Brezčasnost predčasnosti

O predčasnih volitvah se govori že več kot leto dni. Kakor da bi živeli v Italiji. Le da bi bile tam v tem času predčasne volitve že za nami. V Sloveniji pa je pot do njih izjemno zapletena. Tako ni po nesreči, ker pisci ustave ne bi znali bolje ali ker so pri pisanju ustave kaj spregledali. Nasprotno, temu poglavju so se posvetili posebej pozorno in ga namenoma prepisali iz nemške ureditve, ki daje prednost stabilnosti vlade pred spreminjanjem javnega mnenja med rednimi volitvami. Le da so šli pri zapletanju poti do predčasnih volitev še dlje od Nemcev. Tudi ne po pomoti.

Zapletenejša ko je pot do predčasnih volitev, stabilnejša je vlada. Gre za vprašanje, ki ni zanimivo v obdobjih ugodnih gospodarsko-finančno-družbenih razmer in s tem tudi stabilnih političnih razmer. Verjetno pisci ustave tega poglavja niso pisali z mislijo na razmere, v kakršnih živimo danes, kljub temu pa gre za določbe, pisane za čas nestabilnih političnih razmer ne glede na razloge zanje. In politične razmere danes v Sloveniji so nestabilne. Opozicija oziroma SDS in nekatere manjše stranke z desnega političnega pola zdaj opozarjajo na neustreznost veljavne poti do predčasnih volitev. Da gre za preživeto formo, da to dokazujejo prav sedanje politične razmere, pravijo.

Ustavo, kot velja še danes, je pisalo sedem avtorjev, Franc Grad, Peter Jambrek, Matevž Krivic, Lojze Ude, Tone Jerovšek, Tine Hribar in Anton Perenič. Večinoma so v mesecih klicev po predčasnih volitvah poudarjali, da je bila ureditev smiselna nekoč in je še danes. Še najbolj spremembe podpira Jerovšek, ki meni, da je položaj, ko je sprememba vlade v praksi onemogočena, škodljiv, in sicer ne glede na barvo koalicije. Hkrati opozarja, da bi sistem potreboval manjše popravke, preveliko odpiranje poti do predčasnih volitev bi bilo nemara škodljivejše celo od sedanje ureditve. Matevž Krivic pa - kot nekoč - še danes vidi vse argumente v prid veljavni ureditvi tega področja v ustavi, zato sprememb ne podpira. »Gre za neposredno povzet nemški model s konstruktivno nezaupnico, ki krepi stabilnost vlade in onemogoča hiter dostop do predčasnih volitev prav zato, da bi se izognili položaju Italije, ki je v tistem času imela tako rekoč vsako leto drugo vlado,« pojasnjuje Krivic in dodaja, da je slovenski model še nekoliko restriktivnejši do predčasnih volitev kot nemški. Ustavni pravnik Andraž Teršek pojasnjuje: »Ko so se ob snovanju ustave prepisovale določbe iz nemške ustave, so se izpustili tisti deli, ki so več pristojnosti in moči dajali predsedniku republike in možnosti, da sam presodi, ali naj razpusti parlament in razpiše predčasne volitve ali pa naj ponovno sproži postopek iskanja novega premiera.« Dodaja, da bi se v tem delu veljalo nekoliko približati nemški ureditvi. Tudi manjšanje pristojnosti predsednika republike, ki je še dodatno otežilo pot do predčasnih volitev, je bilo premišljeno. Le da tu ni šlo toliko za strokovno kot za politično vprašanje. Ali kot je pred časom za Dnevnik dejal Franc Grad: »Do izraza je prišel strah pred prevelikim vplivom tedanjega predsednika slovenskega predsedstva Milana Kučana. To je razlog, da je z ustavo predvideni vpliv predsednika republike manjši kot v sicer primerljivem nemškem modelu.«

Zaradi pomembnosti in usodnosti so predčasne volitve, kot tudi sicer pravila o postavljanju vlade in konstituiranju državnega zbora, ustavna materija. V to navadno sodijo vprašanja, ki so tako pomembna, da zaslužijo visoko stopnjo stalnosti in je potrebno visoko soglasje za posege vanje. Zato tako kot pot do predčasnih volitev niti pot do sprememb ureditve predčasnih volitev ni preprosta. Najlažji način je sprememba ustave, 60 poslancev pritisne na tipko. A to terja čas in poglobljeno strokovno razpravo na vseh bistvenih ravneh in še poglobljeno politično razpravo z namenom doseči dovolj široko soglasje v državnem zboru. Zamisli o spremembah tega vprašanja pa med predlagatelji izvirajo iz sedanjih političnih razmer. Zato se je z željo po čim hitrejšem postopku pojavila zamisel ustavnega zakona, ki ne bi prinesel sistemskih sprememb, pač pa zgolj hitrejši dostop do predčasnih volitev v tem mandatu. Torej da bi se posebej za konkretne razmere obšla ustava.

Kakor je bila leta 1983, ko so nemški koalicijski poslanci glasovali proti podpori lastni vladi in izsilili predčasne volitve, odločitev v rokah kanclerja, je danes v Sloveniji v rokah predsednika vlade.

Teršek o razlogih za sprejemanje ustavnih zakonov pravi: »Ustavni zakon se ne sprejema za ureditev vprašanj, ki po svoji naravi niso primerna za urejanje na ustavni ravni, niti za to, da bi se tako zakonodajalec arbitrarno izognil odločitvi ustavnega sodišča, niti za to, da bi uredil posamezno vprašanje v nasprotju s tistim, kar izhaja iz že veljavnih določb ustave. Zatorej z ustavnim zakonom tudi ni mogoče spremeniti poti do predčasnih volitev v nasprotju s tistim, kar določa ustava.« Sistemske spremembe, torej drugačna ureditev tega področja v ustavi zaradi konkretnih razmer, niso bile nikoli resna možnost. Čeprav je na dolgi rok, ob širšem soglasju za spremembe, to edina sprejemljiva pot. Spreminjanje v ustavi določenih pravil igre zgolj za potrebe konkretnih razmer je pač napačno. Poleg tega je vprašanje takšnih ali drugačnih sprememb iz dneva v dan, ko se približujemo rednim volitvam, manj aktualno. Vprašljiva je tudi domneva, da bi poslanci, razen tistih iz SDS, na glasovanju pritisnili na tipko za predčasne volitve. S tem bi se odrekli eni letni plači skupaj z delovnopravnimi pravicami, ki jih prinaša zaposlitev, in s privilegiji, ki jih prinaša poslanska funkcija. Če bi to storili, bi o glasovanju zoper lastno vlado moralo biti doseženo soglasje znotraj koalicije, temu pa je v primerljivih sistemih še najbližje glasovanje o zaupnici nemških poslancev leta 1983. Takrat so koalicijski poslanci vlade Helmuta Kohla glasovali proti podpori svoji lastni vladi in izsilili predčasne volitve. Kakor je bila takrat v Nemčiji odločitev v rokah kanclerja, je danes v Sloveniji v rokah predsednika vlade. Ustava nima nič s tem.