Poceni kazniva dejanja in dragi prekrški?

V začetku julija so začele veljati nove, višje kazni za prometne prekrške. Spet so se nekatere globe dvignile tudi za sto in več odstotkov. Čeprav je inflacija višine kazni za prekrške najvišja prav pri prometu, je takšen tudi siceršnji trend. Za enake prekrške so kazni iz leta v leto višje. Čeprav je to gotovo problem že samo po sebi, pa s seboj prinaša še eno težavo - rušenje razmerij med višinami kazni za prekrške in za kazniva dejanja in s tem rušenje razmerja med splošno sprejeto zavrženostjo enih in drugih. Čeprav je prilagajanje evropskim normam v obdobju po osamosvojitvi terjalo določeno višanje kazni za kazniva dejanja, pa ne gre za bistvene razlike. Pri kaznih za prekrške pač.

Ker so predpisane kazni za prekrške skoraj izključno denarne, je neizogibno, da se bodo zviševale skupaj z dvigom življenjske ravni, povprečne plače, bruto domačega proizvoda ... Pa se zvišujejo precej hitreje, kot raste standard. Hkrati nenadzorovano raste tudi število prekrškov, torej število ravnanj, ki so prepovedana in je zanje določena kazenska sankcija. Zdaj je na ravni države uzakonjenih kar 9192 različnih prekrškov. In v 20 letih se zaporne in denarne kazni za kazniva dejanja realno niso bistveno povečale, kazni za prekrške pa so se zvišale tudi za tisočkrat.

Višja življenjska raven

Statistični urad je ob 20-letnici samostojnosti Slovenije pripravil posebno publikacijo »Sloveniji za 20. rojstni dan«, v njej pa predstavil nekatere statistične podatke o življenju v Sloveniji nekoč in danes, nekakšen pregled gibanja bistvenih statističnih podatkov v zadnjih 20 letih. V obdobju od leta 1991 do leta 2010 se je BDP realno zvišal za 73 odstotkov. Povprečna mesečna neto plača se je povečala realno za 79 odstotkov. Povprečna starostna pokojnina se je v tem času realno zvišala za 58 odstotkov. Cene življenjskih potrebščin so se od leta 1991 do lani v povprečju dvignile za 1155 odstotkov, in sicer to pomeni, da se je za toliko zvišala splošna raven cen tistih proizvodov in storitev, ki jih gospodinjstva kupujemo v okviru končne potrošnje. Razpoložljivi dohodek gospodinjstev na prebivalca se je realno v tem času povečal za 50 odstotkov. V tem obdobju se je za 48 odstotkov povečalo število novih zadev na sodiščih. Na cestah pa v zadnjih letih umre več kot 60 odstotkov manj ljudi kakor v začetku devetdesetih let, in to čeprav je promet veliko gostejši kot takrat. O gibanju represije publikacija ne govori. To je, predvsem kar se mehke represije tiče, precej manj navdušujoče.

Konstanta

V novem, demokratičnem sistemu so se, kot je to v navadi, zlagoma višale kazenske sankcije za kazniva dejanja. Po splošnih pravilih za kazni v prvem kazenskem zakoniku po osamosvojitvi, leta 1994, kazen zapora ni smela biti krajša od 15 dni in daljša od 20 let. Denarna kazen pa se je lahko predpisala v vrednosti od 5 do 360 dnevnih zneskov obsojenca. Ta kazen se enako določa še danes, torej odvisno od zaslužka in premoženjskega stanja obsojenca. Praktično enak je ostal tudi razpon denarne kazni, danes lahko sodniki izbirajo med 30 in 360 dnevnimi zneski. Nekoliko višja je kazen zapora, predvidena za najbolj zavržena dejanja, in sicer 30 let zapora, dosmrtni zapor, ki se po trajanju pogosto ne razlikuje veliko od nje, je namreč predviden zgolj za kaznivo dejanje genocida.

Samo v zadnjih petih letih je država kar 3336 dotlej dopustnih ravnanj opredelila kot prepovedana in s tem kazniva. Skoraj dva nova prekrška na dan torej.

