Dušan Mramor: "Preprosto ne gre več tako"

“Tisto, kar se Merklova in Sarkozy dogovorita, je sicer smiselno. Toda če se to ne izvede, je vse brez pomena.”

Prof. dr. Dušan Mramor, dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani in nekdanji minister za finance, o ključnih napakah, ki so jih ZDA in države EU zagrešile pri razumevanju in reševanju krize, o negotovi prihodnosti evra in o nalogah, ki jih morajo opraviti evropski politiki, če želijo rešiti monetarno unijo.

Bi si upali reči, da smo pred zatonom zdajšnjega tipa kapitalizma? Ko ugledni ekonomisti, kot je Nobelov nagrajenec Paul Krugman, začnejo citirati Marxa, ki da je imel prav, je to verjetno znak, da je panika dosegla vrhunec.

Za Krugmana se ve, da je keynesijanec in je nekoliko bližje Marxu kot nekateri drugi ekonomisti, zato na podlagi tega ne bi sklepal. Kar se tiče zatona, je vprašanje, kako opredelite sedanji kapitalizem. Prav gotovo bo in že prihaja do sprememb, sicer manjših, kot je bilo pričakovati in kot bi bile doslej verjetno potrebne, pa vendarle. Ekonomija in svet še vedno delujeta v podobnih okvirih, kot sta delovala doslej.

Strmoglavljenje, ki ga evropski borzni indeksi doživljajo v zadnjih tednih, postaja podobno dogajanju na borzah pred tremi leti, ko je propadla investicijska banka Lehman Brothers. Kako to razložiti, če vemo, da imajo vodilna ameriška in nemška podjetja rekordne dobičke?

Teh stvari ne gre neposredno povezovati, kajti cene delnic se nanašajo na prihodnost, v bistvu gre za prihodnost, prevedeno v sedanjost. Se pravi, da so se pričakovanja o prihodnjih možnih dobičkih delniških družb zmanjšala oziroma so postala zelo negotova. Trenutno so velike negotovosti glede trdnosti finančnega sistema v Evropi, predvsem v območju evra, pa tudi glede možnih posledic za gospodarstvo in prihodnje dobičke, če bi prišlo do resnih razpok ali celo odprave evropske monetarne unije. Kot vemo, so imele ZDA gospodarsko rast dolgo utemeljeno na tem, da so v tujini sprejemali na novo natiskane dolarje kot rezervno valuto. V zadnjem času je to počela predvsem Kitajska, ki je bila pripravljena držati ogromne količine ameriških dolarjev. Vedno bolj izpostavljeno vprašanje, ali naj bo dolar še vedno dominantna rezervna svetovna valuta ali pa je treba poiskati alternativo, pred ZDA postavlja omejitev, da bi svoj razvoj še naprej financirale z ekspanzivno denarno politiko, kot so to počele v preteklosti. Poleg tega je prišlo do znižanja bonitetne ocene ZDA, kar je bil velik šok. Ameriški ekonomisti in še zlasti politiki so se na znižanje odzvali zelo negativno, vendar sam nisem prepričan, da je bila odločitev bonitetne agencije Standard & Poor's tako zelo napačna. Res je, da obstajajo nekonsistentnosti v razvrstitvi držav s podobnim deležem zadolžitve javnega sektorja, tj. s sto in več odstotki, kljub temu pa je mogoče reči, da je bila prejšnja bonitetna ocena ZDA s trojnim A nekoliko precenjena. Vse te negotovosti, ki se sedaj dogajajo, vključno z negotovostmi v Indiji, ki je bila eden od motorjev razvoja, in na Kitajskem z novo usmeritvijo v zmanjšanje poudarka gospodarski rasti in povečanje poudarka ustreznejši razdelitvi premoženja med ljudmi, so tako pomembne in velike, da je z njimi možno razložiti tudi velik padec delniških trgov v zadnjih tednih.

Evropska centralna banka z odkupom obveznic rešuje evro. Na voljo nima več veliko prostora. Po Krugmanovi oceni morda še za štirinajst dni.

Mnogi pravijo, da bo Grčija prva država, ki bo zapustila evro. Ali ni verjetneje, da bi ta korak prva storila Nemčija?

