Se socialisti bojijo Strauss-Kahnove podpore?

Ko je moral Dominique Strauss-Kahn 2. novembra 1999 zaradi več preiskav, ki so jih sprožili proti njemu, odstopiti s položaja gospodarskega ministra v vladi tedanjega socialističnega premiera Lionela Jospina, so francoski politični komentatorji kričali, da je politično mrtev. Nihče si tedaj ni mogel misliti, da bo sedem let pozneje prevzel krmilo najprestižnejše finančne ustanove na svetu. Štirinajstega maja letos, ko je svet obkrožila novica o dogodku v newyorškem Sofitelu, so komentatorji z vseh koncev sveta razlagali, da je njegove kariere, tako mednarodne kot domače, konec. Franz-Olivier Giesbert, direktor francoskega tednika Le Point, je v torek, ko je DSK svoboden odkorakal iz newyorškega kazenskega sodišča, izjavil, da politiki pač »umirajo«, nato pa znova vzniknejo iz pepela. Seveda se strinja, da DSK v predsedniški tekmi naslednje leto ne more več kandidirati, ga pa vseeno presenečajo rezultati v ponedeljek objavljene javnomnenjske raziskave, ki ga, če bi kandidiral na strankarskih volitvah za predsedniškega kandidata, z 28 odstotki podpore, uvrščajo na četrto mesto. Res je, da je imel pred afero 52-odstotno podporo, res pa je tudi, da bi po tej raziskavi in če bi bile volitve v nedeljo, v prvem krogu še vedno zbral več glasov kot Nicolas Sarkozy. Zato seveda ni nemogoče, da bi ga Martine Aubry ali François Hollande, najverjetnejša socialistična protikandidata sedanjemu šefu države, če bi čez osem mesecev zmagala, imenovala za finančnega ali gospodarskega ministra.

A Strauss-Kahnovih težav s pravosodjem še ni konec, je pa malo verjetno, da bi se kateri od postopkov zanj končal obremenilno. Gvinejska sobarica Nafissatou Diallo proti njemu namreč ni vložila le civilne tožbe pred višjim sodiščem v Bronxu, njen francoski odvetnik Thibault de Montbrial je v torek ovadil podžupana mesta Sarcelles, Strauss-Kahnovega fevda, ker naj bi neki ženski, s katero naj bi imel DSK pred leti intimno razmerje, za molk plačal primeren znesek. Strauss-Kahnu se sojenja v Bronxu ne bo treba udeležiti, sodišče lahko sodbo izreče tudi v njegovi odsotnosti, tožnica pa tudi tokrat nima velikih možnosti za uspeh. Sodno ga preganja tudi novinarka Tristane Banon, saj naj bi jo leta 2003 poskušal posiliti. A tudi ona nima resnih možnosti, saj je zastaralni rok za spolni napad tri, za poskus posilstva pa 10 let, vendar zanj najbrž ne bo mogoče pridobiti nobenega materialnega dokaza.

Zamenjava vlog

»Če ji mi ne verjamemo, tega ne moremo zahtevati od porotnikov,« je zapisal newyorški okrožni tožilec Cyrus Vance v dokumentu, s katerim je sodišču predlagal, naj umakne vseh sedem obtožb zoper Strauss-Kahna. Ta se je tudi tokrat spretno izmazal, ne pozabimo, da mu je grozila 64-letna, torej dosmrtna zaporna kazen, a svojo kazen je vseeno dobil: prezgodaj in onečaščen je moral oditi s položaja direktorja MDS-a, dokončno je izpadel iz predsedniške kampanje, afera pa je razkrila tudi njegovo osebnost, odnos do žensk in do denarja. Svoji ženi Anne Sinclair naj bi bil, tako Le Point, priznal, da je »imel« od petka zvečer do sobote opoldne, ko so ga aretirali, tri ženske; to naj bi bili njegovi zadnji prekrški pred naskokom na Elizej (!). K njegovemu padcu so nedvomno pripomogli tudi mediji, a največjo krivdo mora vseeno nositi sam, saj si je domišljal, da bodo tudi v ZDA tako kot v Franciji spoštovali njegovo »zasebnost«. Pokopala ga je lastna kratkovidnost.

Predstava je zdaj končana, vloge zamenjane, dosedanja domnevna žrtev je postala lažnivka, ujeta na laži, domnevni napadalec pa žrtev storilke, ki jo je New York Post takoj obdolžil prostitucije.

Pariško-newyorški odvetnik Denis Chemla meni, da v zadevi »Ljudstvo vs DSK« ni bilo nič tako, kot bi moralo biti, še zadnji trenutek, ko je sodnik Michael Obus Strauss-Kahna že osvobodil, je sobaričin odvetnik Kenneth Thompson vložil priziv zoper sodnikovo zavrnitev izločitve tožilca Vancea, ki jo je Thompson vložil dan prej. A predstava je zdaj končana, vloge pa zamenjane, dosedanja domnevna žrtev je postala lažnivka, ujeta na laži, domnevni napadalec pa žrtev storilke, ki jo je New York Post takoj obdolžil prostitucije. Zdaj bi sobarico teoretično lahko sodno preganjala oba, tožilec zaradi krivega pričanja, DSK pa zaradi krive obdolžitve, DSK bi zaradi sodnega cirkusa lahko od države New York zahteval še odškodnino, a je katerikoli od teh scenarijev malo verjeten.

Anne Sinclair je za Francoze junakinja našega časa, saj je svojemu možu ves čas pokončno in brezpogojno stala ob strani, za pripadnice ameriških ženskih združenj pa sostorilka, ker ga ni že zdavnaj ustavila. DSK se uradno opran krivde vrača v Francijo, pred odhodom bo bržkone obiskal nekdanje sodelavce z MDS-a v Washingtonu in tam v ženini 4 milijone dolarjev vredni vili proslavljal svojo zmago. Nafissatou Diallo pa z mladoletno hčerjo ostaja v New Yorku, ponižana in razžaljena, finančno zlomljena, najbrž spolno zlorabljena, osumljena laži in soglasnega spolnega odnosa z 62-letnim pohotnežem, predvsem pa prepuščena na milost in nemilost ameriškemu tisku. Kdaj in kakšno zaposlitev bo komaj pismena sploh lahko še našla, ne zanima nikogar. Zaradi zmedenosti pred sodnim strojem in »laži« o višini prihodkov, da bi smela zadržati stanovanje s socialno najemnino, se ji je podrl svet na glavo. Resnice o dogodkih v apartmaju številka 2806 najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Občinska svetnica Leticia James pa se je v torek spraševala, ali bodo morale posiljene priseljenke odslej najprej preveriti, ali so pravilno izpolnile davčno napoved, preden si bodo drznile posilstvo prijaviti.

Do srede zjutraj je na spletni strani časnika Figaro 15 tisoč obiskovalcev odgovorilo na vprašanje, ali želijo, da DSK prevzame kakršnokoli vlogo v kampanji socialistov, 65 odstotkov jih je temu nasprotovalo. Čeprav tega ne priznajo, naj bi se tudi nekateri socialistični kandidati bali, da bi jim Strauss-Kahnova javna podpora prinesla več škode kot koristi.