Še manjše so razlike, če primerjamo predpisane kazni za posamezna kazniva dejanja. Za umor je bila takrat predvidena kazen od 5 do 20 let zapora, danes od 5 do 30 let. Za tatvino je predpisana kazen ves čas enaka, in sicer do treh let zapora. Enaka vsa ta leta ostaja tudi predpisana kazen za zlorabo položaja pri gospodarskem poslovanju, in sicer kazen zapora do pet let in od enega do osmih let za hujše zlorabe. Tudi za kaznivo dejanje razžalitve vse po starem, predvidena je še vedno denarna kazen ali kazen zapora do treh mesecev. Enaka je tudi kazen za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti - denarna kazen ali kazen zapora do treh let, v primeru povzročitve smrti do osem let zapora.

Zaporne kazni so se v zadnjih dveh desetletjih zvišale, a ne bistveno, in še to le za nekatera kazniva dejanja, predvsem najhujša. Denarne kazni pa so realno ostale enake, saj se izrekajo glede na višino prihodkov in premoženjsko stanje konkretnega obsojenca. Poleg tega je v celotni masi izrečenih kazni le 15 zapornih in le 5 odstotkov denarnih, vse drugo so pogojne, pri katerih, četudi so višje, realno obsojenec zvišanja ne občuti. Za prekrške pa se izrekajo bolj ali manj izključno denarne kazni. Poleg tega so država in lokalne skupnosti vsaj zadnjih nekaj let, tudi z včasih ustavno spornimi zakonskimi rešitvami, vzpostavile dokaj uspešne sisteme za zagotavljanje plačilne discipline. Povedano preprosteje, redka je kazen za prekršek, ki ostane neplačana.

Poleg tega zvišanje denarnih ali zapornih kazni za kazniva dejanja dejansko vpliva na 20 odstotkov obsojencev, kar je bolj ali manj standardno število ljudi že dolga leta. Storjenih prekrškov pa je iz leta v leto več. Lani je bilo na sodišču skupaj rešenih, nerešenih in tistih prekrškov, ki so še v delu, dobrih 300 tisoč. Samo lani so sodišča prejela skoraj 100 tisoč novih zadev, torej postopkov za izrek kazni za prekršek. Pa te številke niso tako visoke zato, ker bi bilo toliko več kršenja zakonodaje na vseh možnih ravneh in področjih kot nekoč, pač pa zato, ker je v zadnjih letih naglo naraslo število ravnanj, ki so po zakonu prepovedana.

Dva prekrška na dan

Možnosti, da boste storili prekršek in zanj plačali denarno kazen, je nešteto. Dejansko se dolgo ni vedelo, koliko ravnanj sploh je v zakonodaji določenih za prepovedana in zato tudi ne, katera vse to so. Tako rekoč vsa kazniva dejanja vsebuje kazenski zakonik in vseh teh dejanj je skupaj 275, področje prekrškov pa je področje brez sistemske ureditve, vsak zakon vsebuje svoje prekrške. Zato jih je tudi praktično nemogoče prešteti. Zaradi pogostih in hitrih sprememb zakonodaje je v danem trenutku skoraj nemogoče navesti točno številko, saj se ta vsak dan spreminja. Edini, ki razpolagajo s tem podatkom, so v podjetju Ius software, vodilnem slovenskem podjetju, ki se ukvarja s statistiko in z zbirkami pravnih podatkov. V ponedeljek je bilo po njihovih podatkih v Sloveniji 9192 prekrškov, torej prepovedanih ravnanj, za katera je predvidena denarna kazen. Zbiranje podatkov o številu prekrškov so začeli maja 2006 in so našteli 5856 takšnih ravnanj, prekrškov. Samo v zadnjih petih letih je torej država kar 3336 dotlej dopustnih ravnanj opredelila kot prepovedana in s tem kazniva. V petih letih 57 odstotkov prekrškov več kot prej oziroma skoraj dve novi prepovedani ravnanji na dan. A to so zgolj prekrški na državni ravni in je k njim treba prišteti še nemalo prekrškov na lokalni ravni, ki jih z uredbami lahko prosto določajo občine. Podatka o številu teh ni. Je pa občin 210, in če je vsaka občina doslej eno ravnanje na svojem ozemlju označila za občinski prekršek, jih je zdaj 210. Če v občini poznajo povprečno 10 »svojih« prekrškov, pa jih je že 2100 ...

Dvajset let je minilo, BDP je 24-krat višji, povprečna plača 22-krat in starostna pokojnina 20-krat višja. Kazni za prekrške za fizične osebe pa so 100-krat, v nekaterih primerih tudi 200-krat višje kot takrat.