Odgovor na to vprašanje ni preprost. Moramo razumeti, da ekonomsko gledano Nemčiji sedanja situacija do neke mere ustreza. S tem, ko je tečaj evra nekoliko popustil, je postala konkurenčnejša. Kot izrazito izvozno usmerjeni državi se ji je gospodarska rast zato povečala.

Kakšne bi bile posledice morebitnega zloma evra? Predpostaviva najbolj črn scenarij. Verjetno se motijo tisti, ki menijo, da bi z lastno valuto živeli lažje.

Ko je Slovenija prevzemala evro, smo dobili grobo oceno o prispevku evra h gospodarski rasti držav, ki so do tedaj že prevzele evro. Ta je pokazala, da je bila po prevzemu evra gospodarska rast višja za pol do ene odstotne točke. Torej si lahko predstavljamo, kakšni bi bili neposredni stroški, če bi evro opustili. Poleg tega je skoraj gotovo, da bi bilo začetno obdobje izjemno težko, in vprašanje je, ali bi ga lahko prebrodili brez resnih družbenih pretresov. Prišlo bi do pretresov na finančnih trgih in verjetno do ponovnega kreditnega krča. Države bi bile zelo prizadete in prisiljene v ostre ukrepe za zmanjšanje javne porabe. Saj lahko vidimo, kaj se dogaja na primer v Grčiji, Angliji. Opustitev evra bi lahko povzročila še dodatne družbene pretrese, se pravi, da bi bila cena zelo visoka. Seveda ima tudi ohranitev evra zaradi nedoslednosti v sistemu evroobmočja svojo ceno, vendar je ta za sedaj ocenjena nižje, kot bi stala opustitev evra.

Ameriška banka Morgan Stanley je pred kratkim znižala napoved letošnje svetovne gospodarske rasti, pri tem pa opozorila, da so ZDA in EU nevarno blizu novi recesiji. Gre res za novo recesijo ali le za nadaljevanje iste zgodbe?

Ekonomsko gledano so imele ZDA in EU v začetku krize močan padec gospodarske aktivnosti, nato pa se je gospodarska rast spet vrnila. Nekako v skladu z napovedmi, da bo imela kriza obliko črke dvojni v, sedaj spremljamo ponovno zmanjševanje rasti. Ob prej omenjenih svetovnih gibanjih in tveganjih ni nemogoče, da bomo doživeli še en padec.

V zadnjem času se je veliko špekuliralo o znižanju bonitetne ocene Francije, pa do tega znižanja ni prišlo. Nemčija je sicer v dobri kondiciji, a tudi delež njenega javnega dolga je razmeroma visok. Zakaj ti državi ne izgubita najvišje bonitetne ocene, Irska pa jo je, in to kljub izdatni pomoči Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada? Se bonitetne agencije pri določitvi ocen ravnajo po številkah ali gre bolj za subjektivno presojo, za to, kakšno zaupanje na trgu uživa posamezna država?

Bonitetne ocene odražajo verjetnost poplačila kredita. Ta verjetnost se ocenjuje z vidika sposobnosti gospodarstva, da ustvarja bruto domači proizvod, z vidika stabilnosti bančnega sistema, ne nazadnje pa tudi z vidika politične stabilnosti. Stabilnost nemškega in francoskega bančnega sistema je dobra, gospodarstvi obeh držav sta razmeroma trdni. Stabilnost irskega bančnega sistema pa je bila izjemno prizadeta, država ga je morala z velikim zadolževanjem dokapitalizirati in je zato verjetnost poplačila kreditov manjša.

Do sprememb bo prišlo samo v primeru, če bomo doživeli tako resno krizo, da bo ta imela negativne učinke ne le na ekonomskem, pač pa tudi na političnem področju.

Katere ključne napake pri reševanju krize so doslej zagrešile ZDA in države EU? In pa, kakšne možnosti za izhod iz krize ima na voljo politika?

