Ne v gostilni, ampak v parlamentu

»Problem sovražnega govora se ne začenja v državnem zboru in se tudi ne konča v državnem zboru,« je pred časom dejal predsednik državnega zbora v odstopu Pavel Gantar. Pa vendarle se in se tudi konča ali, bolje rečeno, bi se moral končati. Poslanci si ne dovolijo besed na meji sovražnega govora ali onkraj nje zato, ker si to dovolijo njihovi volivci. Nasprotno, nizka raven govora v državnem zboru delu prebivalstva, v katerem tli sovraštvo, daje tisto malo potrebnega dodatnega poguma, da začnejo ljudje javno izražati najnižje notranje vzgibe. Ko poslanec na javni televiziji zmerja Rome s Cigani, privilegiranci, lažnivci in tatovi, se množica odpravi nad romsko družino. Ko poslanec za homoseksualce išče rešitev v zdravljenju, civilna iniciativa v nekaj dneh zbere več deset tisoč podpisov proti družinskemu zakoniku ...

Vzemimo Janeza, ki vstopi v gostilno nekje na Dolenjskem in žanje vzklike odobravanja, ko poziva nad Rome. Ali pa Jožeta, ki žanje salve smeha, ko v ljubljanskem bifeju zbija šale na račun istospolno usmerjenih. Ali pa koga drugega kje drugje, ki hujska zoper kako drugo deprivilegirano skupino, saj je vseeno ... Moč njihovih besed je omejena na tisti šank, tisto mizo, tisti lokal. Oni niso politiki, ampak njihovi volivci. In bolj ali manj, hote ali nehote se obračajo k svojim predstavnikom, k strankam in politikom, za katere so glasovali. Prav zato je moč besed slednjih, nasprotno, velika. Z njo pa tudi odgovornost zanje. Res je, da je eden od temeljev parlamentarne demokracije neomejena svoboda govora predstavnikov ljudstva, predvsem v državnem zboru. A besede teh predstavnikov ljudstva imajo enak vpliv ne glede na to, kje so bile izrečene. Zato bi zanje morala veljati strožja pravila glede sovražnih izjav, hoje po meji kaznivega. Ta meja bi zanje morala biti postavljena nižje kot za Janeze in Jožete. Pa ni tako.

V praksi kazenskih postopkov zaradi sovraženega govora in zbujanja nestrpnosti ni veliko, navadno manj kot deset na leto. Obsodb pa še manj. In med obtoženimi ali obsojenimi ne najdemo politikov, poslancev, ministrov. Pač pa Janeze in Jožete. Seveda je veliko odvisno od izobrazbe, vzgoje, okolja, celo zemljepisne lege. A vsem negativnim dejavnikom navkljub še ni rečeno, da bi se Janezi in Jožeti na bolj ali manj odprti sceni spravljali nad drugačne. Lahko bi to zadržali zase. Lahko, če bi to počeli tudi njihovi predstavniki na najvplivnejših funkcijah v državi. Pa se redno dogaja, da ne. Spomnimo se samo nedavnega govorjenja Franceta Cukjatija o istospolno usmerjenih v državnem zboru: »Človeku v stiski, človeku, ki ima nenaravna nagnjenja, pa se ne posmehuje. Ampak se mu skuša pomagati in mu pomagati in tudi zdraviti, če je na to pripravljen.« In to dvajset let po tem, ko je svetovna zdravstvena organizacija tudi formalno umaknila homoseksualnost s seznama duševnih bolezni. Na zdravljenje »v kako za to primerno ustanovo« je istospolno usmerjene sicer pred tem v poslanskih klopeh že pošiljal bivši poslanec SNS Sašo Peče. Pa govorjenje poslanca SNS Mirana Györeka o notranji ministrici Katarini Kresal: »Ne moremo te ministrice primerjati z gospo Jelušičevo, z gospo Krebsovo, to so dame, to so gospe, to so matere, to so žene.« Po njegovem notranja ministrica ni prava ženska, ker ni poročena in nima otrok. In nekdanjega poslanca SDS Pavla Ruparja, ki bi za dve od takrat opozicijskih kolegic »odredil obvezni zakonski pregled mednožja, da bi ugotovil, katerega spola sploh sta«. Kot posledica te Ruparjeve izjave je šla v javnost izjava zaskrbljenih državljanov »Sovražni govor se širi po državi - iz državnega zbora«, ki jo je podpisalo 368 vidnih predstavnikov akademskega in medijskega sveta. V njej so opozarjali na trend širjenja sovražnega govora iz državnega zbora v javnost, ki je drugačen od trendov v državah članicah EU, po katerih naj bi se zgledovali: »Opozarjamo, da nestrpnost in izključevanje v parlamentu spodbujata in opravičujeta nestrpnost tudi na drugih ravneh vsakdanjega življenja.« Nekaj mesecev pred tem, spomladi 2005, je evropska komisija sprejela deklaracijo o rabi rasističnih, antisemitističnih in ksenofobnih izjav v političnem diskurzu, v kateri je opozorila na širjenje sovražnega govora iz skrajnih političnih strank v velike politične stranke.

Volivci se hote ali nehote obračajo k svojim predstavnikom, k strankam in politikom, za katere so glasovali. Prav zato je moč besed slednjih velika. Z njo pa tudi odgovornost zanje.

In navsezadnje, spomnimo se poslanca SNS Zmaga Jelinčiča, ki je večkrat, še najbolj goreče pa v zabavni oddaji Piramida na TV Slovenija leta 2006 (takrat je to trajalo kar celo uro), Rome zmerjal s Cigani, lažnivci, delomrzneži, privilegiranci, kriminalci, tatovi, lenuhi ... Pa je to le en primer takšnega govorjenja tega poslanca, tudi Romi še zdaleč niso edina družbena skupina, ki jo je imel v zobeh. Se je pa Jelinčič kot edini politik, prav zaradi nastopa v omenjeni oddaji znašel na sodišču. Primer se je vlekel pet let, Jelinčič je bil nazadnje, marca letos, oproščen. Tožilstvo se na odločitev sodišča ni pritožilo.

Kaj bi bilo drugače, če bi pristojni žaljivi in sovražni govor najvišjih predstavnikov oblasti dosledno preganjali? Morda kaj, morda sploh nič. Bi bila pa to morebiti dobra spodbuda za razpravo o ravni kulture izražanja v politiki. Od znotraj, po naravni poti, se to verjetno ne bo zgodilo, sploh ker je trend povsem nasproten. Po parlamentarnih počitnicah bodo poslanci razpravljali o Zaresovem predlogu etičnega kodeksa za poslance. O različnih predlogih etičnega kodeksa so poslanci sicer v preteklosti že razpravljali. Po navadi je bila to posledica kakega verbalnega izpada v državnem zboru, a soglasja za sprejetje kodeksa doslej ni bilo. Četudi bi bil ta sprejet, je vprašanje, koliko lahko etični kodeks prispeva k več kulture v javnih nastopih poslancev. Škodil pa prav gotovo ne bi.