Republika v odsevu

Kaj in kako se je gradilo, oblikovalo, fotografiralo od leta 1991 do danes? Morda je 20 let dovolj za inventuro, a za resno oceno in vrednotenje je to vendarle premalo časa. Razstava v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani je dobra priložnost za inventuro in tudi za to, kako smo, če sploh smo (v skladu z naslovom razstave), gradili skupno stvar - res publico. Šest kratkih filmov, naslovljenih Majhno in pametno - ekspresije sodobne slovenske arhitekture v filmu, ki so nastali na pobudo novega direktorja MAO Matevža Čelika, so kot sonda v slovensko arhitekturo po letu 1991. Sicer pa izbor arhitekturnih del temelji na nekaterih večkrat nagrajenih objektih, selektorji so upoštevali tudi odnos do kulturne dediščine in uvrstili v izbor nekaj njenih uspešnih prenov. Poskušali so zajeti vse segmente - od novih nakupovalnih centrov, stanovanjskih sosesk, šol, fakultet in športnih objektov, zasebnih hiš, hotelov do nizkoenergetskih stavb. V devetdesetih so mladi arhitekti iskali predvsem podobe, ki fascinirajo, in začeli tudi drugače pojmovati čas in prostor. Nekateri so sledili idejam Paula Virilioja in Jeana Baudrillarda in hkrati srkali pretok internetnih informacij, ki jim je nudil hipno mednarodno prepoznavnost, tudi zgolj z osnutki, ne le z arhitekturnimi realizacijami. Tako je preteklih dvajset let zaznamovanih z medijsko prodornostjo mlade generacije in ustaljeno dobro prakso srednje generacije arhitektov, oblikovalcev in fotografov.

Uradno se danes temu uničenju “domačega znanja in kompetitivnosti” na področju industrijskega oblikovanja reče, da so bili žrtve prestrukturiranja in reorganizacije podjetij.

Pregledna razstava v MAO je posvečena dvajsetletnici slovenske države, ob tem so se poigrali z neke vrste državotvornim naslovom - Oblikovanje republike. Ta bi lahko zvenel kot parafraza naslovov iz časov po drugi svetovni vojni, ko se je začela izgradnja socialistične republike, ko so vsi kot eden gradili, oblikovali, fotografirali, garali pri gradnji avtoceste bratstva in enotnosti, se potili v tovarnah, pekarnah, železarnah, rudnikih ... in to za skupno dobro, za skupni blagor. A vse kaže, da pri naslovu razstave ne gre le za parafrazo, ampak mislijo resno, pa četudi izkušnja zadnjih dvajsetih let govori o tem, da so v novi državi vsi delali predvsem zase, za svoje dobro, vsak je do nedavna živel v svojem malem sebičnem svetu in republike jim je bilo prav malo mar! Izgubil se je tudi pravi pomen besednih sklopov - skupno dobro in javni interes. Teh ne razumejo prav dobro niti politiki, niti menedžerji, niti cerkev, niti ljudstvo ... tako naslov Oblikovanje republike ne govori o Sloveniji. »Nova, samostojna republika se v arhitekturi in oblikovanju tega obdobja ne odraža kot celosten javni projekt, temveč kot vrsta posameznih dobrih realizacij, za katerimi stojijo ljudje, ki so se zavedali širšega pomena svojega dela,« je zapisal v katalogu Matevž Čelik. Saj, v mislih jim ni bila res publica! Ustvarjalci, ki so predstavljeni v tem ozkem izboru, so v želji po tem, da bi ustvarili dober izdelek, najprej zaradi sebe in svoje stroke, tako hkrati v odličnosti tega dejanja prispevali tudi k javnemu dobremu. Izbrana dela na razstavi so raznolika, njihovi ustvarjalci se zavzemajo za kakovost bivanja (arhitektura), za kakovostne izdelke za vsakdanjo rabo (industrijsko oblikovanje), ti pa posredno vplivajo na nastajanje novih podjetniških pobud, pomagajo k razvoju lokalnega gospodarstva, posredno spreminjajo tudi način našega življenja. »Izbor predstavlja dejanja, ki so ali še vedno služijo kot vzor ter so pravi odgovori na prava vprašanja v svojem času,« je prepričan Čelik. »Pri tem ni nujno, da so brezhibni v izvedbi; njihova vrednost ni v brezhibnosti, temveč v viziji, v njihovi energiji, s katero želijo doseči podobo in realizacijo nečesa drugega ... zato ni nujno, da prinašajo dokončne odločitve, prej odprta izhodišča za prihodnost.« Ob tem je omenil realne razmere v preteklih 20 letih, ko so z nepremišljenostjo, cenenostjo posameznih odločitev, politično ravnodušnostjo, egoizmom in ljubosumjem velikokrat »povozili« dobre ideje, namere in priložnosti.