Najprej je treba poznati prave vzroke za krizo, da je reševanje lahko uspešno. In prav pri opredelitvi vzrokov je bila storjena temeljna napaka. Bolj ali manj je bilo sprejeto, da so temeljni vzroki v finančnem sistemu na strani regulacije, nadzora, računovodskih standardov in bonitetnih agencij. Sam pa sem strogo mnenja, da so vzroki na strani napačne denarne, pa tudi širše ekonomske politike ZDA. Šlo je za dve glavni napaki. Prva je bilo politično soglasje, da ima vsak Američan pravico do hiše. Oblikovala se je politika, ki je izjemno spodbujala in financirala lastništvo. Druga je bila vojna proti terorizmu po septembru 2001, ki je vodila v financiranje ogromnih stroškov vojne z ekspanzivno denarno politiko, torej s pomočjo izdajanja prevelikih količin dolarjev in s primanjkljaji v javnih financah in v plačilni bilanci, torej v poslovanju s tujino. Tu je bil storjen izvirni greh. Ker je dolar pomembna svetovna valuta, so morali vsi ostali slediti ZDA, kajti če bi vodili restriktivnejšo denarno politiko od ameriške, bi se tečaji spremenili. Vemo, da je Evropska centralna banka vodila restriktivnejšo denarno politiko, in vemo, kaj se je zgodilo: evro je narasel z 0,9 dolarja na skoraj 1,5 dolarja. To je pomenilo velik udarec za konkurenčnost evropskega gospodarstva. Ves svet je sledil ZDA. To pa je pomenilo, da se je količina denarja v obtoku izredno povečala. Ko imajo banke tako velike količine zbranega denarja, ga morajo nekam naložiti in v takšni situaciji nobena regulacija in noben nadzor ne moreta preprečiti, da banke ne bi posojale po zelo sproščenih kreditnih pogojih, torej vedno bolj tudi za ekonomsko neupravičene namene.

Ampak saj evropskih vlad ni nihče s pištolo prisilil, naj zapravljajo in se na veliko zadolžujejo, pa so se kljub temu.

Evropa je morala iti po isti poti kot ZDA, kar je pomenilo, da je zniževala obrestne mere. Posledica tega so bile ekonomsko neučinkovite investicije in zato izgubljeni prihranki. Obstajata dve fazi poti iz krize. Najprej kratkoročno blaženje hudih posledic finančne in njej sledeče gospodarske krize z ekonomsko politiko, ki je v bistvu enaka tisti, ki je do krize pripeljala - zelo ekspanzivna fiskalna in denarna politika. Tako se preprečuje možnost skoraj popolne prekinitve gospodarske dejavnosti, zaradi katere bi bile posledice še veliko hujše. Dolgoročno pa je treba odpraviti osnovne vzroke krize in ne vidim, da bi bilo na tem področju karkoli narejenega. Za kratkoročno blaženje je bil dober predlog Stiglitza in Krugmana, naj se ne ponovi napaka, ki je bila storjena ob hudi krizi v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je centralna banka vodila restriktivno denarno politiko. Do te napake sedaj dejansko ni prišlo, ampak se je vodila ekspanzivna denarna politika, potrebna za reševanje kreditnega krča, in ekspanzivna fiskalna politika z velikimi proračunskimi primanjkljaji, z namenom oživitve gospodarstva. V prvi fazi je bila torej takšna ekonomska politika najverjetneje smiselna. Vendar bi ta proces moral potekati izjemno nadzorovano, z jasno dorečenimi in s strogo nadzorovanimi koraki, hkrati pa s skrbnim načrtovanjem, kako v drugi fazi to presežno količino denarja v obtoku nevtralizirati in preiti v neke normalne fiskalne okvire, ki zagotavljajo dolgoročno ravnovesje brez ponovne, še globlje krize. Žal ta druga faza ni bila dorečena. Zaradi nevarnosti nove recesije se spet pojavljajo pozivi k nadaljnji ekspanzivni denarni in fiskalni politiki, kar me zelo skrbi.

Zakaj?

Zato ker enostavno ni jasno, kako iz tega iziti. Vzrok za krizo je bila prevelika količina denarja v obtoku, sedaj pa se znova želi povečevati likvidnost in zadolženost držav. Ne vidim, kako bi se iz tega začaranega kroga lahko rešili na najmanj negativen način.

Ekonomist dr. Jože Mencinger pravi, da iz prezadolženosti obstajata samo dve poti: odpis velikega dela dolgov in/ali inflacija, ki je dejansko tudi nekakšna oblika odpisa.

