Dr. Andrej Kurnik: "Išče se nova paradigma revolucije"

“Iščejo se najprimernejše oblike upora in koordinacija teh oblik, išče se nova paradigma revolucije. Kajti klasične revolucije niso več mogoče.”

Dr. Andrej Kurnik je profesor politologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in tisti aktivist, ki je bil zadnjih deset let vedno v prvih vrstah, ko je šlo za opozarjanje na krivice, ki so jih doživljali izbrisani, ilegalni pribežniki in azilanti. Je član uredništva Časopisa za kritiko znanosti in sodelavec Centra za kritično politologijo. Ukvarja se tudi z vprašanji migrantskih in prekarnih delavcev. Zadnja leta deluje v Socialnem centru Rog in pri pobudi Nevidni delavci sveta. Ta organizacija je z nasveti in predvsem z opozarjanjem na dogajanje z objavami v medijih pomagala delavcem različnih podjetij, ki so zahtevali svoje pravice. Tudi z gladovno stavko. Kurnik je aktivist od leta 2000. Pravi, da ga »motivirata ogorčenje in ljubezen do univerzalnega. Ogorčenje nad neoliberalnim in nacionalističnim enoumjem in želja po svobodi in doslednem uveljavljanju človekovih pravic.«

V času stavke v Luki Koper ste dejali, da bi bila ta stavka lahko prelomna, kajti iz nje bi lahko pridobili vsi zaposleni, tisti z zaposlitvijo za nedoločen čas in zaposleni pri podizvajalcih. Tuji delavci, ki so večinoma zaposleni pri podizvajalcih, naj tokrat ne bi ostali praznih rok. Stavka se je končala. Jo še vidite kot prelomnico?

Zame je pomembno, če hočete tudi prelomno, da se je izkazala solidarnost med delavci v Luki. Z njimi pa so solidarni tudi drugi, zunaj Luke. V Luki so stavkali žerjavisti, protestno pa so prekinili delo zaposleni pri podizvajalcih Luke, med seboj so se podpirali in nobena stran ni sklenila sporazuma z upravo na račun druge. V skupnem boju so bili delavci, ki so zaposleni pri Luki in imajo zagotovljene pravice iz dela ter nekatera jamstva, in delavci, zaposleni pri podizvajalcih, ki so povsem brezpravni, številni med njimi migranti, ki jih delodajalci neusmiljeno izkoriščajo. Skupen boj obeh skupin za svoje pravice, boj brez izigravanja med njima, je prelomno dejanje. Pa tudi doseženi rezultati so s širšega vidika prelomni. V tridesetih dneh mora biti sklenjen dogovor o standardih delavskih pravic, ki bo obvezujoč za vse v Luki. To sicer ni krovna kolektivna pogodba, ki bi veljala za vse in jo je zahteval Sindikat IPS (Sindikat izvajalcev pristaniških storitev). Kljub temu pa je napredek. Delavci iz Sindikata IPS so postali kolektivni subjekt in kot takšni so vzpostavili razmerje sil z delodajalci, Luko in državo.

Med stavko je bilo slišati, da jadranske luke med seboj neusmiljeno tekmujejo pri poslih. Zbijajo si cene, ceno pa plačujejo delavci z nizkimi plačami in okrnjenimi drugimi pravicami. Namesto tekmovalnosti bi morale uveljavljati načelo delitve programov in sodelovanja, kajti zaposleni v njih so povsod v slabem položaju. So torej v istem čolnu?

Tako so govorili delavci in sindikalisti, ki se zavzemajo za sodelovanje med lukami na podlagi komplementarnosti. Ne vem, ali so luške uprave to dojele. Oblike outsourcinga, ki obstajajo v Luki Koper, očitno ne prinašajo racionalizacije organizacije dela, čeprav jih zagovarjajo z argumentom zniževanja stroškov dela, kakršnega zahteva konkurenčnost današnje ekonomije. Seveda je prekarnost delavcev pri podizvajalcih v Luki povezana z današnjo ekonomijo in njenimi postfordističnimi značilnostmi. Zaradi decentralizacije proizvodnje, vse večje nestandardiziranosti proizvodov in proizvodnje just in time je nujna skrajna fleksibilnost. Stroški zanjo pa so na plečih delavcev. S stavko in protestno ustavitvijo dela so delavci račun izstavili tistim, ki imajo od fleksibilnosti zgolj dobiček. Račun pa je treba izstaviti ne le Luki, ampak tudi občini, državi, EU, saj obsega Slovenija le tretjino luškega gospodarskega zaledja, in finančnim trgom, saj je Luka popolnoma vpeta v globalni kapitalizem.

