Oprostitev ali kazen?

V torek se je v bolnišnici v mestu Bayonne tik nad mejo s Španijo zbralo štiristo zdravnikov, sester, strežnikov in bolnikov, da bi podprli zdravnika, ki je prejšnji teden spet podžgal polemiko o nujnosti legalizacije evtanazije. Doktor Nicolas Bonnemaison je namreč osumljen, da je vsaj štirim neozdravljivo bolnim ostarelim pacientom pomagal umreti, tako da jim je v žile vbrizgal smrtonosno mešanico sedativa Hypnovel in mišičnega relaksanta Norcuron. Prvi povzroča omotico, drugi pa najprej učinkuje na vratne mišice in mišice okončin, nazadnje pa še na tiste, povezane z dihanjem. Preveliki odmerek povzroči respiratorno paralizo in posledično smrt.

Tamkajšnji tožilec je zoper zdravnika prejšnji petek sprožil preiskavo zaradi »zastrupitve nemočne osebe«, zdravnik pa je takoj priznal, da je »več osebam« predpisal učinkovine, ki so povzročile smrt, zanikal pa je, da bi jih bil zastrupil.

Čeprav se v Franciji polemika o legalizaciji aktivne evtanazije obudi vsakih nekaj let, Elizej kategorično zavrača kakršnokoli obliko pravnega urejanja tega vprašanja, češ, saj imamo tako imenovani Leonettijev zakon o »koncu življenja« iz leta 2005. Ta je uvedel pravico pacienta, da ga pustijo umreti. Pri takšni »pasivni« evtanaziji se lahko zdravnik na pobudo bolnika odloči, da navkljub Hipokratovi zaprisegi opusti zdravljenje, a zgolj v primerih, ko bi to le umetno podaljševalo življenje. Evtanazija je tako pred šestimi leti ostala kazniva. Jean-Luc Romero, predsednik Združenja za pravico do dostojanstvene smrti, pravi, da zadeva Bonnemaison ponovno dokazuje nujnost zakonskih sprememb. Meni, da je ureditev, v kateri se zdravnik, ki obnemoglemu bolniku na njegovo željo pomaga na oni svet, znajde pred poroto, nedopustna. Predvsem zato, ker naj bi se Francozi zavedali, da se smrti z asistenco zaradi sočutja zdravnikov dogajajo tako rekoč vsak dan: »V izogib licemerstvu in možnosti zlorab ni druge možnosti kot zakonsko legalizirati evtanazijo,« dodaja.

Tudi zdravnikov odvetnik Arnaud Dupin je prepričan, da bo o evtanaziji enkrat pač treba opraviti široko javno razpravo. Seveda se njegova stranka zaveda, da so njena dejanja kazniva, a dodaja, da se zakonodajalec pri tem vprašanju nikoli ni hotel zares soočiti z družbeno resničnostjo. »Zdravniki nam rečejo, da se je nekomu ustavilo srce ali pa, da so mu izključili aparate, nihče pa ne ve, kaj natanko tiči za temi besedami«. Uporaba Hypnovela in Norcurona naj bi bila v francoskih bolnišnicah nekaj povsem običajnega, vendar naj bi o tem vsi le molčali. Zadeva naj bi bila na moč podobna stanju v poklicnem kolesarstvu, kjer vsi zagotavljajo, da ni več nedovoljenih sredstev, a to najpogosteje velja le do naslednjega razkritega primera. Meni, da gre za tabu, pri katerem sprenevedanja kar noče in noče biti konec: »Politiki bodo morali prej ali slej prevzeti odgovornost in to vprašanje pravno urediti. Moja stranka se je z njim soočila tako, kot je vedela in znala, trpeče je odrešila strahotnega trpljenja.«

Tudi sodniki so ljudje

Seveda pa vsi niso istega mnenja kot Dupin in Romero, saj naj bi zakon poslanca Jeana Leonettija iz leta 2004 vseeno prepovedoval nekomu, čeprav je neozdravljivo bolan in star, namerno vzeti življenje. Doktor Bonnemaison naj bi, po doslej znanih podatkih, štirim bolnikom pomagal umreti, ne da bi se posvetoval s kolegi, zato naj bi zakon res grobo kršil. Odločanje o življenju in smrti bolnika naj bi bilo proti osnovnim načelom sodobne družbe in tako tudi v neskladju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in svoboščinah. Za baskovskega zdravnika zahtevajo, seveda če bo obsojen, najvišjo možno kazen, dosmrtno ječo, ki naj služi kot opomin drugim zdravnikom, ki bi poskušali zlorabljati dolžnosti svojega poklica.

Sodelavci dr. Bonnemaisona so v torek podpisovali peticijo, med podpisniki je bilo tudi več bolnikov, neki upokojenec je pred kamerami izjavil, da si želi, če bo kdaj hudo bolan, naleteti na takšnega zdravnika, kot je Bonnemaison. Dr. Xavier Hernandorena, predstojnik oddelka za neonatologijo omenjene bolnišnice, je v imenu in ob ovacijah kolegovih podpornikov za medije izjavil, da gre za zelo zanesljivega zdravnika z izredno človeško toplino, ki mu v vsem času, kar z njim delajo, ne morejo očitati prav nobene strokovne napake. Michel Glanes, direktor bolnišničnega centra baskovske regije, ki se zborovanja seveda ni udeležil, pa je menil, da kajpak ni nič narobe, če zdravniško osebje podpira svojega kolega, njegove moralne in etične vrednote ter visoko strokovno usposobljenost, da pa sam ne more podpirati dejanj, »ki jih bo moralo razjasniti pravosodje«.

Sedemnajst tisoč klikov podpore zdravniku na Facebooku in še več tisoč na drugih spletnih portalih dokazuje, da vse več Francozom še zdaleč ni več vseeno, kako bodo umirali. Primer 53-letne upokojene učiteljice Chantal Sébire, ki so ji po tem, ko ji niti predsednik Sarkozy, niti sodišče nista »dovolila« umreti z asistenco, marca 2008, zaradi redke oblike raka, ki ji je povsem izmaličil obraz, pomagali umreti njeni otroci, dokazuje, da so tudi francoski sodniki le ljudje, saj jih niso obsodili, kljub temu da je obdukcija nedvoumno pokazala prisotnost sredstev, s katerimi evtanazijo izvajajo v nekaterih drugih državah, v Franciji pa so prepovedana.

Prav neverjetno je, da zakoni v naših družbah mladoletnikom dovoljujejo, da v neurejenih »družinskih« razmerah rojevajo otroke, izkušenim odraslim pa prepovedujejo, da bi se sami odločali o tako pomembnem vprašanju, kot je odrešilna smrt s pomočjo zdravnika.

Ubogi Slovenci se za zdaj, s takšnimi in drugačnimi Primci, namesto »srečne zadnje ure«, za katero tudi sami molijo, najbrž lahko nadejamo le peklenskega trpljenja »naravne« smrti.