Ob osamosvojitvi je zakon o prekrških določal, da je splošni razpon kazni za prekrške za fizične osebe od 0,2 do 41,6 evra, po zdaj veljavnem zakonu pa je ta omejitev od 40 do 5000 evrov. Najvišja kazen za prekršek, ki ga stori posameznik, je pred 20 leti znašala skoraj točno toliko kot povprečna plača, zdaj znaša dobrih pet povprečnih plač. Še večje razlike so pri pravnih osebah, kar je po svoje smiselno, saj so odgovornosti, ki jih to delo prinaša, v kapitalizmu večje. A vseeno, najvišja kazen za odgovorno osebo pravne osebe je bila takrat enaka najvišji kazni za fizično osebo. Danes je od te še enkrat višja, torej deset povprečnih plač. Najvišja kazen za pravno osebo pa je 1200-krat višja, kot je bila, in znaša 517 povprečnih neto plač. Ob tem je treba pri pravnih in tudi pri fizičnih osebah imeti v mislih, da gre za prekrške in ne za kazniva dejanja. Najvišja denarna kazen za kaznivo dejanje znaša 360 dnevnih zneskov (zgolj izjemoma 1500, če je bilo kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubja). Obsojencu s povprečno neto plačo lahko tako sodišče dosodi največ 12 povprečnih neto plač denarne kazni, točneje 11.604 evre. Skoraj toliko znaša najvišja kazen za prekršek za odgovorno osebo pravne osebe, za fizično osebo pa zgolj pol manj.

Ministrstvo za pravosodje: “Načelno stališče ministrstva je, da se je treba zavzemati za strogo selektivno določanje novih prekrškov.”

Prezrta opozorila

»Represivni sistem je izjemno postrožil sankcije za prekrške in v marsičem podrl razmerja med prekrški in kaznivimi dejanji. Gre za zelo aktualen problem. To je resna anomalija, ki se je pri nas premalo zavedamo. Zlasti tisti, ki nenehno vreščijo po strožjih sankcijah, misleč, da bodo stroge sankcije rešile težave v družbi. Pa jih ne bodo. Če bi jih, bi bilo preveč preprosto,« meni generalni državni tožilec dr. Zvonko Fišer. In ni edini. Opozoril, da se mehka represija, torej področje prekrškov, razvija v nasprotju z modernimi standardi kaznovalnega prava in ureditvami v tujini, je vedno več. Na to je večkrat opozarjal tudi dr. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo pri ljubljanski Pravni fakulteti, ki je recimo pred dvema letoma opozoril na vprašanje visokih kazni za minorne prekrške, ki so se ga očitno zavedeli tudi na ministrstvu za pravosodje: »Zadnjič sem govoril z nekom z ministrstva za pravosodje, kjer dobivajo v medresorsko usklajevanje predpise z vseh področij, in problem, ki ga opažajo, je, da se na vseh področjih do neba nabijajo kazni za sicer dokaj nepomembne prekrške.«

Na pravosodnem ministrstvu priznavajo, da zaznavajo in spremljajo »porast prekrškov, tako predpisanih kot, posledično, storjenih«. Prav zato, pravijo, zagovarjajo in bodo tudi v bodoče zagovarjali stališče, ki ga v pripombah k novim predlogom zakonov in uredb že zavzemajo, in sicer načelo »ultima ratio«, kot poslednje sredstvo torej: »Saj inflacija prekrškov ne pomeni drugega kot, med drugim, dviganje zavedanja o možnem izogibanju kaznivosti. Načelno stališče ministrstva za pravosodje je, da se je treba zavzemati za strogo selektivno določanje novih prekrškov.«

Poleg tega poudarjajo osnovno pravilo, da je pri določitvi zakonskih znakov in sankcije za prekršek treba upoštevati tudi »družbeno pomembnost oziroma nevarnost dejanja ter opozarjati in paziti, da obstaja jasna ločnica med zakonskimi znaki prekrška in posledično sankcijo za prekršek ter kaznivimi dejanji kot družbeno bolj nevarnimi dejanji«. Vse to, v izogib temu, da bi se represivnim organom omogočila arbitrarnost pri pregonu, kar bi lahko pripeljalo do tega, da »bi postopek o prekršku dejansko postal 'rezervni' kazenski postopek«. Na to je leta 2009 opozorilo že ustavno sodišče, na katerega odločbo se v postopku podajanja pripomb na predloge novih zakonov in zakonskih sprememb sklicuje tudi ministrstvo.

Statistika pa kaže, da ostaja glas generalnega državnega tožilca, priznanega penologa, ministrstva za pravosodje in ustavnega sodišča povsem preslišan.