»Janševe« in »Pahorjeve« firme

Ali javne ustanove proračunski denar trošijo tudi v trgovinah s spolnimi pripomočki? V Sloveniji si doslej tega vprašanja nismo postavljali, saj bi iskanje odgovora zahtevalo nesorazmerno velik napor. A po novem je mogoče tudi raziskovanje takšnih vprašanj. Ko so v protikorupcijski komisiji ta teden zagnali portal Supervizor, s katerim so javnosti odprli vpogled v vsa nakazila t. i. sektorja država od leta 2003, smo lahko izvedeli tudi, da je Slovensko narodno gledališče v Mariboru junija lani v Sexshopu Portia-Erotica potrošilo 17,94 evra, gledališče Toneta Čufarja pa v isti trgovini čez nekaj mesecev 61,63 evra.

Masaže in savna

Oba nakupa verjetno nista sporna, saj je očitno posredi umetniško izražanje. Čeprav v kategoriji obskurnega trošenja sredstev omenjena primera nista tako osamljena. V protokolu vlade so denimo novembra 2008 in februarja 2009 potrošil dvakrat po 300 evrov za fitnes in sončni studio, občina Kamnik oktobra 2009 1000 evrov za storitve v masažnem salonu, Osnovna šola Maksa Pleteršnika pa je nakazala 25 evrov v podjetje za nego telesa »Lava«.

Seveda pa takšno razkrivanje drobnih zanimivosti ni namen projekta protikorupcijske komisije, s katerim so odprli vrata v »finančno podzemlje« Slovenije. Kaj je torej glavni namen? Več transparentnosti? Več demokracije? Več paranoje? Jasno je, da poteza ni brez tveganj, kajti, kot nam je pred časom priznal tudi šef protikorupcijske komisije Goran Klemenčič, vsako omejevanje korupcije pač »priliva olja na ogenj populističnemu prepričanju, da je vse pokvarjeno in gnilo«. A poteza naj bi se vendarle izplačala. Ker če se že ne moremo ogniti mrežam, ki obvladujejo Slovenijo, ponavlja Klemenčič, jih je treba spraviti na plano. Najpomembnejši igralci v tej omreženi Sloveniji so zanj tudi odvetniške pisarne. Kaj glede tega razkriva »Supervizor«?

Milijon za odvetnike

Odvetniška pisarna Senica je z več kot štirimi milijoni evrov prometa letno resda največja v Sloveniji, toda z državo praktično ne posluje. V zadnjem času je na leto z državnimi in lokalnimi institucijami naredila le tri odstotke vseh poslov, pa še med temi nakazili je navedenih kar nekaj, kjer je družba delovala le kot posrednik med strankami in kjer je bil denar nakazan na njihov fiduciarni račun. Med desetimi največjimi odvetniškimi pisarnami v Sloveniji sta bila lani z državo v resnici najbolj povezana pisarna Aleksija Mužine in odvetniška družba Francija Matoza, ki sta iz javnih sredstev dobili kar tretjino prihodkov. V obeh primerih sta glavni vir prihodkov občini. Mužina izstavlja račune predvsem občini Izola, Matoza pa plačuje njegov prijatelj, koprski župan Boris Popovič. V zadnjih štirih letih in pol je občina Koper tako Matozu nakazala skupaj 632 tisoč evrov za odvetniške storitve; v povprečju je Matoz na mesec iz občinske blagajne prejel 20 tisoč evrov.

V času vlade Janeza Janše je Slovenska turistična organizacija SDS-ovi založbi nakazala skoraj 100 tisoč evrov za oglaševanje. Ali četrtino svojega vsakoletnega oglaševalskega proračuna.

Pregled poslov med »sektorjem država« in največjimi odvetniškimi pisarnami razkriva, da je poleg občin eden izmed pomembnih virov mariborska univerza. Ta je v zadnjih osmih letih za odvetniške storitve plačala skoraj milijon evrov, v istem obdobju pa je ljubljanska univerza potrošila desetkrat manj, »le« okrog 90 tisoč evrov. Med odvetniki, ki so z mariborsko univerzo v zadnjem času sklenili največ poslov, izstopata odvetnika Rajko Vrečer in Daniel Planinšec. Planinšec je samo v zadnjih dveh letih od mariborske univerze prejel več kot 300 tisoč evrov nakazil. Za posamezne storitve je zaračunal, recimo za račun z nazivom »odvetniške storitve« 9. junija 2001 ali za storitev »pravnega svetovanja« 28. februarja, po 70 oziroma 153 tisoč evrov. Podobno tudi Vrečer, ki mu je univerza v osmih letih plačala skupaj 388 tisoč evrov.