Ne vem, ali se inflacija sploh še lahko prepreči. Vemo sicer, kakšne so negativne strani inflacije, vendar ima v sedanji situaciji dr. Mencinger najverjetneje prav. Inflacija je tudi družbeni blažilec, torej z njo ljudje realno izgubijo navidezno in dejansko premoženje, ne da bi hkrati imeli nominalno manj. Kar se tiče odpisov, do teh že prihaja in bo še prihajalo, kljub temu pa bo še vedno precej premoženja izgubljenega. Ne smete pozabiti, da je šlo tu tudi za dejanske prihranke, ki so bili naloženi neučinkovito, in da bodo ljudje trpeli tako ali drugače. Seveda se del tega lahko na določen način podržavi in izgubo nosijo vsi državljani, še vedno pa bodo prizadeti tisti z nepodržavljenimi zasebnimi naložbami.

Zakaj je tak strah pred inflacijo? Pred 40 leti je bila deset- in večodstotna inflacija nekaj povsem normalnega, imeli so jo v ZDA in v večini evropskih držav. Ali ni inflacija povsem normalna sestavina tržnega gospodarstva?

S tem se ne bi povsem strinjal, saj je inflacija makroekonomsko neravnovesje, ki dolgoročno pomembno znižuje gospodarsko rast. Res je, da so skozi zgodovino inflacijski cikli venomer nastajali, vendar smo se po mojem mnenju doslej že naučili toliko ekonomije, da bi morali politikom sistemsko preprečiti, da bi bili priljubljeni na račun prihodnosti. Ti ukrepi gredo lahko v podobni smeri, kot je šla Nemčija, ki je v ustavo zapisala, da od določenega leta naprej ne sme biti proračunskega primanjkljaja. Ali da se uvede popolnoma nov sistem nadzora nad javnimi financami, ki bo vsaj v globalnem smislu neodvisen od dnevne politike in s tega vidika ne bo prihajalo do primanjkljajev. Poleg tega bi morali povečati neodvisnost centralnih bank in ponovno preveriti smiselnost njihovih ciljev. Po mojem bi morali izboljšati tudi koordinacijo ekonomskih politik držav, in to na sistemski način, saj sicer zaradi povezanosti sveta lahko pride do resne globalne krize, ki ne bo brez političnih posledic. Posledice ne bodo nujno le neredi, lahko pride tudi do vojn in vsega, kar temu sledi. Situacija je torej izjemno resna in države celotnega sveta, združene v okviru Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke, OZN in drugih institucij, bi morale najti ustrezne rešitve. Tega pa ne vidimo. Zakaj ne? Tudi zato ne, ker so vzroki za sedanjo krizo napačno opredeljeni. Če bomo regulacijo in nadzor še tako zaostrili, s tem ne bomo rešili nič, če bomo hkrati v obtok pošiljali ogromne količine denarja in z zadolževanjem nenehno financirali močno preveliko javno porabo.

Evropska centralna banka se z množičnim odkupom obveznic najbolj zadolženih držav vse bolj spreminja v največjo evropsko slabo banko. Doslej je odkupila že za 110,5 milijarde evrov obveznic, kar je precej tvegano za njen lastni obstoj. Statut ECB določa, da denarja ne sme kar tako tiskati, pač pa bi ECB, če bi se znašla v težavah, morale dokapitalizirati lokalne centralne banke.

Res je, da je tak odkup tvegan, vendar morate vedeti, da Evropska centralna banka z njim rešuje evro. Na voljo nima več veliko prostora. Po Krugmanovi oceni morda še za štirinajst dni, če se bo nadaljeval dosedanji obseg odkupa. To, kar zdaj počne ECB, bi morali nadomestiti z instrumenti EU, s katerimi bi zagotovili likvidnost Grčije. Vendar se glede tega na političnem področju ni premaknilo nič. Evropski interventni sklad, ki je vreden 440 milijard evrov, bi moral izdati evroobveznice, da bi interveniral namesto ECB. Toda tu so nasprotovanja zelo velika. Po pravici povedano ne poznam vseh podrobnosti teh razgovorov. Če pa razumem pravilno, ti potekajo v dveh smereh: ena smer so evroobveznice, ki bi jih izdal interventni sklad, druga smer pa uvedba evroobveznic, s katerimi bi se lahko financiral del javnih dolgov držav evroobmočja do 60 odstotkov BDP-ja. Financiranje javnega dolga nad maastrichtsko mejo 60 odstotkov BDP-ja bi lahko financirale samo po višjih obrestnih merah. Kot veste, Nemci evroobveznicam močno nasprotujejo. Soočeni smo s politično nezmožnostjo EU, da bi odvzela breme ECB-ju. EU je sicer sprejela vrsto ukrepov, ki se nanašajo predvsem na to, kako bi se morale države članice držati osnovnih fiskalnih pravil, od tega, da Evropska komisija pregleduje proračune vseh držav in daje pripombe, pa do tega, da so se uvedle nove kazni za države, ki bi presegle predpisane okvire. Vendar je vse to zelo benigno. Ni resne koordinacije fiskalnih politik ali vsaj preprečevanja ekscesov, ki pripeljejo do krčev, kakršne vidimo pri Grčiji, Portugalski, Irski. Ni učinkovitih ukrepov. V zadnjem času se je o tem sicer veliko govorilo, ni pa bilo res dobrih rezultatov. ECB je pravzaprav edina, ki intervenira.

