Janković in njegova stranka

V Sloveniji je uradno registriranih 74 strank. Večina jih deluje na lokalni ravni, nekatere izmed njih imajo prav eksotična imena. Recimo Stara pravda stranke prava ali pa jeseniška Narcisa - Stranka rdečega prahu. Na Primorskem obstaja kopica strank ali list, ki se hvalijo s tem, da je nekaj njihovo - pravzaprav naše. Naš je Piran, naša je Primorska, Obala, Izola, Koper in naša je bila nekoč tudi Slovenija. Nekoč zato, ker je stranka Slovenija je naša Borisa Popoviča, ki je v registru strank napisan kot zastopnik kar štirih političnih strank, neuspešno kandidirala na državnozborskih volitvah. Leta 2004 je župan Kopra skupaj s svojimi podporniki na slovenski ravni zbral dobrih 25.000 glasov, kakšnih 15.000 premalo, da bi se uvrstil v parlament. Popovičev neuspešen naskok slovenskega parlamenta je zanimiv. V različnih kombinacijah iskanja izgubljenega zaupanja volivcev slovenske levice se kot konstanta pojavlja ime Zorana Jankovića. Jankovič pravi, da ostaja župan Ljubljane in da se ne »bo priključil nobeni politični stranki«.

Obstaja pa še ena možnost. Janković lahko s svojo listo ali stranko kandidira na državni ravni. S svojo »nestrankarsko« listo mu je že dvakrat uspelo prepričati velik del Ljubljančanov, na zadnjih lokalnih volitvah je v Ljubljani zbral 64.000 glasov, njegovo listo je podprlo 46.000 volivcev. Številke niso neposredne primerljive, a tudi na ravni Slovenije imajo veliko težo. Janković sam je tako lansko leto v Ljubljani zbral več glasov, kot so v vsej Sloveniji na zadnjih državnozborskih volitvah zbrale LDS, SLS in SNS. Na državni ravni je ljubljanskih 64.000 volivcev vseeno malo, stranka, ki želi prevzeti oblast, mora zbrati vsaj 280.000 glasov, da preseže parlamentarni prag, pa okoli 40.000.

V Sloveniji politične stranke ni težko ustanoviti. Na ministrstvu za notranje zadeve je treba oddati vlogo za registracijo politične stranke, zraven pa priložiti 200 pri notarju overjenih ustanovnih izjav, statut, program, zapisnik ustanovnega zbora stranke, z navedbo izvoljenih organov in zastopnika, ter grafični simbol.

Ko je stranka ustanovljena, lahko predlaga kandidate za volitve v parlament. Te lahko predlaga tudi 1000 volivcev, a njihova lista in kandidati na njej lahko kandidirajo samo v eni volilni enoti. Za drugo je treba zbrati novih 1000 podpisov ljudi s stalnim prebivališčem v drugi volilni enoti. Vseh volilnih enot je osem. Bistveno lažje je torej ustanoviti politično stranko, zbrati 200 podpornikov in 88 kandidatov kot pa v vsaki volilni enoti kandidirati s svojo listo. Zakon sicer nikjer ne zapoveduje, kako naj se stranka imenuje. Lahko se imenuje tudi Lista. Lista Zorana Jankovića ali pa Lista za Slovenijo ali pa kar Lista za boljši jutri. Kakorkoli. V evidenci političnih strank je »list« osem, vse pa so lokalne narave.

Če bi se Janković že odločil, da bi na prihajajočih volitvah poskusil s svojo »nestrankarsko listo«, podobno, kot je uspel v Ljubljani, bi ob verjetni izvolitvi v parlament stal še pred eno dilemo. Maja 2011 je bil sprejet zakon, po katerem sta poslanska in županska funkcija nezdružljivi. Če bi bil Janković izvoljen v parlament, bi moral odstopiti kot župan ali pa bi se moral poslanskemu mestu v parlamentu odpovedati. Enako velja tudi v primeru, če bi Janković vstopil v vlado. Izredne volitve za novega ljubljanskega župana bi bile torej na vrsti šele po morebitnem volilnem uspehu Jankovića in njegove liste. Po novi zakonodaji se primer Dimitrija Rupla ne more več ponoviti. Rupel je bil nekoč v shizofreni vlogi, kot poslanec je kandidiral za ljubljanskega župana, bil je izvoljen, ostal je poslanec, tam vodil različne odbore in hkrati poveljeval glavnemu mestu.

V Sloveniji politične stranke ni težko ustanoviti. Na ministrstvu za notranje zadeve je treba oddati vlogo za registracijo, priložiti 200 pri notarju overjenih ustanovnih izjav in še nekaj dokumentacije. To je to.

V Sloveniji stranke, ki so nastale neposredno pred volitvami, niso imele večjih uspehov. Leta 2000 razdruževanje in združevanje pomladnikov nista prinesli zmage desnega pola, je pa zato za presenečenje poskrbela Stranka mladih Slovenije. Leta 2004 v parlament ni uspelo priti že omenjeni stranki Slovenija je naša in pozabljeni Aktivni Sloveniji. Tudi štiri leta pozneje ni uspelo ne Lipi ne Krščansko demokratski stranki. Na zadnjih treh volitvah so bili uspešni le v Stranki mladih Slovenije, Novi Sloveniji in v stranki Zares, a nobena od teh treh danes ne igra pomembne vloge v slovenskem političnem prostoru. Dve sta izpadli iz parlamenta, druga pa je nedavno zapustila vlado. Doslej nobena res nova stranka na volitvah ni zmagala.

Za uspeh na parlamentarnih volitvah pa je pomembno še nekaj drugega. Stranko ali listo volijo ljudje iz vse Slovenije. Ne samo iz Ljubljane, ne samo iz Kopra, ne samo iz Maribora. Za prepričljiv nastop je potrebna dobra lokalna mreža. Parlamentarne stranke imajo v večini občin svoje odbore, v teh odborih sedijo volivci, občinski svetniki, ljudje, ki poznajo problematiko lokalnega okolja in ki vedo, kateri kandidati lahko na lokalni ravni prepričajo veliko volivcev. Ker ima SLS izven prestolnice večji ugled kot pa v njej, ta stranka in njeni ljudje v neurbaniziranih volilnih okrajih poberejo razmeroma veliko glasov. To ne velja samo za SLS. Širši javnosti neznani župan Slovenj Gradca Matjaž Zanoškar je na volitvah leta 2008 za stranko Desus nabral več glasov kot medijsko bistveno bolj izpostavljen (in priljubljen) Karl Erjavec. Na koncu za stranke pač štejejo samo volilni glasovi.

Nekaj predstavnikov in poslancev SD že nekaj tednov nerga ob domnevnem načrtnem rušenju Boruta Pahorja in levice. A levica se uničuje kar sama, ne uničujejo je drugi. Zmaga Zorana Jankovića seveda ni samoumevna, za zdaj je edini resni kandidat za novega premiera Janez Janša. Izidi volitev pa so vedno nepredvidljivi. Odvisni so od tega, kateri igralci se na njih pomerijo in kaj si o njih mislijo volivci. Imena strank, list in načini njihovega nastanka pa v končnem rezultatu igrajo epizodno vlogo.