Zanimivo je, da sta tako Vrečer kot Planinšec danes precej odvisna od mariborskega univerzitetnega proračuna. Odvetnik Vrečer je iz javnih virov, predvsem univerze, lani prejel 28 odstotkov vseh nakazil, Planinšec pa kar 37 odstotkov. Sicer pa sta Vrečer in Planinšec pred nekaj leti večji del svojih prihodkov zaslužila s t. i. svetovanjem paradržavnim podjetjem. Na željo Kada in Soda sta za šest mesecev v podjetju Iskraemeco tedaj zaslužila 300 tisoč evrov, bila pa sta tudi glavna Elanova odvetnika v letu, ko je Elan leta 2008 za odvetniške storitve plačal 750 tisoč evrov. Ali tudi danes preostali delež svojih prihodkov omenjena in pa drugi odvetniki pridobijo iz podjetij v državni lasti, pa ni mogoče preveriti, saj Supervizor nakazil gospodarskih družb v javni lastni, kot so Petrol, Mobitel, Dars in ostali, ne vključuje.

MNZ največ za helikopterje

Sicer pa odvetniške storitve niso največji državni strošek, niti to niso družbe, ki so visoko odvisne od proračunskega denarja. Če izključimo nekatere največje, razumljive stroške, kot so nakazila za gorivo družbi Petrol, plačila družbi Mobitel za stroške telefoniranja ali nakazila gradbenikom, potem postajajo največji odvisniki od proračunskega denarja računalniška podjetja ali podjetja, ki se ukvarjajo z informacijsko tehnologijo. Kateremu podjetju so v zadnjih osmih letih nakazali največ denarja iz ministrstva za zunanje zadeve? Kako se imenuje podjetje, ki je v zadnjih osmih letih, takoj za Mobitelom in Petrolom, dobilo največ denarja iz notranjega ministrstva? Gre za neznano podjetje Simt, ki je z obema državnima organoma sklenilo za skoraj 20 milijonov evrov poslov. Pretežni del v času vlade Janeza Janše oziroma ministra Dimitrija Rupla in Dragutina Mateja.

V tistem času je bilo podjetje Simt, ki se ukvarja s prodajo računalniške strojne opreme in svetovanjem, v lasti Grosupeljčana, strojnega tehnika Boštjana Primca, sicer osebnega znanca Janeza Janše in njegovega brata Rajka Janše. Kmalu za tem, ko je Primec podjetje Simt prodal Istrabenzu za preplačanih 20 milijonov evrov, je podjetje šlo v stečaj. Ta kratko je torej potegnil Istrabenz oziroma državne banke. A to še ni vse. Pred prodajo Istrabenzu je Primec iz podjetja Simt izvzel zastopstvo za Tetro, neke vrste GSM-telefonijo za vojsko in policijo, ki so jo začeli kupovati v notranjem ministrstvu. Omenjeni sistem je nato Primec MNZ prodal kot posrednik skozi svoje novo ustanovljeno podjetje Santera. In res, kot pokaže Supervizor, je podjetje Santera od notranjega ministrstva v zadnjem letu prejelo skoraj pet milijonov evrov. Vsak mesec, kažejo podatki uprave za javna plačila, Primec od MNZ za »storitve,« torej za dobavo baznih in radijskih postaj ter za podporo, prejme 166 tisoč evrov. Ves denar, ki ga prejme Santera, pride z notranjega ministrstva.

S programom Tetra je sicer povezano še eno podjetje, ki je popolnoma odvisno od države. Gre za družbo Futura Kanal, d. o. o., ki je v lasti Branka in Klelije Dolenc iz Kanala ob Soči. V zadnjih osmih letih je notranje ministrstvo temu podjetju nakazalo kar 12 milijonov evrov, še več kot podjetju Porsche Leasing za nakup avtomobilov. Futura Kanal je med vsemi prejemniki sredstev MNZ na petem mestu po prejetih sredstvih, obrambno ministrstvo pa je Branku Dolencu poleg tega v zadnjih dveh letih nakazalo še tri milijone evrov, tako da obe ministrstvi Dolencu predstavljata kar 98 odstotkov vsega prometa. Zakaj? Natančnejši pregled javnih naročil, na katerih je to podjetje zmagalo kot edini ponudnik, razkrije, da je družba Futura Kanal notranjemu ministrstvu dobavila radijskih postaje Tetra za helikopterje, še več pa je zaslužila z vzdrževanjem helikopterjev, dobravo rezervnih delov in različnimi popravili. Postavlja se seveda vprašanje, ali obe ministrstvi res ne moreta brez posrednikov. In pa, ali ne bi bilo bolj smotrno ustanoviti »državne« avtomehanične delavnice za helikopterje?

