Hrvaška zanka

O tem, da Hrvaška izsiljuje slovensko politično elito zaradi nezakonite trgovine z orožjem, so doslej mnogi zgolj špekulirali. Sedaj je ta domneva postala dokumentirano dejstvo. Junija 2007, ko so bili odnosi med sosedama na eni od najnižjih točk, je slovenski veleposlanik v Zagrebu v Ljubljano poslal povzetek sestanka s predstavnikom Hrvaške.

Eden izmed naslovnikov je bil tudi Janez Janša. V depešo, ki smo jo pridobili, je veleposlanik zapisal, da Zagreb grozi z objavo »zadev, ki so se dogajale v letih 1990, 1991 in 1992« in ki so lahko zelo »neugodne za slovensko politiko«. A to še ni vse. Grožnje z objavo dokumentov so očitno tudi zares učinkovale. Naključno ali pa tudi ne, Slovenija je že čez dva meseca privolila v zahtevo Zagreba, da se mejni spor rešuje v okviru haaškega sodišča ...

Od špekulacije do dejstva

Da Hrvaška Slovenijo in njene politike, predvsem Janeza Janšo, izsiljuje zaradi trgovine z orožjem, so doslej omenili mnogi. O tem je denimo večkrat govoril dolgoletni preiskovalec trgovine z orožjem, bivši poslanec Rudolf Moge, bivši kriminalist, ki je trgovino z orožjem preiskoval, poznejši vodja protikorupcijske komisije Drago Kos, tudi Spomenka Hribar in celo bivši podpredsednik vlade Marjan Podobnik. Podobnik, predsednik Slovenske narodne zveze pri SLS, je denimo v začetku leta 2007 v oddaji Trenja na POP TV v razpravi o meji s Hrvaško dvignil pritisk v tedanji vladajoči desni koaliciji s predlogom, naj se »razišče možnost, da člane slovenske vlade izsiljujejo zaradi povezave z orožarsko afero, posledično pa vlada v sporu s Hrvaško ne more dosledno zastopati slovenskih nacionalnih interesov. Če nekoga izsiljujejo, se ta tudi pogajati ne more«.

V Sloveniji smo doslej na temo trgovine z orožjem dobili že štiri ali pet knjig, objavljenih je bilo na tisoče člankov, vsi pa so se seveda ustavili ob dejstvu, da je denar od trgovine izginil. Kot na kratko povzame Moge, v državi ni evidence o prihodkih iz trgovine z orožjem, čeprav je jasno, da so predstavniki Slovenije orožje Hrvaški prodajali za denar, priče z imeni in priimki pa so uradno izjavile, da so denar preštevale. V eni noči celo 17 milijonov mark. Znano je tudi, da je eno od blagajn vodil Andrej Lovšin, tedaj vodja vojaške obveščevalne službe, in potem Anton Krkovič, načelnik specialne brigade MORIS, ki je denar odpeljal v vas Škrilje, pravi Moge. A poleg tega je Hrvaška, kar je tudi splošno znano, denar za slovensko orožje nakazovala iz Hrvaške neposredno na račune v tujino. Eden je bil v Avstriji, drugi na Madžarskem, tretji, največji pa v Švici (podjetje Cranex, op. a.). »Če je torej izginila vsa gotovina, če torej v Sloveniji ni sledu o dokumentaciji, Hrvaška oblast pa ve, kam je denar v tujino nakazovala, potem imajo vse. In to vedenje lahko izkoriščajo v politične namene,« ugotavlja Moge.

Moge ni edini. Neodvisno od njega je do takšnega sklepa prišel tudi Drago Kos. Kos pravi, da se je v času preiskave trgovine z orožjem, sredi devetdesetih, pogovarjal z več hrvaškimi župani, ki so orožje kupovali. »V neformalnem pogovoru so kar iskreni, razložijo, kako so stvari potekale, hkrati pa, da nimajo nikakršnega interesa tega ponavljati v sodnih postopkih, ker je dokumentacija, ki je ostala, primerna še za druge stvari. Recimo za kakšno izsiljevanje. Ta dokumentacija obstaja na Hrvaškem in v Bosni, prepričan sem, da tudi v Beogradu, v arhivih bivšega KOS-a ali Udbe. Ampak ta stvar je preveč eksplozivna, da bi jo kar tako potrošili,« razlaga Kos. Enako meni tudi Spomenka Hribar, ki je že večkrat ponovila, kot na primer leta 2007 za RTV Slovenija v oddaji Intervju, da je zaradi dokumentov o trgovini z orožjem, ki jih hranijo na Hrvaškem »marsikdaj naša zunanja politika drugačna, kot bi lahko bila«.

