The Beastie Boys: Hot Sauce Committee Part Two

Z novim, osmim studijskim albumom se kultni newyorški trojec brez zadržkov vrne 25 let v preteklost, v čas ko je - takrat še kot hardcore bend - med prvimi ugotovil, da so punkovsko miselnost uspešno posvojili raperski pionirji. V naslednjih letih so Beastie Boys zrasli v eno največjih hiphop/rap zasedb, njihovo vračanje k starošolskim koreninam pa danes v primerjavi z dobršnim delom sodobne raperske produkcije paradoksalno ponuja veliko bolj svež posluh.

Deloma so za to krivi novodobni raperji, ki - če odmislimo nekaj izjem - že vsaj deset let skupaj niso spravili omembe vredne plošče, še lažje pa razloge za to najdemo kar v izvirni, povsem samosvoji estetiki veseljaško razgrajaškega večno mladega trojca. Seveda je prav, da priložnostno dobimo vpogled tudi v tisto manj zabavno plat življenja. Da znajo biti kritični, so v preteklosti navsezadnje že pokazali tudi Beastie Boys, ki še zdaleč niso imuni proti opresiji in krivicam, s katerimi se vsak dan srečuje vse več ljudi, čeprav tega najpogosteje ne sporočajo skozi svojo glasbo. Potem ko je pred izidom sprva za leto 2009 napovedanega albuma Adam 'MCA' Yauch zbolel za rakom, bi trojec prenovljene skladbe (zato part two in ne sprva mišljeni part one) najbrž zlahka namestil v temačnejšo podobo.

Toda ne. Beastie Boys so s ploščo Hot Sauce Committee Part Two kljub Yauchovi težki izkušnji ostali veseljaški, norčavi in igrivi. Morda še bolj kot kadarkoli prej, zato album pač ni pisan na posluh tistih, ki v glasbi iščejo (obrabljene) življenjske nauke in modrosti. To pa seveda ne pomeni, da si trojec in z njim njegovi privrženci zatiskamo oči pred sprevrženostjo sedanjega družbenega ustroja. Pomeni le, da raje kot na modno tarnanje prisegamo na šaljivo, duhovito, energično in neobremenjeno ustvarjanje, s katerim se je skupini Beastie Boys vseh 30 let kariere uspelo obdržati med najzanimivejšimi in najbolj popularnimi zasedbami. Na vprašanje, kaj je tisto, kar Newyorčane dela tako zanimive, izvrsten odgovor ponudi tudi novi album. Mojstrski, sicer preverjeni, toda neklišejski spoj udarnega, podivjanega punkovskega muziciranja, vzorcev, nabranih na praviloma obskurnih ploščah, ter prepoznavnih, v efektih potopljenih vokalov še enkrat potrdi njihovo brezčasnost. Če v hibrid zamesimo še reference iz pop kulture in širok razpon glasbenih navdihov, ki sežejo od duba, funka, rocka do novodobnih elektronskih domislic, pa dobimo enega najbolj navdihujočih glasbenih izrazov sploh. Še več, trojec to razgibano, dinamično estetiko briljantno in na videz povsem zlahka zapakira v pop formo, ki očara že ob prvem posluhu. Res je sicer, da z albumom Hot Sauce Committee Part Two ne ponudi nič (bistveno) novega, toda v tem svojem preverjenem početju je tako prepričljiv, da mu to lahko štejemo le v dobro.