Sicer pa se tudi druga tako imenovana IT-podjetja dobro in skorajda izključno napajajo iz državnega in lokalnih proračunov. Računalniško podjetje SRC je denimo v zadnjih osmih letih od različnih ministrstev prejelo skoraj 100 milijonov evrov; samo od ministrstva za javno upravo 33. Potem je tukaj podjetje S&T računalniško svetovanje, ki ga imajo najraje na obrambnem ministrstvu (22 milijonov v osmih letih), pa Ixtlan team, ki ga imajo radi na finančnem ministrstvu (13 milijonov v osmih letih), ki kar 91 odstotkov vsega posla pridobi iz države. Ali pa podjetje Comland, ki pretežno sodeluje z ministrstvom za delo (osem milijonov v osmih letih) in ki spet 80 odstotkov vsega opravi za ministrstvo. Bi lahko država na tem področju kaj privarčevala? Vzemimo za ilustracijo projekt Supervizor, ki so ga na protikorupcijski komisiji naredili brezplačno v treh tednih. Matej Kovačič, eden izmed avtorjev, je na računalniškem portalu Slo-Tech omenil, da je neki drug državni organ za takšen računalniški program pri komercialnem podjetju plačal 600 tisoč evrov.

Janševi in Pahorjevi

A eden izmed osnovnih namenov projekta Supervizor je tudi razkriti podjetja, ki odlično uspevajo zaradi političnih zvez, torej pod eno ali drugo vlado. Nekaj primerov je znanih. Andraž Vehovar, bivši tajnik SLS, je denimo s PR-storitvami služil skorajda izključno pod vlado Janeza Janše. Doslej smo vedeli, da je Vehovar nudil PR-storitve za državni svet, pa za državni zbor in RTV Slovenija, kjer je pomagal pri t. i. interni komunikaciji. Ni pa bilo znano, da je storitve opravljal tudi za obrambno ministrstvo, ki mu je julija leta 2008 plačalo 17 tisoč evrov. Če je Vehovar kot piarovec »zaslovel« pod vlado Janeza Janše, je pod vlado Boruta Pahorja zaslovel njegov bivši piarovec Sebastjan Jeretič, ki je ustanovil podjetje za odnose z javnostmi Nevro PR. In tudi on se naslanja na državo. Odkar je v Piranu zmagal »njegov« župan Peter Bossman, mu občina Koper plačuje 2400 evrov na mesec, konec leta 2009 pa je 20 tisoč evrov za »storitve« zaslužil tudi od davčne uprave.

Univerzi: V zadnjih osmih letih je ljubljanska univerza za odvetnike potrošila okrog sto tisoč evrov. Mariborska pa desetkrat več, skoraj milijon evrov.

Še bolj pa je zanimiv vpogled v tok državnega denarja proti založbi Nova obzorja, ki je v solastništvu stranke SDS in kjer izdajajo njihov strankarski tednik Demokracija. V zadnjih osmih letih je založba od države prejela več kot 800 tisoč evrov, največ, 347 tisoč evrov, iz medijskega sklada. A poleg tega je bila založba deležna še drugih transferjev. Če izključimo plačilo naročnin, v oči bode skoraj 100 tisoč evrov, ki jih je založbi za oglaševanje nakazala Slovenska turistična organizacija (STO), predvsem v letih 2006, 2007 in 2008, ko je organizacijo vodil Dimitrij Piciga. Skoraj četrtino vseh oglasov so torej v STO namenili mediju stranke, ki je bila tedaj na oblasti.

Sicer pa so v protikorupcijski komisiji že junija pri bolj sistematični analizi izplačil v času vlade Janeza Janše in v času vlade Boruta Pahorja odkrili 65 podjetij s področja farmacije, informatike in gradbeništva, ki uspevajo pod Pahorjem. In 252 podjetij, ki so nesorazmerno uspevala v obdobju Janševe vladavine. »Pahorjeva« podjetja so pod Janšo v povprečju prejemala 24 tisoč evrov, nato pa pod Pahorjem 500 tisoč evrov. »Janševa« podjetja so pod Janšo prejemala povprečno po šest milijonov evrov, nato pa pod Pahorjem le še pol milijona. Njihovih imen protikorupcijska komisija sicer ne želi razkriti. Svetujejo, naj državljani do njih pridejo sami, z brskanjem po spletnem portalu supervizor.kpk-rs.si. No, za vsak primer smo v Mladini vseeno začeli uradni postopek pridobivanja omenjenega spiska kot informacije javnega značaja.