Zagrebška depeša

A vse to so bile doslej zgolj špekulacije, ki so temeljile na govoricah ali logičnem sklepanju. Sedaj pa za takšne trditve obstaja tudi uradna potrditev. Dva meseca prej, preden sta avgusta leta 2007 Janez Janša in Ivo Sanader na Bledu dosegla t. i. načelni sporazum o tem, da se vprašanje meje med Slovenijo in Hrvaško reši pred mednarodnim sodiščem v Haagu, je hrvaška »slovenski politiki« zagrozila z objavo »zadev, ki so se dogajale v letih 1990, 1991 in 1992«. O tem priča zapis sestanka, depeša, ki jo je tedanji slovenski veleposlanik v Zagrebu dr. Milan Orožen Adamič poslal v Ljubljano in ki smo jo pridobili v uredništvu. O teži zadeve priča tudi podatek, da je tedanje zunanje ministrstvo poročilo o sestanku poslalo v kabinet tedanjega predsednika vlade Janeza Janše, ki je bil torej o grožnjah prav tako obveščen.

“Lahko se zgodi marsikaj, še posebej, če bodo v javnost prišle zadeve, ki so se dogajale v letih 1990, 1991 in 1992. Slednje bi bilo zelo neugodno za slovensko politiko.” - Hrvaško sporočilo Sloveniji, po diplomatski pošti leta 2007

Depeša sodi v čas, ko so po incidentu ob reki Muri v Hotizi odnosi med Zagrebom in Ljubljano padli na eno od najnižjih točk. Janša je po intervenciji do zob oboroženih specialcev zmagoslavno ponavljal, da je »mejo s Hrvaško treba varovati z realno silo«. Slovenija je tedaj vztrajala pri meji, ki je bila določena s sporazumom Drnovšek-Račan, Hrvaška pa je vse glasneje zahtevala, da o konfliktu presoja nekdo tretji, recimo pomorsko sodišče v Hamburgu ali mednarodno sodišče v Haagu. Potem, čez nekaj mesecev, je sredi junija izbruhnila še afera Sova. Sprva je časopis Dnevnik objavil, da je Sova v letu 2004 snemala pogovore med Janšo in Sanaderjem, nato pa je bivši predsednik vlade Anton Rop v neformalnem, a posnetem pogovoru novinarju RTV Slovenija zaupal, da je Sova spremljala, kako sta se Sanader in Janša pred slovenskimi parlamentarnimi volitvami dogovarjala o incidentih v Piranskem zalivu.

Sanader, vidno razburjen, je v ponedeljek, 18. junija 2007, na hrvaški televiziji že napovedal diplomatsko noto, nekakšen meddržavni protest proti Sloveniji zaradi njene, kot je dejal, nedemokratične in neevropske prakse: »Pri razjasnjevanju tega primera bomo šli do konca,« je obljubil za hrvaško TV Nova. Še isti dan je tedanji pomočnik hrvaške ministrice za zunanje zadeve, danes hrvaški veleposlanik v Španiji, Neven Pelicarić poklical k sebi tedanjega slovenskega veleposlanika Adamiča. Pogovora na hrvaškem zunanjem ministrstvu se je s slovenske strani udeležil še Primož Koštrica, prvi sekretar veleposlaništva, s hrvaške strani pa Krešimir Mahečić z ministrstva. O njegovi vsebini je veleposlanik Adamič še isti dan poročal v depeši številka Z-VZG070349, katere vsebino objavljamo ob tem članku.