Stavka v Luki Koper je opozorila tudi na velike razlike med plačami članov uprave in delavcev. Menedžerji si izplačujejo mastne plače in dodatke iz dobička, delavci pa pri dobičku niso udeleženi. Saj ne rečem, da bi morala biti nekakšna solidarnost med upravami in delavci pri plačah, kajti to je v tem sistemu, kjer gospoduje pohlep, deplasirano pričakovati.

Stavkajoči delavci v Luki so poudarjali predvsem vprašanja, povezana z varnostjo pri delu. Luka je izredno kompleksen organizem in zdi se, da delavci fiksni kapital v njej in oblike organiziranja dela obvladajo bolje od uprave. Neoliberalna organizacija proizvodnje na način množenja podizvajalskih storitev se v tem primeru lepo vidi kot napad na delavsko moč. Z novo solidarnostjo med polnozaposlenimi in prekarnimi se je v izrazih moči tehtnica prevesila izrazito na stran delavcev. Ključna vloga delavcev pri organizaciji proizvodnje v Luki pa marginalizira pomen menedžmenta. To je nova danost, ki bi jo morali priznati v obliki novega modela participacije delavcev pri upravljanju.

Zame je pomembno, če hočete tudi prelomno, da se je izkazala solidarnost med delavci v Luki. Z njimi pa so solidarni tudi drugi, zunaj Luke.

V Luki Koper ste se znašli kot aktivist gibanja Nevidni delavci sveta, ki je doslej usmerjalo pozornost predvsem na migrantske delavce, saj so ti najbolj prizadeti.

Z migracijami se aktivisti v Sloveniji ukvarjamo že dolgo. Ena izmed prvih večjih manifestacij alterglobalizacijskega gibanja leta 2001 je bila proti rasizmu in represiji na južni meji, ki je postajala schengenska in je dobila vlogo zadrževanja tranzitnih migracij. Tudi teoretično se že kar nekaj časa ukvarjamo s tematiziranjem migrantske subjektivitete. Da bi videli, kako se vzpostavljajo nove oblike kapitalističnega izkoriščanja in kakšen politični potencial nosi v sebi migrantska subjektiviteta. Zdaj je seveda v središču zanimanja gibanja Nevidnih delavcev sveta položaj migrantskih delavcev v Sloveniji. Povsem po naključju smo kot aktivisti Socialnega centra Rog novembra 2007 naleteli na delavce v ljubljanskih delavskih domovih. Že na prvi pogled je bilo jasno, da živijo v skrajno neprimernih bivalnih razmerah, da o kratenju drugih pravic sploh ne govorim. Z različnimi skupinami migrantskih delavcev po delavskih domovih smo začeli projekt opozarjanja na razmere in boj za njihove pravice. Tako sta se srečala realnost in teoretsko delo.

Kako poteka pomoč delavcem v Nevidnih delavcih sveta?

Metoda je opolnomočenje in samoorganizacija. Skušamo predvsem proizvesti orodja za boj migrantov: na ravni študija samih migracij, migracijskega režima, novih oblik kapitalističnega izkoriščanja, načinov segmentiranja dela in s študijem družbenih praks samih migrantskih delavcev. Ključna metoda delovanja je aktivistična raziskava. Z njo skušamo identificirati prakse, ki imajo potencial za spremembo razmerja sil med delavci in delodajalci in s tem potencial za spremembo delovnih in življenjskih razmer, nato pa želimo takšne prakse razširiti. IWW ne skuša socializirati delavcev v skladu z ideologijo človekovih pravic, saj ni nevladna organizacija. Prav tako ne obstaja meja med aktivisti in delavci, ki začnejo delavski boj. V gibanje IWW so vključeni migrantski delavci, študenti, raziskovalci itd. Iščemo osvobodilne prakse med delavci samimi in jih razširjamo med njimi. Denimo, zadnje kampanje Nevidnih delavcev sveta v delavskih domovih so namenjene temu, da preprečimo izgon delavcev iz delavskih domov in iz države. Izgon bi pomenil, da bi ostali brez vsega. Na podlagi praks neplačevanja najemnin, saj večina delavcev niti nima možnosti, da bi jih plačala, in na podlagi zgodovinskih oblik boja delavcev smo skupaj začeli razvijati metodo stavke najemnikov. Stavka najemnikov je zgodovinska in legitimna oblika delavskega boja.

