Solistični recital za glasbene sladokusce

Ob pritožbah nekaterih kolumnistov, kritikov in rednih spremljevalcev glasbenega dogajanja na Slovenskem, ki pogosto brez tehtnih argumentov kritizirajo koncertno ponudbo slovenskega glavnega mesta, se moramo vprašati, ali je tovrstna ponudba res slaba ali gre zgolj za tipično, lahko bi rekli že večno slovensko nezadovoljstvo in predvsem ‘kritičen’ pristop do vsega, kar nam ponujajo domači koncertni organizatorji. Pri tem je pomembno pripomniti, da se je ljubljanska koncertna ponudba v zadnjih nekaj letih močno okrepila, k čemur so gotovo pripomogle nove infrastrukturne pridobitve. A če se ozremo po glavnem mestu, kmalu ugotovimo, da velike dvorane in s strani mesta financirani klubi niso edina možna koncertna prizorišča, kar nas pripelje na Metelkovo, kjer se v različnih klubih zgodi verjetno več koncertov kot v vseh ostalih mestnih dvoranah skupaj. Cikel koncertov pod imenom Defonija, ki ga (večinoma) ponuja metelkovski klub Gromka, je zgolj eden izmed rednih dogodkov, ki ga že več kot desetletje organizirajo metelkovski glasbeni entuziasti - in ravno v tem tiči glavna razlika med velikimi dvoranskimi koncerti in klubskimi koncerti v osrčju Metelkove - saj so slednji praviloma organizirani za glasbene sladokusce. Dokaz te trditve lahko ponazorimo z letos že drugim nastopom legendarnega newyorškega kitarista, skladatelja in glasbenega aktivista Marca Ribota, ki je že pred natanko štirimi meseci napolnil metelkovski klub Menza pri koritu. Ribot je star znanec slovenskih odrov, dovolj je omeniti, da ga je ljubljanska publika v zadnjem času imela priložnost videti v različnih zasedbah, tokrat pa se je razgalil na letos že drugem solističnem nastopu na Metelkovi, kar definitivno potrjuje zavidljiv sloves Defonije med vrhunskimi jazzovskimi glasbeniki.

V dobesedno vročem, skorajda tropskem vzdušju kluba Gromke se je Ribot (tokrat samo z akustično kitaro) že na začetku poklonil jazzovskemu velikanu Albertu Aylerju in izvedel njegovo skladbo Holy Holy Holy, seveda v lastni, samosvoji interpretaciji. Ribotov recital je publiko popeljal v različna obdobja zgodovine popularne godbe, pri čemer je z razpršenimi prehodi brisal meje med različnimi glasbenimi slogi. Tako nas je popeljal skozi zvoke chicaškega bluesa, radoživega, ritmičnega jazza, z minimalističnimi rockovskimi prijemi je vzdrževal intenziteto nastopa, seveda pa je bilo čutiti tudi močan vpliv newyorške jazzovske scene. Pri tem ne smemo pozabiti na dejstvo, da je njegovo igranje nenehen eksperiment, s katerim se je v tokrat zares prevroči Gromki predstavil v verjetno najintimnejšem nastopu doslej. Še en dokaz, da za velike nastope ne potrebujemo velikih dvoran ...