Da je bila to ena izmed pomembnejših depeš, priča že dolg seznam naslovnikov, kamor je bil zapis poslan. Ni je, denimo bral le šef sektorja za jugovzhodno Evropo v zunanjem ministrstvu ali zgolj minister Dimitrij Rupel. Poleg omenjenih so depešo dobili še v »projektni skupini MZZ za mejo s Hrvaško«, kar priča o pomenu vsebine pogovora za pogajanja med državama o poteku meje. Poleg tega so z zunanjega ministrstva depešo poslali tudi v kabinet tedanjemu predsednika vlade Janši. To so nam v kabinetu predsednika ta teden tudi potrdili. »Zapis pogovora med veleposlanikom Adamičem in pomočnikom ministrice za zunanje zadeve Republike Hrvaške Pelicarićem, ki nosi oznako zaupnosti, (je bil) po depešnem sistemu posredovan v KPV.« Zakaj je torej MZZ o vsebini pogovorov obvestil tudi Janšo in kaj je Hrvaška sporočila veleposlaniku Adamiču?

Sporočilo, ki ga je Sanader oziroma Hrvaška tedaj namenila slovenski politiki, je bilo precej kratko in jedrnato. Telefonskih pogovorov med Sanaderjem in Janšo niso zanikali, ampak sporočili, da slovensko prisluškovanje škodi odnosom in zaupanju med državama, da je takšno prisluškovanje tudi v nasprotju z mednarodnim pravom, nato pa je sledil edini dobesedno navedeni in poudarjen stavek v depeši. Pelicarić, ki je še enkrat poudaril, da Hrvaško skrbi odtekanje tovrstnih informacij, je, kot ga citira veleposlanik Adamič, izrazil bojazen, da se »lahko zgodi marsikaj, še posebej, če bodo v javnost prišle zadeve, ki so se dogajale v letih 1990, 1991 in 1992. Slednje bi bilo zelo neugodno za slovensko politiko«. Ni ostalo le pri tej grožnji. Pelicarić, ki je bil tedaj eden najpomembnejših in najmočnejših figur hrvaške zunanje politike, je dejal, da bo Hrvaška skrbno spremljala razvoj dogodkov, tako na medijskem področju kot tudi uradne odzive. Adamič je tedaj ostal brez komentarja. Obljubil je le, da bo »zadevo« predal odgovornim.

Po grožnjah Slovenija popusti

V ministrstvu za zunanje zadeve depeše niso želeli javno komentirati, nekaj več pa nam je povedal tedanji veleposlanik dr. Milan Orožen Adamič. Adamiča je Janševa vlada leta 2005 imenovala za veleposlanika kot političnega in ne kariernega diplomata, zato se je sam po štirih letih v Zagrebu vrnil na svoje staro delovno mesto, na geografski inštitut Antona Melika, ki deluje v okviru Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V pogovoru z nami je potrdil, da je Hrvaška večkrat grozila z objavo določenih dokumentov, saj naj bi si želeli izboljšati svoje pogajalske pozicije v pogovorih glede določitve meje. »Gre za taktiko. Sprva so grozili, zaostrili in potem popustili. Ker jih je zanimala reakcija, se sam nisem pustil sprovocirati, ostal sem mrtvo hladen,« razlaga Adamič svojo taktiko odzivanja na grožnje. Na vprašanje, ali ve, s čim natančno je Hrvaška grozila in kakšne dokumente iz let 1990-1992 imajo, nam je Adamič odgovoril, da sam ne verjame, da gre za dokumente o trgovini z orožjem.

Kakorkoli, grožnje so očitno učinkovale. Po omenjeni depeši so se namreč odnosi med Slovenijo in Hrvaško v zgolj dveh mesecih hitro izboljšali. Če je Sanader še junija primerjal nerešene probleme z vojno, sta kmalu Janša in Rupel že začela izražati »optimizem«. Rupel je govoril o »hrvaških prijateljih«, Janša o tem, da je mogoče najti rešitev. Retorika se je spremenila, povečala pa se je tudi diplomatska aktivnost. Sredi julija je Slovenija Hrvaški že poslala predlog rešitve, na katerega je Hrvaška odgovorila čez nekaj tednov, 8. avgusta. Sanader se je nepričakovano srečal z Janšo na prijateljski, nogometni tekmi v Domžalah, nato pa je sredi avgusta prišlo do znanega srečanja na Bledu, kjer sta, kot je dejal Janša, voditelja dosegla »neformalno načelno soglasje«, da bo vprašanje meje med državama na morju in spornih točk na kopenski meji reševalo meddržavno sodišče v Haagu.