Kaj bi pridobili z uvedbo skupnih evroobveznic? Koliko dodatnega časa bi si kupili?

Evroobveznice bi se uvedle zato, da bi se pridobil dodaten denar, ki bi ga usmerili v najbolj problematične države. Za vrnitev dolgov bi jamčilo vseh 17 članic evroobmočja. To pa je tako močno jamstvo, da bi bile evroobveznice z vidika finančnih trgov gotovo zanimiv finančni instrument in bi povpraševanje po njih močno naraslo. Ker v ozadju ne bi bila le Nemčija, pač pa tudi vse ostale članice evroobmočja, bi bila obrestna mera za evroobveznice zelo verjetno višja od obrestne mere za nemške državne obveznice, še vedno pa precej nižja od na primer obrestne mere za grške obveznice. Ocene o tem, koliko dodatnega časa bi si pridobili, nimam. Vprašanje pa je, kakšne notranje probleme bi povzročilo, če nekatere države ne bi plačevale obveznosti in bi to namesto njih morale storiti druge.

Kaj hudega bi se moralo zgoditi, da bi prišlo do uvedbe evroobveznic? Bi zadoščalo že to, da bi za mednarodno finančno pomoč zaprosila Italija?

Glavni sprožilec bi lahko bilo to, da ECB ne bi bila več sposobna nadaljnjega kupovanja državnih obveznic.

Predpostaviva, da bi bolj hedonistične članice evroobmočja kljub skupnim evroobveznicam bankrotirale.

V tem primeru bi morale dolg vrniti ostale države. To poznamo že iz jugoslovanske zgodovine.

To bi znalo povzročiti velike preglavice tudi Nemčiji, ki ima sicer še vedno najvišjo bonitetno oceno AAA, toda hkrati delež njenega javnega dolga presega 80 odstotkov BDP-ja. Če prevzame breme ostalih, lahko potopi samo sebe.

Saj zato pravim, da bi to lahko povzročilo notranje probleme v evroobmočju in EU. To je tudi razlog, da bi bila obrestna mera evroobveznic zelo verjetno višja, kot je sedaj obrestna mera za nemške državne obveznice. Nemčija bi si z uvedbo evroobveznic podražila financiranje, saj bi prevzela jamstvo za ostale države evroobmočja.

Za Nemčijo bi to bil hud udarec, saj se trenutno na kapitalskih trgih zadolžuje tako rekoč zastonj, celo za 0,83 odstotka ceneje od evropskega interventnega sklada.

Da se trenutno zadolžuje ceneje, je povsem normalno, kajti sklad je bolj tvegan od nemških državnih obveznic.

Nemčija je do uvedbe evroobveznic upravičeno zadržana, saj izračuni kažejo, da bi jo ta ukrep ob upoštevanju današnjih okoliščin stal 47 milijonov evrov na leto, kar je skoraj dva odstotka njenega BDP-ja.

Nemci morajo pretehtati med izgubo, če se evro ukine, in stroški ohranitve evra. Ta izračun ni lahek in je lahko v najboljšem primeru le grob približek. Poleg tega se ocena razlikuje glede na to, katera interesna skupina ljudi jo pripravlja. Na koncu pa ostane še vprašanje, kaj zagovarja politični vrh in katere interesne skupine imajo nanj največji vpliv.

Je uvedba evroobveznic sploh smiselna brez tesnejše fiskalne povezanosti evroobmočja? Brez tega bi na stežaj odprli vrata nadaljnjemu nenadzorovanemu zadolževanju najbolj hedonističnih držav.

