi bile predčasne volitve dobra rešitev?

Rešitev ni dobra, morda pa je nujna. Če se bo nezaupanje v vlado nadaljevalo, če bo vlada manjšinska, če ji ne bo uspelo doseči dogovora z dovolj velikim številom poslancev in poslank za reševanje temeljnih nalog, recimo za sprejetje rebalansa proračuna, potem bo najbrž treba kot o eni od možnih posledic razmišljati tudi o predčasnih volitvah. Že dalj časa te predpostavke ne izključujem; če ne bomo sposobni zagotoviti podpore, jasnega kratkoročnega programa in njegove realizacije, potem bo treba razmišljati o predčasnih volitvah.

Odločitev o predčasnih volitvah je strogo formalno v rokah parlamenta, sprejmejo pa jo seveda politične stranke. Ali stranka SD sploh razmišlja o tej možnosti, obstaja kakšen političen načrt, strateški razmislek?

Najbolj idealno bi bilo, da bi se o volitvah, tudi o predčasnih, tudi o sistemu volitev, dogovarjala velika večina parlamentarnih strank. Potem niti ne bi mogli govoriti o resni krizi, o izgubi časa. Ali se bo to zgodilo, še ne vemo. Naša stranka o vsem tem že razmišlja, sprejeta ni nobena dokončna odločitev, zavedamo pa se, da so odločitve pogojene z možnostjo uresničevanja nalog, ki si jih je naložila ta koalicija. Če se bodo politične negotovosti nadaljevale, potem je odgovornost te vlade, da poišče možnosti, kako izpeljati predčasne volitve.

Za vašo stranko se ponujajo tri možnosti. Prva je, da vztraja v manjšinski vladi. Druga, da gre na predčasne volitve, kjer jo vodi Borut Pahor. Tretja, da vaša stranka izbere Pahorjevega naslednika in na predčasnih volitvah poskusi z njim. Katera možnost je najboljša?

O zadnji alternativi, o zamenjavi Boruta Pahorja v vodstvu stranke, v strankarskih organih, v poslanski skupini doslej ni bilo resnega razmisleka. Morda se pojavljajo tudi takšne ideje, a o tem se nismo pogovarjali. Predsednik Pahor je vodstvu stranke, poslanski skupini, javnosti dal vedeti, da trenutno ne razmišlja o tem, da bi odstopil kot predsednik vlade, še manj kot predsednik stranke. Je pa stranki ponudil, če tako rečem, da jo popelje tudi na prihodnje volitve. Zame je to najbolj realna možnost. Iskati nove kandidate pred državnozborskimi volitvami, sploh če bi bile predčasne, za stranko ne bi bila lahka odločitev. A to ne pomeni, da je Pahor večni predsednik.

Stranki pada podpora. Podpora pada tudi vladi, Boruta Pahorja ni več na lestvicah priljubljenih politikov. Kaj boste naredili? Vztrajanje pri nepriljubljenem predsedniku ni najbolj politično modro.

Otročje bi bilo, če bi govoril, da ima SD visoko javnomnenjsko podporo. Rajši bi videl, da bi imela višjo. Seveda nam ni vseeno, kako nam kaže, a javnomnenjska priljubljenost ni edino merilo, po katerem se odloča stranka.

Niste revolucionar?

Ne, že dolgo nisem več takšen revolucionar, kot sem bil nekoč, pa še za tisti čas nisem najbolj prepričan. Sam vedno razmišljam o tem, kaj bo jutri. Mnogokrat se spomnim na latinski pregovor quidquid agis, prudenter agas et respice finem - karkoli delaš, delaj s premislekom in misli na konec. Prepir ali različni pogledi glede predsednika stranke ta trenutek ne bodo prinesli nobenih koristnih rezultatov.

Eden od katastrofičnih scenarijev, ki se valja po hodnikih parlamenta, je tudi, da se lahko zaradi strankarske neaktivnosti SD zgodi enako, kot se je nekoč LDS. Razpadala ji je poslanska skupina.

Vem, da imamo po hodnikih parlamenta »prijatelje«. In ti si to želijo. Sam mislim, da do kakšnih prehodov naših poslancev ne bo prišlo. Če pa se bo kaj takega poskušalo dogoditi, bo tisti kolega, prijatelj, tovariš v novem okolju razočaran. Stranko je sicer mogoče zelo hitro spreti med seboj, sestaviti pa jo je mnogo težje.

Kdo je kriv za zelo nizko javnomnenjsko podporo vaši stranki? Vsega ne more biti kriv Borut Pahor. Kje se je zalomilo?

Povsem soglašam. Že pred leti, ko je veliko ljudi v stranki trdilo, da je za njen vzpon zaslužen Borut Pahor, sem trdil, da tako preprosto pač ni. Takrat smo pretiravali, ko smo govorili, da je samo on zaslužen za naš uspeh, sedaj pa se pojavlja absolutno pretiravanje, da je za vse in edino kriv Borut Pahor.

Kako pa je potem porazdeljena krivda?