Omenjeni dogovor je presenetil tudi stranke v parlamentu. Jasno je namreč bilo, da je prav Hrvaška zahtevala haaško sodišče že leta pred tem, saj to razsoja izključno po mednarodnem pravu in zgodovinskih okoliščin pri določanju meje verjetno ne bi upoštevalo. Poleg tega je s tem Janša enostransko tudi zradiral sporazum Drnovšek-Račan, pri katerem je do tedaj vztrajala Slovenija, korak nazaj pa je naredil tudi pri zahtevi, da bi spor rešili po bilateralni poti oziroma s politično mediacijo. Kot je dve leti pozneje, maja 2010, predsednik državnega zbora zapisal na svojem blogu, je Janša na sestanku parlamentarnih strank pred dogovorom na Bledu »dobil soglasje, da se lahko pogovarja tudi o možni vključitvi tretjega (arbitraža, sodišče, mediacija) v reševanje spora, nikakor pa ni dobil soglasja, da lahko pristane na konkretno Meddržavno sodišče v Haagu«.

Tako je Slovenija po Gantarju zapravila pomembno prednost. Morda se je na koncu, s »Pahorjevim« arbitražnim sporazumom, vsa zgodba za Slovenijo vendarle razmeroma dobro končala, a ko je kasneje Slovenija blokirala vstop Hrvaške v EU, bi lahko vztrajala pri izpolnitvi sporazuma Drnovšek-Račan ali vsaj pri politični arbitraži na podlagi tega sporazuma. Tako pa se je Slovenija znašla pod močnim pritiskom mednarodne skupnosti kot tista, ki ne drži obljub. Vsi dokumenti Evropske komisije in Evropskega parlamenta iz tistega časa so s prstom kazali na Slovenijo in opozarjali, da je država z blejskim dogovorom že privolila v sodno reševanje spora. Nihče ni več omenjal sporazuma Drnovšek-Račan. In na koncu je seveda tudi Borut Pahor moral privoliti v ad-hoc arbitražo kot obliko sodnega reševanja spora. V kar je po očitni grožnji iz Hrvaške privolil že Janša.

Slovenski WikiLeaks

Z zunanjega ministrstva, kjer zadeve ne želijo komentirati, so nam v zameno za odgovor na kratko opisali glavne naloge veleposlani-

ka. Vodje diplomatsko-konzularnih predstavništev in diplomati, ki predstavljajo Slovenijo v tujini, pišejo z MZZ, naj bi imeli redne stike s predstavniki države sprejemnice, izražali, zagovarjali naj bi interese Slovenije in pomagali pri krepitvi dvostranskih odnosov. Seveda veleposlaniki tudi pridobivajo informacije in poročajo o dogajanju v državi sprejemnici ter aktivnostih diplomatsko-konzularnih predstavništev v tujini. Kaj še počnejo veleposlaniki? Ali tudi grozijo političnim voditeljem drugih držav z objavo obremenjujočih dokumentov? Je to normalna praksa?

Ko je minuli teden WikiLeaks objavil nov sveženj ameriških depeš - sedaj jih je skupaj že kakšnih 400 iz Ljubljane -, v njih takšnih groženj in takšnega tona v komunikaciji nismo mogli razbrati. Meddržavna off-the-record komunikacija, vsaj tista v smeri Washingtona, je presenetljivo vljudna. In civilizirana. Iz česar lahko potegnemo dva sklepa. Eden zadeva Hrvaško. Takšne strupene diplomatske prakse si seveda Hrvaška ne bi smela privoščiti. Drug sklep pa zadeva Slovenijo. Morda ni najbolj pametno, da trgovci z orožjem in obtoženi korupcijskih dejanj v orožarskih zgodbah vodijo državo. Še celo opozicije ne bi smeli voditi.