V nedogled pa takšna stavka ni mogoča. Ljudje obupajo. Vrnejo se domov.

Zato zdaj oblikujemo transnacionalno mrežo med Slovenijo in Bosno in Hercegovino, da bi skupaj poiskali načine samoorganiziranja migrantskih delavcev, ki so pravzaprav nenehno v tranzitu. Ko govorimo o migracijah delavcev, ne gre toliko za vprašanje integracije, ampak za režime svobode gibanja, za vprašanje, koliko lahko ljudje znotraj teh režimov v resnici dosežejo svobodo gibanja in kako lahko iz mobilnosti naredijo orodje za spremembo življenja. Osvobajati mobilnost pomeni prilaščati si delovne in življenjske razmere. Zato v gibanju IWW ne jokamo za starimi gotovostmi, ampak vidimo v prehajanju meja in osvobajanju mobilnosti emancipatorno družbeno gibanje.

Mar niso to teme, ki bi morale zaposlovati predvsem sindikate? Sodelujete z njimi ali pa jim »odžirate kruh«?

Tudi dogajanje v Luki Koper je pokazalo, da ne moremo več graditi novih oblik boja delavcev na moči in hegemoniji industrijskega fordističnega delavstva. Mislim, da bi bili žerjavisti brez delavcev iz Sindikata IPS poraženi in nasprotno. Zdi se, da veliki sindikati težko sprejmejo novo realnost dela. Nasprotovanje zakonu o malem delu je pogosto spremljalo zatrjevanje, da bo malo delo v Slovenijo prineslo prekarnost. Ta je že tu! Migranti sestavljajo 10 odstotkov delovno intenzivnega prebivalstva, podoben je delež tistih, ki delajo v avtonomnih poklicih, kot so samostojni podjetniki, nato so tu študenti in drugi atipični aranžmaji. Približujemo se 50-odstotnemu deležu delavcev, ki so prekarni. Zato iščemo politični potencial delavcev, ki so zunaj fordističnega kanona. Da bi veliki sindikati razumeli, kaj se dogaja na tem področju, bi morali biti organizirani veliko bolj po načelu grass-roots. Oblike delavskega predstavništva bi morale biti dosti bolj temeljne. Sindikat žerjavistov v Luki Koper je takšna temeljna sindikalna organizacija. Sicer pa je IWW aktivistična organizacija, sestavljena iz prostovoljcev in samoorganiziranih delavcev, zato ne moremo odžirati kruha poklicnim sindikalistom.

Ko že govoriva o migrantih in njihovem položaju, ki je povsod po Evropi zagaten, ne moreva mimo različnih modelov multikulturalizma in integracije priseljencev, saj prav v krizi slišimo, da je z njimi konec. Še več. Pojavljajo se nove oblike fašizma, politika pa kot da ne razume, kaj se dogaja.

Izjava nemške kanclerke Merklove o koncu projekta multikulti, ki jo je izrekla prav v času krize, je bila po mojem le poskus poenotenja, homogeniziranja političnih skupnosti. V Nemčiji težko govorimo o multikulturnem modelu upravljanja razlik. Prej o asimilacijski politiki. Multikulturnost je treba braniti in kritizirati. Braniti pred poskusi nasilnega vsiljevanja monokulturne vizije družbe. Kritizirati kot model upravljanja razlik, ki reproducira hierarhije tako, da naredi iz kulturnih razlik temelj diferenciacije v smislu družbene moči. Kritiko drugega pomena multikulturnosti lahko tematiziramo na primeru današnjih ZDA. Ali Obama pomeni dejansko emancipacijo odrinjenih in diskriminiranih skupnosti v ZDA? Se pravi, ali bo uveljavil politiko, ki bo na primer dekriminalizirala črnsko populacijo in zmanjšala neproporcionalni delež črncev v zaporih. Nedavna kapitulacija pred republikanci žal pomeni, da je odgovor na ti vprašanji najbrž nikalen.