V Sloveniji smo bili v podobnem položaju takoj po osamosvojitvi, ko so imele občine pravico do zadolževanja, na primer izdajale so tudi obveznice, nato pa dolgov niso mogle poplačati in je to moral namesto njih storiti državni poračun. Ta problem se je nadaljeval tako dolgo, dokler ni minister Mitja Gaspari zagotovil, da zadolževanje občin brez odobritve države ni bilo več mogoče. Podobno bi morali ravnati tudi v EU. Treba bi bilo določiti, da se prek določene meje ni dovoljeno zadolževati. Pri čemer seveda ne zadošča samo to, da se jasno postavijo pravila, pač pa, da se jih tudi izvršuje. V EU pa je bil vedno problem, da so pravila za nekatere držala, za druge pa ne. Spomnite se samo Nemčije in Francije, ki sta maastrichtsko mejo presegli, pa zaradi tega nista bili kaznovani.

Je ustavna omejitev zadolžitve smiselna, če se že doslej niso spoštovala pravila, po novem pa bo to še veliko težje? Za Italijo se predvideva, da bo njen delež javnega dolga kljub zategovanju pasu leta 2016 še vedno znašal 110 odstotkov BDP-ja. Enako težko si je predstavljati, da bi Španija z 21-odstotno brezposelnostjo tako rekoč čez noč dramatično znižala svojo zadolženost.

Glavna težava je, kdo bi zagotavljal, da bi se vse države držale pravil igre. Po mojem bi to moral izvajati nekdo, ki bi imel tako moč, da bi te v primeru kršitve pravil lahko kaznoval tako, da bi te to stalo veliko več, kot če bi se pravil držal.

Preprosto ne gre več tako, da imajo nekatere države stalne velike primanjkljaje in kopičijo dolgove. Če se kaj ne spremeni, bo evroobmočje razpadlo, tako kot je na primer razpadla Jugoslavija.

Kazen, o kateri se veliko govori v zadnjem času, je tudi, da bi državam kršiteljicam odrekli sredstva iz bruseljske blagajne.

To je ena od možnosti, vendar je najprej vprašanje, ali so ta sredstva dovolj velika za vse države, da bi se s takšno grožnjo držale pravil, nato pa še vprašanje, ali bi bila sankcija tudi izvršena.

Pa se vam zdi vzpostavitev evropskega finančnega ministrstva realna?

Tak dogovor bo izjemno težko doseči. Kot veste, se je zapletlo že, ko so hoteli organizirati interventni sestanek, pa ljudje niso prišli z dopusta.

Jacques Delors pravi, da je to, kar predlagata Merklova in Sarkozy, zgolj minimalno sodelovanje in da so njune ideje v dani situaciji brez večjega pomena. Verjetno res ne zadošča zgolj to, da bi se predsedniki vlad sestali dvakrat na leto.

Tisto, kar se Merklova in Sarkozy dogovorita, je sicer smiselno. Toda če se to ne izvede, je vse brez pomena. Ali kot je nekoč zelo dobro rekel predsednik uprave Gorenja Franjo Bobinac: »It is all about delivery.«

Kateri scenarij pa se vam osebno zdi bolj realen: večja fiskalna enotnost med članicami evroobmočja ali Evropa dveh hitrosti, torej nastanek manjšega in bolj povezanega območja s skupno valuto, ki bi ga sestavljale jedrne in še nekatere druge članice EU, medtem ko bi se vsaj dve do tri obrobne države od evra morale posloviti?

Zelo težko ocenjujem. Verjetno bi to veliko lažje komentiral kdo, ki je udeležen pri pogovorih v Bruslju, na primer finančni minister ali pa vrh centralne banke, ki ima občutek, koliko je kje moči, volje in zmožnosti, da se stvari spremenijo. Kot zunanji opazovalec vidim, da je pred nami vrsta ukrepov, vsi pa gredo v smer harmonizacije fiskalne politike in podreditve določenim pravilom. Toda pravega učinka ni, po mojem zato ne, ker imajo vsi ključni akterji figo v žepu. Ukrepi se sprejmejo šele, ko je realnost taka, da enostavno ni več druge možnosti. Zato ocenjujem, da bo do sprememb prišlo samo v primeru, če bomo doživeli tako resno krizo, da bo ta negativno vplivala ne le na ekonomskem, pač pa tudi na političnem področju.