Najprej so krive razmere. Tudi tisti, ki so gledali dva, tri korake dalje, so težko slutili, kakšne bodo razmere, v katerih je naša stranka prevzela vlado. Je pa Borut Pahor jasno povedal, da bo morala njegova vlada sprejeti ukrepe, ki ne bodo vedno prijazni, a nujni, zato da se zagotovi dolgoročna stabilnost Slovenije. Drugič, pomembno je, da je nekaj začetnih vladnih ukrepov, povezanih z ohranjanjem socialnega položaja in delovnih mest, dalo dobre rezultate, nanje pa smo zelo hitro pozabili. Kot tretje je treba povedati, da je bila tudi naša koalicija, kot druge, težavna. Po profilu smo si stranke različne in zato smo imeli različne poglede, ne samo poglede, tudi ambicije in metode dela. In tukaj je Pahorju mogoče očitati, da ni znal dovolj odločno zagotoviti enotnosti v vladi. Sploh me ne moti, da smo različni, zelo pa me moti, da se te razlike v pogledih najprej pojavijo v medijih, postanejo razvpite. Ta metoda se mi zdi slaba in ne bom rekel, da jo je zakrivil predvsem in samo Pahor, tudi on, tudi s svojimi javnimi nastopi, a nikakor ne samo on. In ostane še en element. Trditi, da je sedanja opozicija prijazna, je težko. Trditi, da je objektivna, še težje.

To ni opravičilo, jasno je, da je opozicija kritična ali po vaše kritizerska. To vas ni moglo presenetiti.

Seveda ni opravičilo, je pa delček v mozaiku razlogov. Sestavite težko situacijo, lastne napake, nepriznavanje rezultatov, težavne odnose v koaliciji in nagajanje opozicije, pa boste dobili celotno sliko. Smešen bi bil tisti politik, ki bi pričakoval, da ga bo opozicija hvalila. A opozicija bi lahko vseeno ravnala drugače, kot ravna.

Velika zgodba z začetka mandata Boruta Pahorja je bila konsenzualna politika. Takrat ga marsikdo ni razumel, celo sami ste rekli, da je preveč popuščal ministrom. Se vam zdi, da je bila njegova politična metoda naivna?

Stvar ni enoplastna. Pri odnosih v vladi si upam trditi, da je v svoji konsenzualnosti mnogokrat dopuščal preveliko neenotnost. Tu je bil morda preveč in ne premalo konsenzualen. Drugo so odnosi s civilno družbo, odnosi s sindikati. Tukaj je bil premalo konsenzualen, rezultati pogajanj so prinesli odpor in uveljavljen ni bil niti delček tistega, kar bi lahko bilo. Težko bi trdil, da je to uspeh. Pri tretjem segmentu gre za sodelovanje z opozicijo. Želja Boruta Pahorja je bila iskrena, pripravljenost velika, stvari pa so se zalomile že na samem začetku, pri odločanju o soglasju o zaključnem računu. SDS je hotela svoje stališče izsiliti z glasovanjem proti vstopu Hrvaške v zvezo NATO. Od take stranke res ni mogoče pričakovati iskrenega partnerstva.

Pahorjeva vlada je prva vlada, ki jo vodijo Socialni demokrati. In če potegneva črto, je bila neuspešna. Če ne drugače, bo prehitro končala svoj mandat.

V enem primeru je že neka vlada prehitro končala svoj mandat, zamenjala jo je Bajukova ekipa.

Naj vprašam drugače, sta bili vaša stranka in vaša vlada dovolj socialdemokratski?

Ne, nista bili. A vprašanje je, če bi sploh lahko bili. Poglejte v preteklost, kdo je bil predsednik vlade, kdo je bil minister za gospodarstvo in finance, kdo je imel večino v državnem zboru, ko so se sprejemale odločitve, ki so prispevale k temu, da so se ustvarile možnosti za strukturne probleme, s katerimi se danes srečujemo.

Kaj imate v mislih?

Več stvari. Recimo odločitve, ki so pripeljale do neustreznega položaja delavcev, odločitve, ki so pripeljale do pojava tajkunstva, odločitve, ki so povzročile tovrstno lastninjenje. Odločitve in posledice niso nastale v času Pahorjeve vlade, so rezultat geneze razvoja Slovenije. Mnogokrat se delajo napačne ocene, kdo je reševal Slovenijo in kdo jo bo pokopal.

Pravite, da vaša stranka sploh ni mogla biti socialdemokratska.

V danih razmerah se bojim, da res ne. Naj citiram Mirana Goslarja, ki je v oddaji o tajkunih dejal, da so nekoč, v času, ko je sam vodil Mercator, upravljali družbeno lastnino. Nihče na položaju menedžerjev ni mogel, smel ali želel razmišljati o ničemer drugem kot o povečevanju družbene lastnine, o uspešnem poslovanju, o ustreznem položaju delavcev. Nihče ni razmišljal o tem, da si bi to lastnino prisvojil. Zelo poenostavljam, a to je ena od težav, s katerimi smo se srečali socialdemokrati in je nismo mogli odpraviti, saj so temelje za takšen milje postavile vse vlade pred nami.

Kakšen milje? Govorite o poveličevanju lastnine?

Tako je. Govorim o poveličevanju lastnine in ustvarjanju možnosti, da se lahko prek nje doseže čisto vse.

Verjetno vaša stranka na volitvah, ki prihajajo, ne bo zmagala.

To je možna predpostavka. Volitve pa so vedno volitve in na koncu bodo odločali ljudje. Kaj bo, ne želim napovedati, a če gledamo statično iz sedanjega trenutka, imate prav.

Vi ne boste več kandidirali?

Ne, ne bom. Gotovo ne.

Bo slovo od politike, v kateri ste delali trideset let, grenko?

Svojega dela nisem nikoli ocenjeval skozi položaj, ki sem ga zasedal, še manj sem se zanj boril, in nimam nobenega občutka, da bi bilo to slovo žalostno. Konec koncev sem se za odhod iz politike odločil sam in kdo ve, morda pa bi bil, če bi še enkrat kandidiral za poslanca, vnovič izvoljen.