Kako nevarni so po vašem pojavi fašizma v Evropi? So razmere primerljive s tistimi iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ki so naplavile na prizorišče totalitaristične ideologije in prakse?

Nedavni pokol krščanskega fanatika in skrajnega desničarja na Norveškem je lekcija za mainstreamovske politične sile, ki bi morale končno sprevideti, kako nevarno je zmanjševanje in podcenjevanje nevarnosti, ki jo pomeni skrajna desnica. Pa tudi prevzemanje njene agende v svoje programe in politično retoriko. S skrajno desnico se je treba spoprijeti in jo poraziti. Mainstreamovska politika ne sme posnemati francoskega predsednika Sarkozyja, sicer zagovornika federalizacije Evrope, ki pa iz oportunističnih razlogov doma dejansko zagovarja politiko skrajno desne Nacionalne fronte, ko gre za odnos do migrantov in različnih manjšin v Franciji. To je nevarna igra in hkrati zrcali protislovje samega neoliberalnega političnega razreda: ta uporablja ekskluzivistične lokalizme kot orožje proti demokratizaciji v globalizaciji. Skrajna desnica služi terorističnemu uveljavljanju režima apartheida v Evropi.

Zategovanje pasu je možno le, če vlada v družbi in njenem političnem življenju avtoritarnejše ozračje. Zato imate danes v Evropi velik premik na desno.

Toda hkrati se zdi, da je evropsko delavstvo v času krize mirno. Razen dogajanja v Španiji in Grčiji ter nasilja v britanskih mestih ni mogoče zaznati artikuliranega vrenja v težnji po spremembah. Zakaj takšna otopelost?

Vprašanje je, kaj se dogaja pod površjem. Izbruh gibanja 15. maj v Španiji kaže, da pod površjem vre in nekaj nastaja. Tudi epizode upiranja politikam rezov in zategovanja pasu v Grčiji so naplavile nove oblike boja in demokracije. V Severni Afriki so vstaje odnesle diktature, ki so bile zelo pomembne za globalno neoliberalno vladavino. Nemiri izključenih v britanskih mestih kažejo na novo raven konfrontacije na območju zategovanja pasu, kot pravijo Evropi celo v New York Timesu. Zakaj se ni zgodilo še nič? Mislim, da se na neki način iščejo najprimernejše oblike uporov in koordinacija teh oblik, išče se nova paradigma revolucije. Kajti klasične revolucije niso več mogoče. Revolucija je na dnevnem redu, ker kapitalizem ni našel reformne strategije. Ko se je začela kriza, so nekateri pričakovali nekakšen New Deal na globalni ravni, rekonstrukcijo gospodarstva in družbe od spodaj, z mobilizacijo proizvajalcev družbenega bogastva. Tako kot je bil zgodovinski, bi bil tudi novi New Deal povsem politični mehanizem, ki bi omogočil poraz egoizmov individualnih kapitalistov, saj je njihova iracionalnost zakrivila krizo. V zdajšnji krizi pa vladajoči niso vzpostavili novih mehanizmov participacije proizvajalcev. Zato ni presenečenje, da nova gibanja proti krizi zahtevajo in tudi že prakticirajo nove oblike participativne demokracije. Politični razredi te inovacije ignorirajo, kapitalistični egoizmi pa nas vlečejo v spiralo recesije, morda celo depresije. Zato lahko mislimo novo revolucijo kot novo utemeljitev globalne družbe od spodaj. Ta pa ne bo enkraten dogodek, ampak mnoštvo spopadov in bojev proti diktaturi finančnega kapitalizma.