Primerjava z razmerami v SFRJ se ponuja sama. Takrat, kot vse ostalo v družbi, sta bila arhitektura in industrijsko oblikovanje vodena hkrati politično in strokovno. Za gradnjo velikih družbeno pomembnih zgradb, tovarn, stanovanjskih zgradb in infrastrukture je politika vedno poiskala strokovnjake. Tudi zaradi tega so lahko danes slovenski arhitekti modernisti in njihova arhitektura zgled mladim arhitektom, saj so imeli možnost graditi po svojih strokovnih parametrih, vsaj v večini primerov. Podobno je tudi z industrijskimi oblikovalci, ki so v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja razvijali mednarodno konkurenčne izdelke v razvojnih inštitutih in oblikovalskih oddelkih znotraj tovarn: Iskra, Litostroj, Tomos, Gorenje, Stol Kamnik, Elan, Alpina, Steklarni Rogaška in Hrastnik ... in vsi ti razvojni oddelki so bili po letu 1991 ukinjeni (izjemi sta Gorenje in Rogaška). Uradno se danes temu uničenju »domačega znanja in kompetitivnosti« na področju industrijskega oblikovanja reče, da so bili žrtve prestrukturiranja in reorganizacije podjetij.

Prav zaradi naštetega se slovenski proizvodi s težavo ponovno uvrščajo na mednarodni trg. Zato pa se vpisujejo na mednarodno oblikovalsko sceno oblikovalci, ki so šli poiskat svojo srečo naravnost na globalni trg: Lara Bohinc, Matevž Fortuna, Dan Lenard, Robert Lešnik, Rok Oblak, Nika Zupanc ... Podobno uspešna so majhna, prodorna podjetja s svojimi inovacijami in invencijami, kot so Akrapovič, Kuzma, Pipistrel in Seeway, vsi s svojo specifično ponudbo in s presežno vrednostjo, ki temelji na znanju in iznajdbah, prav s tem osvajajo svetovna tržišča. Špela Šubic, kustodinja za industrijsko oblikovanje v MAO, pravi: »Oblikovalsko ozaveščena podjetja si kot svetle izjeme prizadevajo tudi za bolj sistematičen pristop vladnih ustanov in oblikovanje državnih politik na področju oblikovanja. Sistematična podpora oblikovanju v smislu politike oblikovanja ali programskih rešitev in načrtov s strani vladnih služb v Sloveniji ne obstaja. Vsi načrti o oblikovalskih centrih so se izjalovili; ukinjen je bil tudi IDCO, ustanovljen 1988, pri Gospodarski zbornici Slovenije.« Šubičeva dodaja, da je pozitivne premike na bolje zaznati z evropske ravni, saj se morajo skozi posamezne, mednarodno financirane projekte vedno bolj vključevati tudi slovenske vladne službe, in to prav v programe za politiko oblikovanja in inovacij. Še vedno pa Bienale industrijskega oblikovanja - BIO - ostaja ena ključnih dejavnosti MAO in hkrati priložnost za slovenske oblikovalce.

