Dr. Miha Kovač

Kaj naj ministrstvo stori, da dolgoročno ne bo prišlo do osipa konkurence in upada kakovosti pri učbenikih?

> Treba se je ozreti po Evropi in na tej podlagi najti rešitev, ki bi bila sprejemljiva za Slovenijo. Pri tem bi morali imeti pred očmi dva cilja: prvič, razbremeniti starše plačevanja za učbenike in doseči, da bi imeli vsi učenci in učenke enak dostop do kakovostnih učbenikov, in drugič, ohraniti konkurenco na trgu. To je najlaže doseči z vsakoletnim odkupom učbenikov in delovnih zvezkov.

Minister Lukšič pravi, da bi bil tak ukrep v času krize neracionalen in da si ga ne moremo privoščiti.

> Če bi denimo uvedli podoben sistem oskrbe z učbeniki, kot ga ima Avstrija, bi se cene učbenikov prepolovile. Tako ob 20-30-odstotni participaciji staršev učbeniki in delovni zvezki za vse učence v devetletki ne bi stali več kot 1 odstotek proračuna ministrstva za šolstvo, to je okoli 15 milijonov evrov. Do takega padca cen bi prišlo zato, ker bi lahko združili učbenike in delovne zvezke v enotne publikacije, hkrati pa bi razvojne stroške učbenika - ki so precej večji od stroškov tiska - razdelili med bistveno več izvodov, kot jih lahko zdaj. Za uvedbo takega sistema oskrbe z učbeniki bi potrebovali približno šest let in verjamem, da bi bilo ta sredstva mogoče najti.

Tudi v času krize?

> Verjamem, da čez šest let Slovenija ne bo več v krizi. Sicer pa so tudi nekatere evropske države tak sistem uvedle v času krize. Gre za socialen ukrep, ki razbremenjuje starše in hkrati omogoča enake možnosti vsem otrokom, vključenim v javno izobraževanje. Trenutno nastajajo razmere, v katerih si otroci iz ekonomsko bolje stoječih družin lahko privoščijo nove učbenike, drugi pa morajo uporabljati stare. Še več, premožnejši starši se zatekajo k zasebnim oblikam izobraževanja in uporabi gradiv, ki so namenjena učenju ob šoli. To pomeni, da sedanja ekipa na ministrstvu v resnici pod krinko varčevanja povečuje razslojevanje.

Ali ne bi bilo ceneje učbenike izposojati iz skladov?

> Kratkoročno vsekakor, dolgoročno pa ne. Učbenik je namreč informacijsko orodje, ki ima visoke fiksne proizvodne stroške, njegov razvoj povsod po svetu traja od enega in pol do treh let, kar seveda stane. Če se tak učbenik proda samo enkrat, nato pa se izposoja, tako kot pri nas, stroškov za razvoj ni možno povrniti. Založniki zato del teh stroškov pokrijejo s prodajo delovnih zvezkov. S popolno odpravo delovnih zvezkov in z ohranitvijo skladov bi bila učna gradiva za devetletko res zastonj, ampak samo prvih nekaj let, nato pa naenkrat ne bi bilo nikogar več, ki bi jih delal. V tem primeru bi bilo z učbeniki tako kot z oslom iz vica o Kardelju iz dobrih starih socialističnih časov: tik preden ga je Kardelj naučil, kako preživeti brez hrane, je uboga žival crknila. To, kar z založniki dela Lukšič, je priučevanje osla na življenje brez hrane.

Pa vendar se zdi iracionalno otrokom vsako leto dati nove učbenike.

> Pedagoška stroka je enotna, da se otroci učijo najlažje, kadar imajo v lasti učbenike, v katere lahko pišejo in v njih podčrtujejo. Razlogi za sedanjo ureditev so zgolj finančni: na ministrstvu so se odločili, da so njihove finančne prioritete drugje, zato so stroške učbenikov in delovnih zvezkov skoraj v celoti prevalili na starše, zraven pa s prstom kažejo na založnike.