Toda zdajšnji kapitalizem je nekaj povsem drugega, kot je bil tisti izpred skoraj sto let, ki ga je pretresla velika kriza.

Seveda je. Ko se je začela zdajšnja kriza, so se slišali glasovi, da je kriza izbruhnila zato, ker je finančni kapitalizem slab za realno ekonomijo. Temu so sledili pozivi k deglobalizaciji in k vrnitvi v industrijski kapitalizem. Seveda je finančni kapitalizem slab za realno ekonomijo. Sicer ne zato, ker spremlja razgradnjo fordizma in nastanek postfordističnega produkcijskega načina, ampak zato, ker uničuje najmobilnejšo in najbolj izobraženo generacijo v zgodovini. Ni pa realni ekonomiji zunanji. Finančni kapitalizem je oblika poveljstva nad globalno proizvodnjo. Zgovoren je podatek izpred desetih let, iz časa, ko je bila nova ekonomija na vrhuncu, da pride na en dolar iz blagovne menjave 55 dolarjev finančnega premoženja v cirkulaciji. Torej imamo večjo akumulacijo v sferi, kjer se dela denar iz denarja samega. Vendar finance niso odlepljene, ampak reprezentirajo nove sfere produktivnosti. Torej, finančni kapital je antagonističen odnos. Zlo finančnega kapitalizma je, da reprezentira novo produktivnost, nove oblike živega dela in skupno tako, da jih organizira izrazito izkoriščevalsko in neegalitarno. Odgovor na krizo finančnega kapitalizma tako ni reindustrializacija in deglobalizacija, ampak reapropriacija financ, bolje rečeno reapropriacija na terenu financ. V tem kontekstu pa je reapropriacija samovladanje produktivne multitude.

Potemtakem je industrijski kapitalizem mrtev in zaklicati je treba, naj živi finančni?

Konec je naturalistične epistemologije, ki temelji na redkosti dobrin. To je značilnost nove ekonomije, ki je sedaj v krizi. In to je potencialno osvobodilno. Danes moramo vzpostaviti razmerje sil s finančnim kapitalizmom in iskati možnosti za rekonstrukcijo od spodaj ali, bolje, za novo utemeljitev. Globalni New Deal na ravni finančnega kapitalizma. Špansko gibanje, ki je nastalo 15. maja, zdaj brani ljudi, ki jih mečejo iz stanovanj, ker ne morejo plačevati hipotekarnih posojil. Vzpostavili so razmerje sil s finančnim kapitalizmom. Tudi drugod bi morali zagnati boje za egalitarnost na ravni finančnega kapitalizma, boj za reapropriacijo rente. Sistem hipotekarnih posojil v ZDA na primer lahko obstaja zgolj zaradi vključitve revežev, ki po nekem času izpadejo, saj ne morejo več odplačevati posojila. Za finančni kapitalizem je torej določujoč antagonizem med skupnim in zasebnim prilaščanjem. Boji na terenu finančnega kapitalizma, za reapropriacijo financ in s tem demokratično organizacijo skupnega lahko potekajo kot boji za egalitarnost financ, za družbeni dohodek, ki je današnja različica klasične zahteve po delovnih mestih za vse. Seveda to niso več delovna mesta, ki jih vzpostavlja industrijski kapital, ampak samoorganizacija proizvodnje. Tako postajajo ponovno aktualne zahteve po zajamčenem dohodku. Te so paradoksalne samo, če jih mislimo v kontekstu nacionalnih ekonomij.

Osvojitev tega imaginarija financ je vprašljiva. Ljudje bi si torej morali prilastiti finance. Ampak gre za fiktivni kapital, ki nastaja tudi s finančnimi špekulacijami. Danes ni dvoma, da je njegovo delovanje treba regulirati. Nova družbena gibanja so glasna v teh zahtevah.