Dr. Mencinger trdi, da je preživetje EU v rahljanju, ne pa v večji usklajenosti. Kajti kdo pa zagotavlja, da usklajena politika ni napačna? Vse dosedanje reakcije Evropske komisije na krizo kažejo, da je napačna, se pravi, da je škoda od usklajenosti večja kot škoda od neusklajenosti.

Kaj pa je bilo doslej sploh usklajeno? In tudi če je kaj bilo, se je od tega ves čas odstopalo. Eno je to, kar piše na papirju, drugo pa, kar se dejansko dogaja. Ekonomija, ki želi imeti dolgoročno vzdržno in optimalno visoko gospodarsko rast, mora težiti k ravnovesju v vseh ključnih makroekonomskih segmentih. Evropa tega do sedaj tega v stvarnosti ni dosegala.

Ali evro brez fiskalne povezanosti sploh lahko preživi?

Po mojem mnenju ne. Ne moreš imeti skupne denarne politike, hkrati pa popolnoma različne fiskalne politike. Ne more se del držav zadolževati prek vseh meja, drug del pa voditi previdno fiskalno politiko, imeti pred očmi staranje prebivalstva in ustvarjati presežke v dobrih časih, kar počne na primer Finska. Preprosto ne gre več tako, da imajo nekatere države stalne velike primanjkljaje in kopičijo dolgove, ker je jasno, da tega ne bodo zmogle servisirati. In če smo znotraj istega denarnega območja, je jasno, kdo bo to pokrival, državljani držav, ki so ves čas varčevale. Če se kaj ne spremeni, bo evroobmočje razpadlo, tako kot je na primer razpadla Jugoslavija.

Ali ne bi bila centralizirana gospodarska vlada EU, ki bi ji tempo brez dvoma narekovala Nemčija kot gospodarsko najmočnejša članica evroobmočja, z zgodovinskega vidika problematična? Nekateri tuji mediji pišejo, da si bo Nemčija spet podredila evropsko celino in da se pod pretvezo reševanja dolžniške krize ustvarja teren za četrti rajh.

Po stroki nisem politolog, zato vam kvalificirano na to vprašanje ne morem odgovoriti.

Kako negotovost glede integritete evroobmočja in dolžniška kriza vplivata na banke? Ameriški mediji v zadnjih dneh znova opozarjajo, da so banke v evroobmočju kapitalsko ustreznost okrepile precej manj kot banke v ZDA in Veliki Britaniji in so zato v bistveno slabši kondiciji. Je to res?

Tu gre predvsem za to, ali se lahko banke, če pride do težav, dokapitalizirajo. Za francosko in nemško gospodarstvo je značilno, da to zmoreta, na primer za irsko gospodarstvo pa je to precej vprašljivo.

Eden od razlogov za nezadovoljstvo trgov je predlagana uvedba davka na finančne transakcije. Če bi bilo manj transakcij, bi bilo tudi manj razpoložljivih sredstev za gospodarstvo. Se ne bo EU z uvedbo tega davka preveč izolirala od finančnih tokov v svetu in posledično tudi od napredka tehnologije?

Predlagani davek sledi logiki, da so slabo razumljene finančne inovacije in inherentno nestabilni finančni trgi, ki jih povzročajo finančne institucije z ogromnimi špekulativnimi nakupi in prodajami, vzroki za krizo. To na primer zelo trdno zagovarja Paul Krugman. Tak davek naj bi podražil transakcije, zmanjšal dobičke, povečal tveganost špekulativnih transakcij in s tem tudi upočasnil nastajanje slabo razumljenih novih finančnih instrumentov. Kot sem povedal, sam menim, da so vzroki krize drugje, in zato nisem prepričan, da slabosti ne bi odtehtale prednosti. Takšen ukrep ima torej dve plati, podobno kot rebalans slovenskega državnega proračuna, ki gre kljub smiselnosti zmanjševanja javne porabe v napačno smer, namreč v zmanjševanje investicij in materialne porabe, namesto v zmanjševanje plač in socialnih transferjev, kar bi imelo manjši negativni učinek na BDP.

To je verjetno res napaka.

Sam temu ne bi rekel napaka. Zmanjšati plače in socialne transferje je bistveno težje kot pa zmanjšati investicije.