Grafično oblikovanje pa je, podobno kot politika sama, v novi državi padlo na izpitu. V letu 1991 je skupščina razpisala natečaj za državne simbole in tudi sama izbrala rešitev, korporativne podobe državnih inštitucij pa so se lotevale za to nekompetentne vladne službe in ministrstva. Vsi nadaljnji poskusi reševanja celostne grafične podobe države, vlade, ministrstev itn., vključno z zadnjim poskusom iz leta 2009, pač niso prinesli nobenih bistveno sodobnejših in ustreznejših rešitev. Drugače pa je z grafičnim oblikovanjem, ki so ga z vso pozornostjo oblikovalci snovali za nekatere kulturne ustanove in podjetja, na srečo tam daleč proč od okusa politikov - na primer celostna grafična podoba in publikacije Slovenske kinoteke, katalogi MGLC-ja in ŠKUC-a ali celostna podoba podjetja Mobitel, če omenimo seveda le tiste presežke, ki so uvrščeni na razstavo. Izjema, v oblikovanju za državo, je Miljenko Licul in na primer njegova dva seta denarja: slovenski rezervni denar ter tolarski bankovci in kovanci, ki so bili plačilno sredstvo do leta 2003. Licul je v sedemdesetih in osemdesetih letih soustvarjal visoko raven grafičnega oblikovanja in je to dobro tradicijo iz prejšnje države prenesel v novo. S svojim ustvarjalnim espritom je botroval tudi celostni grafični podobi, tiskovinam in razstavam Narodne galerije v Ljubljani, ki so postavljene visoko na listo vrednotenja, a v pričujočem izboru žal niso našle mesta. Vsekakor v tem izboru manjka veliko dobrih rešitev, ki žal zaradi prostora, koncepta ali kakšnega drugega vzroka niso bili vključeni vanjo. Droben segment je namenjen tudi Mladininim naslovnicam. In če bi bila razstava zastavljena polemično, bi lahko tematizirala preteklih dvajset let vizualnih komunikacij v Sloveniji kot izrazito oglaševalskih. Saj so bila prav devetdeseta in prvo desetletje novega tisočletja v znamenju razcveta oglaševalskih agencij, ki so s povprečnimi ali podpovprečnimi oglasi in akcijami grafično oblikovanje »izrabila« kot sredstvo za ilustriranje velikokrat cenenih (a drago plačanih) oglaševalskih idej. Navsezadnje je bilo tudi v svetovni literaturi grafično oblikovanje druge polovice 20. stoletja v Sloveniji (in Jugoslaviji) zabeleženo kot zelo dobro, predvsem pa smo imeli dobro povprečje. Prav slednje je izginilo, podobno kot je v družbi izginil srednji družbeni razred. V gnezdenju vseh navedenih branž najdemo zanimiv izbor fotografij, žal pa med njimi ni reportažne fotografije, ki je imela eno ključnih vlog v Sloveniji tudi v devetdesetih, ne le v osemdesetih letih.

Vsi kazalniki kažejo, da se v teh dvajsetih letih ni gradila republika! In to predvsem zato, ker temu niso bile naklonjene družbene razmere - ministri, pristojni za gospodarstvo, za gradbeništvo, za okolje in prostor, za kulturo in drugo niso razumeli svojih nalog, niso ustvarili ugodnih razmer za plodno ustvarjanje na tako pomembnih področjih, kot so arhitektura, industrijsko in grafično oblikovanje.

Vrnimo se k naslovu Oblikovanje republike. Vsi kazalniki kažejo, da se v teh dvajsetih letih ni gradila republika! In to predvsem zato, ker temu niso bile naklonjene družbene razmere - ministri, pristojni za gospodarstvo, za gradbeništvo, za okolje in prostor, za kulturo in drugo niso razumeli svojih nalog, niso ustvarili ugodnih razmer za plodno ustvarjanje na tako pomembnih področjih, kot so arhitektura, industrijsko in grafično oblikovanje. Na drugi strani pa so ustvarjalci - tako arhitekti kot oblikovalci - pogosto sledili svojim kolegom v svetu in šli bolj po poti globalnih trendov ter zato v večini primerov zanemarili reševanje regionalnih zagat in problemov. Prav v tem segmentu so se izneverili svojim predhodnikom modernistom, v zadnjem desetletju referenci za mlade ustvarjalce, ki pa se zgledujejo po njih bolj v detajlu kot v celostnem razumevanju nalog: kaj in zakaj se gradi, zakaj in za koga se oblikuje in proizvaja industrijske izdelke ter komu so namenjene vizualne komunikacije in na kakšni intelektualni ravni naj se sporoča njihova vsebina.