Logika gibanj ni prevzem oblasti. Ko govorim o reapropriaciji ali ponovni prilastitvi financ, ne mislim na nekakšen prevzem globalne oblasti, saj ta v neki centralizirani obliki niti ne obstaja. Logika gibanj je intervenirati s parcialnimi intervencijami v danih razmerah. Vedno znova vzpostavljati razmerja sil. In hkrati iskati avtonomijo. Na videz paradoksalno, a ni. Treba je razumeti, da se kapital razvija zaradi dela. Obstaja možnost, da se to razmerje med delom in kapitalom prekine. Skratka, da delo postane avtonomno, da se samoorganizira. Ko torej govorimo o gibanjih, je danes bistveno vprašanje, kako prenesti konflikte na teren finančnega kapitalizma oziroma financ. To postaja ključno bojišče v Evropi. V Italiji je del varčevalnih ukrepov kriminalizacija ljudi, ki ne plačujejo dolgov bankam. Isto se je zgodilo v Grčiji. Seveda obstajajo še druga področja konflikta. Konflikti zaradi politik zategovanja pasu, povezanih s suverenim dolgom, so tukaj in so del bojev za reapropriacijo financ. Piqueteri v Argentini so se pred desetletjem na diktate finančnega kapitalizma odzvali z blokiranjem komunikacijskih poti, s čimer so dosegli preusmeritev finančne rente v skupnosti revežev za financiranje šolstva, zdravstva - torej skupnega.

Zlo finančnega kapitalizma je, da reprezentira novo produktivnost, nove oblike živega dela tako, da jih organizira izrazito izkoriščevalsko in neegalitarno.

Vsa nova gibanja, ki so demokratično naravnana, pa zahtevajo tudi prostor za demokratično participacijo ljudi pri odločanju o javnih zadevah.

Zagotovo. Imamo nova gibanja (ali pa vstaje v Severni Afriki), ki so nastala na terenu krize in imajo izjemen demokratičen naboj. Ta gibanja niso suverenistična, to pomeni, da niso osredotočena na vzpostavitev suverene oblasti. Tam in drugod po svetu, tudi v Evropi, prakticirajo demokracijo na nov način. Četudi so z njimi v konfliktnem razmerju, v taktičnem zavezništvu sprejemajo stare oblike demokratičnih institucij. Kolegi iz Tunizije pravijo, da se morajo boriti za napredovanje revolucije, da ne bi zastala in se zaprla v neko obliko liberalne demokracije, ki bo Tunizijo ohranjala v istem položaju znotraj svetovnega trga. Projekt radikalne družbene transformacije pa mora obenem nasprotovati poskusom restavracije diktature, saj ta nevarnost še vedno obstaja.

No, v Evropi je drugače. Demokratične institucije so menda utrjene in skorajda nikogar ni strah, da bi jih kdo rušil.

Za zdaj je še tako. Toda zategovanje pasu je možno le, če vlada v družbi in njenem političnem življenju bolj avtoritarno ozračje. Zato imate danes v Evropi občuten premik na desno. Povsod na volitvah dobiva desnica. In to zato, ker takih reform ni mogoče izpeljati demokratično. V demokraciji navadno takšne reforme padejo. Kot je padla pokojninska reforma v Sloveniji. V avtoritarnem sistemu boste mogoče takšne reforme uveljavili. Ne, ne bi rekel, da v Evropi ni nevarnosti erozije demokracije oziroma zmanjšanja demokratičnih standardov, ki jih poznamo. Tega se moramo zavedati in jih braniti. Sočasno pa razmišljati, kako naprej. Kako najti in uveljaviti nove oblike participacije ljudi.

Moč novih gibanj je vendarle majhna. Nekateri celo trdijo, da je preneznatna, da bi lahko odločilno vplivala na družbeno dogajanje.

Gibanja niso zgolj zavesten politični aktivizem. Niso partije, so množične družbene prakse. In delajo lahko samo to, kar delajo ljudje. Seveda pa to ne pomeni, da gibanja kot zavesten politični aktivizem ne morejo presoditi, kakšen politični kontekst jim ustreza. Za moč gibanj danes je ključna krepitev transnacionalnega globalno evropskega političnega prostora, ki gre onkraj schengenskih meja.

Za zdaj si je nemogoče zamisliti, da bi se zdajšnje politične institucije odprle za inovacije, ki nastajajo v družbenih bojih. Za reševanje evra in reševanje EU je nujna nadaljnja integracija, pri čemer se demokratični deficit v EU ne omenja. Zato je napredovanje integracije občuteno kot diktat. Gibanja proti diktaturi finančnega kapitalizma pa potrebujejo čim bolj integrirano in federalno Evropo, saj so izrazito transnacionalna. Res pa je, da so pozivi k renacionalizaciji smešni, saj so nazadnje nacionalne oblasti tiste, ki uveljavijo politiko zategovanja pasu. To je idealno gojišče populizmov. V teh razmerah gibanja za radikalno demokracijo težko vstopajo v odnos z institucionalno politično sfero. Sam mislim, da moramo poleg spopada s finančnimi institucijami prenesti konflikt na evropsko raven. Konflikt na vse-evropskem prizorišču lahko pripelje do novih oblik demokracije. To na primer ve tudi gibanje Indignados iz Španije, ki pripravlja pohod na Bruselj.

Tudi Evropa se je dolgo zdela kot eksperiment za nove oblike demokracije. Zdaj je zaspala. Ji moramo še dati čas za prebujanje? Je odgovor, ki bo omogočil ureditev razmerij v Evropi, res le evropska federacija?

V dolžniški krizi se ni pokazalo zgolj, kako se generira neenakost, ampak tudi, kako smo medsebojno povezani, in vsem so na očeh pasti morebitnega razpada evroobmočja. Bi uvedli spet vsak svojo denarno politiko, ki bi jo narekovali nacionalni egoizmi? Ne smemo pozabiti, da so prav ti v preteklosti povzročili krvave vojne in uničenja. Rešitev ni v poti nazaj, ampak naprej. Vendar federalizacija Evrope sama po sebi ni nobena rešitev. Evropa potrebuje nov demokratični okvir, nove institucije za demokratično participacijo ljudi. Evropski parlament ne zadostuje. Nova družbena gibanja, če razprejo blokade, lahko prinesejo na to pot marsikaj novega in dobrega. So pravzaprav edina politična sila, ki kaže na vso sprevrženost neoliberalnega kapitalizma, ki potrebuje za svoje početje transnacionalno dimenzijo, hkrati pa zatira vse poskuse, da bi se na transnacionalni ravni vzpostavila nova demokracija. Boji se namreč, da bi spet nastala možnost, da si ljudje prilastijo ekonomijo, družbo, politiko. Tega pa kapital noče. In ravno to je smoter današnjih antikapitalističnih gibanj.

Se vam ne zdi, da je za ta gibanja značilno valovanje z vzponi in padci? Kaj se je pravzaprav zgodilo z uporniško miselnostjo v zadnjih petnajstih letih? Od Seattla so gibanja, ki si prizadevajo za drugačno globalizacijo, izgubila ostrino. Kar nekaj let pa jih je bilo najti tudi v mainstreamovskih medijih.

Dogajanje v Seattlu in Genovi je bilo dejansko zelo močno pri oblikovanju globalne demokracije. Potem je prišel 11. september 2001, ko sta v New Yorku padla simbola sodobnega kapitalizma. Oživel je unilateralizem ZDA in svet se je za nekaj časa postavil v prejšnji register. S koncem Busheve vladavine in s porazom ZDA in koalicije voljnih v Iraku se je možnost za delovanje novih gibanj na globalni ravni spet odprla. Ko se je začela zdajšnja kriza, je bilo ukvarjanje z njenimi vzroki površno. Še posebej v Sloveniji. Tudi drama krize suverenega dolga je hranila marsikatero iluzijo deglobalizacije in fordistične reindustrializacije. Evroobmočje pa je obstalo in vedno bolj se kažejo realistični obrisi današnjega sveta in s tem možnosti radikalne transformacije obstoječega. Jeseni so na evropski ravni napovedani protesti in akcije proti politikam rezov in zategovanja pasu. Jesen bo odločilna tudi za prihodnost revolucij v Severni Afriki. Vprašanje dolga, reapropriacije na terenu finančnega kapitalizma in globalne demokracije postaja vse bolj osrednje. In to je teren, na katerem bodo prišli inovacije in imaginarij alterglobalizacijskega gibanja še kako prav.